Slovar

Vid Snoj

Ta slovar noče biti celovit in izčrpen prikaz Eckhartovega besednjaka, ampak prej izbor temeljnih besed, iz katerih raste njegova mistična spekulacija. Namen slovarja je predvsem, da bralca, ki je na sledi mistični odvrnitvi od sveta in vzponu k Bogu vse do Božanstva, pomaga usmerjati in da mu hkrati kaže jezikovno globino Eckhartove mistagogije.Ob temeljnem in najpogostejšem prevedku kake besede slovar marsikdaj upošteva in na kratko pojasnuje tudi drug možen preve­dek, ki se večkrat pojavi v našem prevodu. Kadar se beseda v svojem pomenu premenja, je v našem prevodu ob drugem prevedku sicer vselej navedena beseda...

Majhni koraki, ki delajo zgodovino

Pavle Rak

Škripav in umazan vlak desetine kilometrov vozi skozi dim in peklenske rdeče ognje mimo zamegljenih visokih gor najrazličnejših smeti do osamljene umazane gostilne na morski obali, kjer ob breg nenehno butajo valovi, polni nesnage in strupa … To so uvodni kadri iz filma Konstantina Lopušanskega »Obiskovalec muzeja«. In to je povsem resnična slika deponije ruskega mesta, drugega po velikosti. A ne samo tega mesta …Iz svojega prekrasnega planeta smo naredili smrdljivo smetišče, živalske vrste izginjajo z neverjetno hitrostjo, gozdove spreminjamo v puščavo (na severu v močvirje), ocean je poln plastike … Je kakšna...

O plemenitem človeku

Mojster Eckhart (prev. Vid Snoj)

O PLEMENITEM ČLOVEKU[1]Naš Gospod v evangeliju govori: “Neki plemenit človek je odpotov­al v daljno deželo, da bi si pridobil kraljestvo, in se vrnil” (Lk 19,12). Naš Gospod nas s temi besedami uči, kako plemenito je v svoji naravi ustvarjen človek in kako božansko je to, k čemur more po milosti dospeti, ter vrh tega, kako naj človek pride tja. Tudi se te besede dotikajo velikega dela Svetega pisma.Prvič moramo vedeti, in to je tudi jasno vidno, da ima človek v sebi dvojno naravo: telo in duha. Zato neki spis[2] pravi: Kdor spozna samega sebe, spozna vsa ustvarjena bitja, kajti vsa ustvarjena bitja so...

O odmaknjenosti

Mojster Eckhart (prev. Vid Snoj)

Bral sem mnogo spisov poganskih učiteljev in prerokov Stare in Nove zaveze ter z resnobo in vso gorečnostjo iskal, katera je najvišja in najboljša krepost, s katero bi se lahko človek naj­bolj in najtesneje uskladil [gevüegen müge] z Bogom ter po milosti postal to, kar je Bog po naravi, in s katero bi bil v največji skladnosti s podobo, katera je bil v Bogu, v kateri med njim in Bogom ni bilo nobene razlike, preden je Bog ustvaril bitja. In ko bi premlel [durchgründe] vse spise, kolikor bi zmogel moj um in kolikor bi bil zmožen spoznati, ne bi ugotovil nič drugega, kot da čista odmaknjenost[1] prekaša vse, kajti vse kreposti...