Najnovejši prispevki

Kategorije

Arhiv

Svetla zvezda

Bright star Svetla zvezda
Bright star, would I were stedfast as thou art—
Not in lone splendour hung aloft the night
And watching, with eternal lids apart,
Like nature’s patient, sleepless Eremite,
The moving waters at their priestlike task
Of pure ablution round earth’s human shores,
Or gazing on the new soft-fallen mask
Of snow upon the mountains and the moors—
No—yet still stedfast, still unchangeable,
Pillow’d upon my fair love’s ripening breast,
To feel for ever its soft fall and swell,
Awake for ever in a sweet unrest,
Still, still to hear her tender-taken breath,
And so live ever—or else swoon to death. 
O, svetla zvezda, da bi bil kot ti,
ne kot lesket, na nočni svod pripet,
ki z vekomaj razprtimi očmi
sam, buden kot puščavnik gleda v svet,

na val, ki pljuska ob naseljen breg,
kot bi ljudem prah greha izmival z nog,
ali pa zre na rahli novi sneg,
ki je prekril kot maska hrib in log.

Ne tak, vendar z zvestobo stalnice
naj svoje lice lahno položim
k brstečim prsim svoje deklice,
in v njih drget nepomirljiv zbudim,

naj čutim njihov tihi, nežni dih
in trajam večno – ali umrem na njih.

Svetla zvezda

Bright star Svetla zvezda
Bright star, would I were stedfast as thou art—
Not in lone splendour hung aloft the night
And watching, with eternal lids apart,
Like nature’s patient, sleepless Eremite,
The moving waters at their priestlike task
Of pure ablution round earth’s human shores,
Or gazing on the new soft-fallen mask
Of snow upon the mountains and the moors—
No—yet still stedfast, still unchangeable,
Pillow’d upon my fair love’s ripening breast,
To feel for ever its soft fall and swell,
Awake for ever in a sweet unrest,
Still, still to hear her tender-taken breath,
And so live ever—or else swoon to death. 
O, svetla zvezda, da bi bil kot ti,
ne kot lesket, na nočni svod pripet,
ki z vekomaj razprtimi očmi
sam, buden kot puščavnik gleda v svet,

na val, ki pljuska ob naseljen breg,
kot bi ljudem prah greha izmival z nog,
ali pa zre na rahli novi sneg,
ki je prekril kot maska hrib in log.

Ne tak, vendar z zvestobo stalnice
naj svoje lice lahno položim
k brstečim prsim svoje deklice,
in v njih drget nepomirljiv zbudim,

naj čutim njihov tihi, nežni dih
in trajam večno – ali umrem na njih.

Najnovejši prispevki

Kategorije

Arhiv