Sto poglavij, zelo koristnih duši

Teodor iz Edese (prev. Jasna Hrovat)

Našega blaženega in bogonosnega očeta Teodorja, velikega asketa in škofa Edese, sto poglavij, zelo koristnih duši

 

  1. Ker smo se po milosti dobrega Boga odpovedali satanu in njegovim delom ter izkazali svojo privrženost Kristusu s kopeljo ponovnega rojstva in zdaj še po obljubi meništva, ohranjajmo Njegove zapovedi. To od nas zahteva ne le ta dvojna obljuba, ampak tudi naravna dolžnost, kajti Bog nas je najprej ustvaril ‘zelo dobre’,[1] torej smo dolžni biti taki. Čeprav je greh vstopil po naši nemarnosti[2] in uvedel to, kar je proti naravi, smo bili po obilju milosti našega Boga poklicani nazaj in prenovljeni s trpljenjem Netrpnega. Za visoko ceno smo bili odkupljeni,[3] s Kristusovo krvjo, osvobojeni pradavnega dednega prestopka. Če torej postanemo pravični, ni to nič velikega; če pa odpademo od pravičnosti, je to pomilovanja in obsodbe vredno.
  2. Prav kakor je delo, storjeno brez prave vere, povsem mrtvo in neučinkovito, tako nas tudi sama vera – brez del pravičnosti[4] – ne reši pred večnim ognjem. »Kdor me ljubi,« pravi Gospod, »bo ohranil moje zapovedi.«[5] Če torej ljubimo Gospoda in verujemo vanj, si bomo prizadevali delovati po njegovih zapovedih, da si pridobimo večno življenje. Če pa prezremo njegova povelja, ki jim je poslušno vse stvarstvo, kako bi se imenovali zvesti mi, povzdignjeni v časti nad vse stvarstvo, toda edini nepokorni danim poveljem in z izkazano nehvaležnostjo Dobrotniku?
  3. Ko spolnjujemo Kristusove zapovedi, s tem ničesar ne podarjamo njemu, ki mu nič ne manjka in je darovalec vseh dobrin. Koristimo pa sebi, ker si pripravljamo večno življenje in uživanje neizrekljivih dobrin.
  4. Vsakdo, ki nam nasprotuje pri uspešnem udejanjanju Božjih zapovedi, pa najsi je to oče ali mati ali kdorkoli, naj se nam studi in nam bo mrzek, da ne bi zaslišali tega: »Kdor ima očeta ali mater ali kogarkoli drugega izmed vseh rajši kakor mene, ni mene vreden.«[6]
  5. Z vso močjo se zavežimo spolnjevanju Gospodovih zapovedi, da ne bomo zadrgnjeni z nerazvezljivimi vrvmi zlih poželenj in užitkov, ki uničujejo dušo.[7] In da se ne bi tudi na nas – kakor na nerodovitno smokvo – nanašal stavek, ki pravi: »Posekaj jo, da ne izčrpava zemlje.«[8] Rečeno je namreč: »Vsakdo, ki ne rodi dobrega sadu, se poseka in vrže v ogenj.«[9]
  6. Vsak, ki podleže poželenjem in užitkom ter se obrača po (načinu) sveta, bo hitro padel v mreže greha. In greh, ko je enkrat storjen, je kakor ogenj v slami, kakor kamen, (ki se vali) po strmini, hudournik, ki izpodjeda bregove. Stvari, izražene v teh prispodobah, prinesejo na vsak način pogubo tistemu, ki mu je lasten greh.
  7. Duša, v kolikor je v stanju proti naravi, vsa v trnju in plevelu užitkov, je prebivališče grozljivih zveri, kakor je rečeno: »Tam bodo počivali oslokentavri, jež si napravi tam brlog in demoni se spečajo z oslokentavri,«[10] kar označuje razne sramotne strasti. Če pa se vzdigne nazaj (k življenju) v skladu z naravo (to ji je namreč možno, kadarkoli si želi, dokler je združena s telesom) in samo sebe ukroti z marljivim delovanjem ter živi po Božjih zakonih, bodo zveri, ki so se še pred kratkim skrivale tam, pobegnile, na pomoč pa bodo prišli angeli, čuvarji našega življenja, in napravili njeno vrnitev za dan veselja.[11] In v njej bo prebivala milost Svetega Duha ter jo učila spoznanja, kako naj se ohrani v dobrem in napreduje k boljšemu.
  8. Očetje opredeljujejo molitev kot duhovno orožje in brez tega ne moremo iti v boj, ne da bi bili v sovražnikovi deželi zasužnjeni kot ujetniki. Čiste molitve pa si ne moremo pridobiti, če se ne držimo Boga z iskrenim srcem. On je namreč tisti, ki daje molivcu molitev in uči človeka spoznanja.[12]
  9. Ni odvisno od nas, ali nas bodo nadlegovale strasti in nas porinile v boj. Pač pa je odvisno od nas, ali ostajajo v nas strastne misli in vzgibajo strasti. Prvo torej ni grešno, v kolikor tudi ni od nas odvisno; v drugem primeru pa, če se v boju pogumno zoperstavimo in zmagamo, smo nagrajeni; in če smo zaradi zanikrnosti in strahopetnosti premagani, so nam pripravljene kazni.
  10. So tri najsplošnejše strasti, po katerih se vse rojeva: užitkaželjnost, pohlep po denarju in častihlepje. Spremlja pa jih pet drugih zlih duhov in iz teh se nato rodi velik roj strasti in hudobije vseh mogočih oblik. Kdor torej premaga tiste tri voditelje in poveljnike, hkrati premaga tudi onih pet in si podvrže vse strasti.
  11. Spomini na vse, kar smo izvršili pod vplivom strasti, s strastjo zavladajo nad dušo. Ko pa vse strastne misli zapustijo srce, tako da ga ne napadajo več, je to znak odpuščanja prejšnjih grehov. Dokler namreč strast vzgibava dušo, se v njej razodeva oblast greha.
  12. Strasti, povezane s telesom in snovnimi stvarmi, se zmanjšujejo in usihajo zaradi telesnega trpljenja, duševne in nevidne pa izginjajo zaradi ponižnosti, krotkosti in ljubezni.
  13. Samoobvladovanje skupaj s ponižnostjo ugaša strastno poželenje, ljubezen pomirja plameneč bes, vneta molitev skupaj s spominom na Boga pa zbira raztreseno mišljenje – in tako se očiščuje tridelna duša.[13] To je namreč odredil božanski Apostol, ko je rekel: »Prizadevajte si za mir z vsemi in za posvečenost, brez katere nihče ne bo videl Gospoda.«[14]
  14. Nekateri (ljudje) so bili v zadregi glede naslednjega: ali mišljenje vzbuja strasti ali strasti vzbujajo mišljenje. Nekateri govorijo eno, drugi drugo. Jaz pa pravim, da se mišljenje vzbuja zaradi strasti. Če namreč v duši ne bi bilo strasti, je misli o njih ne bi nadlegovale.
  15. Demoni, ki se vedno bojujejo proti nam, imajo navado odvračati nas od dejanj kreposti, ki jih zmoremo in so koristna za nas, vsiljujejo pa nam težko pot (za dosego) nemogočih in neprimernih. Tiste, ki napredujejo v pokorščini, silijo, naj opravljajo dela hezihastov;[15] hezihastom in puščavnikom pa spet vsiljujejo željo po cenobitskem pravilu.[16] Takšen način uporabljajo za vsako krepost. Toda mi se zavedajmo njihovih namenov, vedoč, da so vse stvari dobre ob svojem času in s (pravo) mero, medtem ko je vse, kar ni po pravi meri in ob pravem času, škodljivo.
  16. S tistimi, ki živijo v svetu in so v stiku s snovnimi rečmi, (ki vzbujajo) strasti, se demoni vojskujejo in borijo prek dejavnosti; tistim v puščavah, kjer ni veliko dejavnosti, pa nadlegujejo misli. Vsekakor je drugi boj težji od prvega. Ta, ki se odvija prek dejavnosti, potrebuje (pravi) čas in kraj in priložnost; oni, (ki napada) um, pa se z lahkoto giblje in je težko obvladljiv. Za ta netelesni boj nam je kot protiorožje dana čista molitev, zato nam je tudi zapovedano, naj neprenehoma molimo.[17] Um krepi za borbo, ker se lahko izvaja tudi brez sodelovanja telesa.
  17. Popolno mrtvenje strasti pojasnjuje Božji apostol, rekoč: »Tisti, ki pripadajo Kristusu, so križali svoje meso s strastmi in poželenji vred.«[18] Ko namreč omrtvimo strasti in uničimo poželenja ter meseno mišljenje podredimo Duhu, tedaj vzamemo križ in hodimo za Kristusom. Kajti umik (od sveta) ni nič drugega kot omrtvenje strasti in razodetje življenja, skritega v Kristusu.[19]
  18. Tisti, ki so se zaradi upora »telesa te smrti«[20] izmučili in so se odrekli boju, ki se mora proti telesu vršiti uro za uro, naj ne krivijo telesa, ampak sami sebe. Če mu namreč s skrbjo zanj ne bi dajali moči, da lahko streže svojemu poželenju,[21] jim ne bi povzročalo tolikšne muke. Ali ne vidijo, da imajo tisti, ki »so križali svoje meso s strastmi in poželenji vred«[22] in ki nosijo Jezusovo umiranje v svojem smrtnem telesu,[23] telo bolj za sodelavca pri stremenju k dobremu kot pa za nasprotnika, tako da se prepušča in dá voditi Božjemu zakonu? Tudi sami naj zdaj tako storijo in uživajo enak počitek.
  19. Vsak pristanek misli na prepovedano poželenje, se pravi privolitev na užitek, je za samotarja greh. Najprej namreč misel začne zatemnjevati um prek strastnega dela (duše), nato se duša vda poželenju, ne da bi vztrajala v boju. To se tedaj imenuje pristanek, kar je – kakor je bilo rečeno – greh. Ko ta pristanek traja, prebudi to, kar imenujemo strast. Nato malo po malo preide v dejansko izvrševanje greha. Zato prerok blagruje tiste, ki treščijo babilonske otročiče ob skalo.[24] Ta trditev je jasna razsodnim in razumnim.
  20. Angeli, ki so služabniki ljubezni in miru, se veselijo našega spreobrnjenja[25] in napredovanja v kreposti. Zato si nas prizadevajo napolniti z duhovnimi motrenji in sodelujejo pri težnji k vsakemu dobremu. Demoni pa, ker proizvajajo jezo in zlo, se po drugi strani veselijo, če krepost usiha, in se trudijo nagniti naše duše k sramotnim domišljijskim predstavam.
  21. Vera je vrojena dobrina. V nas rodi strah pred Bogom, strah pred Bogom pa nas uči ohranjati zapovedi, kar pomeni (krepostno) delovanje. Iz takega delovanja vzcveti dragoceno brezstrastje. Poganjek brezstrastja je ljubezen, ki je izpolnitev vseh zapovedi[26] in jih vse povezuje in ohranja.
  22. Kadar so telesna čutila zdrava, potem človek čuti, kakšna bolezen ga napada; če pa tega ne zazna, zboli za neobčutljivostjo. Tako tudi um; dokler ohranja svoje lastno delovanje nepoškodovano, prepoznava svoje moči in ve, odkod nasilneje prihajajo vanj strasti, in tam postavi močno bojišče. Hudo pa je, če kdo zapravlja dneve brez zaznavanja, podobno kot tisti, ki se bori ponoči in ne opazi namenov sovražnikov.
  23. Ko se naša sposobnost mišljenja nepopustljivo posveti motrenju kreposti ter je hrepenenje usmerjeno le na to in na Kristusa, ki to (motrenje) daruje, in se naša življenjska sila[27] oboroži proti demonom, takrat naše moči delujejo skladno z naravo.
  24. Vsaka razumna[28] duša je po (nauku) Gregorja Teologa[29] tridelna. Krepost torej, ki se nahaja v mislečem (delu), je imenoval razsodnost,[30] pamet[31] in modrost; (krepost) v razburljivem (delu) pogum in vztrajnost; v želelnem pa ljubezen, vzdržnost in samoobvladovanje.[32] Pravičnost pa je razsejana skozi vse, da lahko delujejo ubrano. Z razsodnostjo se bori proti sovražnim močem in brani kreposti; z vzdržnostjo na stvari gleda brezstrastno; z ljubeznijo sili (človeka) ljubiti vse ljudi kot samega sebe; s samoobvladovanjem odstranjuje vsako poželenje; s pogumom in vztrajnostjo pa oborožuje proti nevidnim sovražnikom.[33] To je ubranost lepo zvenečega glasbila duše.
  25. Kdor skrbi za vzdržnost in hrepeni po blaženi čistosti, ki se ne imenuje zmotno brezstrastje, naj izčrpava in usužnjuje meso,[34] pri čemer naj s ponižnim mišljenjem kliče na pomoč Božjo milost, in dosegel bo, po čemer hrepeni. Tistega pa, ki goji telo z nezmernostjo pri hrani, bo mučil demon nečistosti. Kakor namreč mnogo vode pogasi plamen, tako lakota ali samoobvladovanje ob ponižnosti duše uniči razgretost mesa in sramotne domišljijske predstave.
  26. Strast maščevalnosti naj bo daleč stran od tvoje duše, ljubitelj Kristusa![35] Nikakor ne daj dostopa sovražnosti. Kakor ogenj, skrit v laneni slami, taka je maščevalnost, ki tiči v srcu. Raje goreče moli za tistega, ki te je prizadel, in mu izkaži dobroto, če le imaš pri roki dovolj sredstev, da boš tako rešil svojo dušo smrti[36] in ne boš izgubil zaupnosti (z Bogom) v času molitve.
  27. V dušah ponižnih bo počival Gospod, v srcu prevzetnih pa sramotne strasti;[37] nič jim namreč ne daje take moči proti nam kakor visokoleteče misli; in nič tako ne izkorenini zlih zeli duše kakor blažena ponižnost. Zato se po pravici imenuje uničevalka strasti.
  28. Naj bo tvoja duša očiščena zlega razmišljanja in razsvetljena z najodličnejšim mišljenjem ter ima v mislih[38] vedno izrek: »Srce, ki ljubi užitke, je ječa in veriga v času izhoda (iz življenja); srce, ki ljubi napore, pa so odprta vrata.« Dejansko namreč čiste duše, ko zapuščajo telo, angeli vodniki vodijo v blaženo življenje; umazane in nespokorjene pa si – gorje! – vzamejo demoni.
  29. Lepa je glava, okrašena z dragocenim diademom, z indijskimi kamni in sijočimi biseri; neprimerno lepša pa je duša, bogata s spoznanjem Boga in osvetljena z najjasnejšimi zrenji, v kateri prebiva Sveti Duh. Kdo bi ustrezno opisal lepoto te blažene duše?
  30. Srdu[39] in jezi ne dovoli bivati v sebi, kajti rečeno je: »Srdit človek ni dostojanstven;«[40] v srcu krotkih pa počiva modrost.[41] Če tvojo dušo obvladuje strast jeze, se bodo tisti, ki bivajo v svetu, pokazali boljši od tebe, in osramočen boš, (ker boš) postal nevreden samotarstva.
  31. V vsaki preizkušnji in v vsakem boju uporabi molitev kot nepremagljivo orožje – in s Kristusovo milostjo boš zmagal. Ta (molitev) pa naj bo čista, kakor nam svetuje modri učitelj: »Hočem namreč,« pravi, »naj možje povsod molijo in dvigujejo svete roke, brez jeze in razpravljanja.«[42] Kdor pa bo zanemarjal tako molitev, bo izročen preizkušnjam in trpljenju.
  32. Pisano je, da »vino razveseljuje srce človeka«.[43] Ti pa, ki izjavljaš, da hočeš tožiti in žalovati, se obrni od takega veselja in se razveseljuj z duhovnimi milostnimi darovi. Če pa se boš razveseljeval z vinom, boš živel s sramotnimi mislimi in hodil v veliki žalosti.
  33. Ne nameravaj preživeti praznikov v pitju vina, ampak obnavljaj čistost uma in duše. Če boš požrešno jedel in se opijal, boš ujezil tega, ki načeluje prazniku.
  34. Naročeno nam je bilo, naj bomo pri petju psalmov, molitvah in branju budni vedno, zlasti pa ob praznikih. Buden samotar namreč izostri svoja razmišljanja za motrenja, koristna za dušo; mnogo spanja pa otopi um. Toda glej, da se med bedenjem ne predaš praznim govoricam ali zlim mislim. Boljše je namreč spati kot pa bedeti ob puhlih besedah in mislih.
  35. Tisti, ki goji kačo na prsih, in oni, ki goji zle misli v srcu, bosta izročena smrti. Prvi bo zboden s strupeno ostjo, drugi pa z vnosom smrtonosnega strupa v dušo. Raje »gadjo zalego«[44] hitro ubijmo in ne porajajmo zlih misli v srcu, da ne bomo občutili bridke bolečine.
  36. Čista duša se po pravici imenuje »izbrana posoda«,[45] »zaklenjen vrt«, »zapečaten vrelec«[46] in »prestol občutja«.[47] Tista, ki je umazana z nečistočami, pa je polna smradu gnojnice.
  37. Od izkušenih in krepostno živečih starcev sem slišal, da se zle misli v duši rojevajo zaradi izbranih oblačil, polnega želodca in škodljivih pogovorov.
  38. Poželenje po (uporabnih) predmetih naj ne ždi v dušah asketov. Premožen samotar je namreč (kot) preobložena ladja, ki jo ženejo nevihtni valovi skrbi in tone v globino žalosti. Mnogo strasti rodi zlo pohlepa po denarju, ki se po pravici imenuje »korenina vsega zla«.[48]
  39. Siromaštvo in molk sta zaklad, skrit na njivi samotarskega načina življenja.[49] »Pojdi torej, prodaj svoje premoženje in daj revežem,«[50] in si pridôbi polje; ko boš izkopal zaklad, ga ohrani nepoškodovanega, da boš bogat z neuničljivim bogastvom.
  40. Ko si začel prebivati z duhovnim očetom in začutil, da ti koristi, naj te nihče ne oddalji od njegove ljubezni in sobivanja z njim. Ne sodi ga glede česarkoli, ne psuj, četudi te kara ali udari, ne poslušaj nikogar, ki bi ga obrekoval; ne pridruži se nikomur, ki ga sramoti, da se Gospod ne razjezi nate in te izbriše iz knjige živih.[51]
  41. Boj za (dosego) pokorščine se izbojuje z odpovedjo, kakor smo se naučili. Kdor jo želi doseči, naj se oboroži s tremi orožji: z vero, upanjem ter vse-častitljivo in božansko ljubeznijo,[52] da bo zavarovan s temi (orožji) izbojeval dober boj in prejel venec pravičnosti.[53]
  42. Ne sodi dejanj svojega očeta, ampak izpolnjuj njegove zapovedi. Demoni imajo navado pokazati ti njegove pomanjkljivosti, da bi imel gluha ušesa za njegove besede in da te bodisi odstranijo iz arene kot slabotnega in strahopetnega vojščaka ali pa oslabijo z besedami nevere[54] in napravijo mlačnega za stremenje k vsaki obliki kreposti.
  43. Kdor ni poslušen zapovedim (duhovnega) očeta, je prestopnik izvrstnih zaobljub (svojega) poklica. Kdor pa je objel poslušnost in z mečem ponižnosti ubil svojo voljo, ta je uspel izpolniti, kar je pred mnogimi pričami obljubil Kristusu.
  44. Z neprestanim opazovanjem smo natančno spoznali, da so demoni, sovražniki našega življenja, zelo ljubosumni na tiste, ki se urijo v pokorščini očetom; z zobmi škripajo proti njim in si izmišljajo vse mogoče zvijačne naklepe. Česa vsega ne počnejo, česa ne podtikajo, da bi jih ločili od očetovskega naročja. Kažejo na videz utemeljene izgovore, izmišljajo si huda nesoglasja,[55] vzbujajo sovraštvo do očeta, njegove opomine prikazujejo kot zmerjanja, njegova karanja zabadajo (v nas) kot ošiljene puščice in govorijo: »Zakaj si ti, ki si svoboden, postal suženj, in sicer suženj neusmiljenemu gospodarju? Do kdaj se boš še izčrpaval pod tem jarmom suženjstva in ne boš gledal luči svobode?« Nato napeljujejo na misli o gostoljubnosti, obiskih bolnikov in skrbi za reveže. Zatem pretirano hvalijo borbo za skrajno mirovanje v tišini in samoto ter v srce vojščaka za pobožnost vsejejo vsakršno vrsto zlega plevela, samo da bi ga vrgli iz njegove duhovne ograde; in ko ga odpravijo iz mirnega pristana, ga ženejo na morje, razbesnjeno z valovi, ki uničujejo dušo. Ko ga slednjič kot ujetnika spravijo pod svojo oblast, ga uporabijo po svojih zlih željah.
  45. Tebi, ki si pod pokorščino (duhovnemu) očetu, naj ne bo skrita zvijača sovražnikov in nasprotnikov. Ne pozabi svojega poklica in obljube Bogu, naj te ne porazi sramotenje, ne prestrašijo graje in zasramovanja ali zasmehovanja, ne popusti pred navalom zlih misli, ne izogibaj se očetovi strogosti, ne onečasti koristnega jarma ponižnosti s predrzno samovšečnostjo in samovoljo, ampak si položi v srce Gospodove besede: »Kdor bo vztrajal do konca, ta bo rešen.«[56] Vztrajno teci v tekmi, ki je pred teboj, in glej »na začetnika in dopolnitelja vere, Jezusa«.[57]
  46. Zlatar napravi zlato čistejše s tem, da ga vrže v topilnico. Tudi samotar-novic, ki se ves preda borbi za (dosego) pokorščine in ki je vnet za vse bridkosti življenja v skladu z Bogom, se takrat, ko se s trudom in veliko vztrajnostjo nauči poslušnosti in stali (stare) navade, nauči ponižnosti in spet postane veder ter vreden nebeških zakladov, neuničljivega življenja in deleža v blaženosti, od koder »bosta zbežala žalost in vzdihovanje«[58] in kjer bosta uspevala veselje in neprestana radost.
  47. Prava in v notranjosti urejena vera rodi strah pred Bogom. Božji strah pa nas uči ohranjati zapovedi. Kjer pa je strah, tam se, kot rečeno, ohranjajo zapovedi. Iz ohranjanja zapovedi sestoji dejavna krepost, ki je začetek motrilne (kreposti). Njun sad je brezstrastje. Po brezstrastju se nam rodi ljubezen. O ljubezni pa pravi ljubljeni učenec: »Bog je ljubezen, in kdor ostaja v ljubezni, ostaja v Bogu in Bog ostaja v njem.«[59]
  48. Kako resnično lep in dober je[60] način življenja samotarjev! Kako resnično lep in dober, če je le v skladu z določili in zakoni, ki so jih postavili njegovi ustanovitelji in voditelji, poučeni od Svetega Duha! Kristusov vojščak mora postati nenavezan na snovno[61] in ločen od vsega posvetnega mišljenja in delovanja, kakor pravi Apostol: »Nihče, ki služi kot vojak, se ne zapleta v opravke (tega) sveta, da bi ugodil tistemu, ki ga je vzel za vojaka.«[62]
  49. Samotar mora torej biti nenavezan na snovnost, brezstrasten, brez vsakršnega zlega poželenja, ne sme biti pomehkužen ne pijanec, ne len ne lahkomiseln, ne pohlepen ne užitkaželjen in ne slavohlepen. Če se torej ne dvigne nad vse to, ne more izvrševati tega angelskega načina življenja. Tistim pa, ki ga ustrezno izvršujejo, je njegov »jarem prijeten in breme lahko«,[63] ker jim božansko upanje vse olajša. Tako življenje je prijetno, dejanja polna veselja; delež duše, ki je to dosegla, je dober in ji »ne bo odvzet«.[64]
  50. Če si odložil skrbi tega sveta in se lotil asketskega boja, si ne žêli bogastva, da bi ga razdelil revežem. Tudi to je namreč zvijača hudobca, ki vodi k domišljavosti, da bi ti um podvrgel ukvarjanju z nepotrebnimi rečmi. Tudi če imaš samo kruh ali vodo, si lahko s tem poplačan za gostoljubje. Če tudi tega nimaš, samo z dobro voljo sprejmi tujca in mu daj besedo tolažbe, tako enako lahko zadostiš gostoljubju. V evangeliju imaš Kristusovo pričevanje o vdovi, ki je z dvema novčičema presegla namen in moč bogatih.[65]
  51. To je rečeno tistim, ki bivajo v miru in tišini.[66] Tisti, ki so pod pokorščino (duhovnemu) očetu, pa naj imajo na umu samo eno: naj se ne izneverijo nobeni od očetovih zapovedi. Kajti če to dobro izvršujejo, izvršujejo dobro vse. In nasprotno, če odpadejo od take stroge (pokorščine) in načina življenja, bodo nesposobni vsake vrste kreposti in duhovnega življenja.
  52. Sprejmi še ta moj nasvet, Kristusov prijatelj.[67] Ljubi bivanje v tujini, oddalji se od vseh okoliščin, ki bi te vezale na lastno deželo. Ne daj se zapeljati skrbi za starše ali prijateljstvu s sorodniki. Ogibaj se bivanju v mestu in vztrajaj v puščavi, govoreč s prerokom: »Glej, daleč bi pobegnil in prenočeval bi v puščavi.«[68]
  53. Išči kraje, ki so na samem, oddaljeni od sveta. Četudi bo tam pomanjkanje in pičlost nujnih potrebščin, se ne boj. In če bi krožili okrog tebe sovražniki[69] kakor čebele[70] ali zlobni troti in te izpostavljali vsakovrstnim bojem in vznemirjali z različnimi mislimi, se ne prestraši, ne nastavi jim radovoljno ušes, ne pobegni iz tekmovalne arene. Raje potrpežljivo vztrajaj, poj si in govori: »Vztrajno sem čakal Gospoda, ozrl se je name in uslišal mojo prošnjo.«[71] In tedaj boš videl Božja veličastna dela, pomoč, skrb in vso drugo previdnostno skrb za odrešenje.
  54. Imeti moraš prijatelje, Kristusov prijatelj,[72] prijatelje, ki ti koristijo in se pridružujejo tvojemu načinu življenja. Rečeno je, naj bodo tvoji prijatelji miroljubni možje, duhovni bratje, sveti očetje, o katerih nam je tudi Kristus rekel: »Moja mati in moji bratje so tisti, ki udejanjajo voljo mojega Očeta, ki je v nebesih.«[73]
  55. Ne poželi si izbranih in raznovrstnih jedi in smrtonosnih užitkov. »Tista pa, ki teka za užitki,« pravi (Apostol), »je umrla, kljub temu da živi.«[74] Izogibaj se tudi obilja nezahtevnih (jedi),[75] če je možno. Pisano je namreč: »Naj te ne zapelje nasičenost trebuha.«[76]
  56. Če si se odločil za mirovanje v tišini, se moraš izogibati neprestanega preživljanja časa izven svoje celice. To je namreč zelo škodljivo, odteguje ti milost, zatemnjuje um in ugaša hrepenenje. Zato je rečeno: »Vrtinec poželenja sprevrže nepokvarjeni um.«[77] Prekini torej stike s številnimi (ljudmi), da tvoj um ne postane raztresen in prekine bivanje v mirovanju.
  57. Kadar sediš v svoji celici, naj tvoje delovanje ne bo brez smisla in prepolno lenobe. »Kdor hodi brez cilja,« je rečeno,[78] »se trudi v prazno.« Naj bo marveč tvoje delovanje dobro, zberi svoj um, vedno imej pred očmi poslednjo uro pred smrtjo, spominjaj se ničevosti sveta, kako varljiva je, kako brez moči, kako ničvredna; pomisli na grozljivo polaganje računa, na tisti dogodek, ko bodo bridki izterjevalci davka prinašali naša dejanja, vsako posebej, naše besede in zamisli, nasvete, ki so jih sami podtaknili, mi pa jih sprejeli. Spominjaj se tudi kazni v Hadu in kako je tedaj z dušami, ki so tam zaprte. Spomni se tudi na véliki in strašni dan, oni (dan) vsesplošnega vstajenja pravim, ko bomo postavljeni pred Boga, tiste končne razsodbe nezmotljivega Sodnika. Pomisli na kazen, ki jo prejmejo grešniki, na sramoto, očitanje vesti, da bodo zavrženi od Boga in vrženi v večni ogenj, k črvu, ki ne umre, v neugasljivo temo, kjer bo jok in škripanje z zobmi.[79] Ko preiščeš (v mislih še) druge načine kaznovanja, ne daj, da preneha tok solza močiti tvoja lica, obleko, kraj, kjer sediš. Videl sem, da so si s takimi mislimi mnogi pridobili prav mnogo solza in čudovito izčistili duševne moči.
  58. Misli pa tudi na dobrine, pripravljene pravičnim: na to, kako bodo stali na Kristusovi desnici, na blagoslovljeni glas Gospodarja, podedovanje nebeškega kraljestva, dar, ki presega um, (pomisli na) nadvse sladko svetlobo, veselje, ki nima konca in ga nikoli ne prekine žalost, na nebeška bivališča, življenje z angeli in vse ostalo, obljubljeno tistim, ki se bojijo Gospoda.
  59. Naj te misli prebivajo s teboj, spijo s teboj, vstanejo s teboj. Glej, da jih nikoli ne pozabiš, temveč kjerkoli si, jih ne izpusti z uma. Tako bodo zbežale zle misli in boš napolnjen z Božjo tolažbo. Če duša ni utrjena s temi mislimi, ne more doseči mirovanja v tišini. Kajti studenec, ki nima vode, v prazno nosi svoje ime.
  60. Tak način življenja pa je odrejen za tiste, ki ga preživljajo v tihem mirovanju:[80] post, kolikor dopuščajo moči, bedenje in spanje na tleh in vsakršno drugo prenašanje naporov zaradi bodočega počitka. »Kajti trpljenje sedanjega časa,« pravi (sv. Pavel), » se ne da primerjati s slavo, ki se bo razodela v nas.«[81] Izjemno pomembna je čista molitev, ki jo moramo izgovarjati tako rekoč nenehno in neprekinjeno. Taka (molitev) je varna utrdba, miren pristan, zaščita kreposti, uničenje strasti, okrepitev duše, čistilišče[82] uma, počitek utrujenim, tolažba žalujočim. Molitev je pogovor z Bogom, zrenje nevidnih resničnosti, popolna gotovost glede tega, po čemer hrepenimo, angelski način življenja, spodbuda k dobremu, »obstoj resničnosti, v katere upamo«.[83] Take kraljice kreposti se drži, asket, z vso močjo. Moli dneve in noči, v žalosti in v veselju. Moli v strahu in trepetu, s treznim in čuječim umom, da bo tvoja molitev postala Bogu všeč. Rečeno je namreč: »Gospodove oči so uprte v pravične, njegova ušesa v njihovo molitev.«[84]
  61. Nekdo izmed starih[85] je rekel točno in zelo primerno, da so med demoni, ki nam nasprotujejo, v boju prvi tisti, ki jim je zaupana sla požrešnosti, in tisti, ki nam vnemajo pohlep po denarju, ter oni, ki nas spodbujajo k domišljavosti. Vsi ostali hodijo za temi in prevzemajo take, ki so jih ti že poškodovali.
  62. Resnično smo z opazovanjem spoznali, da človek ne zapade grehu ali kaki strasti, če ga prej ne rani kateri teh treh (demonov). Zato je tudi hudič pristopil k Odrešeniku s tremi takimi naklepi.[86] Gospod pa je bil očitno boljši od njega in je hudiču ukazal, naj se odstrani nazaj in nam je – kot dober in človekoljuben gospodar – pridobil zmago nad njim, on, ki nam je, ko je privzel telo, postal v vsem enak, le brez greha.[87] Pokazal nam je nezgrešljivo pot brezgrešnosti. Ko hodimo po tej poti, v sebi oblikujemo novega človeka, ki se prenavlja »po podobi Njega, ki ga je ustvaril«.[88]
  63. Davidova beseda nas uči s popolnim sovraštvom sovražiti demone kot sovražnike našega odrešenja[89] in to je zelo potrebno za pridobivanje kreposti. Kdo je torej tisti, ki s popolnim sovraštvom sovraži sovražnike? Kdor nič več ne greši ne z dejanjem ne z mišljenjem. Dokler pa je v nas še orodje[90] njihovega prijateljstva – se pravi vzroki strasti –, kako bi v nas uspevalo sovraštvo do njih? Užitkaželjna duša namreč ne more sama po sebi vzgojiti tega sovraštva.
  64. »Svatovsko oblačilo« je brezstrastje razumne duše, ki se je oddaljila od posvetnih užitkov in se odrekla vsem neumestnim poželenjem, ukvarja pa se z bogoljubnim razmišljanjem in urjenjem za kar najčistejša zrenja. Zaradi sramotnih strasti in čvekanja o njih pa si sleče haljo vzdržnosti[91] in se izpridi, (tako da nosi) razcapane in raztrgane cunje; kakor je pojasnjeno tudi v evangelijih, je tisti (človek), ki so mu zvezali roke in noge in ga vrgli ven v zunanjo temo, imel obleko, stkano iz takih misli in dejanj, zaradi česar je Beseda[92] izjavila, da ni vreden Božje, neminljive svatbe.[93]
  65. Proti samoljubju, ki (rodi) sovraštvo do vseh, je neki modrec pravilno povzdignil glas. Prva izmed vseh (zlih) misli je to strašno vojskovanje samoljubja, ki je kakor tiran, s pomočjo katerega tiste tri in še pet (naslednjih misli) uplenijo naš um.
  66. Sprašujem se, ali lahko nekdo, ki se nasičuje s hrano, doseže brezstrastje. Z »brezstrastjem« tu ne mislim na odpoved grehu v dejanjih – temu se namreč reče samoobvladovanje; temveč na odpoved, ki s koreninami izruje strastne misli in se imenuje tudi čistost srca.
  67. Lažje je očistiti nečisto dušo, kakor vnovič pozdraviti dušo, ki je bila očiščena, pa spet poškodovana. Lažje je namreč doseči brezstrastje tistim, ki so se pred kratkim odpovedali zmedi sveta, ne glede na to, kakšnim prestopkom so prej zapadli; tistim, ki so okusili dobre Božje besede in hodili po poti odrešenja, a se ponovno vrnili na pot greha, pa postane brezstrastje tako rekoč nedosegljivo. To se dogaja deloma zaradi slabega vedênja in zle navade, deloma zato, ker demon žalosti vedno in stanovitno postavlja pred očesne zenice podobo greha. Vendar zmore prizadevna in marljiva duša tudi to težkó popravljivo (stanje) z lahkoto spraviti v red, namreč s sodelovanjem Božje milosti, ki potrpežljivo in človekoljubno ravna z nami in nas vabi k pokori[94] ter z neizrekljivo usmiljenim srcem sprejema tiste, ki se vračajo, kakor so nas poučili evangeliji s priliko o izgubljenem sinu.[95]
  68. Nihče izmed nas ne more s svojo lastno močjo nadvladati sredstev in zvijač hudega. To lahko doseže le z nepremagljivo Kristusovo močjo. V prazno torej blodijo tisti, ki se napihujejo in razširjajo govorice, da lahko z asketskimi napori, ki jih izvajajo, torej sami v moči svoje svobode[96] odpravijo greh, ki ga lahko odpravi le Božja milost, saj ga je usmrtila že s skrivnostjo Križa. Zato tudi ta svetla luč Cerkve, Janez Zlatousti, pravi, da ne zadostuje človekovo prizadevanje, če ne užije tudi pomoči[97] od zgoraj. Po drugi strani pa pravi, da človek ne dobi nobene pomoči od zgoraj, če ni tega (njegovega) prizadevanja; to dvoje dokazujeta Juda in Peter. Prvemu namreč ni nič koristilo,[98] da je prejel toliko pomoči, ker si ni želel niti ni sam ničesar prispeval. Peter pa, čeprav je bil vnet,[99] je padel, ker ni prejel nobene pomoči.[100] Krepost je namreč stkana iz tega dvojega.[101] »Zato vas opominjam,« pravi, »da ne preložite vsega na Boga in zaspite, prav tako pa ne mislite v svojem prizadevanju, da boste vse prav izvršili s svojimi lastnimi napori.«
  69. Bog noče, da bi se naslonili nazaj (in počivali); zato ne izvršuje vsega sam. Prav tako noče, da bi bili bahavi, zato nam ni izročil vsega, ampak od vsake teh dveh (možnosti) odvzel, kar je škodljivo, in pustil, kar nam koristi. Tudi psalmist nas lepo uči, govoreč: »Če Gospod ne zida hiše, zaman bedi tisti, ki straži in se trudi.«[102] Nemogoče je namreč stopiti na kačo in baziliska in poteptati leva in zmaja,[103] če se prej ne očistiš, kolikor je v človeški moči, in te ne okrepi On, ki je rekel apostolom: »Glejte, dal sem vam oblast stopati na kače in škorpijone ter na vsakršno sovražnikovo moč.«[104] Zato nam je bilo tudi naročeno, naj v molitvi prosimo Gospodarja, naj nas ne vpelje v skušnjavo, temveč reši hudega.[105] Če namreč nismo rešeni ognjenih puščic hudega[106] z močjo in pomočjo Kristusa in vredni doseči brezstrastje, se zaman trudimo, ko mislimo, da lahko z lastno močjo in prizadevnostjo kaj izvršimo. Kdor se torej hoče zoperstaviti hudičevim zvijačam[107] ter jih onesposobiti in postati deležen Božjega veličastva, mora s solzami in vzdihi, z neutešljivim hrepenenjem in plamtečo dušo noč in dan prositi Boga za pomoč in Božjo podporo. Kdor hoče biti deležen tega (veličastva), mora očistiti svojo dušo vsake posvetne lahkoživosti ter sovražnih strasti in poželenj. O takih dušah namreč govori Bog: »Prebival bom med njimi in med njimi bom hodil.«[108] Tudi Gospod je govoril učencem: »Če me kdo ljubi, se bo držal moje besede in moj Oče ga bo ljubil; prišla bova k njemu in prebivala pri njem.«[109]
  70. Nekdo od starodavnih je izrekel zelo razumno in preprosto besedo o mislih. »Presodi,« je rekel, »pred sodnim stolom svojega srca, ali so te misli naše ali pa prihajajo od nasprotnikov. In tiste, ki so nam lastne in dobre, spravi v najbolj notranje svetišče srca, čuvaj jih v zaščiteni zakladnici. Sovražne pa kaznuj z bičem razumnega razmišljanja; izženi jih, ne daj jim ne mesta ne bivališča v okolici svoje duše. Ali primerneje rečeno: popolnoma jih posekaj z mečem molitve in bolj božanskega premišljevanja,[110] da bo tedaj, ko bodo roparji uničeni, njihovega poglavarja prevzel strah. Kajti,« tako pravi, »kdor natančno preiskuje misli, je tudi resničen ljubitelj zapovedi.«
  71. Kdor se bori, da bi odvrnil to, kar se bojuje proti njemu in ga nadleguje, naj pokliče za pomočnike v boju mnoga druga orožja; (s tem) menim ponižnost duše in telesni napor, vso drugo muko asketskega prizadevanja in molitev, (ki izhaja) iz strtega srca z obilico solz, kakor poje David: »Glej mojo ponižnost in muko, odpusti vse moje grehe«[111] in »ne bodi gluh za moje solze.«[112] In drugje: »Moje solze so mi postale kruh podnevi in ponoči«[113] in »svojo pijačo mešam z jokom.«[114]
  72. Nasprotnik našega življenja, hudič,[115] zmanjšuje naše grehe[116] s pomočjo mnogih zamisli in jih pogosto zastre s pozabo, tako da zatem, ko pojenjajo napori, ne pomislimo več, da bi jokali nad pregrehami. Mi pa, bratje, ne pozabimo svojih pregreh, četudi zmotno mislimo, da so nam po pokori odpuščene, temveč se vedno spominjajmo grehov in jih ne nehajmo objokovati, da si pridobimo ponižnost kot dobro sostanovalko in ubežimo zankam domišljavosti in napuha.
  73. Nihče naj ne misli, da s svojo močjo premaguje napore in ravna krepostno. Vzrok vsega dobrega za nas je Bog, kakor je (vzrok) vsega slabega seveda hudič, ki vara naše duše. Zato torej za vsa dobra (dejanja), ki jih izvršiš, prinašaj hvalo (njihovemu) Vzroku, vse slabo, kar te muči, pa pripiši (njegovemu) povzročitelju.
  74. Kdor združi (asketsko) dejavnost s spoznanjem, je hvalevreden kmet, ki zaliva vrt svoje duše iz dveh nadvse bistrih izvirov. Spoznavalska veščina namreč daje krila umskemu bitju z motrenjem višjih (resničnosti), medtem ko asketska dejavnost mrtví zemeljske ude: »nečistovanje, nečistost, strastnost, hudobno poželenje«.[117] Ko so ti mrtvi, bujno vzcvetijo cvetovi kreposti in prinašajo sad Duha: »ljubezen, veselje, mir, potrpežljivost, blagost, dobrotljivost, zvestobo, krotkost, samoobvladovanje«.[118] In tedaj bo ta modri kmet, ki je križal svoje meso s strastmi in poželenji vred,[119] rekel bogonosnim oznanjevalcem: »Ne živim več jaz, ampak Kristus živi v meni; (in življenje,) ki ga živim, živim v veri v Božjega Sina, ki me je vzljubil in daroval zame samega sebe.«[120]
  75. In tudi tega ne pozabi, Kristusov prijatelj, da ena strast, ki najde prostor v tebi in se zakorenini v tvojem zadržanju, privede v to svetišče še druge. Čeprav si strasti med seboj nasprotujejo, in prav tako tudi demoni, ki jih povzročajo, so si vendar vsi edini v prizadevanju za našo pogubo.
  76. Kdor z askezo posuši cvet mesa in iztrebi vse njegove želje,[121] ta nosi Kristusova znamenja na svojem umrljivem telesu.[122]
  77. Asketski napori se končajo v počitku brezstrastja; mehkužno življenje pa privede do sramotnih strasti.
  78. Ne zanašaj se na dolgoletno kroženje svojega samotarskega življenja; tudi naj te ne ujame v past vztrajanje v puščavi in ponašanje z asketskimi napori, ampak imej na umu Gospodarjev izrek, da si namreč nekoristen suženj[123] in nikakor še nisi izpolnil zapovedi. Zares, dokler smo še v tem življenju, še nismo poklicani iz izgnanstva, ampak še vedno sedimo ob reki Babilon,[124] še vedno v Egiptu garamo pri izdelovanju opeke[125] in še nismo uzrli obljubljene dežele. Kajti nismo še odložili »starega človeka, … ki ga uničujejo blodna poželenja«,[126] ne nosimo še podobe nebeškega, še vedno nosimo podobo zemeljskega.[127] Nimamo torej razloga za ponašanje, ampak moramo jokati s prošnjami Njemu, ki nas more rešiti težavnega suženjstva nadvse krutemu faraonu in nas izpeljati izpod te strašne oblasti ter nas uvesti v dobro obljubljeno deželo, nam dati počitek v Božjem svetišču in posaditi na desnico veličastva Najvišjega. Kajti teh dobrin, ki presegajo vsako misel, ne moremo doseči s svojimi deli, čeprav se nam zdijo storjena v pravičnosti, temveč (jih lahko dosežemo le) z neizmerno Božjo milostjo. Ne prenehajmo torej točiti solza podnevi in ponoči, po zgledu njega, ki pravi: »Vsako noč oblivam svojo posteljo, s solzami močim svoje ležišče.[128] Tisti, ki sejejo s solzami, žanjejo z vriskanjem.«[129]
  79. Daleč od sebe preženi duha besedičenja.[130] V njem namreč tičijo kar najstrašnejše strasti: tu laž, tam presvobodno govorjenje,[131] drugod norčevanje, nesramnost, spet drugod blebetanje; da povemo na kratko: »Gostobesednosti ne bo ubežal greh,«[132] »molčeč mož pa je prestol spozna(va)nja.«[133] A tudi Gospod nam je rekel, da bomo morali dajati odgovor za vsako prazno besedo.[134] Tako zelo potreben in koristen je molk.
  80. Zapovedano nam je bilo, naj tistih, ki nas zmerjajo in sramotijo, ne zmerjamo in ne zasramujemo nazaj, ampak raje o njih lepo govorimo in jih blagoslavljajmo.[135] V kolikor smo namreč v miru z ljudmi, se bojujemo z demoni; če pa smo maščevalni do bratov in se bojujemo z njimi, smo v miru z demoni, glede katerih smo bili poučeni, da jih moramo sovražiti »s popolnim sovraštvom«[136] in voditi proti njim nepopustljiv boj.
  81. Izogibaj se temu, da bi z varljivim jezikom spotaknil svojega bližnjega, da te ne spotakne tisti, ki pogublja. Slišal sem namreč preroka, ki kliče: »Krvoločnega in varljivega moža sovraži Gospod,«[137] in »Gospod bo iztrebil vse varljive ustnice, jezik, ki govori prevzetno.«[138] Prav tako se izogibaj zasramovanju padca svojega brata, da ne odpadeš od dobrote in ljubezni. Kdor namreč nima dobrote in ljubezni do brata, »Boga ni spoznal, kajti Bog je ljubezen«,[139] kakor vzklika Janez, sin groma in Kristusov ljubljeni učenec. Če je Kristus, Odrešenik vseh, (tako) pravi, »dal svoje življenje za nas, smo tudi mi dolžni dati življenje za brate«.[140]
  82. Ljubezen se upravičeno imenuje najpomembnejša vsebina postave in prerokov.[141] Vložimo torej ves trud, dokler ne dosežemo svete ljubezni, prek katere se bomo otresli tiranije strasti in bomo na krilih kreposti dvignjeni v nebesa ter gledali Boga, kolikor je človeški naravi to mogoče.
  83. Če je Bog ljubezen, ima tisti, ki ima ljubezen, v sebi Boga. Če pa te ni, nam popolnoma nič ne koristi[142] in tudi ne moremo reči, da ljubimo Boga. (Apostol) pravi namreč: »Če kdo pravi: ‘Ljubim Boga,’ pa sovraži svojega brata, je lažnivec.«[143] In spet pravi: »Boga ni nikoli nihče videl. Če se med seboj ljubimo, ostaja Bog v nas in je njegova ljubezen v nas postala popolna.«[144] Iz tega je razvidno, da je ljubezen vseobsegajoča in je najvišja vseh dobrin, o katerih govori Sveto pismo. In ni nobene oblike kreposti, s katero bi se človek nastanil pri Bogu in se združil z njim, a ne bi bila odvisna od ljubezni in ovita z njo, ki jo na neizrekljiv način ohranja in varuje.
  84. Kadar sprejemamo brate, ki so se obrnili na nas, ne imejmo tega za nadlegovanje in prekinitev mirovanja v tišini, da ne odpademo od zapovedi ljubezni. Prav tako jim ne sezimo v roke, kot da jim izkazujemo milost, temveč raje tako, kot da mi prejemamo milost; in ker smo njihovi dolžniki, jih ponižno in z veseljem prosimo, (naj sprejmejo) našo pogostitev, kakor nam je pokazal patriarh Abraham.[145] Zato nas nadalje uči tudi bogoslovec (Janez), ki pravi: »Otroci, ne ljubimo z besedo, tudi ne z jezikom, ampak v dejanju in resnici. Po tem bomo tudi spoznali, da ste iz resnice.«[146]
  85. Patriarh, ki je usvojil načelo gostoljubja, je sedel pred šotorom,[147] vabil tiste, ki so šli mimo, k obloženi mizi, in to vse brez razlike, tudi nepobožne in barbare, zato je tudi bil vreden tiste čudovite gostije, ko je pogostil angele in Gospodarja vseh. Tudi mi moramo torej z vso prizadevnostjo in vnemo poskrbeti za gostoljubje, tako da bi lahko sprejeli – ne le angelov, ampak tudi Boga. »Karkoli ste storili enemu teh mojih najmanjših (bratov),« govori Gospod, »ste meni storili.«[148] Dobro je torej izkazovati dobroto vsem, še najbolj tistim, ki ne morejo povrniti.
  86. Tisti, ki ga njegovo srce ne obsoja[149] zaradi zavrnitve Božje zapovedi ali malomarnosti ali sprejetja sovražnega mišljenja, tak je čist v srcu in vreden slišati (besede): »Blagor čistim v srcu, kajti Boga bodo gledali.«[150]
  87. Prizadevajmo si, da bi uspeli vzgajati svoja čutila, zlasti oči, ušesa in jezik, da se ne bi vdajali strastem, ampak da bi gledali, poslušali in govorili le to, kar je v našo korist. Nič namreč ne zdrsne tako lahko v greh kakor ta čutila, če niso pravilno vodena.[151] A spet nič bolj (od njih) ne pripomore k odrešenju, če jih vodi in prav uravnava pamet[152] in žene v to, kar je potrebno in kar ona želi. Kajti če so čutila neurejena, se voh pomehkuži, tip se nepremišljeno izteza in roj brezštevilnih strasti privrši. Če pa so poslušna zapovedim pameti, nastaneta vsestranski mir in vedrina.
  88. Kakor zelo dragoceno dišavno olje, čeprav je zaprto v vrču, zrak v hiši prežame s prijetnim vonjem in ne napolni z veseljem le teh, ki stojijo tam blizu, ampak tudi tiste v okolici, tako prijeten je tudi vonj krepostne in bogoljubne duše, ki izhaja iz vseh telesnih čutil in tistim, ki to opazujejo, kaže krepost, skrito v notranjosti. Če kdo vidi jezik, ki ne izgovarja ničesar grobega ali neprimernega, temveč le to, kar je dobro in koristno za tiste, ki poslušajo; (če vidi) povešene oči, ušesa, ki ne prisluhnejo nobenim neprimernim pesmim in govorjenju, noge, ki umirjeno hodijo, in obraz, ki ga ne pači krohot, temveč je bolj razpoložen za solze in žalost, ali ne bo spoznal, da je notranjost (tega človeka) polna dišav kreposti? Zato tudi Odrešenik govori: »Tako naj vaša luč sveti pred ljudmi, da bodo videli vaša dobra dela in slavili vašega Očeta, ki je v nebesih.«[153]
  89. Kar Kristus in naš Gospod v evangelijih imenuje »tesna pot«, [154] temu spet (drugod) pravi »prijeten jarem in lahko breme«.[155] Kako se torej to dvoje ujema, ko pa se zdi, da si nasprotuje? Ta pot je sicer (človeški) naravi vsekakor trda in težavna, toda tistim, ki se ravnajo po njej po svobodni odločitvi in s prijetnimi upi, je zlahka prehodna in zaželena ter dušam, ki težijo h kreposti, nudi prej užitek kakor stisko. Zato se vidi, da tisti, ki gredo po njej, hodijo po tej tesni in težavni (poti) z večjo vnemo kakor po prostorni in široki cesti. Poslušaj torej blaženega Luka, ki pravi, da so pretepeni apostoli veseli zapustili veliki zbor,[156] čeprav to ni naraven (odziv) na udarce; po navadi udarci izzovejo bolečino in trpljenje, ne pa užitka in veselja. Če udarci, ki jih prejmemo zaradi Kristusa, rodijo užitek, kaj je torej čudnega, če tudi drugo trpljenje in nadloge telesa zaradi Njega delujejo enako?
  90. Ko smo pod nasilno oblastjo in ujetniki strasti, se pogosto sprašujemo, zakaj to utrpevamo. Moramo torej spoznati, da tako ujetništvo nastane, ker si ne vzamemo časa za motrenje Boga. Če pa kdo neraztreseno upira svoj um v našega Gospodarja in Boga, potem bo sam Odrešenik vseh, ki je zvest, rešil[157] tako dušo vsakega ujetništva strasti, kakor pravi prerok: »Vedno postavljam predse Gospoda; ker je na moji desnici, ne bom omahnil.«[158] Kaj pa je slajšega ali varnejšega kakor imeti vedno na svoji desnici Gospoda, ki skrbi in varuje in ne dovoli, da omahnemo?
  91. Nemogoče je ugovarjati temu, kar so dobro rekli očetje, namreč da človek ne najde počitka drugače kakor ob neprestani misli, da sta na svetu le on sam in Bog:[159] tako njegov um ne uhaja prav nikamor drugam, edino po Njem hrepeni, edino Njega se drži. Tak (človek) bo našel resnični počitek in osvobojenost od tiranije strasti. (Psalmist) pravi namreč: »Moja duša se je spojila s Teboj,[160] Tvoja desnica se je zavzela zame.«[161]
  92. Samoljubje, užitkaželjnost in slavohlepje[162] iz duše izženejo spomin na Boga. Samoljubje rodi nepredstavljiva zla; ko namreč izgine spomin na Boga, se v nas naseli hrupna zmeda strasti.
  93. Kdor je iz svojega srca odstranil samoljubje s korenino vred, bo – z Božjo pomočjo – zlahka obvladoval tudi vse ostale strasti. Iz samoljubja namreč izhajajo jeza, žalost, maščevalnost in razpuščenost.[163] Kdor podleže (samoljubju), ta se ukloni tudi drugim strastem. S samoljubjem pa mislimo strasten odnos do telesa in prijateljstvo (z njim) ter zadovoljevanje mesenih želja.
  94. Kdor ljubi, želi biti seveda vedno in neprekinjeno blizu tistemu, kar ljubi, ter se odvrača od vsega, kar mu preprečuje dostop in sobivanje z ljubljenim. Jasno je torej, da vsak, ki ljubi Boga, želi biti vedno z njim in se z njim pogovarjati. To pa se nam uresničuje skozi čisto molitev. Za tako (molitev) se torej potrudimo, kolikor (imamo) moči. Po njej namreč postanemo domači z Gospodom. Takšen je bil ta, ki je govoril: »O Bog, moj Bog, zarana prihajam k tebi, po tebi žeja mojo dušo.«[164] Zarana torej prihaja k Bogu, kdor je oddaljil svoj um od vsake hudobije in je neizrazljivo ranjen od Božje ljubezni.
  95. Poučeni smo, da se iz vzdržnosti in ponižnosti rodi brezstrastje, iz vere pa spoznanje. Iz tega duša napreduje v razločevanje in ljubezen. Ko pa je enkrat objela Božjo ljubezen, se neprestano dviga proti njeni višini na krilih čiste molitve, dokler ne pride »do spoznanja Božjega Sina,« kakor pravi Apostol, »do popolnega človeka, do mere doraslosti Kristusove polnosti.«[165]
  96. Z dejavno krepostjo je zasužnjeno poželenje in obrzdana jeza. S spoznanjem in motrenjem pa um dobi krila in dvignjen nad (vse) snovno odpotuje k Bogu, saj postane deležen resnične blaženosti.
  97. Naš prvi boj je to: oslabiti strasti in jih z vso silo premagati. Druga borba je pridobiti si kreposti in ne dovoliti svoji duši, da bi bila prazna ali lena. Tretje je dvojni tek (po tekmovališču)[166] duhovnega potovanja: s treznostjo ohraniti sadove svojih kreposti in naporov. Ukazano nam je namreč bilo ne le marljivo delati, ampak tudi budno varovati.[167]
  98. »Vaša ledja naj bodo opasana in vaše svetilke prižgane,« govori Gospod.[168] Dober pas za ledja, s katerim bomo dobro opremljeni in okretni, je vzdržnost, skupaj s ponižnostjo srca. Z vzdržnostjo mislim odstranitev vseh strasti. To, kar prižiga duhovno svetilko, pa je čista molitev in popolna ljubezen. Tisti, ki se tako pripravijo, so resnično podobni ljudem, ki pričakujejo svojega Gospoda in »mu takoj odprejo, ko pride in potrka«.[169] On bo vstopil in z Očetom in Svetim Duhom prebival pri njih.[170] Blagor tistim, ki jih bo Gospod ob svojem prihodu našel, da tako delajo.[171]
  99. Kot sin mora samotar ljubiti Boga z vsem srcem in vsem mišljenjem,[172] kot služabnik pa ga mora častiti in mu biti poslušen ter s strahom in trepetom izvrševati njegove zapovedi;[173] biti mora goreč v duhu,[174] opremljen s popolno bojno opremo Svetega Duha,[175] prizadevati si mora doseči uživanje večnega življenja ter izvrševati brez odlašanja vse, kar je zapovedano, bedeti in varovati srce pred zlimi mislimi ter se nenehno z dobrim premišljevanjem ukvarjati z Božjimi (resničnostmi). Vsak dan se mora presojati glede zlih misli in dejanj ter izpopolnjevati pomanjkljivosti. Ne sme se ponašati zaradi dosežkov, ampak se mora imenovati »nekoristni služabnik«[176] in nekdo, ki mu še mnogo manjka do izpolnitve tega, kar je dolžan (storiti). Zahvaljevati se mora svetemu Bogu in Njemu samemu pripisovati milost glede dosežkov, prav ničesar ne sme storiti zaradi domišljavosti ali da bi ugajal ljudem, ampak mora vse delati na skrivnem in iskati hvalo le od Boga.[177] Pred vsem in pri vsem pa mora s pravo vero ograditi dušo z božanskimi nauki vesoljne Cerkve, prejetimi od Božjih glasnikov apostolov in svetih očetov. Tistim namreč, ki tako živijo, bo dano veliko plačilo, neskončno življenje, neminljivo bivališče pri Očetu in Sinu in Svetem Duhu, istobitnostnem in triosebnem Božanstvu.[178]

100. »Poslušaj končno besedo,«[179] pravi Pridigar, »(to, kar je) vse: boj se Boga in ohranjaj njegove zapovedi, kajti to je ves človek.«[180] »Jaz ti pokažem,« pravi, »vse povzemajočo in (naj)častitljivejšo pot odrešenja: boj se Boga in ohranjaj njegove zapovedi.« Ne (imej) tistega strahu pred kaznijo, ki se porodi v začetku, ampak popoln in izpopolnjujoč (strah), ki smo ga dolžni imeti zaradi prisrčne ljubezni do Njega, ki je dal zapovedi. Če namreč ne delamo grehov samo zaradi bojazni pred kaznijo, je očitno, da bi počeli, kar je vredno kazni, če nas ne bi čakala kazen, kajti imamo nagnjenje do grešenja. Če pa se ne izogibamo grehom zaradi grožnje s kaznijo, ampak se od teh izprijenosti odvračamo zato, ker jih sovražimo, potem udejanjamo kreposti iz ljubezni[181] do Gospodarja, ker se bojimo, da nas ne bi odneslo (s prave poti).[182] Če se namreč bojimo, da ne bi spregledali nečesa, kar je bilo naročeno, je tak strah čist,[183] spočet zaradi Dobrega samega, in čisti naše duše, ker ima enako moč kot popolna ljubezen. Kdor ima tak strah in ohranja zapovedi, ta je »ves človek« oziroma – z drugimi besedami – človek, ki je popoln in brez pomanjkljivosti. Ker torej to vemo, se bojmo Boga in izpolnjujmo njegove zapovedi, da bomo popolni in v celoti krepostni; s potrtim duhom[184] in skrušenim srcem[185] neprestano kličimo k Bogu z besedami molitve božanskega in velikega Arsenija: »Moj Bog, ne zapusti me! Ničesar dobrega še nisem storil pred teboj, a v svoji milosrčnosti mi daj, da začnem znova!«[186] Kajti celota našega odrešenja leži v usmiljenju in človekoljubju Boga. Njegovo – Očeta in Sina in Svetega Duha – je veličastvo in moč in čast, zdaj in vedno in na veke. Amen.

[1]          1 Mz 1,31; ‘zelo dobre’ – gr. LXX kalà lían. Prvotni pomen izraza kalós je ‘lep’, vendar dobi nato (so)pomen ‘dober’; prim. Jn 10,11: ‘dobri pastir’, ho poimèn ho kalós. V tem prevodu uporabljam izmenoma slov. prevedek, ki se zdi ustreznejši glede na sobesedilo (ali celo oba, ločena s poševnico); večinoma bi lahko bila izraza zamenljiva.

[2]          Db. nepozornosti; premajhni osredotočenosti; gr. ex aprosexías.

[3]          Prim. 1 Kor 6,20.

[4]          Prim. Jak 2,14-26.

[5]          Jn 14,15.26.

[6]          Prim. Mt 10,37.

[7]          Prim. Prg 5,22.

[8]          Lk 13,7.

[9]          Prim. Mt 3,10.

[10]        Iz 34,11.14.

[11]        Prim. Lk 15,7.

[12]        Ps 94,10.

[13]        Ali: tridelnost/trije deli duše; prim. op. 32.

[14]        Heb 12,14.

[15]        Hezihast (gr. hesychástes) je tisti, ki hoče doseči mir srca z mirovanjem v tišini, s sedenjem v svoji celici; grški izraz hesychía pomeni tišino, mirovanje, v puščavski duhovnosti pa dobi določen pomen, ki je skoraj sinonim za kontemplacijo: mir srca, notranji mir v molku, sedenje v celici v zbranosti in čuječnosti.

[16]        Tj. po pravilu, kanonu, za življenje v samostanski skupnosti.

[17]        Prim. 1 Tes 5,17.

[18]        Gal 5,24.

[19]        Prim. Kol 3,3sl.

[20]        Rim 7,24.

[21]        Prim. Rim 13,24.

[22]        Gal 5,24.

[23]        Prim. 2 Kor 4,10.

[24]        Prim. Ps 137,9.

[25]        Ali: pokore; spokorjenja; gr. epì … metánoiai; prim. Lk 15,7.

[26]        Prim. Rim 13,10.

[27]        Ali: srčnost; razvnetost/razburljivost; jeza; gr. thymós.

[28]        Ali: za smisel dovzetna; gr. logiké.

[29]        Tj. sv. Gregorja iz Nazianza.

[30]        Ali: preudarnost, razumnost; gr. phrónesis.

[31]        Ali: razumevanje; gr. sýnesis.

[32]        v razumskem … razsodnost, pamet in modrost; … v strastnem … pogum in vztrajnost; v želelnem … ljubezen, vzdržnost (gre zlasti za vzdržnost glede spolnosti) in samoobvladovanje; gr. en tôi logistikôi … phrónesin, sýnesin kaì sophían; … en tôi thymikôi andreían kaì hypomonén; … en tôi epithymetikôi agápen kaì sophrosýnen kaì enkráteian.

[33]        Db. za nevidne borbe.

[34]        Prim. 1 Kor 9,27.

[35]        Ali: Kristusov prijatelj, gr. philóchriste; tudi v pomenu: če ljubiš Kristusa.

[36]        Prim. Tob 4,10.

[37]        Prim. Rim 1,26.

[38]        Db. v umu.

[39]        Ali: Razburljivosti; gr. thymós.

[40]        Prg 11,25 LXX.

[41]        Ali: prijaznih.

[42]        1 Tim 2,8.

[43]        Ps 104,15.

[44]        Mt 3,7.

[45]        Prim. Apd 9,15.

[46]        Vp 4,12.

[47]        Ali: zaznave; Prg 12,23 LXX.

[48]        1 Tim 6,10.

[49]        Prim. Mt 13,44.

[50]        Mt 19,21.

[51]        Prim. 2 Mz 32,33; Ps 69,29.

[52]        Prim. 1 Kor 13,13.

[53]        Db. vence (mn.); prim. 2 Tim 4,7-8.

[54]        Db. odprejo/izpostavijo besedam nevere; tj. besedam, ki bi omajale vero.

[55]        Ali: spore; gr. paroxysmós; prim. Apd 15,39.

[56]        Mt 10,22.

[57]        Heb 12,1-2.

[58]        Iz 35,10.

[59]        1 Jn 4,16.

[60]        Ali: dozorel/pravi/cvetoč in lep; gr. oraía … kaì kalé.

[61]        Db. nesnoven.

[62]        2 Tim 2,4.

[63]        Prim. Mt 11,30.

[64]        Lk 10,42.

[65]        Prim. Mr 12,42-44.

[66]        Gr. en hesychíai.

[67]        Ali: ljubitelj Kristusa.

[68]        Ps 55,8.

[69]               sovražniki tj. demoni.

[70]        Prim. Ps 118,12.

[71]        Ps 39,2 LXX.

[72]        Ali: ljubitelj Kristusa; gr. (Phílous échein se deî,) philóchriste.

[73]        Prim. Mt,49-50.

[74]        1 Tim 5,6.

[75]        Tj. tistih, ki se z lahkoto dobijo ali pripravijo.

[76]        Prg 24,15 LXX.

[77]        Mdr 4,12 LXX.

[78]        Db. pravi; morda gre za Marka Asketa: prim. Našega blaženega očeta Marka Asketa, ki je v sebi nosil Boga: 200 poglavij o duhovni postavi, izrek 54: »Ničesar ne misli ali delaj, ne da bi imel cilj v Bogu. Prazen bo namreč trud tistega, ki hodi brez cilja.«

[79]        Prim. Mr 9,48; Mt 8,12.

[80]        Ali: v miru srca; gr. en hesychíai.

[81]        Rim 8,18.

[82]        Ali: orodje očiščevanja.

[83]        Heb 11,1.

[84]        Ali: prošnjo; Ps 34,16.

[85]        Op. v gr. izd.: »Gre za Evagrija, kateremu je veliko dolžan.«

[86]        Ali: zlimi (za)mislimi; gr. logismós; prim. Mt 4,1-10.

[87]        Prim. Heb 4,15.

[88]        Kol 3,10.

[89]        Prim. Ps 139,22.

[90]        Ali: posode; prtljaga; gr. skeúe.

[91]        Gr. sophrosýne, vzdržnost/nravna čistost, dobi pri cerkvenih očetih pravzaprav pomen spolne vzdržnosti.

[92]        Tj. Kristus; ali: (Božja) beseda, tj. Sveto pismo.

[93]        Prim. Mt 22,11sl.

[94]        Ali: spreobrnjenju; gr. pròs metánoian.

[95]        Prim. Lk 15,11-32.

[96]        v moči svoje svobode db. z oblastjo nad sabo; gr. tò autexoúsion.

[97]        Ali: vpliva; naklonjenosti; gr. ropé.

[98]        Prim. Mt 27,5.

[99]        Ali: si je prizadeval.

[100]      Prim. Mt 26,70sl.

[101]      Tj. Božje pomoči in človekovega prizadevanja.

[102]      Prim. Ps 127,1.

[103]      Prim. Ps 90,13 LXX.

[104]      Lk 10,19.

[105]      Mt 6,13.

[106]      Prim. Ef 6,16.

[107]      Prim. Ef 6,11.

[108]      2 Kor 6,16; prim. 3 Mz 26,11-12.

[109]      Jn 14,23.

[110]             Ali: urjenja; gr. meléte.

[111]      Ps 24,18 LXX.

[112]      Ps 39,13.

[113]      Ps 42,4.

[114]      Ps 102,10.

[115]      Prim. 1 Pt 5,8.

[116]      Tj. prikazuje manjše, kot so v resnici.

[117]      Kol 3,5.

[118]      Gal 5,22-23.

[119]      Prim. Gal 5,24.

[120]      Gal 2,20.

[121]      Db. vso njegovo željo/voljo; gr. thélema.

[122]      Prim. Gal 6,17.

[123]      Prim. Lk 17,10.

[124]      Prim. Ps 137,1.

[125]      Prim. 2 Mz 5,7sl.

[126]      Ef 4,22.

[127]      Prim. 1 Kor 15,49.

[128]      Ps 6,7.

[129]      Ps 126,5.

[130]      Prim Job 8,2.

[131]      Gr. parrhesía.

[132]      Prg 10,19 LXX.

[133]      Ali: zaznavanja; gr. aísthesis; Prg 12,23 LXX.

[134]      Prim. Mt 12,36.

[135]      Prim. Mt 5,44.

[136]      Ps 139,22

[137]      Ps 5,7.

[138]      Ps 12,4.

[139]      1 Jn 4,8.

[140]      življenje … življenje db. dušo … duše; 1 Jn 3,16.

[141]      Prim. Mt 22,40; Rim 13,10.

[142]      Prim. 1 Kor 13,3; očitno je mišljena ljubezen do drugih ljudi.

[143]      1 Jn 4,20.

[144]      1 Jn 4,12.

[145]      Prim. 1 Mz,2-3.

[146]      1 Jn 3,18-19; »da ste iz resnice«: tako izdaja, po kateri je narejen slov. prevod: Philokalía tôn hierôn neptikôn, tómos prôtos, en Athénais 1893 (3. izd. 1957; textus receptus?); kritična izdaja Nestle/Aland (1994) ima: »da smo iz resnice«, tako tudi ital. (M. Benedetta Artioli in M. Francesca Lovato) in angl. prevod (G.E.H. Palmer & Ph. Sherrard & Kallistos Ware).

[147]      Prim. 1 Mz 18,1.

[148]      Mt 25,40.

[149]      Prim. 1 Jn 3,21.

[150]      Mt 5,8.

[151]      Ali: vzgajana.

[152]      Ali: smiselna beseda; gr. lógos.

[153]      Mt 5,16.

[154]      Mt 5,16.

[155]      Mt 11,30.

[156]      Prim. Apd 5,41.

[157]      Možen prevod: lahko samemu Odrešeniku vseh zaupamo, da bo rešil; gr. pistós estin autòs ho Sotèr tôn hapánton rýsasthai.

[158]      Ps 16,8.

[159]      Prim. Tò Gerontikón, Atene 1981, 3. izd. (1. izd. 1961), str. 5: Toû Abbâ Aloníou α’ [slov. prev. Izreki svetih starcev, Celje 2002 (Cerkveni očetje ; 11), str. 59: Alonij 1: »Aba Alonij je rekel: ‘Če človek v svojem srcu ne reče: Samo jaz in Bog sva na svetu, potem nikoli ne doseže miru/počitka (gr. anápausis).’«].

[160]      Db. se te je prijela odzadaj; gr. ekolléthe … opíso sou.

[161]      Ps 62,9 LXX.

[162]      Db. Prijateljstvo/Ljubezen do sebe, ljubezen do užitka in ljubezen do slave; gr. He philautía kaì he philedonía kaì philodoxía.

[163]      Gr. parrhesía; izraz, ki pogosto v pozitivnem pomenu označuje zaupnost z Bogom, ima tu negativen pomen.

[164]      Ps 62,2 LXX.

[165]      Ef 4,13.

[166]      Namreč tek do konca tekmovališča in nazaj; gr. díaulos.

[167]      Prim. 1 Mz 2,15.

[168]      Lk 12,35.

[169]      Lk 12,36.

[170]      Prim. Jn 14,23.

[171]      Prim. Lk 12,37.

[172]      Prim. 5 Mz 6,5; Mr 12,30.

[173]      Prim. Flp 2,12.

[174]      Prim. Rim 12,11.

[175]      Prim. Ef 6,11.

[176]      Lk 17,10.

[177]      Prim. Rim 2,29.

[178]      Ali: istega bistva (gr. homooúsios; prim. obrazec nicejsko-carigrajske veroizpovedi: »… istega bistva z Očetom«) in v treh Osebah.

[179]      Db. konec besede.

[180]      Prd 12,13 LXX.

[181]      Ali: prijateljstva; gr. philía.

[182]      Prim. Prg 3,21 LXX; Heb 2,1.

[183]      Prim. Ps 19,10.

[184]      Ali: mišljenje; razmišljanje; gr. phrónema.

[185]      Prim. Ps 51,19.

[186]      Tò Gerontikón, Atene 1981, 3. izd. (1. izd. 1961), str. 5: Toû Abbâ Arseníou γ’ [slov. prev. Izreki svetih starcev, Celje 2002 (Cerkveni očetje ; 11), str. 33: Arsenij 3].