O molitvi

Evagrij Pontski (prev. Gorazd Kocijančič)

Predgovor    Žgala me je vročica nečistih strasti, ko si mi – kakor po navadi – povrnil zdravje. Stik s tvojim pobožnim pismom je potolažil moj um, izmučen od najtežjih (misli).[1] Na  blažen način si posnemal velikega Vodnika in Učenika[2] – vendar to ni nič čudnega. Tvoj delež je bilo vselej nekaj imenitnega, prav kakršen je bil tudi delež blagoslovljenega Jakoba. Pošteno si s služenjem pridobil milino/milost Rahele, prejel si Leo,[3] zdaj pa hočeš tudi njo, po kateri hrepeniš, saj si izpolnil tudi njenih sedem let.   Jaz ne morem tajiti: nisem ujel ničesar, čeprav sem se trudil celo...

Osnove samotarskega življenja

Evagrij Pontski (prev. Gorazd Kocijančič)

Odmaknjenost od sveta1. V Jeremiju je rečeno: »In ne boš si vzel žene na tem kraju, kajti tako govori Gospod glede sinov in hčera, ki so rojeni na tem kraju: umrli bodo zaradi smrtonosne bolezni«.[1] Besedilo (lógos) kaže, da  – po apostolu – »moški, ki je oženjen, skrbi za to, kar je svetno, kako bi ugajal ženi, in je razdeljen, in ženska, ki je omožena, skrbi za to, kar je svetno, kako bi ugajala možu.«[2] Jasno pa je, da se pri preroku stavek »umrli bodo zaradi smrtonosne bolezni« ne nanaša samo na sinove in hčere, ki se bodo rodili iz zakonskega življenja, temveč tudi na sinove in hčere, ki so rojeni v...

O razločevanju strasti in misli

Evagrij Pontski (prev. Gorazd Kocijančič)

Tri osnovne misli – požrešnost, lakomnost in domišljavost1. Prvi izmed demonov, ki se zoperstavljajo praktiki, se za vojskovanje zberejo tisti, ki so jim zaupane želje požrešnosti, in tisti, ki nam vsiljujejo lakomnost  ter nas kličejo k človeški slavi;[1] vsi drugi pa stopajo zadaj za temi in prevzemajo vse, ki so jih prvi ranili. Ne moreš namreč pasti v roke duha nečistosti, če prej ne padeš zaradi požrešnosti; ni mogoče, da bi se razburkala (tvoja) razburljivost, če se ne bojuješ za hrano, premoženje ali slavo; ni mogoče uiti demonu žalosti, če si vseh teh reči oropan ali jih ne moreš doseči. Kdor ni...

Iz besedil o treznoumju

Evagrij Pontski (prev. Gorazd Kocijančič)

1. Samotar mora vedno bivati  tako, kakor da bo jutri umrl in – obratno -, da mora telo uporabljati tako, kakor da bo skupaj z njim živel še mnogo let: prvo namreč potolče misli naveličanosti in naredi samotarja bolj vnetega; drugo pa ohranja njegovo telo pri zdravju in  obvaruje vselejšnjo enakomernost samoobvladovanja2. Kdor se je dotaknil spoznanja in od njega kot sad utrgal užitek, se ne bo dal nič več prepričati demonu domišljavosti, četudi mu predoči vse užitke tega sveta. Kajti kaj bi mu lahko obljubil boljšega od duhovnega motrenja?[1] V kolikor pa smo brez okusa spoznanja, zavzeto udejanjajmo praktiko ter...

Nikodemov uvod: Evagrij Pontski

Nikodem (prev. Gorazd Kocijančič)

Evagrij, ta modri in sloviti mož, je bil na vrhuncu življenja okrog leta 380. Bazilij Veliki ga je postavil za lektorja. Diakonsko posvečenje je prejel od Gregorja iz Nise, Bazilijevega brata. V sveti književnosti (lógoi) ga je izobrazil Gregor Teolog, ki ga je – po pričevanju Nikeforja Kalista (knjiga 11, poglavje 42) – postavil za arhidiakona, ko je prejel v upravljanje  konstantinopelsko Cerkev. Potem se je Evagrij odpovedal svetnim stvarem in se posvetil samotarskemu življenju. Obdarjen je bil z resnično pretanjenostjo umevanja in z veliko sposobnostjo izraziti to, kar je umsko uzrl. Zapustil je številne, raznolike spise,...