Misli iz dnevnika 1952

Edvard Kocbek

Filozofska branjaPrebral v Öffentliche Weg (18. 1. 1952) daljši esej o eksistencializmu ter prišel ob njem do jasnega spoznanja, kje stojim. Eksistencializem me še bolj odbija od diamata, zato bi rad prijel za pero in svoje miselno mesto določil. To tembolj, ker mi celo Ziherl podtika Sartra[1] in v današnji Pravici govori o kocbekovščini kot pesimističnem in idealističnem nagnjenju pri književni in kulturni mladini. To bi zijali, če bi mi pustili objaviti traktat, ki bi pokazal trdne realistične osnove, hkrati pa podčrtal tisto izkustveno svobodo, ki...

Kocbekovi razmisleki ob branju tujih knjig

Mihael Glavan

Vsi pisatelji in pesniki, in sploh vsi pisci, veliko berejo, čeprav še “rajši pišejo”. Berejo, ker morajo, ker hočejo prebrati tisto končno, za vselej veljavno in odrešilno “besedo”, ki je potem nikoli ne preberejo in jo zato skušajo napisati sami.Tudi Edvard Kocbek je neprestano bral, vsak dan, vse življenje. In sproti pisal. Ob pregledu njegovega opusa, komajda lahko trdimo, da je več prebral, kot je napisal. V tem pogledu leto 1952 ni nič drugačno, čeprav je sicer bilo v njegovem življenju nedvomno usodno in prelomno zaradi izida knjige Strah...