Jacopone iz Todija, ki je živel v 13. stoletju, je po presoji literarne vede največji italijanski religiozni pesnik za Dantejem, ki se odlikuje tako z globoko osebno izpovednostjo kot izvirno občuteno mistiko. Njegovo ustvarjanje pa ni vplivalo le na italijansko liriko, temveč je zaznamovalo tudi poznejše evropsko religiozno pesništvo. Poleg prevodov v poglavitne evropske jezike so nastajale tudi številne uglasbitve njegovih pesmi, ki so jih ustvarili znameniti skladatelj.

Poglavitna pesemska oblika, ki jo je uporabljal Jacopone, je lavda (lauda); gre za religiozno hvalilno pesem v ljudskem jeziku, ki je bila sprva vezana na liturgijo, v 12. stoletju pa je dobila izrazit zunajliturgičen značaj. Sodobna literarna zgodovina poudarja, da Jacoponejeve lavde niso tipične, ampak so kot izraz posebne, celo ekscentrične izkušnje unikum v srednjeveški književnosti. Zato se jih je v italijanistiki prijela oznaka lauda iacoponica, »jakoponska lavda«.

Obseg: 140 str.