Bojim se ognja

Anna świrszczyńska (prev. Jana Unuk)

Dan stvarjenja

Freska

Drevo prelepo, drevo zeleno,
polno hrušča in draguljev.
Blagoslovljeno drevo bleščeče,
drevo človeškega rodu.

Na vejah
sedi dvanajst vpijočih prerokov.
Mlade rdečelase Sibile
držijo na mogočnih kolenih
knjige. Njihove strani
se same obračajo
sredi sonca in groze.

Glej, prihaja dan Gospodov mogočni,
udaren ko strela,
bister ko krop.
Ta dan
je sredi milega lesketanja angelov
Jahve porodil svet.

Kako blaga sta
pogleda prvih ljudi.
Teh, ki preveč zares
poslušata zdravi smeh serafinov
in se previdno
učita dihati zrak in čas.

Z drevesa visijo listi
in sijoče pete prerokov.
Dvignita glavi.
Veter žvižga
v lepih sibilskih knjigah
in vama mrši lase,
skrbno začesani pričeski
omamljenih zaročencev.

Kako nebogljena sta
pogleda prvih ljudi.
Teh, ki s togimi kitami rož,
v pražnje zlikanih oblačilih
stopata pod drevesom rodu.

Ne razumeta nič,
ne slišita. Niti takrat,
ko stopita iz kroga varne topline,
iz šumne sence
okroglih listov, in utišana,
z glavo navzdol, v upočasnjenem ritmu –
pretekata v večnost.

 

Najmlajša otroka angela

Ko si me prvič poljubil,
sva postala par
najmlajših otrok angela,
ki sta ravno začela
dobivati perje.

Obmolčala sta sredi giba,
utihnila sredi diha,
začudena
vse do krvi
s telesom poslušata,
kako jima na lopaticah odganja
prvo peresce.

 

Napolnjena sem z ljubeznijo

Napolnjena sem z ljubeznijo,
kot veliko drevo z vetrom,
kot spužva z oceanom,
kot veliko življenje s trpljenjem,
kot čas s smrtjo.

 

Solze

Stara ženska joče,
postilja si v joku
kakor ptič v gnezdu.
Potaplja se
v globino joka.
Pogreza se z glavo
v temno pogreznjenost.
Solze ji tečejo po obrazu
kot majhne, tople živalce.
Gladijo stari obraz,
usmiljene so.

Zadnja omama
solz.

 

Kot Egipčan

Hočem biti tako čista,
da moje telo
ne bi metalo sence.
Da kot mrtvi Egipčan
v njem ne bi imela drobovja.

Da bi namesto drobovja
imela v njem luč.

 

Priročno sonce

Rada se grejem
na soncu, ki je v meni.
Počasi iztegnem
štiri tace in rep,
zatisnem oči
in predem.

Dobro je imeti zase
priročno sonce.

 

Moram se boriti z angelom

Moram se boriti s svojim angelom,
ki sem ga podedovala
po očetu in materi.

Pasel se je
na njunih solzah, jedel travo
njunih dveh nesreč,
pil vodo iz čistih izvirov
njunega trpljenja.
Zrasel je lep in zelo angelski,
njegova koža
je nevidna,
nima kože.
Požira mojo kožo, moj kožuh,
moje kremplje in čekane,
s čim se bom branila
pred svetom.

Mogoče bom ubila svojega angela.
Mogoče bo on ubil mene.

 

Prišla se je poslovit

Tretjega dne po smrti
se je mati prišla
poslovit od mene.

Ponoči sem slišala,
kako je šla h kavču
korak
za korakom. Ustavila
se je pri moji glavi.

Rekla sem: Mama,
ne pokaži se mi, mama,
srce mi bo počilo
od strahu.

Nič drugega
ji nisem rekla
v slovo.

 

Perem srajco

Zadnjič perem srajco
svojega očeta, ki je umrl.
Srajca vonja po znoju, spominjam
se tega znoja od otroštva,
toliko let
sem mu prala srajce in dolge spodnjice,
sušila sem jih
pri gašperčku v delavnici,
brez likanja
jih je oblekel.

Izmed vseh teles na svetu,
živalskih, človeških,
je samo eno oddajalo ta znoj.
Vdihavam ga
zadnjič. Ko perem to srajco,
ga uničujem
za vedno.
Zdaj
bodo ostale po njem samo še slike,
ki vonjajo po barvi.

 

Tolkla sem z glavo ob zid

Ko sem bila otrok,
sem molila prst v ogenj,
da bi postala svetnica.

Ko sem odraščala, sem
vsak dan tolkla z glavo ob zid.

Ko sem bila dekle,
sem skozi mansardno okno stopila
na streho,
da bi skočila.

Ko sem bila ženska,
sem imela po telesu uši.
Pokale so,
ko sem likala jopico.

Šestdeset minut
sem čakala na ustrelitev.
Šest let
sem bila lačna.

Potem sem rodila otroka,
rezali so me
brez anestezije.

Potem me je
trikrat ubila strela
in morala sem trikrat vstati od mrtvih
brez nikogaršnje pomoči.

Zdaj počivam
po treh vstajenjih.

 

Gradila sem barikado: pesmi iz varšavske vstaje

Ko smo gradili barikado

Bali smo se, ko smo pod obstrelom gradili
barikado.
Vinski bratec, draguljarjeva ljubica, frizer,
sami strahopetci.
Služkinja je padla na zemljo,
ko je dvigala kamen iz tlaka, zelo smo se bali,
sami strahopetci –
hišnik, branjevka, upokojenec.

Lekarnar je padel na zemljo,
ko je vlekel straniščna vrata,
še bolj smo se bali, tihotapka,
šivilja, tramvajar,
sami strahopetci.

Padel je fant iz poboljševalnice,
ko je vlekel žakelj s peskom,
zdaj smo se bali
zares.

Čeprav nas ni nihče silil,
smo pod obstrelom
zgradili barikado.

 

Mislili so, da sem umrla

Mislili so, da sem jaz padla
pod kroglami na uličnem vogalu.
In so jokali.

Stekla sem k tej, ki je padla,
hotela sem jo odnesti,
ampak je že odšla.

Ostalo je truplo,
malce podobno mojemu telesu,
ki se je nehalo bati krogel.

 

Čakam na ustrelitev

Moj strah postaja mogočnejši
z vsako sekundo
mogočna sem
kakor sekunda strahu
vesolje strahu sem
sem
vesolje.

Zdaj ko
stojim pred steno
in ne vem ali naj zaprem oči
ali naj jih ne zapiram.

Zdaj ko
stojim pred steno in čakam na ustrelitev.

 

Otrok se boji

Zvit v klobčič pri vhodu
s te strani, kjer pada senca,
poln groze, ker ne more
postati senca,
brez diha posluša,
kako se bližata
po tlaku grmeča škornja
nemškega vojaka.

 

Obraza barve železa

Ko so z neba lile
poslednje sodbe,
ko so živi zavidali pokojnim
za zavetje pod zemljo,
sta se po naključju srečala dva,
ki sta dolgo hrepenela drug po drugem.

Zgrožena sta zrla
v svoja obraza barve železa,
v volčje oči, v cape.

In ko sta se spet ločila,
da bi v dve nasprotni smeri
bežala pred smrtjo,
sta spoznala, da je umrla
njuna mala, lična ljubezen.

 

Zadnja kaplja zraka

Zaljubljenca sta umirala
v zasuti kleti.

Ko je že zmanjkalo zraka
smrt pa
je pozabila priti
kdo je takrat komu odstopil
zadnjo kapljo zraka?

 

Človek in stonoga

Jaz bom preživel.

Poiskal bom najglobljo klet,
zaprl se bom, nikogar ne bom spustil noter,
izkopal bom jamo v zemljo,
z zobmi izgrizel opeke,
skril se bom v zid, vstopil bom v zid
kakor stonoga.

Vsi bojo umrli, jaz pa
bom preživel.

 

Kriki izpod zemlje

Ko se je končal letalski napad
so pritekli ljudje vpili
tu so živi pokopani
sliši se kako kričijo
na to klet
so se zrušila tri nadstropja.

Ljudje so kopali z rokami
hoteli so odmetati tri nadstropja
z lopatami z rokami
s petimi prsti.
Kopali so dan in noč.

Zjutraj je bil drugi letalski napad
ubil je tiste ki so kopali
nihče več ni slišal
krikov izpod zemlje

 

Bojim se ognja

Zakaj se tako bojim,
ko tečem po tej
goreči ulici.

Saj tu ni vendar nikogar,
samo ogenj šumi do neba,
in ta pok ni bil bomba,
le tri nadstropja so se podrla.

Plešejo goli, osvobojeni plameni,
mahajo z rokami
skoz luknje oken,
greh je oprezati
za golimi plameni,
greh prisluškovati, kaj govori
svobodni ogenj.

Bežim pred to govorico,
ki se je razlegala po svetu
še pred govorico človeka.

 

Moje uši

Tečem po ulicah trupel,
preskakujem trupla,
na prsih pod bluzo
se premikajo
tople uši.

Samo one in jaz smo žive,
to nas povezuje.
Dajejo mi svoje premikanje
v mestu trupel,
kjer se nič več ne premika.
Krhke tako kot jaz
bi rade živele tako kot jaz.

Toda ko bom pritekla iz mesta trupel,
ko mi bo živ človek
odprl vrata žive hiše,
bom vrgla v ogenj bluzo skupaj z ušmi,
ki bi tako kot jaz
rade živele. 

 

Anna Świrszczyńska (1909, Varšava – 1984, Krakov) je ena najvidnejših poljskih pesnic 20. stoletja. Pisala je tudi drame, radijske igre ter poezijo in prozo za otroke. V mladosti je bila deležna umetnostne vzgoje v slikarski delavnici svojega očeta, avantgardističnega slikarja Jana Świerczyńskega (pesničin priimek je posledica napačnega zapisa v matični knjigi), in je dodobra spoznala evropsko slikarsko izročilo. Želela je študirati slikarstvo, toda zaradi pomanjkanja v umetniški družini se je vpisala na polonistiko na varšavski univerzi. Na njeno prvo, ob izidu zelo opaženo zbirko umetelno stiliziranih Pesmi in proze (Wiersze i proza) iz leta 1936 so delno vplivali Rimbaud, Iwaszkiewicz, srednjeveška in baročna poljska poezija, od slikarjev pa El Greco, Dürer, Carinik  Rousseau in Chirico. Anna Świrszczyńska je bila v predvojni poljski poeziji povsem originalen, samosvoj glas in se ni vzorovala po nobeni od uveljavljenih modernističnih smeri. Svoje zgodnje pesmi je sama poimenovala »slike, naslikane z besedo«. Po diplomi je v letih od 1936 do 1939 urejala revijo za otroke Mały Płomyczek. Med vojno je delovala v varšavskem ilegalnem kulturnem življenju in objavljala v ilegalnem tisku, za preživetje pa opravljala različna, tudi fizična dela. Leta 1944 se je kot bolničarka udeležila varšavske vstaje in nekoč eno uro čakala na ustrelitev. Po zadušitvi vstaje ji je uspelo pobegniti in se tako izogniti deportaciji v taborišče, na kar so bili obsojeni ujeti vstajniki, pozneje pa se ni več vrnila v Varšavo. Po osvoboditvi je živela v Krakovu, kjer je bila v letih 1946–1950 dramaturginja v mladinskem gledališču. Kljub izidu Zbranih pesmi leta 1958 je bila v tem obdobju bolj znana kot avtorica pesmi in proze za otroke. Leta 1967 je izdala Črne besede (Czarne słowa), stilizirano poezijo po vzoru afriške ljudske pesmi, ki upesnjuje različna, pogosto tesnobna eksistencialna stanja.

Po travmatičnih vojnih doživetjih je pesnica dolga leta iskala sredstva in obliko, s katerimi bi mogla izraziti vso grozo doživetega. Po modernističnih začetkih se je po vojni njena pozornost zaobrnila predvsem k vsebini upovedovanega, kar ji je narekovalo izredno okleščeno, lapidarno obliko skorajda brez metafor, ki njene pesmi po izrazu in slogu približuje poeziji Tadeusza Różewicza, prav tako globoko zaznamovanega z vojnimi travmami, podoben preobrat k večji razumljivosti in komunikativnosti pa je med vojno in po njej doživela tudi poezija Czesława Miłosza. Leta 1974 je izšla zbirka kratkih pesmi, skorajda miniatur – pretresljivih, toda brez slehernega patosa – z naslovom Gradila sem barikado (Budowałam barykadę), ki je – podobno kot prozno delo pesnika Mirona Białoszewskega Spominska knjiga iz varšavske vstaje (1970) – pomembno literarno pričevanje o varšavski vstaji. O iskanju lastnega stila se je Świrszczyńska leta 1973 programsko izrazila tako: »Vsaka pesem ima pravzaprav pravico, da terja novo poetiko, ustvarjeno enkratno, zato da izrazi njeno enkratno vsebino. Slog je pesnikov sovražnik, in njegova največja odlika je, če sploh ne obstaja. V paradoksni okrajšavi lahko rečemo, da ima pišoči dve nalogi. Prvo – ustvarjati lastni slog. Drugo – uničevati lastni slog. Drugo je težavnejše in zahteva več časa.« Literarna zgodovinarka Małgorzata Baranowska je v študiji iz leta 1993 v pesničini težnji k preprostemu slogu prepoznala, podobno kot pri Szymborski, odkrivanje vsakdanjosti, značilno za moderno poezijo. Vendar je po mnenju Baranowske Szymborska ubrala pot intelektualizma, Świrszczyńska pa je, nasprotno, »da bi prišla do prvobitnih, za človeka temeljnih in neizogibnih čustev, sklenila zavreči čim več komplikacij, čustva popolnoma razgaliti, kolikor se le da, poenostaviti podobo sveta in pretrgati z metaforo, aluzijo, z navezovanjem na tradicijo«. Seveda se tudi pri tem postopku kar sama vsiljuje primerjava z Różewiczem, samo da je bila Świrszczyńska pri ukinjanju pesniških sredstev še radikalnejša.

Njene poznejše zbirke so še Veter (Wiatr, 1970), Baba sem (Jestem baba, 1972), Srečna kakor pasji rep (Szczęśliwa jako psi ogon, 1978), po pesničini smrti je izšla še zbirka Trpljenje in radost (Cierpienie i radość, 1985). Pomembni temi njenega opusa sta tudi ženska usoda in ljubezen, osvetljeni s karseda različnih zornih kotov, izpovedovani skozi usta različnih ženskih lirskih subjektov. Njene pesmi z ljubezensko tematiko razkrivajo temeljno, tragično razklanost na telo in od njega odmaknjeno, hladno analizirajočo zavest. Zaradi te dvojnosti in poudarjenega doživljanja minljivosti človeškega obstoja jo je štel Czesław Miłosz, ki je njen opus zelo cenil kot inovativen in prelomen pojav v sodobni poljski poeziji in ji je kot edini izmed poljskih pesnikov posvetil celo monografijo z naslovom Poglejte, kdo je bil med nami (Jakiegoż to gościa mieliśmy, 1996), za metafizično pesnico: »V razdvojenosti na zavest in telo je največja originalnost njenih pesmi. To ni nič drugega kot srednjeveško in baročno spoznanje o minljivosti lastnega telesnega obstoja ali celo udeležba v mrtvaškem plesu. Od časov Mikołaja Sępa Szarzyńskega poljska poezija ni imela enako metafizičnega (…) pesnika, kot je Świrszczyńska.« Prav v uvodu v eno izmed njenih angleškojezičnih prevodnih zbirk je Miłosz zapisal svojo znamenito definicijo poljske šole poezije, za katero je značilen »spoj zgodovinske izkušnje z individualno usodo«, in Anno Świrszczyńsko uvrstil med takšne poljske pesnike 20. stoletja, kot so bili Tadeusz Różewicz, Zbigniew Herbert, Wisława Szymborska, Adam Zagajewski in Miłosz sam. Anna Świrszczyńska je tudi avtorica dramskih del, kot so Razglas na zidu (Odezwa na murze, 1951), Streli na Długi ulici (Strzały na ulicy Długiej), Orfej (Orfeusz, 1956) itd. Njene pesmi so v angleščino prevajali Magnus J. Kryński, Robert Maguire in Czesław Miłosz, in sicer pod njenim medvojnim ilegalnim imenom Anna Swir.