(Ne)lagodje v kulturi
Brane Senegačnik in Jože Muhovič
Besede: »kultura je sol družbe« nedvomno dišijo po evangeliju. A niso bile izbrane (samo) zaradi tega. Podoba, ki je naslikana z njimi, namreč učinkovito ponazarja neko (evropsko) tradicijo, ki kulture ne vidi kot odraz infrastrukturne družbene resničnosti in orožje za njeno spreminjanje, ne kot produkcijo smisla (R. Šeligo), ne kot dodano vrednost življenja ali kot skupek tržljivega blaga in storitev, temveč kulturo z družbo povezuje tako rekoč organsko. Zanjo je kultura vitalni organ človeške družbe. V neki drugi zvezi je Clive Staples Lewis opozoril, da krščanski odnos do stvari sveta le-teh ne dela brezličnih, ampak še bolj resnične, tako kot sol ne izniči okusov različnih jedi, temveč šele omogoči, da se ti zares razvijejo in izrazijo v svoji posebnosti. Ta analogija je do neke mere uporabna tudi za nas: čeprav kultura ni »samodejni«, nenamerni, stranski proizvod družbenega življenja, lahko obstaja le v spoju z njim. Je tisto, kar omogoča, da se posamezni vidiki resničnosti jasneje izrazijo v vsej svoji raznolikosti in posebnosti.; na ta način družbe ne kreira, temveč omogoča, da postaja resničnejša. Delovanje soli v jedeh omogoča razširitev in subtiliziranje človekovega okusa; kultura dela nekaj podobnega s posameznikovim življenjem: ko prebuja njegove možnosti, ga dela resničnejšega. Težava pa nastopi, če je soli preveč in postane hrana neužitna: to ni šala, ampak opozorilo na številne pojave, pogojno rečeno, »hipertrofije kulture« v sodobni umetnosti in v t. i. teoriji (ki ni ne filozofija ne znanost, ampak nekakšen poskus metadiskurza, ki naj ideološko obvladuje realnost): čeprav ti poskusi poudarjeno izhajajo iz družbene prakse in želijo nanjo vplivati, čeprav se torej predstavljajo kot pragmatični, »življenjski« in se zato tudi dobro plačujejo, je življenjski horizont v njih konceptualno in metodološko okleščen do popolne neprepoznavnosti.
Če takšno pojmovanje kulture najlaže opredelimo tako, da najprej povemo, kaj ni, in pri tem naštejemo nekaj bolj »domačih« koncepcij, gre očitno za precej opešano tradicijo, ki intelektualno ni več v ospredju. Je pa zelo živa v neki drugi obliki: visoko vrednotenje kulture, ki se je razvilo v njenem okrilju, se zavestno ali neovedeno ohranja in tudi obilno (zlo)oporablja v podporo mnogim družbenim gibanjem in projektom, ki sicer temeljijo na povsem drugačnem – sociologističnem, naturalističnem, ekonomističnem – razumevanju kulture. Vrednote kulture ali kulturne vrednote, kakor hočete, imajo očitno še vedno določeno moralno mobilizacijsko moč, še celo tedaj, kadar so neskladne s cilji, h katerim je usmerjena. V sodobni, globoko protislovni družbi, ki je tako kulturno permisivna kot povsem zamejena s funkcionalizmom pragmatičnega uma, se tako zastavlja kopica vse bolj perečih vprašanj. Ali je tu sploh mogoča kultura v tradicionalnem smislu: kot skrb za odprto celoto bivanja? Ali v njej sploh nastopa človek, ne kot odslužen in stokrat »presežen« koncept, temveč resnični, živi človek, ki je s svojimi izkušnjami edini pravi izvir in presečišče kulturnih vprašanj? Tisti, ki v svoji najgloblji samoizkušnji zarisuje obzorje celote in ga s svojo prigodnostjo obenem postavlja pod vprašaj? Ali ni z njim tako, da komajda še lahko postavlja resnična vprašanja, saj je prej podoben uporabniku mobilnega telefona, ki ne more izklopiti funkcije predvidevanja in se mu vse, kar hoče zapisati, razvrsti v naprej določene sheme, ki mu ne pustijo izraziti tega, kar čuti in misli? Kakšna sol, kakšen korektiv, kakšna osmišljujoča dejavnost je lahko kultura tu, kjer ima sumljivo artikulirana »kvaliteta življenja« prednost pred resnico tudi pri skrajno težkih konkretnih vprašanjih (kot je npr. človekov izvor in osebna zgodovina)? In če pogledamo kulturo v ožjem pomenu besede, v pomenu kulturnih institucij: kaj je z njimi? Ali niso same del funkcionalistične pozabe globlje resničnosti? Kaj pomeni vse popularnejša ideologija upora in vseh mogočih »anti-izmov«? Preboj iz postvarelega sveta, kjer obstajajo le še projekti in programi, ali uvedbo novega projekta, zamegljenega z znova oživljeno revolucionarno retoriko? Fantazijsko kompenzaci revolucionarji spet odidejo na »šiht«? Ali gre morda za poskus akumulirati prosto valujočo negativno energijo za eksplozijo »čistega« dogodka, za novo eksplozijo skrajnega (»čistega«), absolutno zgodovinsko neodgovornega subjektivizma? Ali ni vse to nihanje nelagodnosti postalo posebna oblika ugodja v kulturi?
In nadalje, konkretneje: ali je lahko relevantna kultura, katere umetnost je povsem zgodovinsko provincialna, ujeta v lastne predstave aktualnosti? Je mogoče ustvarjalno živeti pod obnebjem neenačbe sodobne kulture: novo=izvirno, napredno=kvalitetno? O čem nam govorijo kulturne manifestacije v slovenski sodobnosti (vulgariziranje, izguba metafizičnega obzorja, bližanje efemernemu v življenju, izpraznjenost; primer EPK)?
Kaj pomeni slovenski primer uzurpacije kulture in civilne družbe s strani leve ideologije? Znak in napoved česa je skoraj popolna dekadenca in dekulturacija vodilnih (tiskanih) medijev?