Mehiška redovnica in pesnica Juana Inés de la Cruz (1651? ̶ 1695) je bila že za časa življenja slavljena kot »edina kraljica poezije«. Leta 1689 je v Sevilji izšel prvi zvezek njenih del, drugi zvezek je bil objavljen leta 1692, tretji pa postumno leta 1700. Njena dela so bila medcelinske knjižne uspešnice; do leta 1752 je bilo natisnjenih skoraj 22 000 izvodov. Kasneje je bila pozabljena, nato pa ponovno odkrita v 20. stoletju, ko je bila njena poezija deležna številnih interpretacij iz različnih teoretskih izhodišč. Razglasili so jo celo za prvo ameriško feministko. Za življenja se je namreč zavzemala za znanje v svetu, kjer so imeli monopol moški, ter zagovarjala žensko intelektualno enakovrednost. Labirintska pesnitev Prvi sen ima v njenem bogatem opusu prav posebno mesto. Izpisana je v pesniški obliki silva, kombinaciji povečini rimanih enajstercev in sedmercev, pripoveduje pa o tem, kaj se dogaja s človeško dušo, ko potuje skozi noč. Ko telo zaspi, se duša, prosta vseh spon, sooči z vesoljem, da bi ga spoznala, a jo ob tem obide vrtoglavica neskončnosti. Pesnitev izhaja iz globoko intimne izkušnje, ki pa jo avtorica ubesedi v univerzalno sporočilo. Pesnici se je z biografijo poklonil tudi Octavio Paz, ki je na vprašanje, ali je Prvi sen intelektualna poezija, odgovoril, da je to »poezija intelekta, soočenega s kozmosom«.