Pridiga 1

Mojster Eckhart (prev. Vid Snoj)

Kdor spozna samo ustvarjena bitja in nič več, mu ni treba misliti na nobeno pridigo, zakaj sleherno        ustvarjeno bitje je polno Boga in je knjiga.

Intravit Jesus in templum et coepit eicere vendentes et ementes.

Jezus je stopil v tempelj in izgnal vse, ki so kupovali in pro­dajali. (Mt 21,12)

V svetem evangeliju beremo, da je naš Gospod šel v tempelj, izgnal tiste, ki so tam kupovali in prodajali, ter drugim, ki so tam ponujali golobe in podobne stvari, rekel: “Odnesite, spravite to proč” (Jn 2,16). Zakaj je Jezus izgnal tiste, ki so tam kupovali in prodajali, ter velel onim, ki so ponujali golobe, naj gredo stran? S tem ni mislil nič drugega, kot da hoče imeti prazen tempelj, prav kot bi hotel reči: Imam pravico do tega templja in hočem biti v njem sam in vladati. Kaj naj to pomeni? Tempelj, v katerem hoče Bog mogočno vladati po svoji volji, je človekova duša, ki jo je upodobil in ustvaril resnično in samemu sebi podobno [glîch], kot beremo, da je govoril naš Gospod: “Naredimo človeka po svoji podobi in po svoji podobnosti [glîchnisse]” (1 Mz 1,26).[1] In to je tudi storil. Tako podobno/enako [glîch] samemu sebi je naredil človekovo dušo, da ne v nebeškem kraljest­vu ne na zemlji med vsemi sijajnimi bitji, ki jih je tako čudovito ustvaril, ni nobenega, ki bi Mu bilo tako enako, kakor Mu je enaka človekova duša. Zato hoče Bog imeti tem­pelj prazen, da v njem ne bi bilo nič drugega več razen Njega samega. Zato je tako, ker Mu je ta tempelj tako zelo pogodu, saj Mu je tako resnično enak in Njemu samemu v templju tako zelo ugaja, kadar je sam v njem.

Dajte, pazite zdaj! Kdo so bili ljudje, ki so tu kupovali in prodajali, in kdo so še zmeraj? Zdaj mi pozorno prisluhnite! Zdaj bom namreč pridigal brez izjeme samo o dobrih ljudeh.[2] Kljub temu bom tokrat pokazal, kateri so bili in so še (dandanes) trgovci, ki so kupovali in prodajali ter to še danes počnejo: tisti, ki jih je naš Gospod nato izgnal in zapodil. To še zmeraj dela z vsemi, ki kupujejo in prodajajo v templju; od njih ne bo pustil noter niti enega samega. Glejte, trgovci so vsi tisti, ki se varujejo težkih grehov in bi bili radi dobri ljudje ter opravljajo dobra dela Bogu v slavo, kakor so post, bdenje, molitev in kar je še takšnega, vsakovrstna dobra dela, a jih vendarle delajo zato, da bi jim naš Gospod kaj dal ali da bi jim Bog kaj storil, kar bi jim bilo ljubo: vsi ti so trgovci. To je treba razumeti v grobem smislu, kajti dati hočejo eno za drugo in tako trgovati z našim Gospodom. Pri takšni trgovini se slepijo. Kajti ko bi vse, kar imajo v posesti, in vse, kar lahko naredijo, ko bi vse to, kar imajo, dali zavoljo Boga in bi se zavoljo Boga popolnoma izčrpali, jim Bog za to ne bi bil dolžan dati in storiti prav ničesar, razen če tega ne bi hotel prosto­voljno storiti zastonj. Kajti to, kar so, so po Bogu, in kar imajo, imajo od Boga in ne od samih sebe. Zato jim Bog za njihova dela in dajanje ni prav ničesar dolžan, razen če tega noče prostovoljno storiti iz svoje milosti in ne zavoljo njihovih del niti zavoljo njihovih darov; kajti ne dajejo od svojega, pa tudi ne delujejo iz samih sebe, kakor pravi Kristus: “Brez Mene ne morete ničesar storiti” (Jn 15,5). To so zelo nespametni ljudje, ki so hoteli trgovati z našim Gospodom; od resnice spoznavajo malo ali ničesar. Zato jih je naš Gospod izgnal iz templja in jih zapodil. Luč in tema ne moreta biti druga ob drugi.[3] Bog je resnica in luč v samem sebi. Če Bog potemtakem pride v tempelj, prežene ven nevednost, se pravi temo, in razodene samega sebe z lučjo in resnico. Tedaj ni več trgovcev, ko je resnica spoznana, in resnica ne koprni po nikakršnem trgovanju. Bog ne išče svojega [des sînen]; v vseh svojih delih je prost in svoboden [ledic und vrî] ter jih udejanja iz pristne ljubezni. Povsem tako dela tudi tisti človek, ki je zedinjen z Bogom; tudi ta stoji prost in svoboden v vseh svojih delih ter jih udejanja samo Bogu v slavo, ne išče svojega in Bog udejanja v njem.

Jaz pa pravim še več: Dokler človek z vsemi svojimi deli išče karkoli od tega, kar Bog more ali hoče dati, je podoben trgovcem. Če hočeš biti docela prost trgovstva, da bi te Bog pustil v templju, moraš vse, kar zmoreš v vseh svojih delih, delati zgolj Bogu v hvalo in ostati tako nevezan na to, kakor je nevezan nič, ki ni ne tu ne tam. Če delaš tako, so tvoja dela duhovna in Božja, trgovci so na mah pregnani iz templja in Bog sam je v njem; kajti takšen človek ima v mislih zgolj Boga. Glejte, tako je tempelj prost vseh trgovcev. Glejte, človek, ki nima pred očmi ne sebe ne česa drugega razen Boga samega in Njegove slave, je resnično svoboden in prost vsakršnega trgovstva v vseh svojih delih ter ne išče svojega, kakor je Bog prost v vseh svojih delih in svoboden ter ne išče svojega.

Tudi sem rekel, da je naš Gospod govoril ljudem, ki so ponujali golobe: “Odnesite, spravite to proč,” kakor bi hotel reči: To (sicer) ni hudo, pa vendar je ovira čisti resni­ci. Ti ljudje so vsi dobri ljudje, ki delajo svoja dela zgolj zavoljo Boga in v tem ne iščejo svojega, a jih vendarle delajo vezani na svoje [mit eigenschaft],[4] na čas in število, na prej in potlej. V teh delih so ovirani pri doseganju najboljše resnice: da naj bi bili namreč prosti in svobodni, kakor je naš Gospod Jezus Kristus prost in svoboden, kakor se venomer brez prestanka in brezčasno na novo spočenja [enpfaehet] od svojega nebeškega Očeta in se v istem “zdaj” brez prestanka popolno spet v enakem dostojanstvu vrojeva [ist sich îngebernde] z zahvale polno hvalo v očetno visokost. Povsem tako bi moral bivati/stati [stân] človek, ki bi želel postati prejemljiv [enpfenclich] za vsevišnjo resnico in v njej živeti brez “prej” in “potlej” ter brez oviranosti zaradi vseh del in vseh tistih podob, katerih se je kdaj ovedel, človek, ki bi prosto in svobodno na novo prejemal/spočenjal Božji dar v tem “zdaj” in ga v taisti luči z zahvale polno hvalo v našem Gospodu Jezusu Kristusu neovirano spet vrojeval. Tako bi bili odstranjeni golobi, se pravi oviranost in svojost [eigenschaft][5] prek vseh tistih del, ki so sicer dobra in v njih človek ne išče svojega. Zato je naš Gospod zelo dobrotno govoril: “Odnesite, spravite to proč,” kakor da bi hotel reči: Sicer je dobro, a s seboj prinaša oviranost.

Če tempelj postane prost vseh ovir, se pravi svojosti [eigenschaft][6] in nevednosti, se tako lepo blešči ter tako čisto in jasno sveti nad vsem in skozi vse, kar je ustvaril Bog, da nihče ne more stopiti predenj z enakim sijajem kot le neust­varjeni Bog. In v resnici: templju resnično ni podoben/enak [glîch] nihče razen neustvarjenega Boga samega. Vse, kar je pod angeli, templju sploh ni enako. Najvišji angeli sami so mu v plemeniti duši podobni [glîchent] do določene stopnje, a vendarle ne popolno­ma. Da sta nekoliko podobna duši, drži tudi za spoznanje in ljubezen. Vendar jima je postavljen cilj; čezenj ne moreta. Duša pa pač more čezenj. Ko bi duša – in sicer (duša) človeka, ki bi še živel v časnosti – stala v isti višini z najvrhovnejšim ange­lom, bi ta človek v svoji svobodni zmožnosti lahko še zmeraj segel neizmerno čez angela v vsakem “zdaj” na novo, brez števila, se pravi brez načina, in čez način angela in vsakršnega ustvarjenega uma. Samo Bog je prost in neustvarjen in zato je duši le On podoben po svobodi, ne pa glede na neustvarjenost, kajti ona je ustvarjena. Če duša pride v nepomešano luč, si utre tako daleč v svoj nič od svojega ustvarjenega “nekaj” v tem niču, da se s svojo lastno močjo nikakor ne more vrniti nazaj v svoj ustvarjeni “nekaj”. In Bog se s svojo neustvarjenostjo postavi pod njen nič [nihtes niht] in jo ohranja v svojem nečem [ihtes ihte]. Duša si je drznila iti v nič [ze nihte ze werdenne] in sama od sebe tudi ne more (spet) priti k sami sebi – tako daleč je odšla od sebe, preden se je Bog postavil podnjo. To mora nujno biti tako. Kajti kakor sem rekel prej: “Jezus je šel v tempelj in izgnal tiste, ki so tam kupovali in prodajali, ter drugim rekel: ,Odnesite to!'” – Da, glejte, zdaj naj povzamem to kratko besedo [wörtlîn]: “Jezus je vstopil in začel govoriti: ,Odnesite to!'” in tako so storili. Glejte, tedaj ni bilo nikogar več razen Jezusa samega, in začel je govoriti v templju. Glejte, to bi zares morali vedeti: Če hoče kdo drug govoriti v templju, to je v duši, razen Jezusa samega, Jezus molči, kot da Ga ne bi bilo doma, in tudi ni doma v duši, kajti ta ima tuje goste, s katerimi govori. Če pa naj bi Jezus govoril v duši, mora ta biti sama in mora molčati, da bi Ga slišala govoriti. Tedaj potemtakem vstopi in začne govoriti. Kaj govori Gospod Jezus? Govori to, kar je. In kaj potemtakem je? Je Očetova Beseda. V taisti Besedi Oče (iz)govarja samega sebe in vso svojo naravo in vse, kar Bog je, kakor to spoznava; in to spoznava, kakor je. In ker je popoln v svojem spoznavanju in v svoji zmožnosti [vermügenheit], je popoln tudi v svojem govorjenju. S tem da govori Besedo, (iz)govarja sebe in vse stvari v drugi osebi in ji daje isto nara­vo, ki jo ima sam, ter (iz)govarja vsa z umom obdarjena duhovna bitja v taisti Besedi kot taisti Besedi (bitnostno) enaka [glîch] po “podobi”, kolikor je ta notri ostajajoča [inneblîbende], vendar ne enaka taisti Besedi v vsakem načinu, kolikor sveti iz sebe [ûzliuthtende] in je potemtakem vsaka (podoba) sama zase; one (se pravi iz sebe sveteče “podobe”) so dobile možnost, da dosežejo milostno enakost s taisto Besedo. In taisto Besedo, kakršna je v sami sebi, je Oče vso govoril, Besedo in vse, kar je v Besedi.

Ker pa je to govoril Oče, kaj tedaj govori Jezus v duši? Kakor sem rekel: Oče govori Besedo in govori v Besedi, sicer ne; Jezus pa govori v duši. Način Njegovega govorjenja je ta, da samega sebe in vse, kar je Oče govoril v Njem, razodeva tako, kot je sprejemljivo [enpfaenclich] za duha. V duhu razodeva očetno vladarsko moč z enako neizmerno silo [gewalte]. Ko duh prejema/spočenja [enpfaehet] to silo v Sinu in po Sinu, (sam) postaja silen ob vsakem napredovanju, tako da postane enak in silen v vseh krepostih in v vsej popolni čistosti, da potemtakem ne to, kar mu je ljubo, ne ono, kar ga boli [in liep noch leit], ne nič, kar je Bog ustvaril v času, ne more premotiti človeka, temveč ta v tem krepko stoji kot v Božji moči [kraft], nasproti kateri so vse stvari majhne in nemočne [niht vermügende].

Drugič se Jezus razodene v duši z neizmerno Modrostjo, ki je On sam in v kateri se spoznavajo tako Oče z vso svojo očetno vladarsko močjo kakor taista Beseda, ki je tudi sama Modrost, in vse, kar je v njej, tako, kakor je eno. Ko se ta Modrost zedini z dušo, so ji popolnoma odvzeti vsakršen dvom in vsakršna zabloda in vsakršna tema ter je prestavljena v čisto, jasno luč, ki je Bog sam, kakor govori prerok: “Gospod, v Tvoji luči bomo spoznavali luč” (Ps 35,10). Tedaj bo Bog z Bogom spoznan v duši; tedaj bo duša s to Modrostjo spoznavala samo sebe in vse stvari,[7] in taista Modrost jo bo spoznavala z Njim samim, in s taisto Modrostjo bo spoznavala očetno vladarsko moč v (njeni) strašljivi sili spočenjanja [berhafticheit] in bitnostnostno bivajočnost [weselîche isticheit] v preprosti enosti brez sleherne različnosti.

Jezus se obenem razodeva z neizmerno sladkostjo in obiljem, ki vreta iz moči Svetega Duha in prekipevata ter z razlivajoče se bogatim obiljem in sladkostjo strujata v vsa prejemljiva srca. Ko se Jezus razodene s tem obiljem in s to sladkostjo ter se združi z dušo, se duša s tem obiljem in s to sladkostjo vlije vase in iz same sebe in čez samo sebe in čez vse stvari milostno, z močjo brez sredništva [âne mitel], nazaj v svoj prvi začetek [begin]. Tedaj je zunanji človek poslušen svojemu notranjemu človeku[8] vse do svoje smrti in je v stalni spokojnosti venomer v Božji službi.

Da bi Jezus lahko prišel tudi v nas, da bi izgnal in pometel vse ovire in nas naredil eno, kakor je kot eno z Očetom in Svetim Duhom Bog, ter da bi tako postali in vekomaj ostali z Njim eno, nam Bog pomagaj. Amen.

 

[1] Tj. enakosti. Prim. ustrezno opombo v drugem delu Knjige božje tolažbe.

[2] Eckhart tu poudari, da bo v pridigi govoril le dobrih, čeprav ne tudi popolnih ljudeh: o trgovcih, ki z Bogom barantajo za ceno svojih dobrih del in jih zato ne delajo brez zakaj (âne war umbe), kot se glasi Eckhartov terminus technicus.

[3] O luči v tem smislu govori Mojster Eckhrat tudi v 59. pridigi (“Et cum factus esset Jesus annorum duodecim”).

[4] Natančen pomen te besede v različnih predložnih zvezah in kontekstih je težko podati. V srednjeveški visoki nemščini pomeni “lastnino”, “posest”. Eckhart jo uporablja kot prevedek za sho­lastično proprietas, ne pa za qualitas. Zdi se, da zveza mit eigenschaft, db. “s svojostjo”, vselej predpostavlja subjektivno prisvajanje, jemanje nečesa za svoje in s tem osebno svojilno razmerje do nečesa (navsezadnje do sebe), ne pa objektivnih lastnosti (kvalitet) tistega, kar je v posesti. Zato bi jo bilo tu in tudi drugje prav tako mogoče smiselno prevesti z “v veza­nosti na svoje” ali “na jaz”.

[5] Tj. vezanost na jaz.

[6] Tj. vezanosti na svoje oziroma na jaz.

[7] Ko se duša zedini s Sinom kot Modrostjo, v njej steče notranje­trojični proces spoznavanja; z Očetom spoznava Sina, tj. Modrost, v Njem pa ideje, samo sebe in vse reči.

[8] V zvezi z notranjim in zunanjim človekom prim. traktat O pleme­nitem človeku.