Najnovejši prispevki

Kategorije

Arhiv

Zoper krivoverstva

V četrti knjigi Zoper krivoverstva Irenej Lyonski (ok. 135–200) obravnava odnos med Staro in Novo zavezo. Zoper gnostike želi dokazati, da obstaja samo en Bog in samo en Kristus. Naslednja odlomka z začetka omenjene knjige nazorno prikazujeta, kako lyonski škof postavlja temelje krščanski eksegezi in teologiji daritve.

V prvem odlomku Irenej pojasnjuje, da sta postava in evangelij dve stopnji rasti od sužnosti k svobodi. Ker imata Stara in Nova zaveza skupno bitnost, moramo v prvi videti Kristusovo podobo, prerokbo in napoved, v drugi pa njegovo resnično navzočnost in izpolnitev prerokb. »Kajti povsod v Pismih je vsejan Božji Sin«.[1]

Drugi odlomek pa prinaša Irenejev razmislek o pomenu daritev. V duhu starozaveznih prerokov najprej poudarja, da je bil namen daritev, predpisanih v judovski postavi, predvsem etičen, nato pa razvije bogato teologijo o daritvi v novi zavezi: gre za svoboden dar Bogu, za odgovor na Njegov dar; gre za zahvalno daritev, za evharistijo, ki posvečuje in preobraža stvarstvo.[2]

 

Irenej Lyonski

Zoper krivoverstva

Četrta knjiga 9.1–11.4[3] 

Postava in evangelij: dve stopnji rasti

Sužnost in svoboda

9.1 Iz ene in iste bitnosti so torej vse stvari, se pravi iz enega in istega Boga, kakor tudi Gospod pravi učencem: Zato je vsak pismouk, ki je postal učenec nebeškega kraljestva, podoben hišnemu gospodarju, ki prinaša iz svojega zaklada novo in staro.[4] Ni učil, da eden prinaša staro, drugi pa novo, temveč, da gre za enega in istega. Hišni gospodar je namreč Gospod, ki gospoduje celotni očetni hiši: še nevzgojenim sužnjem določa ustrezno postavo, svobodnim in opravičenim po veri pa daje primerne zapovedi ter otrokom odpira svojo dediščino. Pismouke, ki so postali učenci nebeškega kraljestva, pa imenuje svoje učence, o katerih drugod pravi Judom: Glejte, pošiljam k vam modrece, pismouke in učitelje. Nekatere od njih boste pobili in preganjali od mesta do mesta.[5] Nove in stare stvari, ki jih prinaša iz zaklada, pa nedvomno imenuje dve zavezi: stare stvari so prejšnja postava, nove pa življenje po evangeliju. O tem življenju David pravi: Pojte Gospodu novo pesem;[6] in Izaija: Hvalite Gospoda z novo hvalnico. Njen začetek: Njegovo ime je slavljeno na vrhovih zemlje, njegova mogočna dela oznanjajo na otokih;[7] in Jeremija pravi: Glej, sklenem novo zavezo, ne kakršno sem sklenil z vašimi očeti[8] na gori Horeb. Obe zavezi je (iz svojega zaklada) prinesel eden in isti hišni gospodar, Božja Beseda, naš Gospod Jezus Kristus, ki je govoril z Abrahamom in Mojzesom, nam v novosti povrnil svobodo in pomnožil milost, ki prihaja od njega.

 

Podobe in resničnost

9.2 Več kakor tempelj je tukaj,[9] pravi. Več in manj pa ne pravimo o stvareh, ki nimajo nič skupnega, si nasprotujejo po naravi in se borijo druga z drugo, temveč o stvareh, ki imajo isto bitnost in imajo nekaj skupnega, razlikujejo pa se samo po številu in velikosti, kakor se voda razlikuje od vode, luč od luči in milost od milosti. Milost svobode je torej večja kakor postava sužnosti in zato se ni razširila le med enim ljudstvom, ampak po vsem svetu. Eden in isti pa je Gospod, ki ljudem daje več kakor tempelj,[10] več kakor Salomona[11] in več kakor Jona,[12] to je: svoj prihod in vstajenje od mrtvih. On ne spreminja Boga in ne oznanja drugega Očeta, ampak prav istega, ki lahko svojim domačim odmeri vedno več in jim, ko napreduje njihova ljubezen do njega, podarja številčnejše in večje dobrine. O tem je Gospod sam govoril učencem: Še kaj večjega kakor to boste videli.[13] In Pavel pravi: Ne, kakor da bi to že dosegel ali bi že bil opravičen ali bi že prišel do popolnosti;[14] delno namreč spoznavamo in delno prerokujemo, ko pa pride to, kar je popolno, bo to, kar je delno, prenehalo.[15] Tako torej, ko pride popolno, ne bomo videli drugega Očeta, ampak tega, ki ga že zdaj želimo videti, saj pravi: Blagor čistim v srcu, kajti Boga bodo gledali;[16] prav tako ne bomo sprejeli drugega Kristusa in Božjega Sina, ampak tistega, ki je rojen iz Marije, ki je trpel in v katerega verujemo in ga ljubimo, kakor pravi Izaija: In tisti dan bodo rekli: Glejte, Gospod, naš Bog, v katerega smo verovali in smo se radovali v našem odrešenju,[17] in kakor pravi Peter v svojem Pismu: Ko boste videli njega, v katerega verujete, čeprav ga še ne vidite, se boste veselili v neizrekljivem veselju;[18] tudi ne bomo prejeli drugega Svetega Duha, razen tega, ki je z nami in vpije: Aba, Oče!;[19] in prav v teh bomo rasli in napredovali, ko bomo uživali Božje darove ne več v zrcalu in v uganki, ampak v neposrednem gledanju;[20] tako tudi sedaj, ko prejemamo več kakor tempelj in več kakor Salomona, se pravi prihod Božjega Sina, se nismo naučili drugega Boga kot Graditelja in Stvarnika vsega, ki nam je bil pokazan od začetka, in tudi ne drugega Kristusa, Božjega Sina, razen njega, ki so ga oznanjali preroki.

9.3 Ker je bila nova zaveza spoznana in napovedana po prerokih, je bil tudi tisti, ki naj bi jo sklenil, napovedan v skladu z Očetovo voljo: ljudem je bil razodet, kakor je želel Oče, da bi tisti, ki verujejo vanj, mogli vedno napredovati in po zavezah rasti do izpolnitve odrešenja. Eno je odrešenje in eden je Bog, mnoge pa so zapovedi, ki izpopolnjujejo človeka, in nemalo stopenj ga vodi k Bogu. Če je zemeljskemu kralju, čeprav je samo človek, dovoljeno pogosto podeliti napredovanje svojim podložnikom, mar Bogu, ki ostaja isti, ne bo dovoljeno, da človeškemu rodu odmeri vedno večjo milost in z vedno večjimi darovi neprestano daje čast njim, ki mu ugajajo? Če pa je napredovanje v tem, da se poleg tega, ki je bil oznanjen od začetka, izmisli še enega Očeta, bo enako napredovanje tudi, če se poleg tega, ki je bil najden kot drugi, izmisli še tretjega, nato pa iz tretjega še četrtega in iz tega spet še enega.[21] Takšen duh meni, da vedno napreduje, a nikoli se ne bo ustavil ob edinem Bogu. Izgnan od njega, ki (resnično) je, se obrača nazaj in bo vedno iskal, pa nikoli našel Boga, ampak bo vedno plaval v globeli nedoumljivosti, razen če se zaradi pokore spreobrne in se vrne tja, od koder je bil izgnan, ter prizna in veruje v enega Boga stvarnika, ki so ga oznanjali postava in preroki in o katerem je pričeval Kristus.

On sam je odgovoril tistim, ki so njegove učence obtoževali, češ da ne ohranjajo izročila starih: Zakaj pa vi prestopate Božjo zapoved zaradi svojega izročila? Bog je namreč rekel: »Spoštuj očeta in mater« in »Kdor preklinja očeta in mater, naj bo kaznovan s smrtjo«.[22] In spet drugič jim je dejal: Tako ste zavrgli Božjo besedo zaradi svojega izročila.[23] Tako je Kristus na povsem nedvoumen način priznal za Očeta in Boga njega, ki je v postavi dejal: Spoštuj očeta in mater, da ti bo dobro.[24] Resničen Gospod je zapoved postave priznal za Božjo besedo in ni imenoval Bog nikogar drugega kot svojega Očeta.

 

Prerokbe in izpolnitev

10.1 Zato Janez upravičeno omenja, kako pravi Judom: Preiskujete Pisma, ker mislite, da imate v njih večno življenje, a prav ta pričujejo o meni; toda vi nočete priti k meni, da bi imeli življenje.[25] Kako bi Pisma pričevala o njem, če ne bi bila od enega in istega Očeta in ne bi vnaprej napovedovala prihoda njegovega Sina in ljudem ne bi vnaprej oznanjala odrešenja, ki prihaja od njega? Če bi namreč verovali Mojzesu, pravi, bi verovali tudi meni, saj je on pisal o meni.[26] Kajti povsod v Pismih je vsejan Božji Sin: enkrat govori z Abrahamom,[27] drugič Noetu daje mere (za barko),[28] enkrat išče Adama,[29] drugič privede pred sodbo Sodomčane,[30] spet drugič se prikaže in po poti vodi Jakoba ter iz grma govori z Mojzesom.[31] Brezštevilni so odlomki, v katerih Mojzes kaže Božjega Sina. Celo dan njegovega trpljenja mu ni bil neznan, ampak ga je v podobi vnaprej oznanil, ko ga je imenoval pasha: prav na ta dan, ki ga je Mojzes pred toliko časa vnaprej napovedal, je Gospod trpel in tako izpolnil pasho. Toda ni opisal samo dneva, ampak tudi kraj, konec časov in znamenje sončnega zahoda,[32] ko je dejal: Ne smete darovati pashe v nobenem drugem izmed tvojih mest, ki ti jih bo dal Gospod, tvoj Bog, ampak samo na kraju, ki ga bo Gospod, tvoj Bog, izbral, da bi se tam klicalo njegovo ime; daruj pasho zvečer, ob sončnem zahodu.[33]

10.2 Toda že prej je naznanil njegov prihod, ko je dejal: Ne bo se umaknil vladar iz Juda, ne voditelj, ki izide izmed njegovih nog, dokler ne pride tisti, ki mu to pripada, in on bo upanje narodov. Za trto bo privezoval oslička, za vitico mladiča oslice, v vinu bo pral svojo obleko, v grozdni krvi svoje oblačilo. Njegove oči bodo bolj vesele kot vino, njegovi zobje bolj beli kot mleko.[34] Naj torej iščejo ti, ki pravijo, da vse preiskujejo, v katerem času se je umaknil vladar in voditelj iz Juda, kdo je upanje narodov, kdo trta, kdo njegov osliček, kdo obleka, kdo oči, kdo vino! Naj preiščejo vsako od teh besed in odkrili bodo, da ne oznanjajo nikogar drugega, razen našega Gospoda Jezusa Kristusa. Zato Mojzes, ko želi grajati ljudstvo zaradi nehvaležnosti do njega, pravi: Tako vračate Gospodu, bedasto in nespametno ljudstvo![35] In zopet kaže, da se bo Beseda, ki jih je ustvarila in naredila v začetku, pokazala tudi v poslednjih časih viseča na lesu,[36] da nas odkupi in oživi, pa ji ne bodo verjeli. Pravi namreč: Tvoje življenje bo viselo pred tvojimi očmi in ne boš veroval tvojemu Življenju.[37] In spet: Mar ni on tvoj Oče, ki si te je pridobil, te naredil in ustvaril?[38]

 

Napovedi in navzočnost

11.1 Da pa niso samo preroki, ampak tudi mnogi pravični po Duhu vnaprej spoznali njegov prihod ter prosili, da bi dočakali čas, ko bi iz obličja v obličje videli svojega Gospoda in slišali njegove besede, je Gospod jasno pokazal, ko je učencem dejal: Veliko prerokov in pravičnih si je želelo videti, kar vi gledate, pa niso videli, in slišati, kar vi slišite, pa niso slišali.[39] Kako bi hoteli videti in slišati, če ne bi vnaprej spoznali njegovega prihoda? In kako bi vnaprej vedeli, če ne bi od njega sprejeli vnaprejšnjega spoznanja? In kako bi Pisma pričevala o njem, če ne bi en in isti Bog od nekdaj vse razodel in vnaprej pokazal po Besedi njim, ki verujejo vanj, včasih tako, da se je pogovarjal s svojo ustvarjenino,[40] včasih pa tako, da je dal postavo, včasih tako, da je očital, včasih pa tako, da je spodbujal, nadalje tako, da je osvobodil sužnja in ga naredil za sina, ob primernem času pa naklonil dediščino nepropadljivosti za popolnost človeka? Oblikoval ga je namreč za rast in zrelost, kakor pravi Pismo: Rastita in se množita.[41]

11.2 Prav v tem se Bog razlikuje od človeka: Bog naredi, človek pa je narejen. Tisti, ki naredi, je vedno isti, tisti, ki je narejen, pa mora sprejeti začetek, sredino in zrelost. Bog izkazuje dobrote, človek pa jih prejema. Bog je v vsem popoln, sam sebi enak in podoben, ves je luč, ves um, ves bitnost in izvir vseh dobrot,[42] človek pa prejema napredovanje in rast proti Bogu. Ker je Bog vedno isti, bo človek, ki se znajde v Bogu, vedno napredoval k Bogu. Bog namreč ne bo nikoli nehal z izkazovanjem dobrot in z bogatim obdarovanjem človeka, človek pa ne bo nikoli nehal od Boga prejemati dobrot in bogatih daril. Posoda njegove dobrote in orodje njegovega poveličanja je namreč človek, ki je hvaležen njemu, ki ga je naredil; nasprotno pa je posoda njegove pravične sodbe nehvaležen človek, ki zaničuje njega, ki ga je oblikoval, in ni podložen njegovi Besedi. Ta je njim, ki nenehno prinašajo sad in množijo Gospodov denar, obljubila presežek:[43] Prav, dobri in zvesti služabnik! V malem si bil zvest, čez veliko te bom postavil. Vstopi v veselje svojega Gospoda.[44] Sam Gospod je torej obljubil presežek.

11.3 Kakor je torej tistim, ki zdaj prinašajo sad, obljubil, da jim dá ta presežek po svojem milostnem daru in ne po spremembi spoznanja — kajti ostaja isti Gospod in razodeva se isti Oče —, tako je s svojim prihodom eden in isti Gospod kasnejšim rodovom podelil večji milostni dar kot v stari zavezi. Kajti oni, ki so po služabnikih slišali, da bo prišel kralj, so se zmerno veselili, ko so upali na njegov prihod, ti pa, ki so ga videli navzočega in so dosegli svobodo ter so bili deležni njegovih darov, doživljajo večje veselje in je njihova radost polnejša, saj se radujejo ob kraljevem prihodu, kot pravi David: Moja duša se bo radovala v Gospodu, veselila se bo njegove rešitve.[45] Ko je vstopal v Jeruzalem, so zato vsi, ki so bili na poti in so od Davida naprej v duši hrepeneli,[46] spoznali svojega kralja, razgrnili svoja oblačila in z zelenimi vejami okrasili pot, pri tem pa z velikim veseljem in radovanjem vzklikali: Hozana Davidovemu sinu! Blagoslovljen, ki prihaja v Gospodovem imenu! Hozana na višavah![47] Hudobni oskrbniki pa so bili nevoščljivi, saj so varali podrejene, gospodovali preprostežem in zato niso hoteli sprejeti, da je kralj prišel. Rekli so mu: Slišiš, kaj tile govorijo? Gospod pa je odgovoril: Ali niste nikdar brali: Iz ust otročičev in dojenčkov si pripravil hvalo.[48] Pojasnil je, da se je v njem uresničila Davidova napoved o Božjem Sinu, in nakazal, da ne poznajo ne moči Pisem ne Božje ojkonomije[49] ter da je on Kristus, ki so ga oznanjali preroki in čigar ime je čudovito po vsej zemlji, saj je njegov Oče iz ust otročičev in dojenčkov pripravil hvalo in je zato njegovo veličastvo povzdignjeno nad nebesa.[50]

 

Zaključek: en sam Bog, začetnik obeh zavez

11.4 Če je torej navzoč prav tisti, ki so ga oznanjali preroki, Božji Sin, naš Gospod Jezus Kristus, in če je njegov prihod prinesel polnejšo milost in obilnejši dar njim, ki so ga sprejeli, je očitno, da je tudi Oče prav tisti, ki so ga oznanjali preroki, in da Sin, ko je prišel, ni prinesel spoznanja drugega Očeta, ampak istega, ki je bil oznanjen od začetka. Od njega je tudi prinesel svobodo za te, ki so mu služili v skladu s postavo, vdano in z vsem srcem; tistim pa, ki so zaničevali Boga in se mu niso podvrgli, tistim, ki so se zaradi človeške slave držali zunanjih očiščevanj — ta so bila dana kot podoba prihodnjih stvari, saj je postava s časnim orisovala večno in z zemeljskim nebeško —, tistim torej, ki so se pretvarjali, da se držijo še več, kot je bilo rečeno, kakor da bi bili skrbnejši od Boga samega, medtem ko so znotraj polni hinavščine, pohlepa in vsakršne zlobnosti,[51] tem torej je za vedno prinesel pogubljenje in jih odrezal od življenja.

 

Zoper krivoverstva

Četrta knjiga 17.1–19.1

Evharistija: izpolnitev daritev v podobah

Daritve, ki jih predpisuje postava

17.1 Preroki so obširno govorili, da Bog ni potreboval njihovega služenja, ampak je zaradi njih samih v Postavi predpisal obredje. Tudi Gospod je jasno učil, da si Bog želi človeških darov zaradi človeka samega, ki jih daruje. In to bomo pokazali.

Ko je videl, da opuščajo pravičnost in se odvračajo od ljubezni do Boga, mislijo pa, da si bodo z daritvami in drugim obredjem v podobah pridobili Božjo naklonjenost, jim je Samuel takole govoril: Ali Gospod hoče žgalnih in klavnih daritev bolj kakor poslušnosti njegovemu glasu? Glej, skrbno poslušanje je boljše od klavne daritve in poslušnost je boljša od maščobe ovnov.[52] David pa pravi: Klavne daritve in jedilne daritve nisi hotel, a ušesa si mi pripravil; žgalnih daritev in žrtev za greh nisi terjal.[53] Tako jih je učil, da Bog bolj hoče poslušnosti, ki jih rešuje, kot pa klavne in žgalne daritve, ki nič ne pripomorejo k pravičnosti; obenem pa je David oznanjal novo zavezo. Še jasneje v petdesetem psalmu o tem pravi: Če bi želel klavno daritev, bi ti jo dal, a nad žgalnimi daritvami nimaš veselja; daritev za Boga je skesan duh, skesanega in ponižnega srca Bog ne zametuje.[54] Da Bog ne potrebuje ničesar, pravi v predhodnem psalmu: Ne sprejmem junca iz tvoje hiše ne kozla iz tvojih čred, kajti moje so vse zveri na zemlji, živina po gorah in govedo. Poznam vse ptice neba in lepota polja je z menoj. Ko bi bil lačen, bi ne pravil tebi, kajti moj je svet in kar ga napolnjuje. Mar naj jem meso volov in pijem kri kozlov?[55] Da ne bi kdo menil, da te stvari zavrača v jezi, nato doda nasvet: Daruj Bogu hvalno daritev in izpolni Najvišjemu svoje zaobljube; kliči me na dan stiske, rešil te bom in me boš častil.[56] Potem ko je zavrnil dejanja, o katerih so zgrešeno mislili, da jim lahko pridobijo Božjo naklonjenost, in pokazal, da on ne potrebuje ničesar, spodbuja in spominja na to, po čemer je človek opravičen in se približa Bogu.

Enako pravi tudi Izaija: »Čemú mi bodo vaše številne klavne daritve?« govori Gospod. »Sit sem.«[57] In ko zavrne žgalne daritve, klavne daritve, darove, pa tudi mlaje, sobote, praznike in vse nadaljnje obredje, jim svetuje to, kar je rešilno: Umijte se, očistite se, odstranite hudobna dejanja svojega srca izpred mojih oči; nehajte delati húdo, učite se delati dobro; iščite pravico, pomagajte zatiranemu, prisojajte pravico siroti in branite pravdo vdove. Pridite, razpravljajmo, govori Gospod.[58] 17.2 S tem ne odpravi njihovih daritev kot kak jezen človek, kot si mnogi drznejo reči, ampak se usmili njihove slepote in predstavi pravo daritev, s katero si tisti, ki jo opravljajo, pridobijo Božjo naklonjenost in od njega prejmejo življenje. Kakor pravi tudi na drugem mestu: Daritev Bogu je strto srce; Bogu prijeten vonj je srce, ki poveličuje svojega stvarnika.[59]

Če bi namreč v jezi zavračal njihove daritve, češ da so nevredni njegovega usmiljenja, jim ne bi svetoval tega, s čimer se lahko rešijo. Toda, ker je Bog usmiljen, jim ni odrekel dobrega nasveta. Kajti, potem ko je po Jeremiju dejal: Čemu mi prinašate kadilo iz Sabe in cimet iz daljne dežele? Vaše žgalne in klavne daritve mi niso všeč,[60] doda: Poslušajte Gospodovo besedo, vsa Judeja. Tako govori Gospod, Izraelov Bog: Poboljšajte svoja pota in svoj način življenja, pa storim, da boste prebivali v tem kraju. Ne zanašajte se na varljive besede, ker vam sploh ne bodo koristile; pravijo namreč: »Gospodov tempelj, Gospodov tempelj je to«.[61]

17.3 In spet, da pokaže, da jih ni izpeljal iz Egipta zato, da bi mu prinašali daritve, ampak zato, da bi pozabili malikovanje Egipčanov in zopet mogli slišati Božji glas, ki je bil njihovo odrešenje in slava, pravi po istem Jeremiju: Tako govori Gospod: Žgalne daritve zberite skupaj s klavnimi daritvami in pojejte meso. Kajti na dan, ko sem vaše očete izpeljal iz Egipta, jim nisem nič govoril in zapovedal glede žgalnih in klavnih daritev, ampak sem jim zapovedal to besedo: »Poslušajte moj glas in bom vaš Bog in vi boste moje ljudstvo. Hodite po vseh mojih poteh, ki vam jih bom zapovedal, da vam bo dobro.« Pa niso poslušali ne bili pozorni, ampak so hodili v skladu z mislimi svojega srca; nazadovali so, namesto da bi napredovali.[62] In spet, ko po istem preroku pravi: Kdor se ponaša, naj se ponaša s tem, da razume in ve, da sem jaz Gospod, ki delam usmiljenje, pravičnost in sodbo na zemlji,[63] doda: To mi je namreč všeč,[64] ne pa klavne daritve, žgalne daritve in darovi.

Teh namreč ljudstvo sprva ni imelo, ampak (so nastopile kasneje) kot posledica in iz prej omenjenega razloga, kot znova pravi Izaija: Ovce tvoje žgalne daritve niso zame in s tvojimi klavnimi daritvami me nisi poveličal; z žgalnimi daritvami mi nisi služil in od tebe nisem zahteval kadila; nisi mi z denarjem kupoval dišav in tolšče tvojih klavnih daritev nisem hotel; a v svojih grehih in v svojih krivicah si stal pred menoj.[65] Na koga torej gledam, pravi, če ne na tistega, ki je ponižen, miren in se trese pred mojimi besedami.[66] Kajti zaobljube in posvečeno meso od tebe ne bodo odvrnili tvojih krivičnosti.[67] Takšen post sem namreč jaz izbral, govori Gospod: odpni vse krivične spone, razveži vezi prisiljenih kupčij, odpusti zatirane na svobodo in raztrgaj vsako krivično pogodbo; rad deli z lačnim svoj kruh in uboge brezdomce pripelji v svojo hišo; če vidiš nagega, ga obleci in ne preziraj svojih rojakov. Tedaj napoči kakor zarja tvoja luč in tvoje zdravje se bo hitro razcvetelo; tvoja pravičnost bo hodila pred teboj in Gospodovo veličastvo te bo obdajalo; in še boš govoril, ko bom že dejal: »Tukaj sem!«[68]

Tudi Zaharija med dvanajstimi preroki jim pokaže Gospodovo voljo s temi besedami: Tako govori Gospod vsemogočni: Pravično sodite, dobro in usmiljeno ravnajte s svojim bratom; vdove in sirote, tujca in ubožca ne stiskajte in nihče naj se v srcu ne spominja pregrehe svojega brata.[69] In spet pravi: To pa so besede, ki jih boste izpolnjevali: Govorite resnico drug z drugim; mirno sodite pri mestnih vratih; nihče naj v svojem srcu ne premišljuje pregrehe svojega brata; ne ljubite krivih priseg, kajti vse to sovražim, govori Gospod vsemogočni.[70]

Tudi David pravi podobno: Kdo je mož, ki ima veselje nad življenjem in bi rad videl srečne dneve? Zadržuj svoj jezik od zla in svoje ustnice od zvijačnega govorjenja; ogiblji se zla in delaj dobro; išči miru in si zanj prizadevaj.[71]

17.4 Iz vsega tega izhaja, da Bog od njih ni pričakoval klavnih in žgalnih daritev, ampak vero, poslušnost in pravičnost zaradi njihovega odrešenja. Tako pravi tudi pri preroku Ozeju, ko jih uči svoje volje: Usmiljenja hočem bolj kot klavne daritve, spoznanja Boga bolj kot žgalne daritve.[72] A tudi naš Gospod jih je spominjal na to, ko je dejal: Če bi vedeli, kaj pomeni: »Usmiljenja hočem in ne daritve,« ne bi obsodili nedolžnih.[73] Tako je pričeval za preroke, da so oznanjali resnico, onim pa je očital, da so po lastni krivdi nespametni.

 

Daritev nove zaveze

17.5 Pa tudi svojim učencem je svetoval, naj Bogu darujejo prvine izmed svojih ustvarjenin, ne zato, ker bi jih potreboval, ampak zato, da sami ne bi bili nerodovitni in nehvaležni. Vzel je kruh, ki izhaja iz stvarstva in se zahvalil rekoč: To je moje telo.[74] In podobno tudi kelih, ki izhaja iz stvarstva kakor mi, ga imenoval za svojo kri in učil, da je nova daritev nove zaveze.[75] To daritev, ki jo je prejela od apostolov, Cerkev po vsem svetu daruje Bogu, ki nam daje hrano, kot prvino svojih darov v novi zavezi.

O njej je med dvanajstimi preroki Malahija takole vnaprej napovedal: Nimam več veselja z vami, govori Gospod vsemogočni, in daritve ne sprejemam iz vaših rok. Kajti od sončnega vzhoda do zahoda je moje ime poveličevano med narodi in na vsakem kraju se bo mojemu imenu darovalo kadilo in čista daritev, kajti veliko je moje ime med narodi, govori Gospod vsemogočni.[76] S tem jasno kaže, da bo prvo ljudstvo prenehalo darovati Bogu, na vsakem kraju pa se mu bo darovala daritev, in to čista, in njegovo ime bo poveličevano med narodi.  17.6 Katero ime pa je poveličevano med narodi, če ne ime našega Gospoda, po katerem je poveličevan Oče in poveličevan človek? In ker je ime njegovega lastnega Sina in je njegovo delo,[77] ga je priznal za svojega. Kakor bi kralj, ki bi sam naslikal podobo svojega sina, iz dveh razlogov upravičeno dejal, da je to njegova podoba — ker je podoba njegovega sina in ker jo je sam naredil —, tako je tudi z imenom Jezusa Kristusa, ki je po vsem svetu poveličevano v Cerkvi: Oče ga prizna za svoje, ker je ime njegovega Sina in ker ga je sam napisal,[78] ko ga je dal za odrešenje ljudi.[79] Ker je torej ime Sina lastno Očetu in ker (po vsem svetu) Cerkev po Jezusu Kristusu daruje vsemogočnemu Bogu, (prerok) dobro pravi glede obojega: In na vsakem kraju se bo mojemu imenu darovalo kadilo in čista daritev.[80] O kadilu pa Janez v Razodetju pravi, da so to darovi svetih.[81]

18.1 Daritev Cerkve, ki jo je Gospod naročil darovati po vsem svetu, pri Bogu torej velja za čisto daritev in mu je všeč — ne zato, ker bi potreboval našo daritev, ampak zato, ker je darovalec sam poveličan v tem, kar daruje, če je njegov dar sprejet. Z darom namreč kralju izkazujemo čast in spoštovanje. Ta dar nas je Gospod v vsej preprostosti in nedolžnosti hotel naučiti darovati, ko je dejal: Če torej prineseš svoj dar k oltarju in se tam spomniš, da ima tvoj brat kaj zoper tebe, pusti dar tam pred oltarjem, pojdi in se najprej spravi s svojim bratom, potem pa pridi in daruj svoj dar.[82] Bogu je torej treba darovati prvine njegovih ustvarjenin, kakor pravi Mojzes: Ne pokaži se praznih rok pred obličjem Gospoda, svojega Boga![83] Ko se tako človek zahvaljuje po stvareh, po katerih mu je (Bog sam) izkazal naklonjenost, bo od njega prejel čast.

18.2 Rod daritev torej ni bil odpravljen: darovi so obstajali tam, darovi obstajajo tudi tu; ljudstvo je poznalo daritve, daritve pozna tudi Cerkev. Toda spremenila se je vrsta daritev, saj je ne darujejo več sužnji,[84] ampak svobodni. Gospod je sicer eden in isti, toda daritev sužnjev ima njej lasten značaj, kot ima lasten značaj tudi daritev svobodnih zato, da se celo v daritvah pokažejo značilne poteze svobode; pri njem ni namreč nič nekoristno in brezpomensko.[85] In zato so oni posvetili desetino svojih dobrin, tisti, ki so deležni svobode, pa so vse svoje dobrine namenili za Gospodovo rabo: veselo in svobodno so dali manjše dobrine, ker so upali na večje; kot uboga vdova so vse, kar so potrebovali za življenje, vrgli v Božjo zakladnico.[86]

18.3 Od začetka se je Bog ozrl na Abelove darove, ker je daroval s preprostostjo in pravičnostjo, na Kajnovo daritev pa se ni ozrl, ker je skupaj z zavistjo in hudobijo v srcu nosil zamero[87] do brata. Zato Bog, ko razkriva njegove skrite misli, pravi: Če daruješ prav, a ne deliš prav, mar ne grešiš? Umiri se![88] Z daritvami si namreč ne pridobimo Božje naklonjenosti. Kajti če kdo skuša darovati le navidez čisto, prav in zakonito, v svoji duši pa ni v občestvu z bližnjim[89] in se ne boji Boga, z navzven prav darovano daritvijo ne preslepi Boga, kadar je v njegovem srcu greh; takšna daritev mu ne bo nič koristila, ampak (mu bo koristilo), če preneha z zlom, ki je v njem, da ne bo greh s svojim prihlinjenim delovanjem človeka naredil za morilca samega sebe. Zato je Gospod dejal: Gorje vam, pismouki in farizeji, hinavci, ker ste podobni pobeljenim grobovom. Navzven se grob sicer kaže lep, znotraj pa je poln mrtvaških kosti in vsakršne umazanije. Tako se tudi vi navzven kažete ljudem kot pravični, znotraj pa ste polni hudobije in hinavščine.[90] Čeprav se je navzven zdelo, da prav darujejo, je bila v njih zavist podobna Kajnovi. Zato so tudi ubili Pravičnega[91] in kakor Kajn zavrnili nasvet Besede. Njemu je namreč rekla: Umiri se![92] toda ni poslušal. Kaj drugega pa pomeni umiriti se kot odreči se načrtovanemu napadu?[93] Tudi tem pravi podobno: Slepi farizej! Očisti najprej kozarec znotraj, da bo čist tudi navzven.[94] Toda niso poslušali. Glej, pravi Jeremija, tvoje oči in tvoje srce niso dobri, ampak jih v svojem poželenju obračaš k nedolžni krvi, da bi jo prelil, h krivici in umoru, da bi jih zagrešil.[95] In spet Izaija pravi: Napravili ste sklep, ki ni od mene, sklenili ste dogovor, ki ni v mojem duhu.[96] S tem, ko razkrije njihovo skrito voljo in misel, pokaže, da je Bog nedolžen — on razkriva, kar je skrito, a ne dela zla —, toda, ker se Kajn ni umiril, mu je dejal: Obrača se proti tebi, a ti mu gospoduj![97] Tudi Pilatu je podobno govoril: Nobene oblasti ne bi imel nad menoj, če ti ne bi bilo dano od zgoraj.[98] Kajti Bog je vedno izročal pravičnega, da bi se v tem, kar pretrpi in prestane, izkazal za preizkušenega in sprejetega, hudobni pa bi bil zaradi svojega ravnanja obsojen in vržen ven. Daritve torej ne posvečujejo človeka, kajti Bog ne potrebuje daritev, ampak zavest darovalca, kadar je čista, posvečuje daritev in Boga prisili, da jo sprejme kot od prijatelja. Grešnik, ki mi žrtvuje tele, pravi, je kakor tisti, ki ubije psa.[99]

18.4 Ker torej Cerkev daruje s preprostostjo, njen dar pri Bogu upravičeno velja za čisto daritev, kot pravi Pavel Filipljanom: Živim v obilju, odkar sem dobil od Epafrodita to, kar ste mi poslali v blago dišeč vonj, v prijetno žrtev, ki je Bogu všeč.[100] Bogu namreč moramo opravljati daritev in Stvarniku moramo izkazovati hvaležnost, ko mu s čistim namenom in z nehlinjeno vero, s trdnim upanjem in s silno ljubeznijo darujemo prvine njegovih ustvarjenin. In to čisto daritev le Cerkev daruje Stvarniku, ko z zahvaljevanjem daruje (to, kar izhaja) iz njegovega stvarstva. Judje pa te čiste daritve več ne darujejo: njihove roke so polne krvi,[101] saj niso sprejeli Besede, po kateri se daruje Bogu. Pa tudi vsi zbori krivovercev je ne darujejo. Eni namreč pravijo, da poleg Stvarnika obstaja še drug Oče; ko mu darujejo (to, kar izhaja) iz našega stvarstva, kažejo, da je pohlepen in željan tega, kar pripada drugemu. Drugi pa trdijo, da je naš svet nastal iz padca, nevednosti in trpljenja; ko darujejo sad nevednosti, trpljenja in padca, grešijo zoper svojega Očeta, saj ga bolj sramotijo, kot pa se mu zahvaljujejo.

Kako bodo zatrdno vedeli, da je kruh zahvale[102] telo njihovega Gospoda in da je kelih njegova kri, če ga nimajo za Sina Graditelja sveta, se pravi za njegovo Besedo, po kateri les rodi sad, izviri žuborijo, zemlja daje najprej bilko, nato klas in nato polno zrnje v klasu?[103]  18.5 Dalje, kako morejo reči, da je mesu namenjena propadljivost in da ni deležno življenja, čeprav se hrani z Gospodovim telesom in njegovo krvjo? Naj torej spremenijo svoje prepričanje ali pa se vzdržijo darovanja tega, kar smo prej omenili! Kajti naše prepričanje soglaša z evharistijo, evharistija pa potrjuje naše prepričanje. Darujemo mu namreč to, kar je njegovo, pri tem pa ubrano oznanjamo občestvo in zedinjenje mesa in Duha. Kakor kruh, ki izhaja iz zemlje, potem ko je bil nanj klican Bog,[104] ni več običajen kruh, ampak evharistija, ki sestoji iz dveh stvari, zemeljske in nebeške, tako tudi naša telesa, ko prejmejo evharistijo,[105] niso več propadljiva, ker imajo upanje na vstajenje.

18.6 Ne darujemo mu namreč zato, ker bi kaj potreboval, ampak se mu s pomočjo njegovih darov zahvaljujemo in posvečujemo stvarstvo. Bog ne potrebuje tega, kar prihaja od nas, mi pa moramo[106] nekaj darovati Bogu, kakor pravi Salomon: Kdor se usmili siromaka, daje posojilo Bogu.[107] Kajti Bog, ki ničesar ne potrebuje, naša dobra dela sprejema zato, da nam lahko povrne s svojimi dobrinami,[108] kakor pravi naš Gospod: Pridite, blagoslovljeni mojega Očeta, prejmite kraljestvo, ki je pripravljeno za vas. Kajti lačen sem bil in ste mi dali jesti, žejen sem bil in ste mi dali piti, tujec sem bil in ste me sprejeli, nag in ste me oblekli, bolan sem bil in ste me obiskali, v ječi sem bil in ste prišli k meni.[109] Tako kot sam ne potrebuje teh del, ampak jih želi od nas, da ne bi ostali nerodovitni, tako je ista Beseda ljudstvu zapovedala, naj opravlja daritve, čeprav jih sama ni potrebovala, ampak, da bi se naučili služiti Bogu, in tako želi, da tudi mi k oltarju neprenehoma prinašamo naš dar.

V nebesih torej obstaja oltar — k njemu se dvigajo naše molitve in daritve —, pa tudi svetišče — kot pravi Janez v Razodetju: In odprlo se je Božje svetišče[110] — in tudi šotor — pravi namreč: Glej, šotor Boga, v katerem bo prebival z ljudmi.[111]  19.1 Darove, daritve in žrtve pa je ljudstvo prejelo v podobi,[112] kakor je Mojzesu na gori pokazal eden in isti Bog, katerega ime je sedaj v Cerkvi poveličevano med vsemi narodi. Za zemeljske resničnosti, postavljene na našo raven, je namreč primerno, da so podobe nebeških; naredil pa jih je isti Bog, kajti nek drug jih ne bi mogel narediti podobne liku[113] duhovnih resničnosti. Trditi, da so nebeške in duhovne resničnosti, ki so za nas nevidne in neizrekljive, podobe spet drugih nebeških resničnosti in druge Polnosti ter da je Bog lik drugega Očeta, je značilno za tiste, ki so zablodili stran od resnice, za skrajno neumne in bedaste. Ti ljudje bodo prisiljeni, kot smo že večkrat pokazali, vedno znova iznajti podobe podob in like likov, toda svojega duha ne bodo nikoli uprli v enega in resničnega Boga. Njihove misli so presegle Boga in v svojih srcih so se dvignili nad učitelja oziroma verjeli, da so se povzpeli in dvignili, v resnici pa so se odvrnili od resničnega Boga.

 

[1] Zoper krivoverstva 4, 10, 1.

[2] Prim. Zoper krivoverstva 4, 18, 5–6.

[3] Prevod je narejen po kritični izdaji Adelina Rousseauja: Irénée de Lyon, Contre les hérésies: Livre IV, Sources chrétiennes 100, 2. vol. (Pariz: Cerf, 1965); mednaslovi so izdajateljevi. V letu 2018 bo pri založbi KUD Logos izšel integralen slovenski prevod tega Irenejevega dela. Pripravljajo ga Jan Ciglenečki, Gašper Kvartič in Benjamin Bevc.

[4] Mt 13,52.

[5] Mt 23,34.

[6] Ps 95,1; 97,1. Odlomki iz Stare zaveze so prevedeni po Septuaginti.

[7] Iz 42,10–12.

[8] Jer 31,31–32 (LXX: 38,31–32).

[9] Mt 12,6.

[10] Prim. Ibid.

[11] Prim. Mt 12,42.

[12] Prim. Mt 12,41.

[13] Jn 1,50.

[14] Flp 3,12.

[15] 1 Kor 13,9–10.

[16] Mt 5,8.

[17] Iz 25,9.

[18] 1 Pt 1,8. Prevedeno po armen. besedilu, ki bolj ustreza sobesedilu kot pa lat. prevod. Tu in v Zoper krivoverstva 5, 7, 2 Irenej prinaša različico 1 Pt 1,8, ki močno odstopa od uveljavljenega novozaveznega besedila (textus receptus).

[19] Gal 4,6

[20] Prim. 1 Kor 13,12.

[21] Za gnostične sisteme so značilna številna nebesa in razne stopnje, na katere se deli nadzemski svet. Ta razslojenost služi poudarjanju presežnosti nedoumljivega Boga, obenem pa pojasnjuje nastanek zla in nastanek materije, ki sta po gnostičnem prepričanju nastala brez tesnega stika z božjim.

[22] Mt 15,3–4; prim. Mr 7,9–10.

[23] Mt 15,6.

[24] 2 Mz 20,12.

[25] Jn 5,39–40.

[26] Jn 5,46.

[27] Prim. 1 Mz 26,24.

[28] Prim. 1 Mz 6,15.

[29] Prim. 1 Mz 3,9.

[30] Prim. 1 Mz 18,23–33.

[31] Prim. 2 Mz 3,1–4.17.

[32] Prim. Mr 15,33; Lk 23,44; Raz 6,12.

[33] 5 Mz 16,5–6.

[34] 1 Mz 49,10–12.

[35] 5 Mz 32,6.

[36] 5 Mz 21,23; Gal 3,13.

[37] 5 Mz 28,66.

[38] 5 Mz 32,6.

[39] Mt 13,17.

[40] Naš prevod pogovarjanje, dajanje postave, grajanje in druga Božja dejanja pripisuje Očetu, izvirnik pa je na tem mestu dvoumen: omenjena dejanja se lahko pripišejo tako Očetu kot Besedi. Ker na drugih mestih Irenej tovrstno Božje delovanje pripisuje zdaj Očetu zdaj Besedi, pomeni, da zanj ni pomembno, ali ta dejanja vrši Oče ali pa Beseda, ampak želi predvsem poudariti, da gre obenem tako za dejanja, ki jih Oče vrši po Sinu, kot za dejanja, ki jih Sin vrši v Očetovem imenu.

[41] 1 Mz 1,28.

[42] Prim. Zoper krivoverstva 1, 12, 2.

[43] Presežek ali preobilje (lat. plurimum). Prim. Mt 6,33; Lk 12,31.

[44] Mt 25,21; prim. Lk 19,17.

[45] Ps 34,9.

[46] Prim. Ps 41,2; 83,3; 118,20.

[47] Mt 21,9; prim. Ps 117,25–26.

[48] Mt 21,16; prim. Ps 8,3.

[49] Grška beseda oikonomía izvorno označuje upravljanje domače hiše in posestva; od tod tudi naša beseda »ekonomija«. Irenej in za njim drugi cerkveni očetje pa so s tem izrazom označevali Božje »upravljanje« s svetom oziroma Božje načrte s svetom, ki gredo od stvarjenja sveta in človeka do Kristusovega učlovečenja in dovršitve sveta. V tem pomenu je beseda rabljena že v devteropavlinskih pismih (Ef 3,2.9; Kol 1,25). Beseda »ojkonomija« se postopoma uveljavlja tudi v slovenskem teološkem izrazoslovju, toda za razliko od mnogih drugih jezikov, v katerih se izraz »ekonomija« uporablja tako v gospodarskem kot teološkem okolju, se pri nas ista grška beseda sloveni na dva načina.

[50] Ps 8,2–3.

[51] Prim. Mt 23, 28.

[52] 1 Sam 15,22.

[53] Ps 39,7.

[54] Ps 50,18–19.

[55] Ps 49,9–13.

[56] Ps 49,14–15.

[57] Iz 1,11.

[58] Iz 1,16–18.

[59] Ta odlomek Irenej pripisuje Izaiju ali pa vsaj Stari zavezi, vendar ga v njenih kanoničnih knjigah ne najdemo. Odlomek navaja že Barnabovo pismo 2, 10 (slo. prev.: Spisi apostolskih očetov, Celje: Mohorjeva družba, 1996, 240), a brez omembe avtorja. Kasneje ga omenja tudi Klement iz Aleksandrije, Pedagog 3, 12.

[60] Jer 6,20.

[61] Jer 7,2–4.

[62] Jer 7,21–24.

[63] Jer 9,23.

[64] Jer 9,23. Db.: To je namreč moja volja.

[65] Iz 43,23–24.

[66] Iz 66,2.

[67] Jer 11,15.

[68] Iz 58,6–9.

[69] Zah 7,9–10.

[70] Zah 8,16–17.

[71] Ps 33,13–15.

[72] Oz 6,6.

[73] Mt 12,7.

[74] Mt 26,26.

[75] Prim. Mt 26,28.

[76] Mal 1,10–11.

[77] Tako armen. prevod, ki bolj ustreza sobesedilu kot pa lat. besedilo. V skladu z Mt 1,21 in Lk 1,31 Irenej namiguje, da Jezus ne samo izvira iz Boga, ampak da mu je Bog sam izbral celo ime.

[78] Napisal ali naslikal. Irenej se igra z dvojnim pomenom gr. glagola grápho, ki lahko pomeni pišem ali pa slikam.

[79] Prim. Apd 4,12.

[80] Mal 1,11.

[81] Raz 5,8.

[82] Mt 5,23–24.

[83] 5 Mz 16,16.

[84] Sužnji ali služabniki.

[85] Prim. Zoper krivoverstva 4, 21, 3.

[86] Prim. Lk 21,4.

[87] Db. delitev, ločitev.

[88] 1 Mz 4,7.

[89] Db.: ne deli občestva z bližnjim.

[90] Mt 23,27–28.

[91] Prim. Jak 5,6.

[92] 1 Mz 4,7.

[93] Lat. desinere a proposito impetu. To težko prevedljivo mesto Rousseau razume kot: obvladati trenuten napad, željo, strast.

[94] Mt 23,26.

[95] Jer 22,17.

[96] Iz 30,1.

[97] 1 Mz 4,7.

[98] Jn 19,11.

[99] Iz 66,3.

[100] Flp 4,18.

[101] Prim. Iz 1,15.

[102] Kruh zahvale ali evharistični oziroma evharistizirani kruh (lat. panis in quo gratiae actae sint), je kruh, nad katerim je bila izrečena velika zahvalna molitev (gr. eucharistía). V gr. je najbrž stala besedna zveza eucharistetheìs ártos, ki jo najdemo že v Justinovi Prvi apologiji 65, 5 (slo. prev.: Logos v obrambo resnice, Celje: Mohorjeva družba, 1998, 233).

[103] Mr 4,27–28.

[104] Db.: potem ko je prejel klicanje Boga. Mišljena je epikleza.

[105] Ali: se udeležijo evharistije (gr. metalambánonta tês eucharistías, lat. percipientia eucharistiam).

[106] Db.: potrebujemo.

[107] Prg 19,17.

[108] Irenej namiguje na nadaljevanje vrstice Prg 19,17: glede na njegov dar mu bo povrnil.

[109] Mt 25,34–36.

[110] Raz 11,9.

[111] Raz 21,3.

[112] Lat. in typo.

[113] Lat. assimilare spiritalium imaginem.

Zoper krivoverstva

V četrti knjigi Zoper krivoverstva Irenej Lyonski (ok. 135–200) obravnava odnos med Staro in Novo zavezo. Zoper gnostike želi dokazati, da obstaja samo en Bog in samo en Kristus. Naslednja odlomka z začetka omenjene knjige nazorno prikazujeta, kako lyonski škof postavlja temelje krščanski eksegezi in teologiji daritve.

V prvem odlomku Irenej pojasnjuje, da sta postava in evangelij dve stopnji rasti od sužnosti k svobodi. Ker imata Stara in Nova zaveza skupno bitnost, moramo v prvi videti Kristusovo podobo, prerokbo in napoved, v drugi pa njegovo resnično navzočnost in izpolnitev prerokb. »Kajti povsod v Pismih je vsejan Božji Sin«.[1]

Drugi odlomek pa prinaša Irenejev razmislek o pomenu daritev. V duhu starozaveznih prerokov najprej poudarja, da je bil namen daritev, predpisanih v judovski postavi, predvsem etičen, nato pa razvije bogato teologijo o daritvi v novi zavezi: gre za svoboden dar Bogu, za odgovor na Njegov dar; gre za zahvalno daritev, za evharistijo, ki posvečuje in preobraža stvarstvo.[2]

 

Irenej Lyonski

Zoper krivoverstva

Četrta knjiga 9.1–11.4[3] 

Postava in evangelij: dve stopnji rasti

Sužnost in svoboda

9.1 Iz ene in iste bitnosti so torej vse stvari, se pravi iz enega in istega Boga, kakor tudi Gospod pravi učencem: Zato je vsak pismouk, ki je postal učenec nebeškega kraljestva, podoben hišnemu gospodarju, ki prinaša iz svojega zaklada novo in staro.[4] Ni učil, da eden prinaša staro, drugi pa novo, temveč, da gre za enega in istega. Hišni gospodar je namreč Gospod, ki gospoduje celotni očetni hiši: še nevzgojenim sužnjem določa ustrezno postavo, svobodnim in opravičenim po veri pa daje primerne zapovedi ter otrokom odpira svojo dediščino. Pismouke, ki so postali učenci nebeškega kraljestva, pa imenuje svoje učence, o katerih drugod pravi Judom: Glejte, pošiljam k vam modrece, pismouke in učitelje. Nekatere od njih boste pobili in preganjali od mesta do mesta.[5] Nove in stare stvari, ki jih prinaša iz zaklada, pa nedvomno imenuje dve zavezi: stare stvari so prejšnja postava, nove pa življenje po evangeliju. O tem življenju David pravi: Pojte Gospodu novo pesem;[6] in Izaija: Hvalite Gospoda z novo hvalnico. Njen začetek: Njegovo ime je slavljeno na vrhovih zemlje, njegova mogočna dela oznanjajo na otokih;[7] in Jeremija pravi: Glej, sklenem novo zavezo, ne kakršno sem sklenil z vašimi očeti[8] na gori Horeb. Obe zavezi je (iz svojega zaklada) prinesel eden in isti hišni gospodar, Božja Beseda, naš Gospod Jezus Kristus, ki je govoril z Abrahamom in Mojzesom, nam v novosti povrnil svobodo in pomnožil milost, ki prihaja od njega.

 

Podobe in resničnost

9.2 Več kakor tempelj je tukaj,[9] pravi. Več in manj pa ne pravimo o stvareh, ki nimajo nič skupnega, si nasprotujejo po naravi in se borijo druga z drugo, temveč o stvareh, ki imajo isto bitnost in imajo nekaj skupnega, razlikujejo pa se samo po številu in velikosti, kakor se voda razlikuje od vode, luč od luči in milost od milosti. Milost svobode je torej večja kakor postava sužnosti in zato se ni razširila le med enim ljudstvom, ampak po vsem svetu. Eden in isti pa je Gospod, ki ljudem daje več kakor tempelj,[10] več kakor Salomona[11] in več kakor Jona,[12] to je: svoj prihod in vstajenje od mrtvih. On ne spreminja Boga in ne oznanja drugega Očeta, ampak prav istega, ki lahko svojim domačim odmeri vedno več in jim, ko napreduje njihova ljubezen do njega, podarja številčnejše in večje dobrine. O tem je Gospod sam govoril učencem: Še kaj večjega kakor to boste videli.[13] In Pavel pravi: Ne, kakor da bi to že dosegel ali bi že bil opravičen ali bi že prišel do popolnosti;[14] delno namreč spoznavamo in delno prerokujemo, ko pa pride to, kar je popolno, bo to, kar je delno, prenehalo.[15] Tako torej, ko pride popolno, ne bomo videli drugega Očeta, ampak tega, ki ga že zdaj želimo videti, saj pravi: Blagor čistim v srcu, kajti Boga bodo gledali;[16] prav tako ne bomo sprejeli drugega Kristusa in Božjega Sina, ampak tistega, ki je rojen iz Marije, ki je trpel in v katerega verujemo in ga ljubimo, kakor pravi Izaija: In tisti dan bodo rekli: Glejte, Gospod, naš Bog, v katerega smo verovali in smo se radovali v našem odrešenju,[17] in kakor pravi Peter v svojem Pismu: Ko boste videli njega, v katerega verujete, čeprav ga še ne vidite, se boste veselili v neizrekljivem veselju;[18] tudi ne bomo prejeli drugega Svetega Duha, razen tega, ki je z nami in vpije: Aba, Oče!;[19] in prav v teh bomo rasli in napredovali, ko bomo uživali Božje darove ne več v zrcalu in v uganki, ampak v neposrednem gledanju;[20] tako tudi sedaj, ko prejemamo več kakor tempelj in več kakor Salomona, se pravi prihod Božjega Sina, se nismo naučili drugega Boga kot Graditelja in Stvarnika vsega, ki nam je bil pokazan od začetka, in tudi ne drugega Kristusa, Božjega Sina, razen njega, ki so ga oznanjali preroki.

9.3 Ker je bila nova zaveza spoznana in napovedana po prerokih, je bil tudi tisti, ki naj bi jo sklenil, napovedan v skladu z Očetovo voljo: ljudem je bil razodet, kakor je želel Oče, da bi tisti, ki verujejo vanj, mogli vedno napredovati in po zavezah rasti do izpolnitve odrešenja. Eno je odrešenje in eden je Bog, mnoge pa so zapovedi, ki izpopolnjujejo človeka, in nemalo stopenj ga vodi k Bogu. Če je zemeljskemu kralju, čeprav je samo človek, dovoljeno pogosto podeliti napredovanje svojim podložnikom, mar Bogu, ki ostaja isti, ne bo dovoljeno, da človeškemu rodu odmeri vedno večjo milost in z vedno večjimi darovi neprestano daje čast njim, ki mu ugajajo? Če pa je napredovanje v tem, da se poleg tega, ki je bil oznanjen od začetka, izmisli še enega Očeta, bo enako napredovanje tudi, če se poleg tega, ki je bil najden kot drugi, izmisli še tretjega, nato pa iz tretjega še četrtega in iz tega spet še enega.[21] Takšen duh meni, da vedno napreduje, a nikoli se ne bo ustavil ob edinem Bogu. Izgnan od njega, ki (resnično) je, se obrača nazaj in bo vedno iskal, pa nikoli našel Boga, ampak bo vedno plaval v globeli nedoumljivosti, razen če se zaradi pokore spreobrne in se vrne tja, od koder je bil izgnan, ter prizna in veruje v enega Boga stvarnika, ki so ga oznanjali postava in preroki in o katerem je pričeval Kristus.

On sam je odgovoril tistim, ki so njegove učence obtoževali, češ da ne ohranjajo izročila starih: Zakaj pa vi prestopate Božjo zapoved zaradi svojega izročila? Bog je namreč rekel: »Spoštuj očeta in mater« in »Kdor preklinja očeta in mater, naj bo kaznovan s smrtjo«.[22] In spet drugič jim je dejal: Tako ste zavrgli Božjo besedo zaradi svojega izročila.[23] Tako je Kristus na povsem nedvoumen način priznal za Očeta in Boga njega, ki je v postavi dejal: Spoštuj očeta in mater, da ti bo dobro.[24] Resničen Gospod je zapoved postave priznal za Božjo besedo in ni imenoval Bog nikogar drugega kot svojega Očeta.

 

Prerokbe in izpolnitev

10.1 Zato Janez upravičeno omenja, kako pravi Judom: Preiskujete Pisma, ker mislite, da imate v njih večno življenje, a prav ta pričujejo o meni; toda vi nočete priti k meni, da bi imeli življenje.[25] Kako bi Pisma pričevala o njem, če ne bi bila od enega in istega Očeta in ne bi vnaprej napovedovala prihoda njegovega Sina in ljudem ne bi vnaprej oznanjala odrešenja, ki prihaja od njega? Če bi namreč verovali Mojzesu, pravi, bi verovali tudi meni, saj je on pisal o meni.[26] Kajti povsod v Pismih je vsejan Božji Sin: enkrat govori z Abrahamom,[27] drugič Noetu daje mere (za barko),[28] enkrat išče Adama,[29] drugič privede pred sodbo Sodomčane,[30] spet drugič se prikaže in po poti vodi Jakoba ter iz grma govori z Mojzesom.[31] Brezštevilni so odlomki, v katerih Mojzes kaže Božjega Sina. Celo dan njegovega trpljenja mu ni bil neznan, ampak ga je v podobi vnaprej oznanil, ko ga je imenoval pasha: prav na ta dan, ki ga je Mojzes pred toliko časa vnaprej napovedal, je Gospod trpel in tako izpolnil pasho. Toda ni opisal samo dneva, ampak tudi kraj, konec časov in znamenje sončnega zahoda,[32] ko je dejal: Ne smete darovati pashe v nobenem drugem izmed tvojih mest, ki ti jih bo dal Gospod, tvoj Bog, ampak samo na kraju, ki ga bo Gospod, tvoj Bog, izbral, da bi se tam klicalo njegovo ime; daruj pasho zvečer, ob sončnem zahodu.[33]

10.2 Toda že prej je naznanil njegov prihod, ko je dejal: Ne bo se umaknil vladar iz Juda, ne voditelj, ki izide izmed njegovih nog, dokler ne pride tisti, ki mu to pripada, in on bo upanje narodov. Za trto bo privezoval oslička, za vitico mladiča oslice, v vinu bo pral svojo obleko, v grozdni krvi svoje oblačilo. Njegove oči bodo bolj vesele kot vino, njegovi zobje bolj beli kot mleko.[34] Naj torej iščejo ti, ki pravijo, da vse preiskujejo, v katerem času se je umaknil vladar in voditelj iz Juda, kdo je upanje narodov, kdo trta, kdo njegov osliček, kdo obleka, kdo oči, kdo vino! Naj preiščejo vsako od teh besed in odkrili bodo, da ne oznanjajo nikogar drugega, razen našega Gospoda Jezusa Kristusa. Zato Mojzes, ko želi grajati ljudstvo zaradi nehvaležnosti do njega, pravi: Tako vračate Gospodu, bedasto in nespametno ljudstvo![35] In zopet kaže, da se bo Beseda, ki jih je ustvarila in naredila v začetku, pokazala tudi v poslednjih časih viseča na lesu,[36] da nas odkupi in oživi, pa ji ne bodo verjeli. Pravi namreč: Tvoje življenje bo viselo pred tvojimi očmi in ne boš veroval tvojemu Življenju.[37] In spet: Mar ni on tvoj Oče, ki si te je pridobil, te naredil in ustvaril?[38]

 

Napovedi in navzočnost

11.1 Da pa niso samo preroki, ampak tudi mnogi pravični po Duhu vnaprej spoznali njegov prihod ter prosili, da bi dočakali čas, ko bi iz obličja v obličje videli svojega Gospoda in slišali njegove besede, je Gospod jasno pokazal, ko je učencem dejal: Veliko prerokov in pravičnih si je želelo videti, kar vi gledate, pa niso videli, in slišati, kar vi slišite, pa niso slišali.[39] Kako bi hoteli videti in slišati, če ne bi vnaprej spoznali njegovega prihoda? In kako bi vnaprej vedeli, če ne bi od njega sprejeli vnaprejšnjega spoznanja? In kako bi Pisma pričevala o njem, če ne bi en in isti Bog od nekdaj vse razodel in vnaprej pokazal po Besedi njim, ki verujejo vanj, včasih tako, da se je pogovarjal s svojo ustvarjenino,[40] včasih pa tako, da je dal postavo, včasih tako, da je očital, včasih pa tako, da je spodbujal, nadalje tako, da je osvobodil sužnja in ga naredil za sina, ob primernem času pa naklonil dediščino nepropadljivosti za popolnost človeka? Oblikoval ga je namreč za rast in zrelost, kakor pravi Pismo: Rastita in se množita.[41]

11.2 Prav v tem se Bog razlikuje od človeka: Bog naredi, človek pa je narejen. Tisti, ki naredi, je vedno isti, tisti, ki je narejen, pa mora sprejeti začetek, sredino in zrelost. Bog izkazuje dobrote, človek pa jih prejema. Bog je v vsem popoln, sam sebi enak in podoben, ves je luč, ves um, ves bitnost in izvir vseh dobrot,[42] človek pa prejema napredovanje in rast proti Bogu. Ker je Bog vedno isti, bo človek, ki se znajde v Bogu, vedno napredoval k Bogu. Bog namreč ne bo nikoli nehal z izkazovanjem dobrot in z bogatim obdarovanjem človeka, človek pa ne bo nikoli nehal od Boga prejemati dobrot in bogatih daril. Posoda njegove dobrote in orodje njegovega poveličanja je namreč človek, ki je hvaležen njemu, ki ga je naredil; nasprotno pa je posoda njegove pravične sodbe nehvaležen človek, ki zaničuje njega, ki ga je oblikoval, in ni podložen njegovi Besedi. Ta je njim, ki nenehno prinašajo sad in množijo Gospodov denar, obljubila presežek:[43] Prav, dobri in zvesti služabnik! V malem si bil zvest, čez veliko te bom postavil. Vstopi v veselje svojega Gospoda.[44] Sam Gospod je torej obljubil presežek.

11.3 Kakor je torej tistim, ki zdaj prinašajo sad, obljubil, da jim dá ta presežek po svojem milostnem daru in ne po spremembi spoznanja — kajti ostaja isti Gospod in razodeva se isti Oče —, tako je s svojim prihodom eden in isti Gospod kasnejšim rodovom podelil večji milostni dar kot v stari zavezi. Kajti oni, ki so po služabnikih slišali, da bo prišel kralj, so se zmerno veselili, ko so upali na njegov prihod, ti pa, ki so ga videli navzočega in so dosegli svobodo ter so bili deležni njegovih darov, doživljajo večje veselje in je njihova radost polnejša, saj se radujejo ob kraljevem prihodu, kot pravi David: Moja duša se bo radovala v Gospodu, veselila se bo njegove rešitve.[45] Ko je vstopal v Jeruzalem, so zato vsi, ki so bili na poti in so od Davida naprej v duši hrepeneli,[46] spoznali svojega kralja, razgrnili svoja oblačila in z zelenimi vejami okrasili pot, pri tem pa z velikim veseljem in radovanjem vzklikali: Hozana Davidovemu sinu! Blagoslovljen, ki prihaja v Gospodovem imenu! Hozana na višavah![47] Hudobni oskrbniki pa so bili nevoščljivi, saj so varali podrejene, gospodovali preprostežem in zato niso hoteli sprejeti, da je kralj prišel. Rekli so mu: Slišiš, kaj tile govorijo? Gospod pa je odgovoril: Ali niste nikdar brali: Iz ust otročičev in dojenčkov si pripravil hvalo.[48] Pojasnil je, da se je v njem uresničila Davidova napoved o Božjem Sinu, in nakazal, da ne poznajo ne moči Pisem ne Božje ojkonomije[49] ter da je on Kristus, ki so ga oznanjali preroki in čigar ime je čudovito po vsej zemlji, saj je njegov Oče iz ust otročičev in dojenčkov pripravil hvalo in je zato njegovo veličastvo povzdignjeno nad nebesa.[50]

 

Zaključek: en sam Bog, začetnik obeh zavez

11.4 Če je torej navzoč prav tisti, ki so ga oznanjali preroki, Božji Sin, naš Gospod Jezus Kristus, in če je njegov prihod prinesel polnejšo milost in obilnejši dar njim, ki so ga sprejeli, je očitno, da je tudi Oče prav tisti, ki so ga oznanjali preroki, in da Sin, ko je prišel, ni prinesel spoznanja drugega Očeta, ampak istega, ki je bil oznanjen od začetka. Od njega je tudi prinesel svobodo za te, ki so mu služili v skladu s postavo, vdano in z vsem srcem; tistim pa, ki so zaničevali Boga in se mu niso podvrgli, tistim, ki so se zaradi človeške slave držali zunanjih očiščevanj — ta so bila dana kot podoba prihodnjih stvari, saj je postava s časnim orisovala večno in z zemeljskim nebeško —, tistim torej, ki so se pretvarjali, da se držijo še več, kot je bilo rečeno, kakor da bi bili skrbnejši od Boga samega, medtem ko so znotraj polni hinavščine, pohlepa in vsakršne zlobnosti,[51] tem torej je za vedno prinesel pogubljenje in jih odrezal od življenja.

 

Zoper krivoverstva

Četrta knjiga 17.1–19.1

Evharistija: izpolnitev daritev v podobah

Daritve, ki jih predpisuje postava

17.1 Preroki so obširno govorili, da Bog ni potreboval njihovega služenja, ampak je zaradi njih samih v Postavi predpisal obredje. Tudi Gospod je jasno učil, da si Bog želi človeških darov zaradi človeka samega, ki jih daruje. In to bomo pokazali.

Ko je videl, da opuščajo pravičnost in se odvračajo od ljubezni do Boga, mislijo pa, da si bodo z daritvami in drugim obredjem v podobah pridobili Božjo naklonjenost, jim je Samuel takole govoril: Ali Gospod hoče žgalnih in klavnih daritev bolj kakor poslušnosti njegovemu glasu? Glej, skrbno poslušanje je boljše od klavne daritve in poslušnost je boljša od maščobe ovnov.[52] David pa pravi: Klavne daritve in jedilne daritve nisi hotel, a ušesa si mi pripravil; žgalnih daritev in žrtev za greh nisi terjal.[53] Tako jih je učil, da Bog bolj hoče poslušnosti, ki jih rešuje, kot pa klavne in žgalne daritve, ki nič ne pripomorejo k pravičnosti; obenem pa je David oznanjal novo zavezo. Še jasneje v petdesetem psalmu o tem pravi: Če bi želel klavno daritev, bi ti jo dal, a nad žgalnimi daritvami nimaš veselja; daritev za Boga je skesan duh, skesanega in ponižnega srca Bog ne zametuje.[54] Da Bog ne potrebuje ničesar, pravi v predhodnem psalmu: Ne sprejmem junca iz tvoje hiše ne kozla iz tvojih čred, kajti moje so vse zveri na zemlji, živina po gorah in govedo. Poznam vse ptice neba in lepota polja je z menoj. Ko bi bil lačen, bi ne pravil tebi, kajti moj je svet in kar ga napolnjuje. Mar naj jem meso volov in pijem kri kozlov?[55] Da ne bi kdo menil, da te stvari zavrača v jezi, nato doda nasvet: Daruj Bogu hvalno daritev in izpolni Najvišjemu svoje zaobljube; kliči me na dan stiske, rešil te bom in me boš častil.[56] Potem ko je zavrnil dejanja, o katerih so zgrešeno mislili, da jim lahko pridobijo Božjo naklonjenost, in pokazal, da on ne potrebuje ničesar, spodbuja in spominja na to, po čemer je človek opravičen in se približa Bogu.

Enako pravi tudi Izaija: »Čemú mi bodo vaše številne klavne daritve?« govori Gospod. »Sit sem.«[57] In ko zavrne žgalne daritve, klavne daritve, darove, pa tudi mlaje, sobote, praznike in vse nadaljnje obredje, jim svetuje to, kar je rešilno: Umijte se, očistite se, odstranite hudobna dejanja svojega srca izpred mojih oči; nehajte delati húdo, učite se delati dobro; iščite pravico, pomagajte zatiranemu, prisojajte pravico siroti in branite pravdo vdove. Pridite, razpravljajmo, govori Gospod.[58] 17.2 S tem ne odpravi njihovih daritev kot kak jezen človek, kot si mnogi drznejo reči, ampak se usmili njihove slepote in predstavi pravo daritev, s katero si tisti, ki jo opravljajo, pridobijo Božjo naklonjenost in od njega prejmejo življenje. Kakor pravi tudi na drugem mestu: Daritev Bogu je strto srce; Bogu prijeten vonj je srce, ki poveličuje svojega stvarnika.[59]

Če bi namreč v jezi zavračal njihove daritve, češ da so nevredni njegovega usmiljenja, jim ne bi svetoval tega, s čimer se lahko rešijo. Toda, ker je Bog usmiljen, jim ni odrekel dobrega nasveta. Kajti, potem ko je po Jeremiju dejal: Čemu mi prinašate kadilo iz Sabe in cimet iz daljne dežele? Vaše žgalne in klavne daritve mi niso všeč,[60] doda: Poslušajte Gospodovo besedo, vsa Judeja. Tako govori Gospod, Izraelov Bog: Poboljšajte svoja pota in svoj način življenja, pa storim, da boste prebivali v tem kraju. Ne zanašajte se na varljive besede, ker vam sploh ne bodo koristile; pravijo namreč: »Gospodov tempelj, Gospodov tempelj je to«.[61]

17.3 In spet, da pokaže, da jih ni izpeljal iz Egipta zato, da bi mu prinašali daritve, ampak zato, da bi pozabili malikovanje Egipčanov in zopet mogli slišati Božji glas, ki je bil njihovo odrešenje in slava, pravi po istem Jeremiju: Tako govori Gospod: Žgalne daritve zberite skupaj s klavnimi daritvami in pojejte meso. Kajti na dan, ko sem vaše očete izpeljal iz Egipta, jim nisem nič govoril in zapovedal glede žgalnih in klavnih daritev, ampak sem jim zapovedal to besedo: »Poslušajte moj glas in bom vaš Bog in vi boste moje ljudstvo. Hodite po vseh mojih poteh, ki vam jih bom zapovedal, da vam bo dobro.« Pa niso poslušali ne bili pozorni, ampak so hodili v skladu z mislimi svojega srca; nazadovali so, namesto da bi napredovali.[62] In spet, ko po istem preroku pravi: Kdor se ponaša, naj se ponaša s tem, da razume in ve, da sem jaz Gospod, ki delam usmiljenje, pravičnost in sodbo na zemlji,[63] doda: To mi je namreč všeč,[64] ne pa klavne daritve, žgalne daritve in darovi.

Teh namreč ljudstvo sprva ni imelo, ampak (so nastopile kasneje) kot posledica in iz prej omenjenega razloga, kot znova pravi Izaija: Ovce tvoje žgalne daritve niso zame in s tvojimi klavnimi daritvami me nisi poveličal; z žgalnimi daritvami mi nisi služil in od tebe nisem zahteval kadila; nisi mi z denarjem kupoval dišav in tolšče tvojih klavnih daritev nisem hotel; a v svojih grehih in v svojih krivicah si stal pred menoj.[65] Na koga torej gledam, pravi, če ne na tistega, ki je ponižen, miren in se trese pred mojimi besedami.[66] Kajti zaobljube in posvečeno meso od tebe ne bodo odvrnili tvojih krivičnosti.[67] Takšen post sem namreč jaz izbral, govori Gospod: odpni vse krivične spone, razveži vezi prisiljenih kupčij, odpusti zatirane na svobodo in raztrgaj vsako krivično pogodbo; rad deli z lačnim svoj kruh in uboge brezdomce pripelji v svojo hišo; če vidiš nagega, ga obleci in ne preziraj svojih rojakov. Tedaj napoči kakor zarja tvoja luč in tvoje zdravje se bo hitro razcvetelo; tvoja pravičnost bo hodila pred teboj in Gospodovo veličastvo te bo obdajalo; in še boš govoril, ko bom že dejal: »Tukaj sem!«[68]

Tudi Zaharija med dvanajstimi preroki jim pokaže Gospodovo voljo s temi besedami: Tako govori Gospod vsemogočni: Pravično sodite, dobro in usmiljeno ravnajte s svojim bratom; vdove in sirote, tujca in ubožca ne stiskajte in nihče naj se v srcu ne spominja pregrehe svojega brata.[69] In spet pravi: To pa so besede, ki jih boste izpolnjevali: Govorite resnico drug z drugim; mirno sodite pri mestnih vratih; nihče naj v svojem srcu ne premišljuje pregrehe svojega brata; ne ljubite krivih priseg, kajti vse to sovražim, govori Gospod vsemogočni.[70]

Tudi David pravi podobno: Kdo je mož, ki ima veselje nad življenjem in bi rad videl srečne dneve? Zadržuj svoj jezik od zla in svoje ustnice od zvijačnega govorjenja; ogiblji se zla in delaj dobro; išči miru in si zanj prizadevaj.[71]

17.4 Iz vsega tega izhaja, da Bog od njih ni pričakoval klavnih in žgalnih daritev, ampak vero, poslušnost in pravičnost zaradi njihovega odrešenja. Tako pravi tudi pri preroku Ozeju, ko jih uči svoje volje: Usmiljenja hočem bolj kot klavne daritve, spoznanja Boga bolj kot žgalne daritve.[72] A tudi naš Gospod jih je spominjal na to, ko je dejal: Če bi vedeli, kaj pomeni: »Usmiljenja hočem in ne daritve,« ne bi obsodili nedolžnih.[73] Tako je pričeval za preroke, da so oznanjali resnico, onim pa je očital, da so po lastni krivdi nespametni.

 

Daritev nove zaveze

17.5 Pa tudi svojim učencem je svetoval, naj Bogu darujejo prvine izmed svojih ustvarjenin, ne zato, ker bi jih potreboval, ampak zato, da sami ne bi bili nerodovitni in nehvaležni. Vzel je kruh, ki izhaja iz stvarstva in se zahvalil rekoč: To je moje telo.[74] In podobno tudi kelih, ki izhaja iz stvarstva kakor mi, ga imenoval za svojo kri in učil, da je nova daritev nove zaveze.[75] To daritev, ki jo je prejela od apostolov, Cerkev po vsem svetu daruje Bogu, ki nam daje hrano, kot prvino svojih darov v novi zavezi.

O njej je med dvanajstimi preroki Malahija takole vnaprej napovedal: Nimam več veselja z vami, govori Gospod vsemogočni, in daritve ne sprejemam iz vaših rok. Kajti od sončnega vzhoda do zahoda je moje ime poveličevano med narodi in na vsakem kraju se bo mojemu imenu darovalo kadilo in čista daritev, kajti veliko je moje ime med narodi, govori Gospod vsemogočni.[76] S tem jasno kaže, da bo prvo ljudstvo prenehalo darovati Bogu, na vsakem kraju pa se mu bo darovala daritev, in to čista, in njegovo ime bo poveličevano med narodi.  17.6 Katero ime pa je poveličevano med narodi, če ne ime našega Gospoda, po katerem je poveličevan Oče in poveličevan človek? In ker je ime njegovega lastnega Sina in je njegovo delo,[77] ga je priznal za svojega. Kakor bi kralj, ki bi sam naslikal podobo svojega sina, iz dveh razlogov upravičeno dejal, da je to njegova podoba — ker je podoba njegovega sina in ker jo je sam naredil —, tako je tudi z imenom Jezusa Kristusa, ki je po vsem svetu poveličevano v Cerkvi: Oče ga prizna za svoje, ker je ime njegovega Sina in ker ga je sam napisal,[78] ko ga je dal za odrešenje ljudi.[79] Ker je torej ime Sina lastno Očetu in ker (po vsem svetu) Cerkev po Jezusu Kristusu daruje vsemogočnemu Bogu, (prerok) dobro pravi glede obojega: In na vsakem kraju se bo mojemu imenu darovalo kadilo in čista daritev.[80] O kadilu pa Janez v Razodetju pravi, da so to darovi svetih.[81]

18.1 Daritev Cerkve, ki jo je Gospod naročil darovati po vsem svetu, pri Bogu torej velja za čisto daritev in mu je všeč — ne zato, ker bi potreboval našo daritev, ampak zato, ker je darovalec sam poveličan v tem, kar daruje, če je njegov dar sprejet. Z darom namreč kralju izkazujemo čast in spoštovanje. Ta dar nas je Gospod v vsej preprostosti in nedolžnosti hotel naučiti darovati, ko je dejal: Če torej prineseš svoj dar k oltarju in se tam spomniš, da ima tvoj brat kaj zoper tebe, pusti dar tam pred oltarjem, pojdi in se najprej spravi s svojim bratom, potem pa pridi in daruj svoj dar.[82] Bogu je torej treba darovati prvine njegovih ustvarjenin, kakor pravi Mojzes: Ne pokaži se praznih rok pred obličjem Gospoda, svojega Boga![83] Ko se tako človek zahvaljuje po stvareh, po katerih mu je (Bog sam) izkazal naklonjenost, bo od njega prejel čast.

18.2 Rod daritev torej ni bil odpravljen: darovi so obstajali tam, darovi obstajajo tudi tu; ljudstvo je poznalo daritve, daritve pozna tudi Cerkev. Toda spremenila se je vrsta daritev, saj je ne darujejo več sužnji,[84] ampak svobodni. Gospod je sicer eden in isti, toda daritev sužnjev ima njej lasten značaj, kot ima lasten značaj tudi daritev svobodnih zato, da se celo v daritvah pokažejo značilne poteze svobode; pri njem ni namreč nič nekoristno in brezpomensko.[85] In zato so oni posvetili desetino svojih dobrin, tisti, ki so deležni svobode, pa so vse svoje dobrine namenili za Gospodovo rabo: veselo in svobodno so dali manjše dobrine, ker so upali na večje; kot uboga vdova so vse, kar so potrebovali za življenje, vrgli v Božjo zakladnico.[86]

18.3 Od začetka se je Bog ozrl na Abelove darove, ker je daroval s preprostostjo in pravičnostjo, na Kajnovo daritev pa se ni ozrl, ker je skupaj z zavistjo in hudobijo v srcu nosil zamero[87] do brata. Zato Bog, ko razkriva njegove skrite misli, pravi: Če daruješ prav, a ne deliš prav, mar ne grešiš? Umiri se![88] Z daritvami si namreč ne pridobimo Božje naklonjenosti. Kajti če kdo skuša darovati le navidez čisto, prav in zakonito, v svoji duši pa ni v občestvu z bližnjim[89] in se ne boji Boga, z navzven prav darovano daritvijo ne preslepi Boga, kadar je v njegovem srcu greh; takšna daritev mu ne bo nič koristila, ampak (mu bo koristilo), če preneha z zlom, ki je v njem, da ne bo greh s svojim prihlinjenim delovanjem človeka naredil za morilca samega sebe. Zato je Gospod dejal: Gorje vam, pismouki in farizeji, hinavci, ker ste podobni pobeljenim grobovom. Navzven se grob sicer kaže lep, znotraj pa je poln mrtvaških kosti in vsakršne umazanije. Tako se tudi vi navzven kažete ljudem kot pravični, znotraj pa ste polni hudobije in hinavščine.[90] Čeprav se je navzven zdelo, da prav darujejo, je bila v njih zavist podobna Kajnovi. Zato so tudi ubili Pravičnega[91] in kakor Kajn zavrnili nasvet Besede. Njemu je namreč rekla: Umiri se![92] toda ni poslušal. Kaj drugega pa pomeni umiriti se kot odreči se načrtovanemu napadu?[93] Tudi tem pravi podobno: Slepi farizej! Očisti najprej kozarec znotraj, da bo čist tudi navzven.[94] Toda niso poslušali. Glej, pravi Jeremija, tvoje oči in tvoje srce niso dobri, ampak jih v svojem poželenju obračaš k nedolžni krvi, da bi jo prelil, h krivici in umoru, da bi jih zagrešil.[95] In spet Izaija pravi: Napravili ste sklep, ki ni od mene, sklenili ste dogovor, ki ni v mojem duhu.[96] S tem, ko razkrije njihovo skrito voljo in misel, pokaže, da je Bog nedolžen — on razkriva, kar je skrito, a ne dela zla —, toda, ker se Kajn ni umiril, mu je dejal: Obrača se proti tebi, a ti mu gospoduj![97] Tudi Pilatu je podobno govoril: Nobene oblasti ne bi imel nad menoj, če ti ne bi bilo dano od zgoraj.[98] Kajti Bog je vedno izročal pravičnega, da bi se v tem, kar pretrpi in prestane, izkazal za preizkušenega in sprejetega, hudobni pa bi bil zaradi svojega ravnanja obsojen in vržen ven. Daritve torej ne posvečujejo človeka, kajti Bog ne potrebuje daritev, ampak zavest darovalca, kadar je čista, posvečuje daritev in Boga prisili, da jo sprejme kot od prijatelja. Grešnik, ki mi žrtvuje tele, pravi, je kakor tisti, ki ubije psa.[99]

18.4 Ker torej Cerkev daruje s preprostostjo, njen dar pri Bogu upravičeno velja za čisto daritev, kot pravi Pavel Filipljanom: Živim v obilju, odkar sem dobil od Epafrodita to, kar ste mi poslali v blago dišeč vonj, v prijetno žrtev, ki je Bogu všeč.[100] Bogu namreč moramo opravljati daritev in Stvarniku moramo izkazovati hvaležnost, ko mu s čistim namenom in z nehlinjeno vero, s trdnim upanjem in s silno ljubeznijo darujemo prvine njegovih ustvarjenin. In to čisto daritev le Cerkev daruje Stvarniku, ko z zahvaljevanjem daruje (to, kar izhaja) iz njegovega stvarstva. Judje pa te čiste daritve več ne darujejo: njihove roke so polne krvi,[101] saj niso sprejeli Besede, po kateri se daruje Bogu. Pa tudi vsi zbori krivovercev je ne darujejo. Eni namreč pravijo, da poleg Stvarnika obstaja še drug Oče; ko mu darujejo (to, kar izhaja) iz našega stvarstva, kažejo, da je pohlepen in željan tega, kar pripada drugemu. Drugi pa trdijo, da je naš svet nastal iz padca, nevednosti in trpljenja; ko darujejo sad nevednosti, trpljenja in padca, grešijo zoper svojega Očeta, saj ga bolj sramotijo, kot pa se mu zahvaljujejo.

Kako bodo zatrdno vedeli, da je kruh zahvale[102] telo njihovega Gospoda in da je kelih njegova kri, če ga nimajo za Sina Graditelja sveta, se pravi za njegovo Besedo, po kateri les rodi sad, izviri žuborijo, zemlja daje najprej bilko, nato klas in nato polno zrnje v klasu?[103]  18.5 Dalje, kako morejo reči, da je mesu namenjena propadljivost in da ni deležno življenja, čeprav se hrani z Gospodovim telesom in njegovo krvjo? Naj torej spremenijo svoje prepričanje ali pa se vzdržijo darovanja tega, kar smo prej omenili! Kajti naše prepričanje soglaša z evharistijo, evharistija pa potrjuje naše prepričanje. Darujemo mu namreč to, kar je njegovo, pri tem pa ubrano oznanjamo občestvo in zedinjenje mesa in Duha. Kakor kruh, ki izhaja iz zemlje, potem ko je bil nanj klican Bog,[104] ni več običajen kruh, ampak evharistija, ki sestoji iz dveh stvari, zemeljske in nebeške, tako tudi naša telesa, ko prejmejo evharistijo,[105] niso več propadljiva, ker imajo upanje na vstajenje.

18.6 Ne darujemo mu namreč zato, ker bi kaj potreboval, ampak se mu s pomočjo njegovih darov zahvaljujemo in posvečujemo stvarstvo. Bog ne potrebuje tega, kar prihaja od nas, mi pa moramo[106] nekaj darovati Bogu, kakor pravi Salomon: Kdor se usmili siromaka, daje posojilo Bogu.[107] Kajti Bog, ki ničesar ne potrebuje, naša dobra dela sprejema zato, da nam lahko povrne s svojimi dobrinami,[108] kakor pravi naš Gospod: Pridite, blagoslovljeni mojega Očeta, prejmite kraljestvo, ki je pripravljeno za vas. Kajti lačen sem bil in ste mi dali jesti, žejen sem bil in ste mi dali piti, tujec sem bil in ste me sprejeli, nag in ste me oblekli, bolan sem bil in ste me obiskali, v ječi sem bil in ste prišli k meni.[109] Tako kot sam ne potrebuje teh del, ampak jih želi od nas, da ne bi ostali nerodovitni, tako je ista Beseda ljudstvu zapovedala, naj opravlja daritve, čeprav jih sama ni potrebovala, ampak, da bi se naučili služiti Bogu, in tako želi, da tudi mi k oltarju neprenehoma prinašamo naš dar.

V nebesih torej obstaja oltar — k njemu se dvigajo naše molitve in daritve —, pa tudi svetišče — kot pravi Janez v Razodetju: In odprlo se je Božje svetišče[110] — in tudi šotor — pravi namreč: Glej, šotor Boga, v katerem bo prebival z ljudmi.[111]  19.1 Darove, daritve in žrtve pa je ljudstvo prejelo v podobi,[112] kakor je Mojzesu na gori pokazal eden in isti Bog, katerega ime je sedaj v Cerkvi poveličevano med vsemi narodi. Za zemeljske resničnosti, postavljene na našo raven, je namreč primerno, da so podobe nebeških; naredil pa jih je isti Bog, kajti nek drug jih ne bi mogel narediti podobne liku[113] duhovnih resničnosti. Trditi, da so nebeške in duhovne resničnosti, ki so za nas nevidne in neizrekljive, podobe spet drugih nebeških resničnosti in druge Polnosti ter da je Bog lik drugega Očeta, je značilno za tiste, ki so zablodili stran od resnice, za skrajno neumne in bedaste. Ti ljudje bodo prisiljeni, kot smo že večkrat pokazali, vedno znova iznajti podobe podob in like likov, toda svojega duha ne bodo nikoli uprli v enega in resničnega Boga. Njihove misli so presegle Boga in v svojih srcih so se dvignili nad učitelja oziroma verjeli, da so se povzpeli in dvignili, v resnici pa so se odvrnili od resničnega Boga.

 

[1] Zoper krivoverstva 4, 10, 1.

[2] Prim. Zoper krivoverstva 4, 18, 5–6.

[3] Prevod je narejen po kritični izdaji Adelina Rousseauja: Irénée de Lyon, Contre les hérésies: Livre IV, Sources chrétiennes 100, 2. vol. (Pariz: Cerf, 1965); mednaslovi so izdajateljevi. V letu 2018 bo pri založbi KUD Logos izšel integralen slovenski prevod tega Irenejevega dela. Pripravljajo ga Jan Ciglenečki, Gašper Kvartič in Benjamin Bevc.

[4] Mt 13,52.

[5] Mt 23,34.

[6] Ps 95,1; 97,1. Odlomki iz Stare zaveze so prevedeni po Septuaginti.

[7] Iz 42,10–12.

[8] Jer 31,31–32 (LXX: 38,31–32).

[9] Mt 12,6.

[10] Prim. Ibid.

[11] Prim. Mt 12,42.

[12] Prim. Mt 12,41.

[13] Jn 1,50.

[14] Flp 3,12.

[15] 1 Kor 13,9–10.

[16] Mt 5,8.

[17] Iz 25,9.

[18] 1 Pt 1,8. Prevedeno po armen. besedilu, ki bolj ustreza sobesedilu kot pa lat. prevod. Tu in v Zoper krivoverstva 5, 7, 2 Irenej prinaša različico 1 Pt 1,8, ki močno odstopa od uveljavljenega novozaveznega besedila (textus receptus).

[19] Gal 4,6

[20] Prim. 1 Kor 13,12.

[21] Za gnostične sisteme so značilna številna nebesa in razne stopnje, na katere se deli nadzemski svet. Ta razslojenost služi poudarjanju presežnosti nedoumljivega Boga, obenem pa pojasnjuje nastanek zla in nastanek materije, ki sta po gnostičnem prepričanju nastala brez tesnega stika z božjim.

[22] Mt 15,3–4; prim. Mr 7,9–10.

[23] Mt 15,6.

[24] 2 Mz 20,12.

[25] Jn 5,39–40.

[26] Jn 5,46.

[27] Prim. 1 Mz 26,24.

[28] Prim. 1 Mz 6,15.

[29] Prim. 1 Mz 3,9.

[30] Prim. 1 Mz 18,23–33.

[31] Prim. 2 Mz 3,1–4.17.

[32] Prim. Mr 15,33; Lk 23,44; Raz 6,12.

[33] 5 Mz 16,5–6.

[34] 1 Mz 49,10–12.

[35] 5 Mz 32,6.

[36] 5 Mz 21,23; Gal 3,13.

[37] 5 Mz 28,66.

[38] 5 Mz 32,6.

[39] Mt 13,17.

[40] Naš prevod pogovarjanje, dajanje postave, grajanje in druga Božja dejanja pripisuje Očetu, izvirnik pa je na tem mestu dvoumen: omenjena dejanja se lahko pripišejo tako Očetu kot Besedi. Ker na drugih mestih Irenej tovrstno Božje delovanje pripisuje zdaj Očetu zdaj Besedi, pomeni, da zanj ni pomembno, ali ta dejanja vrši Oče ali pa Beseda, ampak želi predvsem poudariti, da gre obenem tako za dejanja, ki jih Oče vrši po Sinu, kot za dejanja, ki jih Sin vrši v Očetovem imenu.

[41] 1 Mz 1,28.

[42] Prim. Zoper krivoverstva 1, 12, 2.

[43] Presežek ali preobilje (lat. plurimum). Prim. Mt 6,33; Lk 12,31.

[44] Mt 25,21; prim. Lk 19,17.

[45] Ps 34,9.

[46] Prim. Ps 41,2; 83,3; 118,20.

[47] Mt 21,9; prim. Ps 117,25–26.

[48] Mt 21,16; prim. Ps 8,3.

[49] Grška beseda oikonomía izvorno označuje upravljanje domače hiše in posestva; od tod tudi naša beseda »ekonomija«. Irenej in za njim drugi cerkveni očetje pa so s tem izrazom označevali Božje »upravljanje« s svetom oziroma Božje načrte s svetom, ki gredo od stvarjenja sveta in človeka do Kristusovega učlovečenja in dovršitve sveta. V tem pomenu je beseda rabljena že v devteropavlinskih pismih (Ef 3,2.9; Kol 1,25). Beseda »ojkonomija« se postopoma uveljavlja tudi v slovenskem teološkem izrazoslovju, toda za razliko od mnogih drugih jezikov, v katerih se izraz »ekonomija« uporablja tako v gospodarskem kot teološkem okolju, se pri nas ista grška beseda sloveni na dva načina.

[50] Ps 8,2–3.

[51] Prim. Mt 23, 28.

[52] 1 Sam 15,22.

[53] Ps 39,7.

[54] Ps 50,18–19.

[55] Ps 49,9–13.

[56] Ps 49,14–15.

[57] Iz 1,11.

[58] Iz 1,16–18.

[59] Ta odlomek Irenej pripisuje Izaiju ali pa vsaj Stari zavezi, vendar ga v njenih kanoničnih knjigah ne najdemo. Odlomek navaja že Barnabovo pismo 2, 10 (slo. prev.: Spisi apostolskih očetov, Celje: Mohorjeva družba, 1996, 240), a brez omembe avtorja. Kasneje ga omenja tudi Klement iz Aleksandrije, Pedagog 3, 12.

[60] Jer 6,20.

[61] Jer 7,2–4.

[62] Jer 7,21–24.

[63] Jer 9,23.

[64] Jer 9,23. Db.: To je namreč moja volja.

[65] Iz 43,23–24.

[66] Iz 66,2.

[67] Jer 11,15.

[68] Iz 58,6–9.

[69] Zah 7,9–10.

[70] Zah 8,16–17.

[71] Ps 33,13–15.

[72] Oz 6,6.

[73] Mt 12,7.

[74] Mt 26,26.

[75] Prim. Mt 26,28.

[76] Mal 1,10–11.

[77] Tako armen. prevod, ki bolj ustreza sobesedilu kot pa lat. besedilo. V skladu z Mt 1,21 in Lk 1,31 Irenej namiguje, da Jezus ne samo izvira iz Boga, ampak da mu je Bog sam izbral celo ime.

[78] Napisal ali naslikal. Irenej se igra z dvojnim pomenom gr. glagola grápho, ki lahko pomeni pišem ali pa slikam.

[79] Prim. Apd 4,12.

[80] Mal 1,11.

[81] Raz 5,8.

[82] Mt 5,23–24.

[83] 5 Mz 16,16.

[84] Sužnji ali služabniki.

[85] Prim. Zoper krivoverstva 4, 21, 3.

[86] Prim. Lk 21,4.

[87] Db. delitev, ločitev.

[88] 1 Mz 4,7.

[89] Db.: ne deli občestva z bližnjim.

[90] Mt 23,27–28.

[91] Prim. Jak 5,6.

[92] 1 Mz 4,7.

[93] Lat. desinere a proposito impetu. To težko prevedljivo mesto Rousseau razume kot: obvladati trenuten napad, željo, strast.

[94] Mt 23,26.

[95] Jer 22,17.

[96] Iz 30,1.

[97] 1 Mz 4,7.

[98] Jn 19,11.

[99] Iz 66,3.

[100] Flp 4,18.

[101] Prim. Iz 1,15.

[102] Kruh zahvale ali evharistični oziroma evharistizirani kruh (lat. panis in quo gratiae actae sint), je kruh, nad katerim je bila izrečena velika zahvalna molitev (gr. eucharistía). V gr. je najbrž stala besedna zveza eucharistetheìs ártos, ki jo najdemo že v Justinovi Prvi apologiji 65, 5 (slo. prev.: Logos v obrambo resnice, Celje: Mohorjeva družba, 1998, 233).

[103] Mr 4,27–28.

[104] Db.: potem ko je prejel klicanje Boga. Mišljena je epikleza.

[105] Ali: se udeležijo evharistije (gr. metalambánonta tês eucharistías, lat. percipientia eucharistiam).

[106] Db.: potrebujemo.

[107] Prg 19,17.

[108] Irenej namiguje na nadaljevanje vrstice Prg 19,17: glede na njegov dar mu bo povrnil.

[109] Mt 25,34–36.

[110] Raz 11,9.

[111] Raz 21,3.

[112] Lat. in typo.

[113] Lat. assimilare spiritalium imaginem.

Najnovejši prispevki

Kategorije

Arhiv