Véliki Kánon
Prevod: Gorazd Kocijančič Uvod, spremni esej in opombe: Oliver Clément Prevod: Pavle Rak
Andrej Kretski (Ἀνδρέας Κρήτης, pribl. 650–712, 726 ali 740) sodi med najpomembnejše pesnike bizantinske, srednjeveške grške književnosti. Ta pri nas po krivici skoraj neznana literatura, ki je v veliki meri vplivala tudi na oblikovanje zahodnega pesniškega izročila in je na Zahodu v zadnjih desetletjih deležna velike pozornosti raziskovalcev, se je razmahnila zlasti v t. i. sakralni poeziji oz. himnodiji.
Andrej Kretski je v zgodovini bizantinske poezije pomemben zato, ker je – vsaj po izročilu – iznašel novo književno zvrst, kánon: serijo pesniških od, izmed katerih se vsaka začenja s témo (irmos) neke svetopisemske pesmi, nato pa svobodno upesnjuje téme določenega liturgičnega dneva: v tem prostem upesnjevanju se z veliko lirsko lepoto izraža celota daljne, a vendar osupljivo močne izkušnje življenja.
Tradicija Andreju pripisuje 24 kánonov; avtorstvo štirinajstih je skoraj zanesljivo. »Veliki kánon« je najpomembnejše Andrejevo delo in tudi ena izmed osrednjih pesnitev bizantinske književnosti nasploh: gre za najdaljšo tovrstno poemo, ki sestoji iz 250 kitic.
Prevod v slovenščino, ki ga je pripravil Gorazd Kocijančič, avtor edinega izbora bizantinskega pesništva pri nas (Atos – na meji neba in zemlje), spremlja izdaja izvirnega besedila in obsežni spremni esej in komentar Oliviera Clémenta (»Esej o solzah«), enega najpomembnejših zahodnih poznavalcev vzhodnega izročila, v prevodu prevajalca in pisatelja Pavleta Raka: Clément v njem prepričljivo pokaže, kako se v »Velikemu kanonu« Andreja Kretskega pesniško zgosti vsa duhovna izkušnja prvih osmih stoletij krščanske duhovnosti.