Friedrich Hölderlin

Pozne himne

prevod iz nemščine, opombe in spremna beseda Vid Snoj

Izdelek trenutno ni na voljo.

Friedrich Hölderlin (1770–1843) je prvi pesnik Zahoda. Ni prvi v tem pomenu, da ne bi imel predhodnika, ampak največji. In ni pesnik geopo- litičnega Zahoda, ki je prevladal nad Vzhodom in vzpostavil planetarno gospostvo na zemlji, ampak duhovnozgodovinskega sveta, ki je svojo pot kakor sonce začel na vzhodu in se kot Abendland, »dežela večera«, nagiblje v zaton. H koncu, v katerem pa vendarle vlada Začetek.

Skratka, Hölderlin je največji pesnik zgodovine Zahoda.

O svojem času je bil prezrt. Kot pesnika Zahoda, ki je vstopil v ubožni čas, čas brez zemeljsko razodetih bogov, ga je odkrilo šele 20. stoletje. Potem ko je diagnoza modernosti, povzeta v formulah »smrt Boga« (F. Nietzsche) ali »odčaranje sveta« (M. Weber), v tem stoletju postala boleča, je prav Hölderlinovo pesništvo spodbudilo misleca takšnega formata, kot je bil Martin Heidegger, k premisleku nihilizma, v katerega se je pogreznil evropski duh, njegovega ustroja in izvora v metafiziki, utemeljujočem mišljenju Zahoda samega.

V poznih himnah je Hölderlinova vélika mitopoetična sinteza grštva in krščanstva elegična in himnična hkrati. Tako v poznih himnah nad (slavilnim) žalovanjem za nekdanjo sijočo zemeljsko podobo, slavo bogov in v pesmih razlegajočo se slavo božjih sinov, ki so na zemlji udejanjali dela Najvišjega, prevlada slavljenje polbogov, rek, ki delajo dežele, skoz katere tečejo, obdeljive in s tem obljudene ter še zmeraj povezujejo nebo in zemljo. To slavljenje pa se navsezadnje vzpne v radostno slavljenje bogov, njihove vrnitve ob koncu časa. To je tedaj slavljenje prihajajočega božjega slavja, na katerem se bodo spet srečali bogovi in ljudje. In pred- vsem slavljenje novega razodetja, razodetja, ki ga še ni bilo. Razodetja Najvišjega. Očeta.