Andrej Kretski

Véliki Kánon

Prevod: Gorazd Kocijančič Uvod, spremni esej in opombe: Oliver Clément Prevod: Pavle Rak

11.00 €

Andrej Kretski  (Ἀνδρέας Κρήτης, pribl. 650–712, 726 ali 740) sodi med najpomembnejše pesnike bizantinske, srednjeveške grške književnosti.  Ta pri nas po krivici skoraj neznana literatura, ki je v veliki meri vplivala tudi na oblikovanje zahodnega pesniškega izročila in je na Zahodu v zadnjih desetletjih deležna velike pozornosti raziskovalcev, se je razmahnila zlasti v t. i. sakralni poeziji oz. himnodiji.

Andrej Kretski je v zgodovini bizantinske poezije pomemben zato,  ker je  – vsaj po izročilu – iznašel  novo književno zvrst,   kánon:  serijo pesniških od,  izmed katerih se vsaka začenja s témo (irmos) neke svetopisemske pesmi, nato pa svobodno  upesnjuje téme določenega liturgičnega dneva:  v tem prostem upesnjevanju se z veliko lirsko lepoto izraža celota daljne, a vendar osupljivo močne  izkušnje življenja.

Tradicija Andreju pripisuje 24 kánonov; avtorstvo štirinajstih je skoraj zanesljivo. »Veliki kánon« je najpomembnejše Andrejevo delo in tudi ena izmed osrednjih  pesnitev bizantinske književnosti nasploh: gre za najdaljšo tovrstno poemo,  ki sestoji iz 250 kitic.

Prevod v slovenščino,  ki ga je pripravil Gorazd Kocijančič, avtor edinega izbora bizantinskega pesništva pri nas (Atos – na meji neba in zemlje), spremlja izdaja izvirnega besedila in obsežni spremni esej in komentar Oliviera Clémenta (»Esej o solzah«), enega najpomembnejših zahodnih poznavalcev vzhodnega izročila,  v prevodu prevajalca in pisatelja Pavleta Raka: Clément v njem prepričljivo pokaže, kako se v »Velikemu kanonu« Andreja Kretskega pesniško zgosti vsa duhovna izkušnja prvih osmih stoletij krščanske duhovnosti.