Edvard Kocbek
Filozofska branja■Prebral v Öffentliche Weg (18. 1. 1952) daljši esej o eksistencializmu ter prišel ob njem do jasnega spoznanja, kje stojim. Eksistencializem me še bolj odbija od diamata, zato bi rad prijel za pero in svoje miselno mesto določil. To tembolj, ker mi celo Ziherl podtika Sartra[1] in v današnji Pravici govori o kocbekovščini kot pesimističnem in idealističnem nagnjenju pri književni in kulturni mladini. To bi zijali, če bi mi pustili objaviti traktat, ki bi pokazal trdne realistične osnove, hkrati pa podčrtal tisto izkustveno svobodo, ki...