I
Da kamen odvalil bi,
manjka ti tesnega zvoka
med skalami naših dni.

Da bral bi pesmi nepolnomočne
obstaja zadnji predel, da izpremeni
vse nagrmadene oblake, nevarnosti
še neznane verze preroške
v nehladen dež premirja;
brez podplatov vodotopnih
na polenih razbeljenih bisernato
pomilovanje – izcedek okolja –
v svetlo srago pretvarja bližine
zemljerodnih obronkov
nečloveške tišine.

Odjekne slepomišenje,
da preštevanje upora
osebam brez pogoja,
ki vstajajo zarana zaprtih oči
počasi, po zamolčanih prepovedih
izdaljša telesni vid, in
v dlaneh negovan, povit
Lazar v meni je zdaj do krvi.

Brez staršev, le smrtnih sprevod
dá tlesk, obsodbo in podvezan urok –
blagodejna rana izčiščena,
sama prednapevnica rojstva je,
sredi ljubezni nikogar več ne spozna –
žarči, golta v prazno cele dni.

Drugače še prebledela od krvi
kakor mati umanjka radostna
pepelnata glava je sinja
v plamen odletela ptica,
zavestno odmaknjena v mrtvo
klečeplazenje nenadoma
sirenam lastno je odmišljanje
vseh podobnih luči;

saj spokorjenje višje je
od neba znanih trpljenj
nepričakovano usmiljenje
zamolčanih nežnih hotenj.

II
Kakor izmerjanje ledenice
skoka čez bele stopnice
v pogubljenje mest
deroče stremljenje vidnosti
dognanje ne sredobežne izbranosti,
sovpadanja ne kraja ne hipa
a sklanjanja nad dlanmi –
svetih prebeglih pisav
v zajemanju s prsti vina –
na prstih žarek zamrmra
kakor slep postal bi razoglav
zasejalec v hrbet liturgije,
da srce nikjer ne zaječi,
ne dalje ne spredaj a laskave
sence brezčasja ziblje:
nikdar več zarje

nikdar več mraka
le še kamni spomina
sred presijanih prsi utripljejo,
da besede teles dotaknjene so;
in nova perspektiva.
Rojstvo snidenja.
Življenje brez postanka,
da trpeča še skala je.

III
Se iz čakanja na dolg
iz polaganja nog
na tla licemernih
izvede strašni molk

v sredi izsledenih
znanih višjih
sedež na zatilje
si nelagodno drzneš
prevzeti delež
nenadejanega podobja
zapečatene ravnomiselnosti
ganjenega svetovja
besed, ki kapljajo iz neslišnih –
obrekovalcev jasnine
spokorjenih diakonov
sovražnikov celih slik
osamelcev pod vodo
rojevanja žeje v silah
klanjanja pod morjem –
neuspešnega tonjenja,
saj vseh let prelahkih lic
ne padeš do dna Gospoda:

le bral pesmi bi
v mraz teh trpkih dni
nenaših umorov
naravnost v obraz prsti;

Ga premagal – iz ljubezni.

Da valovanj več ne bo
zaznati nikjer. Zatem.
Po odpeti pesmi Bogu.

Solun, 16.-19.dec.2018