Alen Širca

Slovenska baročna literatura v evropskem kontekstu

12.00 €

Baročno obdobje je mogoče razumeti samo znotraj geneze modernosti oziroma novega veka, ki naj bi v temelju prelomil s srednjim vekom. Zgodovina novega veka je na globlji ravni enaka zgodovini zahodnega voluntarizma. Ta se začne z Avguštinom, vendar se pokaže, da je mogoče evropski voluntarizem razumeti samo na ozadju fundamentalnega nihilizma. Tu seveda še ne gre za moderni nihilizem kot rezultat moderne sekularizacije, ampak za zgodovino anihilacije volitivnega subjekta oziroma jaza. Pri tem se ob raziskavi genealogije niča od Marguerite Porete do Madame Guyon izkaže, da obstaja med srednjim vekom in barokom neka globinska kontinuiteta: v nasprotju s humanistično (renesančno) imanentizacijo Volje, je barok kot podaljšanje srednjega veka še vedno odprt za sprostitev transcendentne “Pravolje”, čistega hotenja, ki nima ne objekta ne subjekta.

Nato se raziskava posveti baroku, njegovi zgodovini in možnih pomenih v sodobni humanistiki. Poseben poudarek je namenjen usodi pojmovanja baroka v slovenski literarni zgodovini. Področje slovenskega literarnega baroka je bilo doslej v slovenski kulturi nasploh precej zanemarjano zaradi domnevno malo ohranjenih literarnih besedil, ki so povrhu še večinoma religioznega značaja. Ena izmed poglavitnih tez pričujoče študije se zato glasi, da je treba bistveno razširiti polje raziskovanja slovenske baročne literature; poleg rokopisnega gradiva je treba začeti obravnavati tudi besedila, ki so se nam na Slovenskem ohranila tudi v latinščini, nemščini, italijanščini in hrvaščini.

Na koncu so predstavljeni štirje poglavitni avtorji slovenskega baroka, avtorji, ki jim je uspelo natisniti svoja dela v slovenščini. To so Matija Kastelec, Janez Svetokriški, Rogerij Ljubljanski in Jernej Basar.