približano: vijoličasto                                 
moji sestri sta bili podobni bolnim pticam
ko sem ju prvič videla goli
njuni telesi so pokrivale norice

takrat sta kazali vijoličasta jezika
Mariji viseči nad opažem

približano: okus
bliže so jima bile hlevske živali
če pa sta zbežali so to bili temni svinjaki
tam sta napeto poslušali

pozneje sta pravili: vlažni gobci
živali so grenki

približano: voda
mrzla voda izpira mulj in žabji mrest
skozi priprta vrata kopalnice opazujem
sestro ki se ji je potok zataknil v grlu

dolgi temni lasje ji zalepljajo usta
ponoči bo v vročici zaklicala: iz mene
je ta hlad

približano: koža
imajo sladka usta ko poljubljajo križ
na cerkvenih tleh imajo vlažne oči
ko gledajo v zlati tabernakelj

v klopeh pred spovednico dečki
iz porębe vtikajo mrzle dlani za tesno oprijete
kavbojke deklicam iz železnikov

približano: ogenj I
moji sestri sta si danes
prvič zaželeli smrti

grla so jima še ponoči
gorela

približano: žival
ne dovoljujeta mi brata znata odvrniti
od njega mojo pozornost včasih si ga
ogledujem oni pa pravita: glej saj je podoben
živali ki jo držijo v kletki

približano: kamen
malo še vesta o smrti

razvneti urejata družinski grob
vedno bolj gladko črkujeta imena mrtvih

vendar pa vedno pogosteje na serpentinitu
puščata mastne sledove voska

približano: srce
ena od mojih sester je danes videla stari sącz
doma potem odpira usta in kaže temne
amalgatne plombe

še nekaj ur ne sme
jesti in mi se trudimo da ne bi videla
kako jemo volovje srce

približano: vlaga
za vse bolezni naših živali
in rastlin je odgovorna voda
s katolikovih polj

približano: meso
sprejemata jezusa ena od njiju misli
na veliko svinjo ki so jo ubili za to priložnost

s cele ceremonije ji bo ostal spomin na roke
mesarjev ki so dišale po brinju in popru   
Cayenne

približano: vodni tok
v avgustovskih popoldnevih namakata telesi
v mrzlem potoku med julijsko povodnjo
se je sem stekala iz klavnice kri živali

pozneje sta jo odkrivali v koreninah
takrat sta govorili: vsa vas rase odtod

približano: mišice
spominjata na temo ko gledata brata
ki se vrača s potoka in drži v rokah
še ne razvite postrvi (najbolj plašna žival
prinaša tiste najtišje) polagata jih v skledo
in pravita: v mišicah rib se še dolgo po udarcu
ob kamen ohranja življenje

približano: svit
moji sestri sta najlepši v trenutkih
ko si še pred svitom tesno zapletata
lase takrat znata razpoznati
glasove živali vodenih v klavnico
pravita: naš brat tega ne zna

približano: vera I
moji sestri sta najbolj strašni v trenutkih
ko molita k svetnikom razobešenim
po hiši
molita namreč ne za kaj
ampak proti

približano: obilje
pravita: pri nas se je dogajala smrt
prinašava njeno meso vzemite
in jejte

strici odrežejo debele kose
tlačenke psi pridejo k vratom
v okna udarjajo debele veje hruške
težke od noči

približano:vera II
od trenutka ko sem ju videla klečati
pred živalmi ju vedno redkeje vidim
v hrastovih klopeh cerkve
svetega arhangela mihaela

ampak

njuni lasje bodo še dolgo                                           

dišali po žgani smoli

njuna usta bodo še dolgo
pripravljena začeti pesem

njune roke se bodo še dolgo
zlagale v kretnjo

približano: raskavost
od prvih prask podstavljata krvave rane
pod tople gobce psov čez leta se bosta spominjali

raskavosti njihovih jezikov pa tudi klicanja
po gozdovih živalskih imen

takih kot za ljudi

približano: ritual
pozorno si ogledujeta brata posebno
v trenutkih ko v mrzlem potoku splaknjuje
zanju obgrizeno od vižlov glavo kobile
ki so jo klicali baška

približano: pohod
takrat ko sta moji sestri najnežnejši
brat spusti z verig pse in jih vodi
v meso klavnice kjer čakajo nanje
težke odrezane glave uckermärkerjev

približano: besede
ena od mojih sester ne zna izgovoriti r
zaradi tega govori zanjo ta druga
ponoči pa vtika prste v sestrina usta
in ji pravilno namešča jezik

približano: iz noči
obsedeni od potoka nista dovolj pazili na krave

našli sta jih že ponoči na lehi na spodnjem koncu vasi

ena simentalka je ravnokar pokala           

približano: dim
ogenj jim je pordečil obraze opazujejo zemljo
njene počasne gibe spremembe barv ne vejo
da je to zadnja jesen ko nalagajo na ogenj

suhe rastlinske ostanke še znajo zaspati
na goli zemlji še jim ni mar za razlike
teles v mraku jih zbudijo psi in žvižg
s spodnjega konca vasi

približano: ceremonija
zavidata bratu ko v novembrskem
večeru prinese domov golenično
kost najdeno ob robu pokopališča

dobita jo za pest šiber skrivata jo
na podstrešju vsake toliko ji bosta prirejala
bogat pogreb

Małgorzata Lebda (roj. 1985), poljska pesnica, fotografinja, maratonka, plezalka in doktorica literarnih ved, poučuje na fakulteti v Krakovu. Izdala je štiri pesniške zbirke, veliko pozornost je vzbudila s predzadnjo, ki je izšla leta 2016 z naslovom Matičnik (to je beseda iz čebelarske terminologije, ker je bila preko očeta zelo povezana s tem področjem) – ampak tudi druga (Meja gozda) je dobila dosti nagrad (posvečena je staršem, ki jih je zgodaj izgubila). Ta zbirka predstavlja prvo knjigo trilogije, ki jo končujejo leta 2018 izdana Sanje uckermärkerjev (tj. krav, ki so jih po cesti ob avtoričini hiši vodili v klavnico). Prvi  dve knjigi trilogije sta izšli v Srbiji, zadnji dve bosta v Ukrajini, v Italiji in na Češkem je izšel Matičnik, tam so v pripravi še Sanje, dosti pesmi pa je prevedenih tudi v angleščino, romunščino, danščino in nemščino.