Živeti skupaj

Pavle Rak

Živimo v družbi, v kateri je z vsakim dnem manj skupnega. V družbi, ki vse hitreje pozablja, da je nekoč bil nek skupni interes. Ljudje vedno manj slišijo in vidijo drug drugega. (Tako čutimo sami, tako nam govorijo sociologi, psihologi in psihiatri.) Če pa drugega ne slišimo in ne vidimo, ali je sploh mogoče, da mu govorimo in odgovorimo? Da zanj čutimo odgovornost? Da imamo odgovorno kulturo, državo, pravosodje, zdravstvo, znanost, izobraževanje, verske institucije …? Ali je sploh mogoče, da živimo skupaj?

Pohod šibitve skupne komunikacije in povezanosti, partikularizacije interesov in vse večjega avtizma še ni končan. Vendar so (smo?) še ljudje, ki smisel svojega človeškega, pa tudi profesionalnega obstoja, smisel celotne ustvarjalnosti, doživljajo samo v povezavi z drugim, v služenju drugemu. Še so ljudje, ki imajo soljudem kaj povedati, in še več: ki znajo in želijo poslušati. Poslušati zato, da bi s tem, kar imajo povedati, lahko odgovorili neki splošni potrebi, ne pa avtistični potrebi po samoizražanju. Skratka, še so odgovorni ljudje.

Forum za dialog med vero in kulturo vabi take ljudi, ki v teh kriznih časih imajo kaj povedati, ne samo sebi enakim, ampak drugim in drugačnim, ljudi, ki imajo potrebo, da bi poslušali, in to predvsem poslušali druge in drugačne – da stopijo skupaj, da se udeležujejo pogovorov o bistvenih zadregah našega časa. Mogoče bomo v duhu strpnosti in odprtosti našli tudi kak odgovor.