Najnovejši prispevki

Kategorije

Arhiv

Dolina Plistos

Omfalos

Preročišče je pravzaprav to modro
nebo, ki se je razsulo povsod okrog nas,
beli vrhovi, izgubljeni med belimi
oblaki, na mlačnem soncu, tukaj sta se
srečala dva orla in sem smo padli mi,
samo da se oddaljujemo, ne stojimo,
modri avto, popek sveta, medtem ko vse okoli nas
na veliko žrtvuje in prerokuje in je vsak
gozdič na postajališčih Apolonov tempelj,
kjer tečejo heksametri ptičic, ki nas
z ugodnimi znamenji vodijo naprej,
še naprej, na varno pot.

 

**

Kako me glasovi, o bog, spremljajo, vrejo
iz preteklosti kot nezamenjane
smrti, prikazni, posthumna zmeda, zbirka
moje preteklosti, podivjani šumi,
ki prihajajo iz privatnega pekla.
Vrejo, navaljujejo, da bi potopili še to,
kar mi je komaj ostalo, tisto, kar vidim,
tisto odspredaj se cepi odzadaj. Ali pa so to, o bog,
bogovi cest, lačni žrtve, jezni
in razjarjeni, zato se ustavimo, žrtvujemo
na počivališču, in potem krenemo
naprej, z zemljevidom na srcu, spet
z bogovi
na svoji strani.

 

**

                                     v peloponeških gorah

Nisi mogla verjeti, da so to ovce,
volnene blazine in odeje, na lepem vsenaokrog
nas. Odpirala si oči in skakala v valove
runa, ki so nas zalivali z vseh strani,
na sredi ceste. Skozi okno si se,
na zadnjem sedežu avta, dotikala spanca, ki
si se ga ravno otresala. Peljali smo se naprej,
s hitrostjo ovčjega koraka ovac, ki so skakljale
v gručicah in butale z glavami. Celo
zarotniški smehljaj duhovnika (»kaj pa
jim morem«) v obledeli halji in s palico,
zariplega in zabuhlega v obraz, je bil
del teh še vedno živih ras.

 

 

E.

Še pred kakšnimi petdesetimi leti
so v tem amfiteatru gledali Ajshila
kmetje s svojimi mulami in osli. Štrcale
so, v duhu, prešane olive in se mešale
s privzdignjenimi občutki, doživljali so
nenavadno katarzo.

Zdaj na odru neki gospod z opernim
glasom testira domete antične akustike.
Drugi zadovoljno ploskajo.

Stari so postavljali mesta v zelenih dolinah,
mi smo jih preselili na hribe in utrdili,
potem pa, potem je prišla moderna puščava,
z nami kakor fatamorganami.

Poldrugi tisoč kilometrov na jug, oči,
lačne na poti, da smo zdaj med ruševinami,
razcvetelim drevjem, na aprilskem soncu,
kjer predstave niso bile zamenjava za življenje,
temveč dragoceni presežek.

 

 

Razposajenke

Ko si zagledala te čudne razposajenke,
za steklom, v vitrini muzeja, nisi mogla
verjeti, da so tako stare, in izkopane
in očiščene, samo da bi jih ti lahko videla.
Nisi mogla odtrgati oči od tistega,
kar je bilo v tem trenutku samo tvoje.
Mikenske figurice, izpred arhajskega smehljaja,
z rokami dvignjenimi kvišku, kot bi se česa veselile,
so bile zate nasmešek same po sebi, daleč
od slehernega brezna preteklosti, agamemnonov
in kiklopskih temin, ti, z nama, sedanjosti
ponujena roka, srečanje dveh ozarjenih,
in tako oddaljenih otroštev.

 

 

Ožina

Ali so bili to tisti Megarci,
saj je to Megara, kajne, levo od
avtoceste? Ki so orali sveto zemljo,
prav to, mimo katere se peljemo,
zavezniki Lakedemoncev, tik pred
velikim razdorom, obtoženi
od Aten, takrat, veš,
ko je izbruhnila kuga in je Perikleju
oblast začela polzeti
iz rok. Pa kolobocija v Atenah
in njegova skorajšnja smrt,
za kugo, ali čim drugim,
tako govorijo,
vendar nihče ne ve,
kakšna je bila resnica.  

(Tu nekje je, izgubljena, tudi Elevzina,
in njeni misteriji, izgubljeni.)

Industrijska cona, in začenja smrdeti,
grabi za grlo, nos, tovarne, rafinerije,
pošasti iz kovine in stekla
– zapiramo okna in navijamo
glasbo, umikamo se v svojo kabino,
v edini preostali tempelj, v gibanju,
po koncu sveta, točka, točkica
v pokrajini, ki to ni več.  

 

 

Dolina Plistos

                                    Jacquesu Lacarrièru

Nihče ne ve, da v dolini vse vrvi od predanega
dela meščanov, nihče ne ve, nihče ne vidi
tistega, kar poteka tam doli v nasadih oljk,
skrito za njihovim srebrnim sijajem, ob vznožju
teh pečin, na katerih so ustanovili preročišče.

Od tod, s hotelskega balkona, se komajda opazijo
senčne stezice, pešpoti, potoki, rečice,
povodje, ki se od tod steka proti morju v daljavi.

Kraj, kamor je padel kamen in označil popek sveta,
svetišče, kjer so v transu razbirali usodo.
Sveta voda je govorila.

Tudi mi se ne bomo spustili dol, vendar bomo odnesli
v spominu tisto, česar nismo videli. Male mline,
ki meljejo olive, vaščane, kako prevažajo svoje
dragoceno blago ali ga obirajo ali počivajo
zleknjeni pod stoletnimi debli. To olje,
v katerem se še zmeraj, na soncu, lomi
njihova usoda.

 

**

                                          v Kastrakiju

Povzpeli so se tja gor, da bi se skrili
ali bili bliže Bogu?

Ko se vzpenjam po ozkih stopnicah,
skoraj brez ograje, se mi dozdeva,
kot da me drži tvoja roka,
da sem jaz otrok.

Na tej skali-podočnjaku
se je zmestila cerkvica. Notri je
freska, ki prikazuje divje zveri,
kako bljuvajo kose pravičnikov,
ki so jih požrle. Tako bo
na poslednji sodbi.

Z vrha pa se, skozi kopreno, oko
ne ve, kje bi se ustavilo, v daljavi vidijo
drugi podočnjaki-grebeni. Spodaj obdelani svet,
žive meje, dvorišča, zbite poti
in uličice: vas.

Hiška, v kateri smo se nastanili,
se mi od tod zdi kot naš edini dom.

 

 

Barvi potovanja

Ustavili smo se tu, ne zato, da bi si oddahnili,
temveč da bi kupili pomaranče in jagode.
Zbudimo prodajalca, ki se je zleknil in zaspal
v svoji uti. Oranžna in rdeča
sta barvi tega našega potovanja, mogoče edino,
česar se bom nekoč pozneje spominjal.
Ne bela barva vrhov niti zelena gričev,
oranžna in rdeča, v vajinih rokah,
poljski maki, ki brzijo naprej hitreje od ceste.

 

 

Velika glasba

                                 Atene, januarja 2015

Pomaranče na drevju, limone
se svetlikajo iz krošenj, ptice pevke
so tu in pojejo, vse je zeleno in modro
in belo, ali sem si to zaslužil?
Medtem ko hodim po ulicah, se mi zdi,
da je vsaka stvar tako stvarna, stvarnejša
od stvarnega, vendar ne nadstvarna, samo tu,
zares tu, lepa ideja v svoji lepi
obliki v zimski svetlobi. Ali sem si
to zaslužil? Jaz, barbar, ki prihaja
iz oblačnih in sivih krajev,
ki so jim bogovi
že zdavnaj obrnili hrbet.

V svetlobo sem prišel, kako naj se iz svetlobe
vrnem domov?

 

**

                              pri Korintskem prekopu

Ničesar nam niste zapustili, vendar se vas
še danes spominjamo. Aleksander, Filipov sin,
in Grki brez Lakedemoncev. Šapa Peloponeza
je vaša domovina, na krempljih katere ste si
brusili svoje kremplje. Na tej ožini ste
gradili vidne in nevidne zidove,
se zapirali vase, se ograjevali pred svetom,
celo ko ste bili na videz v njem. Kiklopski
graditelji, zavrti v razvoju,
Peloponežani. Morilci in vojščaki, ta prekop je
morda edina stvaritev, ki nam jo zapuščate,
kajti stoletja po vas ste to kljub vsemu
izkopali vi, Lakedemonci
brez Lakedemoncev.

 

 

Fotografija

Na atiški obali, na robu, v rdečini
sončnega zahoda. Strmina tik ob bregu,
ozka proga, kdove od kdaj opuščena,
potem morje, čisto, zelenkasto. Tišina, mir,
požar svetlobe, kot na kakšni veduti, barka,
ki jo spremljajo galebi. Veselje. V daljavi
slavna geografija, tukaj slava trenutka.
In slikaš naše sence na rdeči pečini
nasproti sonca, vsi trije smo upognili
roke v komolcih in jih dvignili kvišku
kakor mikenske figurice v vitrini.

 

 

T.

Na hribu je epitaf, ki jih pomni, tristoterico
in njihovega poveljnika, spodaj se je soteska
medtem spremenila v dolino. Delo zemlje
in vode, sedimentacija, stoletja, zato da je
danes tu dovolj prostora za strupene izparine.

Rafinerija nečesa. Kilometre prej,
kilometre potem ne moreš odpreti
okna. Smrad je vsepovsod, na koži, in notri,
celo na stranišču avtogrila.

Dolina je čudovita, morje je v daljavi
in se ga več ne vidi,na drugi strani gore,
ob vznožju so, spet, oljčni nasadi.
Dead Valley, vprašam zakaj, zakaj ravno tu,
na tem kraju, tu je vendar ta soteska – the history
mi skozi nasmeh odgovarja
mladenič, ki mi nataka bencin.

 

 

Pastir

Vi ste ustvarjali, mi loščimo
vaše ostaline. Po okljukih gozdičev
in postajališč prisluškujemo odjeku
vaše svete zemlje. Poslušamo govor
oljk, ki se zelenijo v zimi,
celo na snegu. Radi bi bili
kakor vi, vendar že od zdavnaj
nimamo avre. Po malem krademo od vas,
toda v glavnem napačne reči.

Tisti pastir na bregu, njegove ovce
in pes ovčar so tu, v tem razgledu,
že tako dolgo, da mi tega ne moremo
niti videti več.

 

 

Barbarova izpoved

Moja dežela je obupna, revna,
izgubljena, in iskreno se vam poklanjam,
kot se poklanjam vašim bogovom.
Dosegli ste vse, kar se je dalo doseči,
potem pa se umaknili, ne pa tudi izginili, skupaj
s svojimi deli, pustili ste samo črepinje
ostalin. Kot drugi pred mano prihajam sem,
da bi neopaženo ukradel vsaj delček vašega
marmorja, najden v zemlji, sonca, ki me bo grelo
v mojih hladnih barbarskih nočeh na severu.
In to potovanje je podobno sanjam,
dvigaš se iz sebe, potem pa spet padeš v temo.

 

 

Gornje mesto

                             Solun, aprila 2015

Vsako jutro je mesto bela žerjavica
pod prvim soncem. Z balkona, na hribu,
dve barki zasidrani v zalivu. En
čoln. Veduta, ki jo vidiš
in ki te vidi.

V mislih bizantinske cerkvice,
skoraj enake, vendar tako različne, torte,
tihe in nevpadljive, ki glasijo
slavo nekega
nevsiljivega Boga.

Vonj po jutranjem pecivu iz sosednjih hiš,
prve ptice na nebu. Širjava pogleda, pomlad,
topli zrak z morja.

Ko pridem ven, so mačke že zavzele
ulice. To je njihov raj. Na tlaku,
v svetlobi.

Tukaj živijo. Tukaj bi
lahko živel tudi jaz.

 

**

Kaj vzeti, od magnetkov, kot simbol
tega mesta, v prodajalni spominkov pod njegovimi
zidovi, rimskimi, bizantinskimi in turškimi hkrati,
na katerih danes plapola po tvojem najlepša zastava
na svetu? Dolgo izbiraš, vendar ni nje,
po kateri se mesto imenuje, in ne vemo, kakšna je bila,
Tesalonika, hči enega, polsestra drugega
in žena tretjega. In odločiš se, da boš vzela tako Filipa
kot Aleksandra in Rotondo in talnega Dioniza
za svoj kotiček na hladilniku.

 

 

Poljedelstvo

Glej, pišem, obdelujem zemljo, kultura,
agrikultura, najprej globoko oranje,
s širokimi zamahi plugov, naprej,
v globino, prav do podlage. Kar je bilo
spodaj, rumeno, ilovica, pride na svetlo,
črna prst pa gre dol, da bo vse pomešano,
razporejeno in uravnoteženo, humus
življenja in glina forme. In gnojilo
iz slik in sanj po vrhu, tako da gniloba vse
prežame, ker se iz gnilobe rojeva življenje.
Potem pa plitvo oranje, razdrobiti, pobranati,
poravnati, dobro napeti posteljo
zemlje, na katero bo leglo seme pesmi.

 

**

Od zdaj in naprej te bo vedno
spremljala ta iluzija, da se z gibanjem
nekam gre. To je začetek ostanka
tvojega življenja. Začetek začetka
ostanka tvojega življenja. Zenon, aporija,
zajec in želva. In videl boš samo tisto,
kar si že videl, in v drugih mestih
boš samo v svojem mestu,
kot da se ne bi niti premaknil. Pozdravi,
obrazi, pogledi, vse to bo enako,
kot si zapravil svoje življenje doma,
tako ga boš še naprej trošil po cestah,
po katerih se boš premikal.

 

 

Spomni se najhujšega

Vedno se spomni najhujšega, kar se ti
je zgodilo, vedno se spomni najtežjega
dneva v svojem življenju.
Ne obstaja nič bolj zdravilnega,
koristnega, nič, kar bi te bolj
spreminjalo v človeka. Potem pa
pojdi naprej, s pogledom uprtim
v daljavo, videl boš, kako se
prostor razvija pred tabo,
kako se stvari odmikajo
in ti delajo prostor,
da lahko greš mimo.

 

**

Treba je potovati iz hladnega v toplo,
osvoboditi se teme domače province, postati
lažji. Če je mogoče, prispeti vsaj do drugega
morja. Videti pinije, ki so njihove krošnje,
čeprav v zraku, vedno v vodi. In ko prispeš,
kamor si krenil, se zahvali tamkajšnjemu bogu,
sprejmi nase svetlobo in topel veter.
Žrtvuj daritev, v mislih, na praznem
trgu, ki je popolnoma tu in hkrati kakor oblak
v večni premeni. Toda, predvsem, v sebi
zadrži vse leto, čeprav si iz zime
prešel v pomlad, naj bo vsak
tvoj pogled
drug letni čas.

 

Dejan Ilić se je rodil v Travniku leta 1961, od leta 1969 pa živi v Beogradu. Doštudiral je italijanski jezik in književnost, ukvarja se z literarnim prevajanjem. Objavil je številne pesniške zbirke, mdr. Figure (1995), Lizbona (Lisabon, 2001), Tobačna pot (Duvanski put, 2003), Četrt (Kvart, 2005), Črte pobega (Linije bega, izbor, 2011), Kataster (Katastar, 2013). Za svoje pesniško in prevajalsko delo je prejel nagrade Đura Jakšiča, Branka Miljkovića in Miloša N. Đurića. Za zadnjo doslej izdano pesniško zbirko Dolina Plistos, iz katere so prevedene pesmi in ki je izšla leta 2017 pri založbi Povelja v Kraljevu, je prejel nagrado Meše Selimovića za leto 2017.

Dolina Plistos

Omfalos

Preročišče je pravzaprav to modro
nebo, ki se je razsulo povsod okrog nas,
beli vrhovi, izgubljeni med belimi
oblaki, na mlačnem soncu, tukaj sta se
srečala dva orla in sem smo padli mi,
samo da se oddaljujemo, ne stojimo,
modri avto, popek sveta, medtem ko vse okoli nas
na veliko žrtvuje in prerokuje in je vsak
gozdič na postajališčih Apolonov tempelj,
kjer tečejo heksametri ptičic, ki nas
z ugodnimi znamenji vodijo naprej,
še naprej, na varno pot.

 

**

Kako me glasovi, o bog, spremljajo, vrejo
iz preteklosti kot nezamenjane
smrti, prikazni, posthumna zmeda, zbirka
moje preteklosti, podivjani šumi,
ki prihajajo iz privatnega pekla.
Vrejo, navaljujejo, da bi potopili še to,
kar mi je komaj ostalo, tisto, kar vidim,
tisto odspredaj se cepi odzadaj. Ali pa so to, o bog,
bogovi cest, lačni žrtve, jezni
in razjarjeni, zato se ustavimo, žrtvujemo
na počivališču, in potem krenemo
naprej, z zemljevidom na srcu, spet
z bogovi
na svoji strani.

 

**

                                     v peloponeških gorah

Nisi mogla verjeti, da so to ovce,
volnene blazine in odeje, na lepem vsenaokrog
nas. Odpirala si oči in skakala v valove
runa, ki so nas zalivali z vseh strani,
na sredi ceste. Skozi okno si se,
na zadnjem sedežu avta, dotikala spanca, ki
si se ga ravno otresala. Peljali smo se naprej,
s hitrostjo ovčjega koraka ovac, ki so skakljale
v gručicah in butale z glavami. Celo
zarotniški smehljaj duhovnika (»kaj pa
jim morem«) v obledeli halji in s palico,
zariplega in zabuhlega v obraz, je bil
del teh še vedno živih ras.

 

 

E.

Še pred kakšnimi petdesetimi leti
so v tem amfiteatru gledali Ajshila
kmetje s svojimi mulami in osli. Štrcale
so, v duhu, prešane olive in se mešale
s privzdignjenimi občutki, doživljali so
nenavadno katarzo.

Zdaj na odru neki gospod z opernim
glasom testira domete antične akustike.
Drugi zadovoljno ploskajo.

Stari so postavljali mesta v zelenih dolinah,
mi smo jih preselili na hribe in utrdili,
potem pa, potem je prišla moderna puščava,
z nami kakor fatamorganami.

Poldrugi tisoč kilometrov na jug, oči,
lačne na poti, da smo zdaj med ruševinami,
razcvetelim drevjem, na aprilskem soncu,
kjer predstave niso bile zamenjava za življenje,
temveč dragoceni presežek.

 

 

Razposajenke

Ko si zagledala te čudne razposajenke,
za steklom, v vitrini muzeja, nisi mogla
verjeti, da so tako stare, in izkopane
in očiščene, samo da bi jih ti lahko videla.
Nisi mogla odtrgati oči od tistega,
kar je bilo v tem trenutku samo tvoje.
Mikenske figurice, izpred arhajskega smehljaja,
z rokami dvignjenimi kvišku, kot bi se česa veselile,
so bile zate nasmešek same po sebi, daleč
od slehernega brezna preteklosti, agamemnonov
in kiklopskih temin, ti, z nama, sedanjosti
ponujena roka, srečanje dveh ozarjenih,
in tako oddaljenih otroštev.

 

 

Ožina

Ali so bili to tisti Megarci,
saj je to Megara, kajne, levo od
avtoceste? Ki so orali sveto zemljo,
prav to, mimo katere se peljemo,
zavezniki Lakedemoncev, tik pred
velikim razdorom, obtoženi
od Aten, takrat, veš,
ko je izbruhnila kuga in je Perikleju
oblast začela polzeti
iz rok. Pa kolobocija v Atenah
in njegova skorajšnja smrt,
za kugo, ali čim drugim,
tako govorijo,
vendar nihče ne ve,
kakšna je bila resnica.  

(Tu nekje je, izgubljena, tudi Elevzina,
in njeni misteriji, izgubljeni.)

Industrijska cona, in začenja smrdeti,
grabi za grlo, nos, tovarne, rafinerije,
pošasti iz kovine in stekla
– zapiramo okna in navijamo
glasbo, umikamo se v svojo kabino,
v edini preostali tempelj, v gibanju,
po koncu sveta, točka, točkica
v pokrajini, ki to ni več.  

 

 

Dolina Plistos

                                    Jacquesu Lacarrièru

Nihče ne ve, da v dolini vse vrvi od predanega
dela meščanov, nihče ne ve, nihče ne vidi
tistega, kar poteka tam doli v nasadih oljk,
skrito za njihovim srebrnim sijajem, ob vznožju
teh pečin, na katerih so ustanovili preročišče.

Od tod, s hotelskega balkona, se komajda opazijo
senčne stezice, pešpoti, potoki, rečice,
povodje, ki se od tod steka proti morju v daljavi.

Kraj, kamor je padel kamen in označil popek sveta,
svetišče, kjer so v transu razbirali usodo.
Sveta voda je govorila.

Tudi mi se ne bomo spustili dol, vendar bomo odnesli
v spominu tisto, česar nismo videli. Male mline,
ki meljejo olive, vaščane, kako prevažajo svoje
dragoceno blago ali ga obirajo ali počivajo
zleknjeni pod stoletnimi debli. To olje,
v katerem se še zmeraj, na soncu, lomi
njihova usoda.

 

**

                                          v Kastrakiju

Povzpeli so se tja gor, da bi se skrili
ali bili bliže Bogu?

Ko se vzpenjam po ozkih stopnicah,
skoraj brez ograje, se mi dozdeva,
kot da me drži tvoja roka,
da sem jaz otrok.

Na tej skali-podočnjaku
se je zmestila cerkvica. Notri je
freska, ki prikazuje divje zveri,
kako bljuvajo kose pravičnikov,
ki so jih požrle. Tako bo
na poslednji sodbi.

Z vrha pa se, skozi kopreno, oko
ne ve, kje bi se ustavilo, v daljavi vidijo
drugi podočnjaki-grebeni. Spodaj obdelani svet,
žive meje, dvorišča, zbite poti
in uličice: vas.

Hiška, v kateri smo se nastanili,
se mi od tod zdi kot naš edini dom.

 

 

Barvi potovanja

Ustavili smo se tu, ne zato, da bi si oddahnili,
temveč da bi kupili pomaranče in jagode.
Zbudimo prodajalca, ki se je zleknil in zaspal
v svoji uti. Oranžna in rdeča
sta barvi tega našega potovanja, mogoče edino,
česar se bom nekoč pozneje spominjal.
Ne bela barva vrhov niti zelena gričev,
oranžna in rdeča, v vajinih rokah,
poljski maki, ki brzijo naprej hitreje od ceste.

 

 

Velika glasba

                                 Atene, januarja 2015

Pomaranče na drevju, limone
se svetlikajo iz krošenj, ptice pevke
so tu in pojejo, vse je zeleno in modro
in belo, ali sem si to zaslužil?
Medtem ko hodim po ulicah, se mi zdi,
da je vsaka stvar tako stvarna, stvarnejša
od stvarnega, vendar ne nadstvarna, samo tu,
zares tu, lepa ideja v svoji lepi
obliki v zimski svetlobi. Ali sem si
to zaslužil? Jaz, barbar, ki prihaja
iz oblačnih in sivih krajev,
ki so jim bogovi
že zdavnaj obrnili hrbet.

V svetlobo sem prišel, kako naj se iz svetlobe
vrnem domov?

 

**

                              pri Korintskem prekopu

Ničesar nam niste zapustili, vendar se vas
še danes spominjamo. Aleksander, Filipov sin,
in Grki brez Lakedemoncev. Šapa Peloponeza
je vaša domovina, na krempljih katere ste si
brusili svoje kremplje. Na tej ožini ste
gradili vidne in nevidne zidove,
se zapirali vase, se ograjevali pred svetom,
celo ko ste bili na videz v njem. Kiklopski
graditelji, zavrti v razvoju,
Peloponežani. Morilci in vojščaki, ta prekop je
morda edina stvaritev, ki nam jo zapuščate,
kajti stoletja po vas ste to kljub vsemu
izkopali vi, Lakedemonci
brez Lakedemoncev.

 

 

Fotografija

Na atiški obali, na robu, v rdečini
sončnega zahoda. Strmina tik ob bregu,
ozka proga, kdove od kdaj opuščena,
potem morje, čisto, zelenkasto. Tišina, mir,
požar svetlobe, kot na kakšni veduti, barka,
ki jo spremljajo galebi. Veselje. V daljavi
slavna geografija, tukaj slava trenutka.
In slikaš naše sence na rdeči pečini
nasproti sonca, vsi trije smo upognili
roke v komolcih in jih dvignili kvišku
kakor mikenske figurice v vitrini.

 

 

T.

Na hribu je epitaf, ki jih pomni, tristoterico
in njihovega poveljnika, spodaj se je soteska
medtem spremenila v dolino. Delo zemlje
in vode, sedimentacija, stoletja, zato da je
danes tu dovolj prostora za strupene izparine.

Rafinerija nečesa. Kilometre prej,
kilometre potem ne moreš odpreti
okna. Smrad je vsepovsod, na koži, in notri,
celo na stranišču avtogrila.

Dolina je čudovita, morje je v daljavi
in se ga več ne vidi,na drugi strani gore,
ob vznožju so, spet, oljčni nasadi.
Dead Valley, vprašam zakaj, zakaj ravno tu,
na tem kraju, tu je vendar ta soteska – the history
mi skozi nasmeh odgovarja
mladenič, ki mi nataka bencin.

 

 

Pastir

Vi ste ustvarjali, mi loščimo
vaše ostaline. Po okljukih gozdičev
in postajališč prisluškujemo odjeku
vaše svete zemlje. Poslušamo govor
oljk, ki se zelenijo v zimi,
celo na snegu. Radi bi bili
kakor vi, vendar že od zdavnaj
nimamo avre. Po malem krademo od vas,
toda v glavnem napačne reči.

Tisti pastir na bregu, njegove ovce
in pes ovčar so tu, v tem razgledu,
že tako dolgo, da mi tega ne moremo
niti videti več.

 

 

Barbarova izpoved

Moja dežela je obupna, revna,
izgubljena, in iskreno se vam poklanjam,
kot se poklanjam vašim bogovom.
Dosegli ste vse, kar se je dalo doseči,
potem pa se umaknili, ne pa tudi izginili, skupaj
s svojimi deli, pustili ste samo črepinje
ostalin. Kot drugi pred mano prihajam sem,
da bi neopaženo ukradel vsaj delček vašega
marmorja, najden v zemlji, sonca, ki me bo grelo
v mojih hladnih barbarskih nočeh na severu.
In to potovanje je podobno sanjam,
dvigaš se iz sebe, potem pa spet padeš v temo.

 

 

Gornje mesto

                             Solun, aprila 2015

Vsako jutro je mesto bela žerjavica
pod prvim soncem. Z balkona, na hribu,
dve barki zasidrani v zalivu. En
čoln. Veduta, ki jo vidiš
in ki te vidi.

V mislih bizantinske cerkvice,
skoraj enake, vendar tako različne, torte,
tihe in nevpadljive, ki glasijo
slavo nekega
nevsiljivega Boga.

Vonj po jutranjem pecivu iz sosednjih hiš,
prve ptice na nebu. Širjava pogleda, pomlad,
topli zrak z morja.

Ko pridem ven, so mačke že zavzele
ulice. To je njihov raj. Na tlaku,
v svetlobi.

Tukaj živijo. Tukaj bi
lahko živel tudi jaz.

 

**

Kaj vzeti, od magnetkov, kot simbol
tega mesta, v prodajalni spominkov pod njegovimi
zidovi, rimskimi, bizantinskimi in turškimi hkrati,
na katerih danes plapola po tvojem najlepša zastava
na svetu? Dolgo izbiraš, vendar ni nje,
po kateri se mesto imenuje, in ne vemo, kakšna je bila,
Tesalonika, hči enega, polsestra drugega
in žena tretjega. In odločiš se, da boš vzela tako Filipa
kot Aleksandra in Rotondo in talnega Dioniza
za svoj kotiček na hladilniku.

 

 

Poljedelstvo

Glej, pišem, obdelujem zemljo, kultura,
agrikultura, najprej globoko oranje,
s širokimi zamahi plugov, naprej,
v globino, prav do podlage. Kar je bilo
spodaj, rumeno, ilovica, pride na svetlo,
črna prst pa gre dol, da bo vse pomešano,
razporejeno in uravnoteženo, humus
življenja in glina forme. In gnojilo
iz slik in sanj po vrhu, tako da gniloba vse
prežame, ker se iz gnilobe rojeva življenje.
Potem pa plitvo oranje, razdrobiti, pobranati,
poravnati, dobro napeti posteljo
zemlje, na katero bo leglo seme pesmi.

 

**

Od zdaj in naprej te bo vedno
spremljala ta iluzija, da se z gibanjem
nekam gre. To je začetek ostanka
tvojega življenja. Začetek začetka
ostanka tvojega življenja. Zenon, aporija,
zajec in želva. In videl boš samo tisto,
kar si že videl, in v drugih mestih
boš samo v svojem mestu,
kot da se ne bi niti premaknil. Pozdravi,
obrazi, pogledi, vse to bo enako,
kot si zapravil svoje življenje doma,
tako ga boš še naprej trošil po cestah,
po katerih se boš premikal.

 

 

Spomni se najhujšega

Vedno se spomni najhujšega, kar se ti
je zgodilo, vedno se spomni najtežjega
dneva v svojem življenju.
Ne obstaja nič bolj zdravilnega,
koristnega, nič, kar bi te bolj
spreminjalo v človeka. Potem pa
pojdi naprej, s pogledom uprtim
v daljavo, videl boš, kako se
prostor razvija pred tabo,
kako se stvari odmikajo
in ti delajo prostor,
da lahko greš mimo.

 

**

Treba je potovati iz hladnega v toplo,
osvoboditi se teme domače province, postati
lažji. Če je mogoče, prispeti vsaj do drugega
morja. Videti pinije, ki so njihove krošnje,
čeprav v zraku, vedno v vodi. In ko prispeš,
kamor si krenil, se zahvali tamkajšnjemu bogu,
sprejmi nase svetlobo in topel veter.
Žrtvuj daritev, v mislih, na praznem
trgu, ki je popolnoma tu in hkrati kakor oblak
v večni premeni. Toda, predvsem, v sebi
zadrži vse leto, čeprav si iz zime
prešel v pomlad, naj bo vsak
tvoj pogled
drug letni čas.

 

Dejan Ilić se je rodil v Travniku leta 1961, od leta 1969 pa živi v Beogradu. Doštudiral je italijanski jezik in književnost, ukvarja se z literarnim prevajanjem. Objavil je številne pesniške zbirke, mdr. Figure (1995), Lizbona (Lisabon, 2001), Tobačna pot (Duvanski put, 2003), Četrt (Kvart, 2005), Črte pobega (Linije bega, izbor, 2011), Kataster (Katastar, 2013). Za svoje pesniško in prevajalsko delo je prejel nagrade Đura Jakšiča, Branka Miljkovića in Miloša N. Đurića. Za zadnjo doslej izdano pesniško zbirko Dolina Plistos, iz katere so prevedene pesmi in ki je izšla leta 2017 pri založbi Povelja v Kraljevu, je prejel nagrado Meše Selimovića za leto 2017.

Najnovejši prispevki

Kategorije

Arhiv