I.

Tri skrivnosti so očitne v tem, kar se zdi očitno. Od kod je snov? Od kod so njena ravnovesja? Od kod to zremo?

Svet, v katerega smo zazrti, postaja viden v pogledu. Pogled pa ostaja v vidnem svetu neuzrt.

Ravnovesja so spomin vidnega sveta. Spoznanje daje spominu ime.

Spomin daje obliko snóvi, življenje je spomin snovi na lastne oblike, zavest se spominja lastnega spomina. Spoznanje je začelo nastajati že davno pred nami.

Spomini na snov so izkustva. Spomini na izkustva so razum. Spomini na spomin so uravnovešeni v pripovedih.

Pripovedi so posredovana sosledja. V njih niso uravnovešeni le spomini mnogoterih izkustev, temveč tudi mnogoterih zavesti.

Toda mnogotere so tudi pripovedi o ravnovesjih. Iz izkustev ne bomo nikoli sestavili izkušenega.

Če smo del sveta, je naša resnica delna. Če nismo del sveta, je naša resnica necelovita.

Tako spoznanje uzrtim ravnovesjem odvzema dno. Vse se ruši tja, od koder zremo v svet.

Kdo torej posreduje sosledja in komu so sosledja posredovana? Kdo smo, zroči, uzrtega sveta deležni, v uzrtem svetu neudeleženi?

Nekaj je gotovo: mi, ki zremo v svet, nastajamo iz uzrtega sveta. Pogled je priklican iz zavesti, zavest iz telesa, telo iz zemlje. V dnu pogleda je snov.

Toda kaj je v dnu snovi? Mar ni spoznavanje snovi le preračunavanje sprememb lastnega telesa?

Tudi tisti, ki znajo preračunati meritve, so povedali: poslednjih globin snovi ne moremo izmeriti. V poslednjih globinah snovi ni preračunano to, kar merimo, temveč meritev sama.

Le svoje spremenljivo telo torej preračunavamo spoznavajoči. In svoje spremenljivo telo spoznavajoči le preračunavamo. V dnu snovi je pogled.

Le sence, ki jih meče on sam, uzre razum. Le imena so njegove besede.

Odvrnjene od luči nas pričakuje tema. Kako naj spoznamo dno lastnega brezna, ko pa je brezno v dnu lastnega spoznanja?

Iz niča smo bili v svet priklicani, v svet smo priklicali nič. Mar lahko le v slepoti za lastno slepoto preživimo?

Kam nas bo posredovalo poslednjo sosledje? Mrtvi smo v duhu, ko padamo v brezdušno smrt.

To je prvi križ spoznanja. Prekrižanost vsega z ničem. To je agonija križa.

II.

Toda kaj je v dnu brezna, iz katerega smo vzniknili in v katerega padamo? In kakšna je oblika našega dna, ki je vsemu dalo obliko?

Sleherni pogled je globlji od svojega začetka. Izvirni greh spoznavanja je nespoznavanje izvira.

Mi, ki smo v dnu snovi, ki je v našem dnu, ostajamo popolna skrivnost. Oseba je globlja od imena.

Do izvira vodi le ena pot: neizogibanje neizogibnemu. Poljubnost pripovedovanja je izničena šele tam, kjer umolkne pripoved o popolnem niču. Samo iz te tišine rase slutnja popolnosti, ki je popoln nič zanikala.

V dnu vesolja nas čaka skrivnost, ki nas je pričakala v lastnem dnu. Tudi o njenem obstoju in neobstoju ne moremo povedati ničesar. O njej vemo samo to, da se je podarila.

Če bi skrivnost, ki je zanikala vseobsežni neobstoj, obstajala, neobstoj ne bi bil vseobsežen. Če bi skrivnost, ki je zanikala vseobsežni neobstoj, ne obstajala, bi bil ves obstoj daritev niča.

V skrivnostni izenačenosti obstoja in neobstoja ni več niti obstoja niti neobstoja. Le še izenačenost ostane, nepriklicana. Iz nje in v njo se spreminjanje spreminja.

Izenačenost se podarja tistemu, v katerem lahko ostane nesprejeta. Tistemu, ki se pred obličjem nerojenega spominja smrti. Ta dar je svoboda.

Prihodnja in pretekla smrt nista dve smrti. Kjer bo obstoj zanikan, je bil že zanikan neobstoj.

Spomin na smrt je le v brezsmrtni nepozabi uravnovešen. V brezumnem niču se brezumno rojstvo prerojeva.

Neresnična je pripoved o neminljivi smrti. Ni takšne teme, v kateri ne bi žarelo to, kar jo je ustvarilo.

Večno neodsoten je mirujoči dar. Izrekli smo skrivnost, ki tudi pred obstojem ni bila neobstoječa.

To je drugi križ spoznanja. Prekrižanost niča s prerojenjem. To je razodetje križa.

III.

Toda kjer je rešitev, rase tudi nevarnost. Razodetje je samo v dejanjih uresničeno. Dejanja so spomin, zapisan v telo.

Tudi v izrečeni skrivnosti smo bili zamolčani. Spoznavajoči nismo nikoli udeleženi v tem, česar smo deležni.

Ko besede postajajo dejanja, postajajo pesem. Njihova ravnovesja so brezumna. V pomene je zapisana snov, v izrekajoče tudi neizrečeno.

Ko je pesem visoka, se na čas pred spominom vrne spomin. Obstoj je zanikan v to, kar je zanikalo neobstoj. Spoznanje se zlomi v klečeče telo.

V skrivnosti smo lahko le razodeti. Visoka pesem je molitev.

Ker smo izvorno podarjeni kot osebe, se nam tudi Izvor podarja osebno. Njegova brezdanjost, večja od neskončnosti, je shranjena v našem neskončnem dnu: nečas živih, nečas mrtvih, nečas nerojenih.

Ko je noč velika, se odpre odprto brezno. Brez dna je pogled v dnu snovi. Zenice so večna obzorja neustvarjene Luči.

Ti nisi imenovana, prva Luč, razlita si v imenu. Še sonca so mrak pred tvojim obličjem. In v globljih sencah si svetlejša.

Vse, kar nismo sami, nas uteleša. Spregovarja Ljubezen, tudi v rojstvu nerojena.

Rojstvo, v katerega smo pokleknili, se spočije. Kar je nerojeno in kar umira, je nerazlikovano v njem.

V raztelešenju lastnega dna smo darovani utelešenju brezdanje daritve. Tudi neskončna noč izginja darovana svojemu nastanku.

Le ko je daritev neprilaščena, smo udeleženi v njej. Le v neprilaščanju izvornosti smo izvorni. Milost je usoda osvobojenih.

Nismo, ki smo in bomo, ki nas ne bo. Večni dar je, in iz nesveta, kar si nas v nas samih ne prilašča. Nesnovna milost zrenja je prvi Klic

Molitev prebira nepozabo, zapisano v telesa. Molčeča skrivnost spregovarja v njej. Nebo smo, v prehajajoči zemlji, v prehajajočih smrtih prerojeno.

To je poslednji križ spoznanja. Spoznanje križa. Odrešenje.