”… ker sem Slovenec, sem katoličan”
21. pogovorni večer
Torek, 8. 11. 2016, ob 19.30, Prešernova dvorana SAZU
Moderator:
dr. Vid Snoj
Sogovornika:
dr. Jože Krašovec
ddr. Igor Grdina
Pogovor ob stoštirideseti obletnici rojstva Ivana Cankarja
Besede v naslovu tega pogovora so vzete iz govora, ki ga je ob petdeseti obletnici rojstva Ivana Cankarja imel njegov bratranec Izidor. Zvenijo kot – prosto po Nietzscheju – “času neprimerna izpoved”. Tako zvenijo dandanes, ko je javno deklarirati sebe za kristjana na Slovenskem toliko kot tvegati stigmatizacijo ali celo zagrešiti intelektualni samomor.
V pogovoru ob stoštirideseti obletnici Cankarjevega rojstva se bomo spraševali o trojem.
Prvič, ali je Cankarja še zmeraj mogoče razumeti, kot ga je razumel bratranec Izidor, ki je bil tudi prvi urednik njegovih zbranih spisov – namreč da je kljub svobodomiselstvu, ničejanstvu in socialdemokratizmu vendarle (p)ostal kristjan? Kako na tako napeti razvojni lok Cankarjevega pisateljevanja in javnega delovanja gleda povojno oziroma sodobno cankaroslovje?
Drugič, glede na to, da v cankaroslovju vlada soglasje o Cankarjevem izostrenem in nepopustljivem čutu za družbeno pravičnost: kako daleč je Cankar, sledeč temu čutu, šel v svojem javnem, tudi nepisateljskem delovanju? Kje je videl potencial in meje takratne slovenske socialne demokracije? Kako se to kaže v njegovi literaturi, zlasti na primer v Hlapcu Jerneju, ki ga je Ivan Prijatelj označil za “svetovno-mogočno prepesnitev Marxovega komunističnega manifesta” in Bratko Kreft za “malo biblijo” socializma?
In navsezadnje, vprašali se bomo, kaj pomenijo besede, ki jih ni zapisal pisatelj sam, ampak jih je kot izrečene malo pred smrtjo iz njegovih ust v naša ušesa sporočil Izidor Cankar: “Če bi bil Rus, bi bil pravoslaven, če bi bil Prus, bi bil protestant; ker sem Slovenec, sem katoličan.” Ali te besede dajejo prednost nacionalnosti pred veroizpovedjo? Pomenijo relativno, “kulturno pogojeno” krščanstvo? Ali pa odprte, kot so, nemara napotujejo na brezizbirno narojenost vsakogar izmed nas v tukaj in zdaj, ki je zgodnejša od oblikovanja nacionalne zavesti in podlaga zanj? Ali v njih lahko najde svoje oporišče sodobni ekumenski duh, nebojevita, priznavalska drža do drugih krščanskih veroizpovedi (in, navzven, tudi do drugih religij)?
VIDEO: