Točka prepoznave

Kiki Dimula (prev. Lara Unuk)

Najpomembnejša sodobna grška pesnica Kiki Dimula se je rodila leta 1931 v Atenah, kjer je preživela vse življenje. Zaposlena je bila kot bančna uslužbenka. Že mlada, leta 1952, je izdala prvo pesniško zbirko Pesmi, vendar se ji je kasneje odrekla. Sledila ji je še vrsta pesniških zbirk in zbirka kratke proze, najnovejše so Najdbe (2010), Javni čas (2014) in Pika na i (2016). Prejela je številne grške državne in pesniške nagrade, leta 2009 pa tudi evropsko nagrado za literaturo. Od leta 2002 je članica grške akademije znanosti in umetnosti. Njene pesmi so prevedene v številne evropske jezike.

Njene pesmi črpajo tematiko iz vsakdanjega življenja, ki ga opazuje skozi ženske oči; v njih gospodinjski opravki in drugi tradicionalni označevalci ženskosti pridobivajo nove, metafizične pomene ali vsaj pridih neznanega, presenetljivega, najpogosteje upovedenega kot melanholično spoznanje o nesmiselnosti obstoja in minevanju. Velja za pesimistično, črnogledo pesnico, čemur je v nekem intervjuju pritegnila tudi sama: »Čudim se, kako je lahko moja poezija komur koli v tolažbo, ko pa sem sama neutolažljiva.«

Kiki Dimula je urbana pesnica. Atene ji predstavljajo pomemben vir navdiha, ko popisuje njihove ulice, četrti, prepoznavne točke v mestu, kot sta grič Likavitos ali stara četrt Kipseli, v kateri živi. Kadar piše o svojem mestu, se lirski subjekt povsem izbriše, umakne se nepersonificiranemu pogledu na urbano pokrajino, predvsem spomenike, trge, trgovine z reklamnimi izveski, na sosede po balkonih in oknih … Vendar iz vsakega prizora, ki ga popiše, izpelje lastno sporočilo, izraženo s paradoksom, nepričakovanimi preobrati in ironično rabo jezika.

V njeni poeziji se vse od začetka pojavljajo motivi izgube, smrti, naveličanosti, deziluzije ter ohranjanja spomina po drugi strani. Nenavadno je, da se razpoloženje  rahlo razsvetli v zadnji zbirki, čeprav je ta v precejšnji meri tematsko posvečena staranju, saj pesmi na to temo govorijo o potrebi stoičnega sprejemanja približevanja smrti. Zanjo je izredno značilen vseprisotni motiv dežja, ki ustvarja temačno vzdušje, priklicuje spomine na stare ljubezni ali opozarja na minevanje časa.

Njene pesmi so hkrati impresionistične in zelo razumske. Njen pesniški izraz gradi na sredstvih, kot so besedne igre, dvoumnosti, kombiniranje visokega in nizkega ter pogovornega in uradnega sloga. Spretno preigrava ustaljene besedne zveze in jim domiselno sprevrača pomen. Hkrati je mojstrica zvočnega slikanja. Pogosto se zabrisana, nakazana tematika pesmi razjasni v naslovu, ki je pri Kiki Dimula ključ za branje.

 

 

Čudaškosti

Kako mi je padlo na pamet
da sem to stvar podobno stebru teme
ki je kraljevala na neki skalnati obali
mojega pogleda
poimenovala svetilnik?

kaj je bilo tega treba

ko pa noben moj strah
ni bil popotnik v nevarnosti

in ko me ta črna oblika
ki sem jo poimenovala svetilnik

ni z nobeno lučjo

opozorila

za koliko stopinj naj se zasukam da
spremenim smer svojega gibanja

kakšne ovinke naj izsanjam
da se izognem čerem
da vzljubim

kaj mi je bilo torej treba svetilnika?
s takšnim svetilničarjem popolno temo?

in kaj če je ta črna ugasnjena stvar
ki sem jo razglasila za svetilnik da ohrabrim
plovbo čudaškosti
kaj če je to človek?

zajokaj

kakšen nečasten brodolom
si prizadevam počastiti

 

Popoldan

Košček vetra ki je priletel na ulico
se je usedel in zaigral
na žice elektrovoda
tihceno melodijo
posvečeno mojemu razpoloženju.
To je samo za hip
vstalo in ga pogledalo;
potem pa se je, nedotaknjeno in brezbrižno,
spet potopilo vame.

 

Se ti pa ljubi

Da se zdani v gozdu,
mora najprej na prižnico sveta stopiti
ptič
in zahtevati vsakdanji kruh,
češ da žvrgoli.

Amen mora steči od drevesa k drevesu,
češ, šelest nesebičnosti.
Od velikih skal
se bo dvignilo kadilo grešil sem.
Po tistem pokuka na plan podrobnost
in gotovost, da smo noč pustili za seboj.

Kot kakšni periskopi se dvigajo
vrhovi telegrafskih drogov,
ali kje daleč pluje kakšna novica,
ognjeni grm potegne trn iz tulca
in neka zgrbljena stezica
podrsava in se izrisuje.
Od gmot vse naokrog odpade maska,
in se pomiriš: postane ti jasno,
kaj je Pendeli, kaj Imitos
in kaj še vedno konica strahu.
Barva oljke,
medla in redkobesedna,
utripa s trepalnicami v listju,
in to je tvoja prilika, da opredeliš
oči nedoločljive barve, kot jim rečemo.
Seveda nebistvena dilema,
toda vseeno te preganja.
Ko pa jih že opredeliš,
se spusti svetloba, celovita
in ravnodušna
kot kakšen se ti pa ljubi.

 

Prestop

Kako sem si želela
privezana vsaj na eno perut
kakšnega velikega popotnega ptiča

zleknjena, ne na hrbtu
ker sem to, kar je nad mano
videla že skoraj vse

na trebuhu, privezana na eno perut

fotografirati
ali so iz iste snovi narejeni
naši skeleti

ti pa me ponižuješ, praviš mi

da nobena ptica
s perutjo obremenjeno
z mojo težo
ne bi tvegala takšnega popotovanja

motiš se

velikokrat sem že vzletela visoko
privezana na svojo težo.

 

Točka prepoznave  

                       Kip ženske z zvezanimi rokami

Vsi ti brez pomišljanja pravijo kip,
jaz te brez pomišljanja ogovorim z žensko.

Krasiš neki park.
Od daleč človeka zavedeš.
Rekel bi, da si se lahkotno zleknila,
da bi se spomnila nekih lepih sanj,
da jemlješ zalet, da bi jih podoživela.
Od blizu se sanje razjasnijo:
roke imaš zvezane na hrbtu
z marmorno vrvjo
in tvoja drža je tvoja želja
da bi ti kaj pomagalo zbežati
napetosti ujetnika.
Takšno so te naročili pri kiparju:
ujetnico.
V dlani ne moreš potežkati
niti dežja
niti lahke marjetice.
Roke imaš zvezane.

In ni samo marmor Argos.
Če bi se kaj premaknilo
v nadaljnji usodi marmornatih kipov,
če bi kipi vstali v boj
za svobodo in enakost,
kakor sužnji,
mrtvi
in naša čustva,
bi ti nadaljevala pot
v kozmogoniji marmornatih kipov
s še vedno zvezanimi rokami, ujetnica.

Vsi ti brez pomišljanja pravijo kip,
jaz ti naravnost rečem ženska.
Ne, ker te je kot žensko predal
marmorju kipar
in tvoji boki obljubljajo
plodnost kipov,
bogato letino negibnosti.
Zaradi tvojih zvezanih rok, ki so takšne,
kolikor stoletij te poznam,
ti rečem ženska.

Rečem ti ženska,
ker si ujetnica.

 

 Preproščina vedeževalka

Sklonjena nad svojo dlan
še kar strastno preučujem črte
te razpoke, po katerih teče čas
ko potuje skozi našo usodo

preučujem poglabljam se v raze
drhteč gladim
pomečkane postaje
močno
napenjam cepitve
da to kar iščem ne iztiri

razrešujem
kritično dolžino vsake
premice na lepem
naredim velik obrat
h kratki dolžini pravokotni nanjo

obnavljam pretok
nerazumljivih stvari
ko čistim cesto
plazov
gladkosti

vračam se obnovim zaloge
in se spet usmerim v isto
zdaj po drugi poti
in iščem, obsedeno iščem
da bi, trapa, našla v svoji dlani
črto življenja

kot da bi bilo življenje v naših rokah

 

Lebdeča ženska

Dežuje …
Neka ženska štrli v dež
sama
na nekem neukročenem balkonu.
In dež je kot usmiljenje
in ta ženska je kot
raza na steklenem dežju.
Njen pogled stopa po dežju,
s težkimi stopinjami žalosti
prekriva svojo
deževno pot. Gleda …
In stalno spreminja položaj,
kot bi se nekaj večjega od nje,
nekaj nepremagljivega,
postavilo
pred tisto, kar gleda.
Postrani sklanja telo
navzema se naklona dežja
– podobna debeli kaplji –
toda nepremagljivo je vedno pred njo.
In dež je kakor kesanje.
Gleda …
Iztegne roke preko ograje
daje jih dežju
lovi kaplje
razvidna je njena potreba
po ulovljivih stvareh.
Gleda …
In, kar naenkrat,
kot bi ji kdo odkimal »ne«
se obrne, da bi stopila noter.
Kam noter –
tako lebdeča kot je štrlela v dež
in sama
na nekem neukročenem balkonu.

 

Cestnina

Pokonci, prispeli bomo.
Naslednja je končna postaja.
Izkrcali se bomo.
Malo si osveži obraz
potegni si še črto na očeh
da bodo videti čisto jasne
odišavi se s svojim lahkim parfumom LIFE.

Ne govori kdo me bo pa videl
tam te bo sprejela
ničevost.

Prispeli bomo, pripravi se
imej svoje grehe pri roki
se spomniš njihovih davčnih številk?

od tebe bodo zahtevali potrdilo
da je vse zgoraj našteto poteklo
pa tudi potrdilo
da si potekla ti

tukaj strogo nadzirajo meje.
Daj svoj srčni spodbujevalnik na tiho.

Potem ga boš tam lahko spet ojačala.
kaj pa si misliš, tudi večnost
živi s srčnim spodbujevalnikom.

 

Na dom

Več bom ostajala v sebi.
Razmišljaš svobodno
grešiš se spoveduješ
stežka se spokoriš ne moreš pozabiti
da je za malce našega paradiža
greh prestal takšen pekel.

Torej bom ostajala notri
tako na stežaj odprto je.
Samo da nimam neba ampak
saj zunaj ni edini dobavitelj
prinese ti ga lahko tudi nuja
kako hudo ga potrebuješ
kako močno ga hočeš bližje hitreje?
kakšno hočeš

brez sladkorja
z zvezdami in kosom lune
ali samo z Bogom?

Če samo z Bogom
potem je zelo drago
sicer pa vsaka vera
celo omahljiva nekaj stane.
Naj se ji vplačamo celi
to zahteva.

 

Incident s perutmi

Predrzna razposajenost ptičev
me je zbudila tako zelo zgodaj
ko sem sanjala o otožnosti.
Zvoki kroženja
so me zbudili tako zelo zgodaj.
Kroženja in krogov,
ki jih rišejo ptiči
v nepopisani prostor.

Krogi so me zbudili.
Krog in krog vsi, se igrajo ptiči
– predrzna razposajenost –
krog in krog vsi,
neprekinjene kroge rišejo ptiči,
krog in krog vsi,
krog in krog vse,
krog in krog nihče
– grozeča oblika –
krog in krog nič
in na sredi ti.

Ampak prihaja svetloba
in prihaja vidljivost izdajalka.
Popisala je sledi krogov,
popisala je pričevanja ptičev,
zaslišala je zvoke in brenclje.
In popisala je tvoje podatke.
Da te ni in da ti ni ime,
in da si rojen v času zapuščanja.
In pri tem je ostalo.

 

Redek dar

Nove teorije.
Dojenčkov ne smete pustiti jokati.
Pri priči jih vzemite v objem. Sicer
pride do predčasnega razvoja
čustva zapuščenosti nenaravno
odraste njihova otroška travma
poženejo ji zobje dlake nohti ukrivljeni noži

Za odrasle, tako rekoč starce
– kar ni pomlad, je že starčevsko –
pa še vedno veljajo prastari nazori.
Nikoli objema. Pustite jih da se razpočijo od joka
dokler jim ne zmanjka diha
tako se jim krepijo zamolki.
Odrasli naj kar jokajo. Zanje ni objema.
Samo napolnite jim dudo
z nesladko obljubo – prikrajšanosti ne smejo
rediti – da jih bo prišel enkrat za vselej
koščeno uspavat
materin objem.
Nastavite poleg njih to napravo
ki zapisuje glasove dojenčka
da boste od daleč slišali
ali je njihov dih ritmično samoten.
Nikoli ne nasedite in jih ne objemite.
Divje se oklenejo
redkega vratu tega daru,
zadavili vas bodo.

Nič. Kadar vas prosijo za objem
jim odgovorite o svetem nikoli, ljubček, o svetem nikoli.

 

Ubežnik

Po kurirju mi ga je poslala neka prijateljica
brez pojasnila.
Elegantna steklenička
kot grlo majcenega trenutka
ki ima zamašek
dobro zapečaten
štiri pet prstov
vode ki jih meša
s svojim večnim gibanjem
podolgovat list
kakor ukrivljen meč.

Zibajoč se
se je zadeval ob prozorne
stene stekleničke
da bi prodrl iz ujetosti
in odšel.

Njegove koreninice skrite med nekaj
kamenčki, ki so prav tako zibali
stekleno globočino.

Vprašala sem in bilo mi je razodeto

da sta to morje
in alga v steklenički
tedaj sem se spomnila
pred časom sem ji po kopnem poslala
SOS. Rabim kakšno morje
zase
ujeto v vedno.

In glej, bilo mi je dano
samo da utišano brezizrazno
brez tistega božanskega drhtečega
šumenja njegovega kodranja.

Pomagala mu je uiti njegova svoboda.

 

Velika noč v pečici 

Meketala je koza vztrajno, hripavo.
Besno sem odprla pečico kaj se dereš sem rekla
gostje te poslušajo.
Tvoja pečica ne greje, je zameketala
naredi kaj sicer bo ostala na tešče
na ta praznični dan vaša surovost.

Dala sem roko noter. Zares.
Zamrznjeni so čelo noge tilnik
kislica paša brezpotje
zakol

 

Pod ničlo

Treseš se dež.
Te je napovedovalec vremena prestrašil,
da boš jutri postal sneg?

Kaj šele mi
stopili se boste stopili se boste napoveduje.

 

Mrk

Ste opazili moj fenomen?
Moj, končno, popolni mrk?

Imela sem lastniški diskretni firmament
za svojo zasebno rabo,
in ko sem plula po njem,
sem pisala verze:
skratka, spodobno sem živela svojo usodo.

Včeraj torej,
okrog polnoči,
sem brez kakršnega koli vidnega vzroka,
jaz, mali lirični planet,
doživela skorajda popolni mrk.