Homo Musagetes

Elena Švarc (prev. Boris Šinigoj)

ХОМО МУСАГЕТ(Зимние Музы)HOMO MUSAGETES[1](Zimske Muze)Vester, Camenae, vester…HoratiusIВетер шумит за стеклами,Вид на задний двор.Ветер подъемлет кругами,Носит во мне сор.Всякий ворВ душу мне может пролезть,ПодкупитИ низкая лесть.Но поднимается жарИ разгорается хор,Легких сандалий лепет,Босой разговор.Не тяните меня, Музы в хоровод,Я устала, я...

Knjiga o živalih

Al-Džahiz (prev. Nabil Al-Daghistani)

Knjiga o živalihKitāb al-Ḥayawān (كتاب الحيوان) O življenju in ustvarjalnem delu al-Džāḥiẓa[1] sem na kratko pisal že v prvih dveh prispevkih. V prvem prispevku (januar 2017) je bila predstavljena in delno prevedena knjiga Kitāb al-Buḫalāʾ (كتاب البخلاء) (»Knjiga o skopuhih«), v drugem (april 2017) pa knjiga Kitāb al-Bayān wa al-Tabyīn (كتاب البيان و التبيين) (»Knjiga o izražanju in pojasnjevanju«), v katerem so navedena tudi druga al-Džahizova dela.Al-Džahiz je pisal o različnih temah: o znanstvenih, versko-duhovnih in kulturno-literarnih, ter nastopal kot kritik...

Pomen telesnosti pri religioznih ženskah poznega srednjega veka: podobe telesnosti in hrane v poeziji Mechthild iz Magdeburga

Tamara Podlesnik

UvodKrščanska Evropa med leti 1200 in 1500 kaže močan interes za telesno, ki ga današnje razprave o srednjem veku rade puščajo ob strani. Pozni srednji vek je pogosto razumljen kot ne prav zanimivo obdobje pozunanjene pobožnosti, ali pa kar kot pripravljalna faza renesanse, zato je našemu znanju o tej dobi treba povrniti kompleksnost. V zahodni misli položaj telesa že vso zgodovino podlega v hierarhični dualistični dvojici duša/telo. Telo je podrejeno duši, zato ga zahodna filozofija pušča na obrobju. Ko razmišljamo o religioznosti poznega srednjega veka, se mišljenje v okviru omenjenega dualizma izkaže kot očitno...

Tretji bogoslovni govor

Gregor iz Nazianza (prev. Vid Snoj)

O Sinu1. To bi bilo torej mogoče reči, da bi zavrli njihovo nagnjenje[1] k prenagljenim trditvam in nevarno hitenje v vseh zadevah, predvsem v govorjenju[2] o Bogu. A ker grajanje ni nič težkega – najlažje je in zmore ga, kdor ga hoče – in ker vpeljava lastne misli[3] namesto tega terja pobožnega človeka, ki premore um, položimo zaupanje v Svetega Duha, ki ga oni nimajo v časteh, mi pa se mu klanjamo, in kakor kakega rojenca dobrega rodu in vzreje spravimo na plan svoje podmene o Bogstvu, kakršnekoli že so. Sicer tudi ob drugih priložnostih nismo molčali, toda kar zadeva to témo, smo zdaj čili in visokoumni ter...