Pesmi

Thomas Merton (prev. Mateja Komel Snoj)

MolčeBodi spokojen.Prisluhni kamnom zidu.Mólči, poskušajoizreči tvojeime.Prisluhniživim zidovom.Kdo si?Kdosi? Čigavmolk si?Kdo (bodi tiho)si (kot so tihoti kamni). Nemisli na to, kar si,še manj na to,kar nekoč bi mogel biti.Rajebodi, kar si (toda kdo?),bodi nezamisljivi,ki ga ne poznaš.O, bodi spokojen, doklersi še živin okrog tebe živijo vse stvari,govorijo (ne slišim)tvoji lastni biti,govorijo z neznanim,ki je v tebi in v njih.»Poskušal bom kakor onebiti svoj lastni molk:in to je težko. Vessvet je skrivaj v ognju....

Dve pesmi

Czesław Miłosz (prev. Lara Unuk)

Uvod v Pesniški traktatDomača govorica naj bo preprosta.Tako da bo vsak, ki bo slišal besedo,videl jablane, reko, ovinek na poti,tako kot se vidi ob poletnem blisku.Govorica pa ne more biti zgolj podobain nič več. Od nekdaj jo mamizazibanost rime, spanec, melodija.Nemočno jo pušča za sabo suhi, ostri svet.Marsikdo danes vpraša, kaj pomenita sram, če bere knjigo pesmi,kot bi se avtor obračal na slabšo naravov njem samem, ko z nejasnim namenomodriva misel in misel goljufa.S ščepcem šale, komedijanstva, satirenam poezija še lahko ugaja.Takrat znamo ceniti njeno...

Pesmi

René Char (prev. Zarja Vršič)

Surova svilaPraznik je nebo bojevito modre barve in hkrati vreme nevihtne usedline. Je tveganje, katerega pogled nam sledi in nas vzdržuje, kliče nam ali pa si premisli. Je véliki izbruh jeze proti ugodnemu redu, da bi iz njega iztisnil ljubezen … In iz Praznika izidemo zmagovalci, ko nam roka na našem ramenu zamrmra: »Kam pa kam …«, ta roka, ki si z dvoumnostjo prizadeva odložiti vrnitev k smrti, odložiti skok v neuresničljivost Praznika. Zakaj leti danPesnik se v teku svojega življenja opira na kakšno drevo, ali morje, ali pobočje, ali oblak določenega odtenka, neki trenutek, če tako hočejo...

Pesmi

Kostas Kariotakis (prev. Lara Unuk)

KitareMi smo nekakšne razbitekitare. Veter, kadar gre skoznje,prebuja verze, čudne zvokev strunah, ki visijo kakor verižice.Mi smo nekakšne neverjetne antene.Kot prsti se dvigajo v praznino,na njihovem vrhu odzvanja neskončnost,toda kmalu bodo zlomljene padle.Mi smo nekakšni razpršeni občutki,brez upanja, da bi se zbrali.V naše živce se zapleta vsa narava.Boli nas v telesu, v spominih.Stvari nas odganjajo, in pesništvoje zatočišče,  ki ga zavidamo.  PlemenitostSpremeni svojo...