Zvezdni led

Neža Zajc

Kakor bi ovohavali te mrtvi,
nalahno na veke sneži,
sredi pomiloščenja in blagoslova
zadnja kepa v grlu
ždi, čaka, ne upa,
a v žarku srebrnem
taja se pod kožo,
kjer škrlatni ščebet motri

in nezanemarjeno breme,
vračanje v sen,
prevara in skrivnost,
razočaranje in bližnjega
lačna oslabljena modrost
vztrajanje je pri pravilu.
Dopuščanje ljubeznivosti
žrtvovanja za sorodno
telesni milost
postaja nepričakovan govor
enoglasen nejenjanja šum
drgetanja in upanja
neizgovorjenega izklicanja
človeka nad simbolom
z materjo uslišanja
in predajanja umorom
kratkega časa istosti,
ko nenadejano v soncu
s petjem sam umiraš.

Ko trpljenja ne čutiš,
hrabro ledeniš,
sanjaš o nedoseženem morju,
spet nahajaš se brez pravic
med besedami pobožnimi
prepoznavaš lažni klic
pomencavanja zgolj podobnih,
ko se jemlje križ
z mesa blagorodja.
Veš več ne, in nočeš,
saj nenadoma si mil

preveč za Gospoda
še enkrat rad bi bil,
postaval v spominu,
še enkrat zagostolel
kakor ptica nad ptico mrtvo,
kakor obstajal bi nekriv.

Ko ničesar ni razen polnosti,
osiromašene od čistosti
dosledno svetega strahu
neprisebne muke
in vere onkraj
oddajanja čutnosti
Duha nasmeh je v gori –
doseči znano iskro
preživeti dušo
in Boga-Bližnjega.

Doseči skrajnost skrbi
in pogrezanja nezdajšnjega miru
zaznavanja sedanjika
in krajca mesečnega v snu
kakor obstajanja upanja,
ko nikdar več ne premakneš
se od drnca po zlu,

v peklu zasanjaš rodove:
zakaj bil je obraz prvega
zastajanja strahu,
ko obledelo je sonce
in obžalovanje povrnjeno
daljno izgovarjanje uslišano
popravljeno breme materinsko,
in dovoljeno očiščenje
ne od vseh preteklih umiranj
a pred razvrednotenji prihodnjimi,

da zavarovan si,
da pepelnat zarod je osmišljen,
dokazana vrhunskost
življenjske je posvetitve
dejanje neopazno mučno
kazen razlaga usmiljeno:

motrenje izčrpano
nenadoma pomeni odpuščanje –
s pesmijo skrajno zbližanje
v človeški tej premrlosti.

Ohromelo notranjost čutiš
kakor poslednjo visočino
telesa brez lastnine
imetja Duha triangelske mesečine:

pridušen v krstilnici
povsem brez preteklega domovanja
in zvezdnih vrat,
da živeti ti ukazuje
brez spanca, slutenja
rajsko snidenje
iz čistih besed prerokuje –

v srečanju miren,
osamljeno upaš,
da usmrčen si
le od belega hladu,
v katerem od teže pajčevin
srečen zgrudil
od poslednjih si
zaznav se teh milin.

 

Firence, 6.–9. febr. 2018