Cerkev brez glave – Napovednik
Vid Snoj
Od časov razsvetljenstva se razpravlja o razmerju med razumom in vero, pri tem pa iz sodobnega sveta zmeraj znova prihaja odgovor, češ da vera ne misli. Vendar prvi v ciklu pogovorov, ki jih ima namen organizirati Forum za dialog med vero in kulturo, ne bo variacija na to dobro znano splošno témo. Naslov pogovora, »Cerkev brez glave«, je metaforičen, a hkrati zelo konkreten.
Kephalé, »glava« Cerkve je škof Glava katoliške, vesoljne Cerkve je rimski škof oziroma papež ter glava evangeličanskih in pravoslavnih, tako imenovanih avtokefalnih Cerkva njihovi škofje; glava so tudi škofje, poglavarji področnih Cerkva, ki sestavljajo vesoljno Cerkev. Cerkev brez glave pa je slovenska Cerkev po odstavitvi obeh nadškofov, ljubljanskega in mariborskega.
Apostol Pavel v Pismu Titu 1, 7 pravi, da je škof »Božji oskrbnik« (theoû oikonómos). Toda pod škofovsko palico se je pri nas najprej razcvetela in potem klavrno propadla drugačna ekonomija. Zato se bomo spraševali o tem, kaj je škof kot glava Cerkve in kakšno je njegovo skrbništvo nad njo. Zanimalo nas bo, kaj nam o tem ve povedati žlahtno izročilo cerkvenih očetov. Kako je škof načeljeval svojemu občestvu v poganskem, mnogoboštvenem svetu pozne antike in kako ga (ali naj ga) vodi zdaj, sredi zvečine brezbožnega sveta stare Evrope? Kako naj skrbi za svoje in hkrati nagovarja »tiste, ki so zunaj« (Kol 4, 5)?
Skratka: kakšnega škofa si želimo?
