Kosov pesniški prvenec je povsem zrelo, do potankosti premišljeno umetniško besedilo. Pred nami je izjemno zgoščen tekst, ki nas vrača k izvirom. Oblika, ki jo je avtor izbral za to vračanje, ustreza vsebini: njegova poezija se izraža v vrsti med seboj pretanjeno povezanih poetskih gnom. V Kosovi poetiki se gnome radikalno osamosvojijo od mita in same porajajo metafore. Subvertirajo vsako žanrskost, vsa pričakovanja o zakonitostih literarne zvrsti, ko sledijo Smislu, »ki krmari vse skozi vse«. V njihovi dinamiki se dogajajo pretanjeni premiki, ki nas od začetka »splošne izjave« vodijo v paradoksnost njenega konca.