Max Charlesworth

Filozofija in religija

Prevod Seta Knop in Vera Troha, spremna beseda Franci Zore

12.00 €

Filozof Max Charlesworth (r. 1925) predstavi pet temeljnih načinov srečevanja filozofije in religije. V prvem primeru filozofija sama razvija religijo, saj do razumevanja religioznega ali do religioznega nasploh pridemo s pomočjo mišljenja; sem sodijo Platon, Aristotel, novoplatoniki, srednjeveški islamski misleci, Leibniz, Spinoza in Hegel. Pri drugem načinu filozofija pomeni obrambo in upravičevanje vere, kamor sodijo denimo Filon Aleksandrijski, krščanski platoniki, Avguštin, Abelard in Anzelm, Mojzes Majmonid, predvsem pa naravna teologija Tomaža Akvinskega. Tretja skupina avtorjev vidi majhno ali nikakršno povezavo med filozofijo in vero, saj razum po njihovem prepričanju ne more spoznati Boga, ampak je doseganje Boga povezano s praktično filozofijo ali subjektivnim doživljanjem; tu najdemo najprej avtorje, kot so Tertulijan, Al Gazali in Viljem Ockham, pa Luthra in Calvina, Pascala ter avtorje, kot so Hume in Kant ter kasneje Kierkegaard; slednja sta vplivala tudi na protestantske mislece 20. stolerja (Rudolf Otto, Karl Barth, Paul Tillich). Četrti in peti način sta povezana s filozofskimi gibanji 20. stoletja. Pri enem gre za »antimetafiziko«, ki razume filozofijo zgolj kot deskriptivno dejavnost in se osredotoča na analizo jezika, pri drugem pa gre za – kot to imenuje Charlesworth – »postmodernistično« odvračanje od metafizičnega »fundacionalizma«, ki se nanaša tako na filozofijo kot na religijo. Če gre pri tej »dekonstrukciji«, kakršno srečamo pri Heideggru in Derridaju, po eni strani za kritiko in zmanjševanje pomena tradicionalnega razumevanja filozofije in religije, gre po drugi tudi za razpiranje novih poti mišljenja in verovanja.