Pisava in dediščina

Bela Hamvas (prev. Blaž Zabel)

prev. Blaž ZabelBela Hamvas (1897-1968) je bil madžarski pisatelj, esejist in filozof. Po koncu prve svetovne vojne je študiral nemščino ter madžarščino, zaposlil pa se je kot knjižničar v Budimpešti. Zaradi monografije o nadrealistični umetnosti na Madžarksem je po drugi svetovni vojni izgubil službo, zato so vsa njegova dela ostala do njegove smrt neobjavljena. Po njegovi smrti je dva eseja najprej objavila revija Hid v Novem Sadu, kasneje pa so začele njegove spise objavljati tudi madžarske revije. Hamvas je zaslužen za razširitev tradicionalistične misli v vzhodno Evropo in na...

Pojem harmonije v kozmoloških teorijah

Igor Škamperle

Od Platona do Keplerja in sodobnih pojmovanjPojem harmonije nam je splošno znan in pogosto ga uporabljamo v vsakdanji govorici, ne da bi ob tem pomislili na globoke implikacije, ki jih ima. Nastale so s prvimi celovitimi teorijami vesolja in človeka. Zasnova tega pojma sega v antiko, oblikoval ga je predvsem Platon. Ali še natančneje rečeno: semantična zgodovina pojma harmonija je povezana s pitagorejskim platonizmom, če smemo tako reči, ki je v rimskem času preko sv. Ambroža in sv. Avguština vstopil v krščansko misel.V moderni dobi je pojem univerzalne harmonije...

Vprašanja za pogovor o Steinerjevi Smrti tragedije

Vid Snoj

Smrt tragedije (1961) je knjiga o tem, kaj se je v evropski literaturi godilo s tragedijo, ki v antiki veljala za eno izmed osrednjih ali celo osrednjo pesniško zvrst (Aristotel). Knjiga s pregledom (»sinhrono tehniko« [Kralj, 227]) in uvidom. Hkrati tudi eno izmed poglavitnih pričevanj moderne refleksije sploh, ki govori o smrti Boga, človeka, subjekta itn. Konec knjige odprt, tako kot pri umetniškem delu. Namesto sklepne teze ponujene tri hipoteze o tragediji, o njeni smrti, nadaljevanju z drugimi sredstvi in vnovičnem rojstvu. Njihova argumentacija, zlasti argumentacija...

O različnih metodah prevajanja

Friedrich Schleiermacher

(Über die verschiedenen Methoden des Übersezens, 1813)Kakšne poti naj torej ubere pristni prevajalec, ki želi med seboj približati ti dve popolnoma ločeni osebi – svojega pisatelja in svojega bralca – in obenem pomagati bralcu, da bi čim bolj pravilno in popolno razumel pisatelja ter užival ob branju njegovega dela, ne da bi ga pri tem silil iz okrožja njegovega maternega jezika? Po mojem mnenju obstajata le dve poti. Prevajalec lahko pušča pisatelja kar se da pri miru in premika bralca njemu nasproti; lahko pa pušča bralca kar najbolj pri miru in premika...