Theoretikón ali Spis o motrenju

Teodor iz Edese (prev. Jasna Hrovat)

Kako silno težak[1] je boj za pretrganje tiste močne vezi, da bi se osvobodili služenja snovnim stvarem[2] in si pridobili dobro življenjsko držo! Resnično plemenita in možata mora biti duša za beg od snovi. Prizadevati si moramo ne le za očiščenje od strasti – to namreč ni sámo po sebi res krepost, ampak je priprava na krepost. Potrebno je za očiščenje od slabih navad in za pridobitev kreposti.

Kar zadeva razum, je očiščenje duše odstranitev in popolna opustitev nizkih značajskih in blodnih potez, kakor se glasi izrek bogoslovja, namreč vseh življenjskih skrbi ter zmede in malopridnih nagnjenj ali nesmiselnih teženj. Kar zadeva želelni vidik (duše), pa to pomeni odgnati vsako teženje proti snovnemu in ne ozirati se proti čutnozaznavnemu ter biti poslušen besedi razuma. In nato tudi kar zadeva razburljivost – ne vznemirjati se nad ničimer, kar se pripeti.

Po tem očiščenju – ko so omrtvele ali bile urejene tako sramotne težnje – mora slediti tudi (duhovni) vzpon in poboženje. Kdor se je namreč odvrnil od zla, mora začeti delati dobro;[3] najprej se mora odpovedati sebi, vzeti svoj križ in hoditi za Gospodarjem[4] proti najvišji stopnji poboženja.

Kaj pa je vzpon in poboženje?[5] Za um je to najpopolnejše spoznanje bivajočih stvari in Tistega, ki je nad bivajočim, kolikor je pač to spoznanje dosegljivo človeški naravi. Za voljo je to neomejeno in nenehno stremenje in gibanje proti prvotnemu Dobremu. Za razburljivost pa je najodločnejše in najdejavnejše pomikanje proti Zaželenemu, neprekinjeno in neodjenljivo, pomikanje, ki ga nič težkega, kar se utegne pripetiti, ne zaustavi, ampak hodi navdušeno in ne oziraje se nazaj.

Toliko silnejše mora biti gibanje duše proti Lepemu/Dobremu od tistega proti slabemu, kolikor umskozaznavna lepota presega čutnozaznavno. Le toliko pozornosti je treba posvečati mesu, kolikor zadostuje za njegovo oskrbo in za to, da mu priskrbimo vse, kar je nujnega za obstoj, da ne bi bilo pogubljeno živo bitje.[6] Nameniti se to storiti je zelo lahko, a udejanjiti težje. Ni namreč mogoče brez truda izkoreniniti ustaljenih navad duše niti si brez znoja pridobiti védenja. In tudi to, da stanovitno upiramo pogled k (Božji) blaženi naravi in stremimo k njej, se zgodi šele po mnogih naporih in po dolgem času, dokler volji ne pride v navado kot posledica takega prizadevanja. Veliko moči potrebuje um, da se upira čutni zaznavi, ki ga vleče navzdol; in to je bitka in borba proti telesu, ki traja neprestano do smrti, četudi se zdi, da se manjša, ko usihata razburljivost in poželenje in se čuti(la) uklonijo presežnemu umskemu védenju.

Poleg tega je treba omeniti to, da se nerazsvetljena duša, ker pač nima Božje pomoči, ne more resnično očistiti niti dvigniti do Božje luči, kakor je rečeno. Kar je rečeno, se namreč nanaša na verujoče. Za večjo jasnost tega (rečenega) je treba na kratko pokazati razloček med raznimi spoznanji. Spoznanj tu (na svetu) je namreč dvoje: eno je naravno, drugo nadnaravno. To drugo bo pojasnjeno iz prvega. Naravno spoznanje je tisto, do katerega lahko duša pride s poizvedovanjem in preiskovanjem stvarstva z uporabo telesnih delov in moči, danih po naravi – seveda kolikor je to dosegljivo duši, vezani na snov. Ko se namreč govori o čutni zaznavi, domišljijski predstavi in umu (je treba reči), da je delovanje uma oslabljeno zaradi povezave in pomešanja s telesom. In zaradi tega ne more biti v stiku z umskozaznavnimi resničnostmi, ampak je za umevanje odvisno od domišljijske predstave, ki po naravi uporablja podobe, ter od razsežnosti snovi in gostote njenih delov. Um, ki je v mesu, mora torej uporabiti ustrezne podobe, da bi lahko dojel te (umskozaznavne resničnosti). Spoznanje, ki ga um v takem stanju prejme na svoj lastni naravni način, imenujemo naravno.

Nadnaravno pa je spoznanje, ki se približa umu na način, ki je nad njegovim lastnim načinom in močjo. Ko namreč umevane (resničnosti) presežejo sorazmerje,[7] do katerega lahko pride um, ki je povezan z mesom, tedaj spoznanje pripada umu, osvobojenemu telesa – in to lahko pride le od Boga samega, ko On najde um res očiščen vsakega snovnega strastnega utrpevanja in prevzet z Božjo ljubeznijo.

Tako pa se ne razlikujeta le spoznanji, ampak tudi kreposti. Ena je namreč taka, ki ne preseže narave in se lahko ustrezno imenuje »naravna«. Druga pa se udejanja samo po prvotnem Dobrem in presega naravno moč in stanje ter ji pristoja imenovanje »nadnaravna«. Tako se torej ločita med seboj. (Od Boga) nerazsvetljeni človek ima lahko naravno takó spoznanje kot krepost, nadnaravnih pa nikakor. Kako neki (bi ju imel), saj ni deležen Vzroka, ki ju udejanja. Kdor je razsvetljen,[8] pa lahko ima oboje. Še več, nadnaravne kreposti si sploh ne pridobi, če si prej ni pridobil tiste, ki je naravna; ni pa nobene ovire za udeleženost v nadnaravnem spoznanju, četudi ni (prej prejel) naravnega. Razen tega je treba vedeti to: kakor imajo čutno zaznavo in domišljijske predstave tudi nerazumna bitja, toda človek ima te zmožnosti veliko močnejše in odličnejše, tako je tudi z naravnimi krepostmi in spoznanji – čeprav jih lahko imata oba, ima razsvetljeni veliko močnejše in odličnejše od nerazsvetljenega.

Nadalje, tudi pri omenjenem naravnem spoznanju se, kar zadeva kreposti in njim nasprotne drže, zdi, da je dvojno. Eno je golo, ker ta, ki filozofira o stanjih, ki jih motri, teh sam ne izkusi in je (tako spoznanje) včasih dvomljivo. Drugo pa je izkušano in tako rekoč oživljeno, ker je z izkušnjo takih stanj spoznanje utrjeno in je natančno ter zanesljivo, nikoli dvomljivo in popolnoma gotovo.

Glede na vse to se zdi, da se umu postavljajo štiri ovire pri doseganju kreposti. Ena je nagnjenje k zadržanjem, nasprotnim kreposti, se pravi, da jim podlega zaradi dolgotrajne navade in ga vlečejo k zemeljskim rečem. Druga je delovanje čutne zaznave, ki odseva čutnozaznavno lepoto in vleče um s seboj. Tretja je oslabljenost umskega delovanja, ki ga utrpi zaradi povezave s telesom. Pri umu v odnosu do umskozaznavnega namreč ni tako kakor pri odnosu vida do videnega – ali na splošno pri čutih do čutnozaznavnega; mislim na um duše, ki je še vedno v mesu. Nesnovni umi namreč učinkoviteje dojamejo umskozaznavne resničnosti kakor vid vidne stvari. Ampak prav kakor krmežljavi vid ne izriše podob nastalih stvari, ki jih gleda, natančno in jasno, ampak raje zabrisano in nejasno, tako tudi um v nas dojema umskozaznavne resničnosti. Ker je nezmožen razločno in dobro videti umskozaznavno Lepoto, tudi ne more po tem hrepeneti. Kolikor ima nekdo spoznanja, toliko ima tudi hrepenenja, ki ga vleče k čutnozaznavni lepoti, ki se mu jasneje predoči. Nujno je torej, da ga nosi k temu, kar se mu zdi lepo, pa naj to resnično je tako ali pa tudi ne.

Poleg teh (ovir) pa obstaja še grožnja nečistih in človeku sovražnih duhov, ki – gorje – povsod po poti nastavljajo dušam zanke. Ne da se povedati, kakšne in kolikšne so, vseh oblik, vseh vrst zvijač, s pomočjo čutnih zaznav, besede, uma, tako rekoč vsega, kar obstaja. Če ne bi On, ki je vzel na rame zablodelo ovco,[9] z neizmerno skrbjo na bolj vzvišen način deloval (v pomoč) tistim, ki se ozirajo k njemu, ne bi temu nikakor ušla nobena duša.

Da bi torej vsemu temu ubežali, so nam potrebne tri stvari. Prva in največja od teh je naslednja: z vso dušo se moramo ozirati k Bogu, prositi njegovo roko v pomoč, položiti vanj vse upanje in biti popolnoma prepričani, da bi nas povsem neizogibno odvleklo stran, če nam ne bi on pomagal.

Druga stvar, za katero menim, da celo uvaja prvo, je ta, da je treba um neprestano hraniti z védenjem. Z »védenjem« mislim poznavanje vseh bivajočih stvari, tako čutno- kot umskozaznavnih, kakšne so same po sebi ali v odnosu do prvotnega Vzroka, kajti iz njega izhajajo in k njemu so usmerjene; nadalje mislim na motrenje Vzroka bivajočih stvari, kolikor je to motrenje mogoče doseči na temelju tega, kar ga obdaja. Ukvarjanje z naravami bivajočih stvari namreč kar najbolj očiščuje od strastnega odnosa do njih in odstranjuje blodnje glede njih in najbolj dviga k Vzroku vsega tega. Skozi vse lepe, čudovite in veličastne stvari daje odsevati To, kar je najlepše, najčudovitejše in najveličastnejše – še bolje rečeno: To, kar je nad lepoto, čudovitostjo in veličastjem. Če je mišljenje vedno usmerjeno v to, kako je mogoče ne hrepeneti po resnično Dobrem; če ga namreč vleče k temu, kar mu je tuje, koliko bolj ga vleče k temu, kar mu je lastno? Ko je duša to vzljubila, kaj bi jo lahko nagnilo k ukvarjanju z nižjimi stvarmi, ki po svoji naravi zaljubljenca odvlečejo proč? Ali ne bo mar celo nejevoljen z življenjem v mesu kot z oviro pri doseganju teh lepih/dobrih resničnosti? A četudi um, ko je še v snovi, umskozaznavno Lepoto gleda le nejasno, so te umskozaznavne dobrine takšne in tolikšne, da le kak kratek izliv in nejasen odsev te razlivajoče se Lepote lahko prepriča um, da se vzpne nad vse, kar ni umskozaznavno, in ga žene le k onim (dobrinam). Nikoli naj si ne dovoli odpasti od tega veselja, četudi bi se zgodilo kaj neprijetnega.

Še tretje je potrebno – mrtvenje telesa, s katerim smo združeni.[10] Drugače je namreč nemogoče sprejeti one podobe jasno in zanesljivo. Mrtví pa se meso s postom, bedenjem, spanjem na trdih tleh, le z nujno potrebnim grobim oblačilom ter z napori in mukami. Tako se mrtví meso, bolje rečeno, križano je skupaj s Kristusom. Tanjša se in očiščuje, postaja láhko in uglajeno ter z lahkoto sledi gibanju uma, ne upira se in se skupaj z njim dviga v višavo. Brez tega je vsako prizadevanje prazno.

Ko je ta vzvišena trojica ubrana sama s seboj, rodi v duši zbor blaženih kreposti. Nemogoče je namreč, da bi v tistih (dušah),[11] okrašenih s to trojico, našli le sled zla ali da bi umanjkala katera izmed kreposti. Toda prav tako odpoved imetju ali prezir svetne slave nadlegujeta razum,[12] kajti dokler je duša še vezana nanju, jo prebadajo številne strasti. Z gotovostjo trdim, da duša, vezana na bogastvo in slavo, ne more poleteti kvišku. Ne rečem pa, da ni možno duši osvoboditi se, če se dovolj dolgo uri s prej omenjeno trojico, tako da ji to pride v navado. Četudi namreč ne pozna tega, kar je Lepo v resnici ali kar je nad vsem tem, a je prepričana, da je med drugimi stvarmi lepše to, kar je bolj podobno prvotno Lepemu – in tako naprej do poslednjega –, kako naj bi ljubila in sprejela srebro ali zlato ali kaj drugega od tega, kar vleče navzdol? To pa po mojem velja tudi glede slave.

Toda ali ni to, kar nas najbolj zadržuje – govorim o skrbeh –, stvar, ki nasprotuje razumu? Glede česa bi namreč skrbel tisti, ki ne čuti strasti in se ne obrača k ničemur tu spodaj? Oblak skrbi nastane tako rekoč iz hlapov poglavitnih strasti, namreč užitkaželjnosti, pohlepa po denarju in slavohlepja. Kdor pa je tega osvobojen, temu so tuje tudi skrbi. A tudi razumnost, glede katere verjememo, da ni nič drugega kot modrost in je najmočnejša izmed teh (dejavnikov), ki vodijo navzgor, ne sme umanjkati prej omenjenim (krepostim). Kajti poznavanje kreposti[13] zajema kar najnatančnejše razlikovanje med dobrim in njegovim nasprotjem, za kar je potrebno zdravo mišljenje. Kako to uporabiti in kako se boriti pa bosta poučila izkušnja in boj s telesom.

Tudi govor o strahu mora biti vključen v razpravo.[14] Kolikor večja je namreč ljubezen, toliko se povečuje tudi strah. Kolikor večje je upanje za dosego dobrega, toliko bolj kot grožnje brezštevilnih kazni zbada tiste, ki jih je ranilo. Doseči Dobro je največja blaženost, in tolikšen je tudi strah izgubiti to, za kar se je najbolj vredno boriti.

Da pa bi nadaljevali po načrtu in uvedli še drugo razpravo, je treba začeti pri koncu. Tako se zdi, da ima vse, kar se zgodi, svoj namen[15] – različnost delov in njihova sestava; potemtakem je namen našega življenja blaženost, kar imenujemo tudi nebeško kraljestvo ali Bog. To ni le gledanje najvišje kraljevske Trojice, ampak pomeni tudi prejeti iztekanje Božjega in tako rekoč utrpevati poboženje ter s tem iztekanjem izpolniti in dokončati pomanjkljivost in nedokončanost v nas.

In to je hrana umnih (bitij), izpolnitev pomanjkljivosti s tem Božjim iztekanjem. Je kakor neki večni krog, ki se iz sebe začenja in vase izteka. Kolikor (kdo) razume, toliko bolj si želi. Kolikor si želi, toliko v tem uživa. Kolikor bolj pa uživa, se močno trudi za razumevanje tega in ponovno se začenja negibno gibanje oziroma negibna negibnost. Takšen je torej namen, kolikor nam ga je mogoče dojeti. Zdaj pa je treba pogledati, kako dospemo do tega cilja.

Za duše, dovzetne za smisel, ki imajo umno bitnost in so malo nižje od umov angelov, je življenje tukaj boj in življenje v mesu je odkrita tekma. Nagrada pa je povrnitev v omenjeno stanje: dar, vreden Božje dobrote in pravičnosti. Po eni strani zato, ker se zdi, da smo dosegli te dobrine z lastnim trudom, po drugi strani pa (Njegova) brezmejna moč, ki daruje, presega ves napor; še zlasti, ker je moč za dobro in za njegovo udejanjanje Njegov dar.

Kakšen je torej boj tu (na zemlji)? Misleča duša je združena s telesom, ki je podobno živalim, iz zemeljske snovi in teži navzdol. Tako se pomeša z njim, da iz teh dveh, povsem nasprotnih, duše in telesa, postane eno, ne da bi sledila sprememba ali zlitje delov – to pa nikakor! –, ampak iz dveh, ki ohranjata svojo naravo, nastane ena hipostaza v dveh popolnih naravah. Tako je torej ta žival iz dveh narav postala človek, in vsaka teh narav deluje skladno s tem, kar ji je lastno. Telesu je prirojeno to, da si želi, kar mu je podobno. Ta ljubezen do sebi podobnih stvari je bitjem naravna, saj bit prejema pomoč od sobivanja s podobnimi (bitji) in v njih uživa prek čutne zaznave. (Telesu,) ki je še težko, je ljubo olajšanje. To je prirojeno in ljubo živalski naravi. Misleči duši, ki ima umno bit, pa so prirojene in zaželene umskozaznavne stvari in jih uživa na svoj način. Predvsem in nadvse ji je po njeni naravi vsajena ljubezen do Boga. Hoče uživati Njega in druge umskozaznavne resničnosti, vendar tega ne more neovirano storiti. Prvi človek[16] je lahko neovirano dojemal in užival tako s čutili čutnozaznavne stvari kakor tudi z umom umskozaznavne. Vendar bi se moral posvečati ne slabšim, temveč boljšim. Imel je namreč možnost obojega: ali se družiti z umskimi s pomočjo uma ali s čutnimi s pomočjo čutil. Ne rečem, da Adam ne bi smel uporabljati čutov, ni bil namreč brez razloga odet v telo. Vendar se ne bi smel čutom vdajati, ampak bi se moral, ko je dojel lepoto ustvarjenih stvari, dvigati k (njihovemu) Vzroku. In ko bi v tem z občudovanjem užival, bi imel dvojni razlog za občudovanje Stvarnika. Ne bi pa se smel – saj je tako prezrl umskozaznavno lepoto – navezati na čutne stvari in občudovati njih, ne pa Tistega, ki jih je ustvaril. Adam pa je ravnal tako: ker je slabo uporabil čute, je občudoval čutno lepoto; in ker se mu je zdel sad, ki ga je pokusil, mikaven za oči in dober za jed,[17] je zapustil umsko Lepoto. Pravični Sodnik mu je odvzel to, česar zrenje je preziral, namreč (zrenje) Boga in bivajočih stvari, ker se sam ni imel za vrednega (tega);[18] in (Bog) je postavil temo kot skrivališče zase in za nesnovne bitnosti.[19] Nečistim namreč ne smejo biti dostopne svete stvari. Kar je (Adam) vzljubil, v tem mu je (Bog) dovolil uživati; dopustil mu je živeti po čutni zaznavi in po le maloštevilnih sledeh uma.

Zaradi tega nam je postal boj proti stvarem tega sveta težji; ni namreč v naši moči uživati umskozaznavne resničnosti tako, kot lahko čutne stvari s čutno zaznavo, kakor je bilo prej rečeno, četudi nam kar najbolj pomaga krst, s katerim se očiščujemo in dvigamo. Pa vendar se moramo posvečati tem, kolikor nam je mogoče, ne pa čutnim; njih moramo občudovati in jih hoteti. Izmed čutnih stvari ne smemo nobene občudovati zaradi nje same po sebi niti si je ne smemo želeti uživati. V resnici se namreč zdi, da ta nima primerjave[20] z umskozaznavnimi resničnostmi. Kolikor je ena bitnost občudovanja vredna bolj od druge, toliko tudi lepota od lepote. Kaj je lahko večja ohromelost od tega, da si bolj kot lepše želimo grše in bolj kot častnejše to, kar je manj častno? In to velja za oboje, za čutne stvari in umskozaznavne resničnosti. In kaj porečeš glede Tistega, ki je nad temi stvarmi, če brezoblično in nelepo snov cenimo bolj od Njega?

To je torej boj: skrbno moramo paziti nase, da vedno uživamo v umskozaznavnih resničnostih, da dvigamo k njim tako um kot hrepenenje. Nikoli naj nas ne ugrabijo čutnozaznavne stvari, da bi bili prek zaznave odvlečeni k čutnemu in bi to občudovali sámo po sebi. Toda če je treba uporabljati tudi čutno zaznavo, jo je treba uporabiti za to, da iz ustvarjenih bitij spoznavamo Stvarnika; da v njih gledamo Njega, kakor (odseva) sonce v vodi. V bivajočih stvareh so namreč podobe prvotnega Vzroka vseh stvari – po meri, v kakršni lahko to sprejmejo.

To je torej pravi cilj.[21] Premisliti pa je treba, kako to srečno doseči. Rečeno je namreč, da telo želi prek čutne zaznave uživati v tem, kar mu je sorodno. V tem pa nasprotuje namenu duše, in kolikor krepkejše je, toliko bolj želi. Zato naj duša pazi, da obrzda vse čutne zaznave, da ne uživamo v čutnih stvareh, kakor je bilo rečeno. Kajti čim krepkejše je telo, tem bolj se poganja (za želenim); čim bolj se poganja, tem bolj neukrotljivo postaja, zato si mora duša prizadevati za njegovo mrtvenje s postom, bedenjem, stanjem, spanjem na tleh, z opuščanjem umivanja in vsakršnim drugim naporom. S tem da uduši njegovo moč, stori, da postane vodljiv in poslušen njenim umskim dejavnostim. To je namreč predpostavka za dosego uspeha.

Toda želeti si to[22] je zelo lahko, to storiti pa je težko, kajti mnogovrstne so zablode pri težnji za uspehom; četudi je človek zelo pozoren, ga na skrivaj bridko ogoljufa čutna zaznava; zato je treba pomisliti na tretje zdravilo: molitev in solze. Molitev namreč vsebuje zahvalo za prejete dobrine in prošnjo za odpuščanje zablod in za moč, ki bi (nas) okrepila v bodoče. Brez odločilne Božje pomoči, kakor je bilo tudi prej rečeno, duša namreč ne bi mogla doseči ničesar. Ne združenja s Tem, po katerem hrepeni, in uživanja z Njim ter notranjega vzgiba za močno željo po Njem[23] – kajti najpomembnejši del uspeha je prepričati hotenje, naj hoče[24] te stvari, in to tako zelo, kot se le da.

Veliko moč pa imajo tudi solze. Gospodarja namreč napravijo usmiljenega glede zablod in čistijo madež, ki se nas drži zaradi čutnega užitka, ter hrepenenju dajejo krila (za dvig) proti gornjim resničnostim. Tako je s temi stvarmi. To je torej pravi namen[25] (našega prizadevanja): zrenje umskozaznavnih resničnosti in popolno hrepenenje (po njih). S tem (dosežemo) zasužnjenje telesa, k čemur spadajo post in vzdržnost in vse drugo, kar se zaradi tega izvršuje. Zaradi tega se tem (dejavnostim) pridružuje tudi molitev. Vsaka od njih je razdeljena v več delov. Nekateri so namreč (namenjeni) za eno, drugi za drugo. Nihče naj ne misli, da slavohlepje in pohlep po denarju pripadata telesu; pač pa užitkaželjnost pripada samo telesu in ustrezno zdravilo zanjo je trdo ravnanje s telesom. Prej omenjena (slavohlepje in pohlep po denarju) se rodita iz nepoznavanja.[26] Duša, ki ne izkuša resnično lepega in ne pozna umskozaznavnih resničnosti, si prilagodi nepristne. Méni, da bo z bogastvom utolažila (svoje) potrebe, hkrati pa ceni bogastvo zaradi užitkaželjnosti in slavohlepja, pa tudi samo po sebi, kot nekaj lepega/dobrega. O tem smo govorili, (ko smo rekli,) da to nastane iz nepoznavanja resnično lepih/dobrih resničnosti.

Slavohlepje se ne rodi iz potrebe telesa, kajti ne poteši ničesar, kar pripada telesu. Povzročita ga neizkušenost in nepoznavanje prv(otn)ega lepega/dobrega in resnične slave; in na kratko rečeno, nepoznavanje je korenina vsega zla. Kajti nihče, ki je spoznal naravo stvari, kakor je treba – odkod vsaka izhaja in kam se obrne –, ne bi preziral lastnega konca, da bi ga še vedno neslo navzdol k zemeljskim rečem. Duša ne stremi k dobremu/lepemu,[27] ki se kaže le navzven. In če jo nasilno obvladuje navada, lahko to navado gotovo premaga. Toda še preden je postala navada, je bila (duša) zapeljana zaradi nepoznavanja, zato si je treba najprej kar najbolj prizadevati imeti pravilno mnenje o bivajočih resničnostih, da bi nato dvignili hrepenenje proti prvemu Lepemu/Dobremu, in – s spoznanjem njihove ničevosti – prezirali vse stvari, ki so tu na svetu. Kaj namreč prispevajo k našemu končnemu cilju?

In da na kratko povzamem vse: le eno delo ima razumna duša, dokler je v telesu – stremeti k svojemu lastnemu koncu.[28] Ker pa je brez (raz)umnosti dejavnost hotenja negibna, si moramo privzeti umsko delovanje. Umevati je torej treba bodisi zato, da bi hoteli, ali pa zaradi tega (umevanja) samega in hkrati zato, da bi hoteli – kar se zdi tudi boljše. Namreč tudi blaženost, ki jo ne le naklanja, ampak vnaprej upodablja življenje prizadevnega človeka tu (na zemlji), ima obe dejavnosti, umevanje in hotenje, se pravi ljubezen in užitek. Glede obeh dejavnosti, ali sta obe nadvse odlični ali pa je ena odličnejša, naj filozofirajo tisti, ki to želijo. Za zdaj obe dejavnosti obravnavajmo kot taki. Eno imenujmo motrenje, drugo delovanje. Z ozirom na ti najvišji dejavnosti je nemogoče najti eno brez druge, pri tistih nižjih pa je to mogoče.

Vse, kar ovira ti dejavnosti ali jima[29] nasprotuje, imenujemo hudobije. Kar pa jima je v pomoč ali odstranjuje ovire, (imenujemo) kreposti. Dejavnosti, ki izhajajo iz kreposti, imenujemo uspehi, tiste, ki (izhajajo) iz njim nasprotnega, pa padci in grehi. Vsaki kreposti daje obliko – proti slabšemu ali boljšemu – (njen) najvišji smoter.[30] Ta smoter pa je, kakor vemo, dejavnost, ki je sestavljena iz umevanja in hotenja.[31]

 

 

Kristus pa, ki mu je lastno veličastvo

in je deležen čaščenja in zahvaljevanja na veke vekov,

naj nam pripravi življenje.

Amen.

[1]          Db. Koliko večji; gr. Pósoi meízon.

[2]          Ali: čaščenja snovnih stvari; gr. latreía tês hýles.

[3]          Prim. Ps 34,15.

[4]          Prim. Mt 16,24.

[5]          Gr. he anábasis kaì he théosis.

[6]          Tj. naše življenje; gr. tò zôion.

[7]          Gr. analogía.

[8]          Namreč s krstom.

[9]          prim. Lk 15,5.

[10]        s katerim smo združeni db. sodruga.

[11]        Ali: ljudeh.

[12]        Gr. lógos.

[13]        Ali morda: krepostno védenje; gr. tôn aretôn epistéme.

[14]        govor …. v razpravo: v gr. za oboje izraz lógos.

[15]        Ali: konec; cilj; gr. télos.

[16]        Tj. Adam.

[17]        Prim. 1 Mz 3,6.

[18]        ‘ker se sam ni imel za vrednega (tega)’: gr. anáxion heautòn krínas; tako tudi ital. (M. Benedetta Artioli in M. Francesca Lovato); angl. prev. (G.E.H. Palmer & Ph. Sherrard & Kallistos Ware): ‘ker ga Sodnik ni imel/spoznal za vrednega’.

[19]        Prim. 2 Sam 22,12; Ps 18,12.

[20]        Db. smiselne povezave; gr. lógos.

[21]        Gr. katórthoma (možen sopomen: dosežek, uspeh).

[22]        Ali: prositi/moliti za.

[23]        Db. moč hotenja k njemu.

[24]        Ali: željo želeti; gr. tèn boúlesin … boúlesthai.

[25]          Ali: cilj; konec; gr. télos.

[26]        Ali: nevednosti, nespoznanja.

[27]        Ali celo: k Dobremu/Lepemu.

[28]        Ali: končnemu cilju; smislu; namenu.

[29]        Ali morda: te dejavnosti in jim …; v gr. ni razvidno, ali gre za dvojino ali množino, torej za ti najvišji dejavnosti (bolj verjetno) ali tudi za nižje.

[30]        Gr. skopós.

[31]        Ali: razuma in želje/volje. (Morda možen prevod: Najvišji cilj/smoter, katerega dejavnost, kot vemo, je sestavljena iz umevanja/razuma in hotenja/želje, določi značilnost vsake posamezne dejavnosti, da je lahko uporabljena za dobro ali slabo [db. za slabše ali k boljšemu].)