Sveti Gregor iz Nise (pribl. 335-394), “oče očetov”, je v svojem spisu O Mojzesovem življenju postavil temelje krščanske mistične teologije in merodajno izrazil apofatizem, nauk o Božji neizrekljivosti in nespoznatnosti. Spis je izjemno pomemben tudi za zgodovino evropske filozofije, saj se v njem kaže novo ovrednotenje pojma neskončnosti. Božja nespoznatnost je razlog za nikoli končano napredovanje v duhovnem vzpenjanju. Gre za enega ključnih patrističnih mističnih tekstov. V njem Gregor govori o potovanju  duše iz čutnega proti Nadčutnemu, od motrenja vidnega lepega k presežnemu Lepemu, nedoumljivemu Bogu.

V delu O devištvu Gregor piše o smiselnosti vzdržnega meniškega življenja in o razmerju med spolnostjo in duhovno svobodo, ki izhaja iz “deviškosti duše” oziroma nenavezanosti srca. Pri tem analizira človekovo naravo, njegov odnos do smrtnosti in bistvene vidike krščanskega razumevanja spolnosti.