O molitvi

Evagrij Pontski (prev. Gorazd Kocijančič)

Predgovor    Žgala me je vročica nečistih strasti, ko si mi – kakor po navadi – povrnil zdravje. Stik s tvojim pobožnim pismom je potolažil moj um, izmučen od najtežjih (misli).[1] Na  blažen način si posnemal velikega Vodnika in Učenika[2] – vendar to ni nič čudnega. Tvoj delež je bilo vselej nekaj imenitnega, prav kakršen je bil tudi delež blagoslovljenega Jakoba. Pošteno si s služenjem pridobil milino/milost Rahele, prejel si Leo,[3] zdaj pa hočeš tudi njo, po kateri hrepeniš, saj si izpolnil tudi njenih sedem let.   Jaz ne morem tajiti: nisem ujel ničesar, čeprav sem se trudil celo...