Mladostna zbirka enega največjih rimskih pesnikov, Publija Ovidija Nazona (43 pr. Kr.–14), ki obsega 21 pesmi v elegičnem distihu, je znana pod naslovom Pisma junakinj (Epistulae heroidum) ali Junakinje (Heroides). Vsebuje 14 izmišljenih pisem, ki naj bi jih ženske iz grško-rimske mitologije pisale svojim nesojenim ljubimcem, pismo grške lirične pesnice Sapfo in tri pare pisem z odgovorom med moškim in njegovo izbranko – ta sklop je najverjetneje nastal tik pred izgnanstvom. Ovidij se v pismih posveča motivu nesrečne ljubezni, zbirka pa je v latinski književnosti unikat, saj pesnik preoblikuje mit in elegijo v novo literarno zvrst.

Obseg: 497 str., dvojezična izdaja.