Zelo koristna razprava za igumana Leontija o svetih očetih, ki so živeli v puščavi Sketis, in o razločevanju

Kasijan Rimski (prev. Benjamin Bevc)

Obvezo, ki sem jo dal[1] preblaženemu škofu Kastorju, da opišem življenje svetih očetov in njihov nauk, sem deloma poravnal s spisi o samostanskih pravilih in o osmih zlih mislih, ki sem jih (naslovil) nanj, zdaj pa sem sklenil, prečastiti Leontij, da to obvezo v celoti izpolnim. Odkar sem izvedel, da nas je omenjeni škof zapustil in se preselil h Kristusu, sem menil, da moram dopolniti preostalo pripoved in jo poslati tebi, ki si ga nasledil v kreposti in, z Božjo (pomočjo), v skrbi za samostan.

Ko sva torej jaz in sveti German, ki je bil od zgodnje mladosti moj duhovni prijatelj v šolah, v vojaški službi in v samotarskem življenju, prišla v puščavo Sketis, kjer so najbolj izkušeni očetje med samotarji, sva zagledala abo Mojzesa, svetega moža, bleščečega ne samo v praktičnih krepostih, ampak tudi v duhovnem motrenju. V solzah sva ga prosila, naj nama pove spodbudno besedo, s katero bi mogla doseči popolnost. Po vztrajnih prošnjah je dejal: »Otroka, vse kreposti in opravila imajo neki smoter.[2] Tisti, ki ga zasledujejo, se urijo, da dosežejo zaželeni cilj.[3] Tako poljedelec vneto obdeluje zemljo in včasih prenaša vročino sonca, drugič pa mraz; njegov smoter je, da zemljo očisti trnja in plevela, cilj pa uživanje sadov. Tudi trgovec se vneto ukvarja s posli in se ne boji nevarnosti ne na morju ne kopnem; njegov smoter je dobiček pri poslovanju, cilj pa uživanje dobička. Tudi vojak se ne boji ne vojnih nevarnosti ne nadlog bivanja v tujini; njegov smoter je, da zaradi poguma doseže višji čin, cilj pa dobiček, ki ga prinaša višji čin.

Tudi naš stan[4] ima svoj smoter in cilj, zaradi katerega vneto prenašamo vsak trud in napor. Zato nas med postenjem želja po jedi ne premaga, napor bedenja nas razveseljuje, branje in premišljevanje Pisem vneto opravljamo, pa tudi naporno delo, pokorščino, odpoved vsem zemeljskim stvarem in življenje v tej puščavi radi izpolnjujemo. Toda vidva, ki sta zavrgla domovino, sorodstvo in ves svet, sprejela pa bivanje v tujini[5] ter voljno prišla k nam, preprostim in neomikanim ljudem, povejta mi, kakšen je vajin smoter in kakšen cilj zasledujeta, da sta to storila?«

Odgovorila sva in rekla: »Zaradi nebeškega kraljestva.« Na to je aba Mojzes dejal: »Lepo sta povedala glede cilja, nista pa povedala, kateri smoter moramo imeti pred očmi, da dosežemo nebeško kraljestvo in ne skrenemo s prave poti?« Ko sva priznala, da ne veva, je starec odgovoril: »Kot rečeno: cilj našega stanu je nebeško kraljestvo, smoter pa je čistost srca, brez katere ni možno doseči tega konca. Naš um naj bo torej vedno osredotočen na ta cilj.

In če bi se kdaj pripetilo, da srce nekoliko skrene iz ravne poti, ga takoj pripeljimo nazaj k smotru in ga kakor stavbenik poravnajmo z ravnalom. To je vedel tudi blaženi apostol Pavel, ko je dejal: Pozabljam, kar je za menoj, in se iztegujem proti temu, kar je pred menoj, ter tečem proti smotru po nagrado, h kateri nas kliče od zgoraj.[6] Zaradi tega smotra tudi mi delamo vse, zaradi njega preziramo vse — domovino, sorodstvo, lastnino in ves svet —, da bi si pridobili čistost srca.

Če pa pozabimo na ta smoter, se nujno večkrat spotaknemo in večkrat zablodimo, ker hodimo v temi in stopamo izven ravne poti. To se je zgodilo mnogim, ki so na začetku svoje odpovedi[7] prezirali bogastvo, dobrine in ves svet, pozneje pa sta se zaradi motike, šivanke, peresa ali knjige v njih zbudila razburjenje in jeza.[8] Tega ne bi utrpeli, če bi se spomnili smotra, zaradi katerega so začeli prezirati vse stvari. Bogastvo namreč preziramo zaradi ljubezni do bližnjega, da ne bi odpadli od ljubezni, če se slučajno prepiramo glede bogastva in tako spodbujamo nagnjenost[9] k jezi. Kadar pa to isto nagnjenost k jezi do brata pokažemo tudi v majhnih stvareh, smo odpadli od smotra in nimamo nobene koristi od naše odpovedi. To je vedel tudi blaženi Apostol, ko je dejal: Če bi dal svoje telo, da bi zgorel, ljubezni pa bi ne imel, mi nič ne koristi.[10] Iz tega se naučimo, da popolnost ne nastopi takoj, ko se odrečemo[11] in odpovemo stvarem, temveč takrat, ko uresničimo ljubezen; njene lastnosti opiše Apostol sam, ko pravi: Ljubezen ni ljubosumna, se ne napihuje, se ne jezi, ne zavida, se ne ponaša, ne misli hudega.[12] Vse to sestavlja čistost srca.

Zaradi nje je treba opravljati vse: prezirati dobrine, prenašati post in bedenja, se ukvarjati z branjem in psalmi. In če moramo zaradi nje opravljati vse, je zagotovo ne bomo zanemarili, če se kdaj zgodi, da nas kakšen v Božjih očeh nujen opravek[13] ovira pri običajnem postu ali branju. Dobiček, ki ga prinaša post, namreč ne bo nikoli tolikšen, kot je škoda, ki jo prinaša jeza, pa tudi korist, ki jo prinaša branje, ne bo nikoli tolikšna, kot je škoda, ki nastane zaradi zaničevanja in užalostitve brata. Post, bedenja, premišljevanje Pisem, odpoved bogastvu in odrekanje celemu svetu namreč niso popolnost — kot je bilo rečeno —, temveč so orodja popolnosti. Ker v njih ne moremo najti popolnosti, ampak ta nastane z njihovo pomočjo,[14] se zaman ponašamo s postom, bedenjem, uboštvom in branjem Pisem, če ne uresničujemo ljubezni do Boga in do bližnjega. Kdor namreč uresničuje ljubezen, ima v sebi Boga in njegov um je vedno z Bogom.«

Glede tega je German vprašal: »Toda kdo, ki privezan na to meso, more imeti um vedno z Bogom, tako da ne misli na nič drugega — ne na obiskovanje bolnikov, ne na sprejemanje tujcev, ne na ročno delo ali druge potrebe, ki so za telo nujne in neizogibne? Skratka, kako more človeški razum vedno gledati nevidnega in nedoumljivega Boga in od njega ne biti ločen?«

Mojzes je dejal: »Vedno videti Boga in od njega ne biti ločen je — na način, na katerega mislita — nemogoče za človeka, ki živi v mesu[15] in ga veže slabost. Na drug način pa je mogoče videti Boga. Motrenje Boga namreč razumemo in dojemamo na mnogo načinov. Boga ne spoznavamo samo v njegovi blaženi in nedoumljivi bitnosti[16] — to je prihranjeno le njegovim svetim v prihodnjem veku —, ampak ga spoznavamo tudi iz veličine in lepote njegovih ustvarjenin,[17] iz njegovega vsakodnevnega upravljanja stvari[18] in previdnosti, iz njegove pravičnosti ter iz čudovitih del, ki jih v vsakem rodu kaže svojim svetim. Kadar pomislimo na neizmerno Božjo moč in na njegovo nikoli speče oko, ki preiskuje skrivnosti src in mu nič ne more biti prikrito, nas v srcu postane strah ter ga občudujemo in častimo. Kadar pomislimo, da šteje vodne kaplje,[19] pesek morja in zvezde neba, osupnemo zaradi veličine njegove narave in modrosti. Kadar pomislimo na njegovo neizrekljivo in nepopisno modrost in človekoljubje ter na nedoumljivo prizanesljivost, ki prenaša brezštevilne prestopke grešnikov, ga poveličujemo. Kadar pomislimo na njegovo veliko ljubezen do nas — ko nismo delali nič dobrega, je on, ki je Bog, blagovolil postati človek, da bi nas odrešil —, se v nas zbudi hrepenenje po njem. Kadar pomislimo, da je v nas premagal našega sovražnika, hudiča, ter nam samo zaradi odločitve[20] in teženja k dobremu podarja večno življenje, ga častimo. Obstajajo pa še brezštevilni drugi načini motrenja, ki v nas nastanejo sorazmerno z našim prizadevanjem in glede na stopnjo očiščenja; z njihovo pomočjo[21] vidimo in umevamo Boga.«

German pa je vprašal: »Kako to, da nas pogosto, čeprav tega nočemo, vznemirjajo mnoga premišljevanja[22] in zle misli ter nas varajo skoraj brez naše vednosti, ko se v nas prikradejo na skrivaj in zvito, tako da se jih ne samo ne moremo ubraniti, ampak jih tudi zelo težko prepoznamo? Rada bi tudi izvedela, ali je razum lahko popolnoma prost teh (misli) in prav nič vznemirjen?«

Mojzes je odgovoril: »Ni mogoče, da takšne misli ne bi vznemirjale razuma, vendar jih lahko vsak, ki si za to prizadeva, sprejme in preuči ali pa jih zavrže. Kajti njihovo prihod ni odvisen od nas, v naši oblasti pa je njihov izgon, in popravilo našega razuma je odvisno od naše odločitve[23] in prizadevnosti. Kadar namreč umno[24] in neprenehoma premišljujemo Božjo postavo, prepevamo psalme in speve, se posvečamo postu in bedenjem ter se neprenehoma spominjamo prihodnjih resničnosti — nebeškega kraljestva, peklenskega ognja[25] in vseh Božjih del —, zle misli oslabijo[26] in ne najdejo mesta. Kadar pa se posvečamo zemeljskim skrbem in mesenim rečem ter se prepuščamo nekoristnim in praznim razgovorom, se v nas množijo slabe misli. Kakor namreč mlin na vodo ne more prenehati z gibanjem, v mlinarjevi[27] oblasti pa je, da izbere, ali bo mlel žito ali ljuljko, tako naš razum, ki se nenehno giblje, ne more ostati brez misli, od nas pa je odvisno, ali mu ponujamo duhovno premišljevanje ali pa meseno dejavnost.«

Ko je starec videl, da sva nad tem začudena in osupla ter si silno želiva njegovih besed, je nekoliko pomolčal, nato pa spet začel: »Ker sem zaradi vajine želje podaljšal govor in sta še vneta, tako da se mi zdi, da vaju zares žeja po nauku popolnosti, vama želim spregovoriti o izjemni dobrini — o razločevanju, ki je med vsemi drugimi krepostmi kot nekakšna trdnjava[28] in kraljica. Pokazal vama bom njegovo vzvišenost, veličino in koristnost, in to ne samo s svojimi besedami, ampak tudi s starodavnimi izreki očetov — da le Gospod razlagalcem nakloni milost glede na zaslugo in željo poslušalcev. Ne gre namreč za majhno krepost, saj je prišteta med najodličnejše darove Svetega Duha, o katerih Apostol pravi: Enemu je po Duhu dana beseda modrosti, drugemu v skladu z istim Duhom beseda spoznanja, drugemu vera po istem Duhu, drugemu po istem Duhu darovi ozdravljanja, drugemu razločevanja duhov.[29] Nato pa ob koncu seznama duhovnih darov doda: Vse to pa uresničuje en in isti Duh.[30]

Zdaj vidita, da dar razločevanja ni nič zemeljskega ne majhnega, ampak je vélika nagrada Božje milosti. Če ga samotar ne zasleduje z vso močjo in vnemo ter si ne pridobi zanesljive presoje za razločevanje duhov, ki prihajajo k njemu, bo nujno — kakor tisti, ki blodi ponoči — ne samo padel v nadvse ogabne globeli pregrehe, temveč se spotaknil tudi na gladkih in ravnih poteh.

Spomnim se, da sem nekoč, v letih svoje mladosti, prišel v predele Tebajde, kjer je živel blaženi Anton. Pri njem so se zbrali starci in z njim preiskovali[31] popolnost kreposti: spraševali so se, katera izmed vseh kreposti je največja in more samotarja ohraniti nepoškodovanega pred hudičevimi mrežami in vsemi njegovimi nakanami. Vsak je torej podal svoje mnenje skladno z dojemanjem svojega razuma.

Nekateri so dejali, da sta to post in bedenje, kajti z njuno pomočjo se lahko lažje približamo Bogu, saj razum postane pretanjen in pridobi čistost.[32] Drugi so menili, da je to uboštvo in preziranje vseh zemeljskih stvari, kajti tako se razum, osvobojen mnogoterih vezi tuzemskih skrbi, lahko lažje približa Bogu. Spet drugi so izbrali krepost miloščine, kajti Gospod v evangeliju pravi : Pridite, blagoslovljeni mojega Očeta! Prejmite v posest kraljestvo, ki vam je pripravljeno od začetka sveta! Kajti lačen sem bil in ste mi dali jesti, in tako naprej.[33] Na ta način je vsakdo skladno s svojim mnenjem povedal, kako se z različnimi krepostmi človek lahko lažje približa Bogu in velik del noči je minil v tem preiskovanju.

Zadnji med vsemi je spregovoril blaženi Anton: “Vse to, kar ste povedali, je nujno in koristno za tiste, ki iščejo Boga in želijo priti k njemu. Toda tem krepostim ne smemo namenjati prvega mesta, saj najdemo mnoge, ki so se izčrpali s postom in bedenji, se umaknili v puščavo, se tako zelo trudili[34] za uboštvo, da si niso pridržali niti vsakdanje hrane, ali pa so delili miloščino do te mere, da so ostali brez premoženja, ki bi ga lahko še razdali — in so po vsem tem nesrečno odpadli od kreposti in zdrsnili v pregreho.[35] Kaj je torej povzročilo, da so skrenili s prave poti? Nič drugega — po moji sodbi[36] in mnenju — kot to, da niso imeli daru razločevanja. To namreč uči človeka hoditi po kraljevski poti[37] in se ogibati pretiravanjem[38] z obeh strani. Razločevanje ne dopusti, da bi po desni strani koga preslepilo čezmerno samoobvladovanje,[39] niti da bi po levi strani kdo pristal[40] v mlačnosti[41] in popuščanju.

Razločevanje je namreč nekakšno oko in svetilka duše, kot pravi naslednji evangeljski izrek: Svetilka telesa je oko. Če je torej tvoje oko čisto, bo svetlo vse tvoje telo. Če pa je tvoje oko temno, je temačno vse tvoje telo.[42] In res je tako: kajti razločevanje preišče vse človekove misli in dejanja, loči in zavrne vse, kar je slabo in Bogu nevšečno, in tako od njega oddalji vsakršno zablodo.

Tega se lahko naučimo tudi iz pripovedi v Božjih Pismih. Tako Savel, ki mu je bilo kot prvemu zaupano izraelsko kraljestvo, ni imel očesa razločevanja in zato se je njegov razum omračil ter ni znal razločiti, da je Bogu ljubša njegova poslušnost naročilom preroka Samuela kot pa prinašanje daritve. Z dejanji, s katerimi je nameraval počastiti Boga, ga je razžalil in zato izgubil kraljestvo.[43] A tega ne bi utrpel, če bi v sebi imel luč razločevanja.

Tudi Apostol razločevanje imenuje sonce, ko pravi: Sonce naj ne zaide nad vašo jezo.[44] Imenuje se tudi vodnik[45] našega življenje, kakor je pisano: Ti, ki nimajo vodnika, padejo kot listje.[46] Pismo ga imenuje svèt[47] in brez njega nam Božje Pismo ne dovoli storiti ničesar; tako celo duhovnega vina, ki razveseljuje človekovo srce,[48] ni dovoljeno piti brez njega, v skladu z izrekom, ki pravi: S svètom pij vino.[49] In spet: Kakor razdejano mesto brez obzidja je človek, ki vsega ne stori s svètom.[50] V njem je modrost, umnost in zaznavanje,[51] brez katerih ne moremo ne zgraditi našega notranjega doma ne zbrati duhovnega bogastva, kakor je rečeno: Z modrostjo se gradi dom in z razumnostjo se postavlja, z znanjem[52] se shrambe polnijo z bogastvom.[53] Razločevanje je imenovano tudi močna hrana, saj pravi: Močna hrana je za popolne, za take, ki imajo zaradi svojega zadržanja[54]čutila izurjena, da razlikujejo med dobrim in zlim.[55] Z vsem tem je jasno pokazano, da brez daru razločevanja nobena krepost ne more nastati niti ne more ostati trdna do konca. Razločevanje je namreč mati in varuh[56] vseh kreposti.” Takšno je torej sodba[57] in mnenje blaženega Antona, s katerim so soglašali tudi drugi očetje.

Da bi sodbo svetega Antona potrdili tudi s svežimi primeri, ki so se zgodili v našem času, se tudi vidva spomnita na starca Herona in njegovega nesrečnega[58] padca, do katerega je pred nekaj dnevi prišlo pred našimi očmi: kako je zaradi hudičeve šale od vzvišenega načina življenja[59] padel v globel smrti. Spomnimo se, kako je petdeset let živel v puščavi v veliki strogosti[60] in strogem samoobvladovanju in kako je bolj kot vsi, ki tu živijo, iskal največjo puščavo in samoto. Ko ga je po tolikšnih naporih in bojih prevaral[61] hudič in je strahotno padel, je vse očete in brate v puščavi spravi v neutolažljivo žalost. Tega pa ne bi utrpel, če bi ga varovala krepost razločevanja, ki bi ga naučila, naj se ne zanaša na svojo misel, temveč na nasvet očetov in bratov. Tako zelo je sledil lastni misli in si prizadeval za post ter ločenost od ljudi, da niti ob prazniku svete pashe ni prišel v cerkev, da ne bi — ko bi se srečal z očeti in brati ter bi jedel z njimi — bil prisiljen z mize vzeti sočivja ali kakšne druge jedi in bi se tako zdelo, da je odpadel od svojega smotra in sklepa.[62] Ker ga je tako dolgo varala lastna volja, je sprejel Satanovega angela[63] in ga počastil kot angela luči.[64] Ta mu je zapovedal, naj se opolnoči vrže v najgloblji vodnjak, da izkustveno spozna, da zaradi svoje velike kreposti in naporov za Boga[65] sploh ne more biti več podvržen nobeni nevarnosti. Ker pa s svojo mislijo ni razločeval, kdo mu to svetuje, ampak je imel razum zatemnjen, se je opolnoči vrgel v vodnjak. Čez nemalo časa so bratje spoznali, kaj se je zgodilo, in so ga z veliko težavo izvlekli napol mrtvega. Potem ko so ga izvlekli, je živel še dva dni, tretji dan pa je umrl; brate in duhovnika Pafnucija je pustil v neutolažljivi žalosti.[66] Ker je duhovnika gnalo veliko človekoljubje in se je spominjal naporov in premnogih let, ki jih je starec prebil v puščavi, ga ni izključil iz spomina in daritve za pokojne, da ne bi bil prištet med samomorilce.

Kaj naj rečem o onih dveh bratih, ki sta se zadrževala onkraj tebajdske puščave, kjer je nekoč bival blaženi Anton? Nerazsodna misel[67] ju je gnala, da sta se odločila oditi še globlje v veliko in neobdelano puščavo ter ne sprejeti hrane od človeka, razen če bi jima jo Gospod ponudil na čudežen način. Ko sta blodila po puščavi in sta bila že vsa izčrpana od lakote, so ju od daleč zagledali Maziki, ki so med vsem divjimi ljudstvi morda najbolj kruto in surovo.[68] Po Božji previdnosti so krutost, ki jim je lastna, spremenili v človekoljubnost in so jima šli naproti s hlebi kruha.[69] Eden izmed prej omenjenih bratov, ki je bil odprt za razločevanje,[70] je z veseljem in zahvaljevanjem sprejel hlebe; menil je, da ti ljudje, ki so tako surovi, kruti in vedno željni človeške krvi, ne mogli biti naklonjeni njima, ki sta bila že izčrpana, in jima prinesti hrane, če jih ne bi gnal Bog. Drugi pa je hrano zavrnil, kot da mu je ponujena s strani ljudi, in, ker je vztrajal pri svoji nerazsodni odločitvi,[71] je umrl oslabljen od posta. Če sta se zlasti na začetku oba slabo odločila in napravila nespameten in poguben sklep,[72] je vendarle eden, ko je vanj prodrlo razločevanje, lepo popravil to, kar je nepremišljeno in neprevidno določil, drugi pa je vztrajal pri svoji neumni odločitvi,[73] ostal brez razločevanja in zato sam nase pritegnil smrt, ki jo je Gospod hotel odvrniti.

Kaj naj povem še o tistem, katerega imena ne želim povedati, ker je še živ? Potem ko je demona večkrat sprejel kot angela, od njega prejemal neka razodetja in v svoji celici nenehno videval luč svetilke, mu je demon naposled zapovedal, naj svojega sina, ki je z njim živel v samostanu, kot daritev žrtvuje Bogu, da bo tako postal vreden časti očaka Abrahama. To naročilo[74] ga je tako zavedlo, da bi zares izvršil umor lastnega sina, če se ni bi ta, ko ga je videl brusiti sekiro — kar sploh ni bilo v njegovi navadi — in pripravljati vezi, s katerimi ga je nameraval zvezati za žgalno daritev, rešil z begom.

Predolgo bi bilo pripovedovati o prevari onega Mezopotamca, ki se je silno odlikoval v samoobvladovanju[75] in je bil mnogo let zaprt v celici, a so ga naposled tako premotila hudičeva razodetja in sanje, da je po tolikšnih naporih in krepostih, v katerih je prekašal vse tamkajšnje samotarje, zapadel v judovstvo in v obrezo mesa. Ker ga je hudič hotel prevarati, mu je večkrat pokazal resnične sanje, da bi ga tako pripravil, da lažje sprejme zablodo, ki mu jo je nameraval predstaviti nazadnje. Neke noči mu je tako po eni strani pokazal krščansko ljudstvo[76] z apostoli in mučenci: bilo je polno teme in vsakršnega sramu, medleče od žalosti in bolesti. Po drugi strani pa mu je pokazal judovsko ljudstvo[77] z Mojzesom in preroki: svetilo se je v bleščeči luči, bilo v veselju in radosti. In Prevarant[78] mu je svetoval, naj sprejme obrezo, če želi biti deležen blaženosti in veselja judovskega ljudstva. In ta je — prevaran — tako tudi storil. Iz vsega povedanega je očitno, da vsi omenjeni ne bi bili prevarani[79] na tako beden in nesrečen način, če bi imeli dar razločevanja.«

Nato je German dejal: »Tako s svežimi primeri kot s pravili[80] starih očetov je bilo zadosti pokazano, da je razločevanje izvir in korenina, glava in vez vseh kreposti. A rada bi se naučila, kako ga lahko pridobimo in kako prepoznamo razločevanje, ki je resnično in od Boga, ter razločevanje, ki je lažno, navidezno in demonsko.«

Tedaj je Mojzes dejal: »Resnično razločevanje lahko pride samo po resnični ponižnosti, ko našim očetom ne razkrijemo samo tega, kar počnemo, ampak tudi to, kar mislimo, in ko nikakor ne zaupamo nobeni svoji misli, temveč v vsem sledimo mislim starcev in zaupamo, da je nekaj dobro[81] oziroma slabo, če oni tako presodijo. Takšno ravnanje povzroči, da zaradi resničnega razločevanja samotar ne samo hodi po pravi poti, ampak ga tudi nepoškodovanega obvaruje pred vsemi zankami demonov. Ni namreč mogoče, da bi tisti, ki svoje življenje uravnava po sodbi in mnenju predhodnikov, nasedel prevari demonov.

Še preden namreč kdo postane vreden daru razločevanja, že samo to, da svoje slabe misli razodene in razkrije očetom, te misli oslabi in jim vzame vsakršno moč. Kakor namreč kača, ki se jo iz temne luknje prinese na svetlobo, skuša pobegniti in izginiti, tako zle misli, ki se razodenejo pri odličnem priznanju in izpovedi, skušajo pobegniti pred človekom. In da se bosta tudi s pomočjo primera še natančneje naučila te kreposti, vama bom povedal, kaj je storil aba Serapion in kar je sam pogosto pravil svojim obiskovalcem zato, da bi se varovali.

Takole je govoril: “Ko sem bil mlad, sem bival s svojim abo.[82] Ko smo po obedu vstajali od mize, sem po delovanju demona ukradel hlebček in ga pojedel naskrivaj, tako da me aba ni videl. Ker sem to počel dalj časa in mi je ta navada zagospodovala, je nisem več mogel premagati. Čeprav me je obsojala samo moja vest, sem se sramoval o tem povedati starcu. Po načrtu[83] človekoljubnega Boga pa se je pripetilo, da so neki bratje prišli k starcu zaradi (duhovne) koristi in ga vprašali glede svojih misli. Starec je odgovoril, da nič tako ne škoduje samotarjem in razveseljuje demonov kot skrivanje misli pred duhovni očeti. Govoril pa jim je tudi o samoovladovanju.[84] Medtem ko so se pogovarjali, sem šel vase in mislil, da je Bog starcu razodel moje padce. Skesan sem začel jokati in iz naročja sem potegnil hlebček, ki sem ga po svoji slabi navadi ukradel. Vrgel sem se na tla in prosil odpuščanja za pretekle (krivde) ter molil, da bi bil varen pred prihodnjimi. Tedaj je starec dejal: ̒Otrok, tudi če bi jaz molčal, te je že osvobodilo tvoje priznanje. In demona, ki ti je zaradi molka zadajal rane, si sam ubil s tem, ko si izpovedal svoja dejanja.[85] Doslej si mu dovolil, da ti je gospodoval, ker mu nisi niti ugovarjal niti ga zavrnil, od zdaj pa v tebi ne bo več našel prostora,[86] saj si ga iz svojega srca prinesel na svetlo.̓ Starec še ni nehal govoriti, in glej, to delovanje[87] se je pokazalo kot ognjen plamen, ki je prihajal iz mojega naročja in je hišo napolnil s smradom, tako da so navzoči mislili, da gori kopica žvepla. Tedaj je starec dejal: ̒Glej, s tem znamenjem je Gospod pokazal resničnost[88] mojih besed in tvoje osvoboditve.̓ Tako se je zaradi izpovedi od mene oddaljila strast požrešnosti in ono hudičevsko delovanje, tovrstno[89] poželenje pa mi odtlej ni več prišlo na misel.”

Glej, iz tega, kar je povedal aba Serapion, se naučimo, da postanemo vredni daru resničnega razločevanja tedaj, ko ne zaupamo presoji lastnega razuma, ampak nauku in zgledu očetov. S pomočjo nobene druge slabosti hudič samotarja ne pahne v prepad lažje kot tako, da ga prepriča, naj zavrača opomine očetov ter sledi lastni presoji in svoji volji.

Poučiti nas morajo tudi primeri iz človeških spretnosti in znanosti. Če namreč teh reči, ki jih otipamo z rokami, vidimo z očmi in slišimo z ušesi, ne moremo izvrševati sami, ampak potrebujemo nekoga, da nas dobro pouči in nam pokaže pravila, kako ne bi bilo neumestno in nespametno meniti, da ni potreben učitelj za duhovno spretnost, ki je med vsemi spretnostmi najtežja, pa tudi nevidna, skrita in jo lahko zre le čisto srce? Polom v tej spretnosti ne povzroči le časne škode, ampak pogubljenje duše in večno smrt.«

German je dejal: »Zdi se mi, da pretveza sramu in izgovor škodljive pobožnosti pri nas ponavadi nastaneta zato, ker mnogokrat nekateri starci, ki so slišali misli bratov, teh ne samo niso ozdravili, ampak so jih celo obsodili in pahnili v obup. Tako se je zgodilo, kot sva sama videla, na področju Sirije. Neki brat je enemu izmed tamkajšnjih starcev z vso odkritostjo[90] in resnicoljubnostjo povedal svoje misli ter mu brez sramu razkril skrivnosti svojega srca. Ko pa je oni to slišal, se je takoj začel srditi in jeziti na brata ter ga grajati zaradi takšnih slabih misli. Ker so mnogi od njega slišali o tem, jih je bilo odtlej sram starcem razkrivati svoje misli.«

Mojzes je dejal: »Kot sem prej dejal, svojih misli ni dobro prikrivati pred očeti. To pa ne pomeni, da jih povemo komur koli, temveč jih razkrijemo le starcem, ki so duhovni in znajo razločevati,[91] ne pa tistim, ki so osiveli zaradi starosti. Mnogi, ki so gledali na starost in so (starcem) razkrili svoje misli, so namreč namesto ozdravitve padli v obup zaradi neizkušenosti tistih, ki so jih poslušali.

Bil je na primer neki zelo vnet brat, ki ga je silno nadlegoval[92] demon nečistovanja[93] in je zato šel k enemu od starcev ter mu razodel svoje misli. Ko ga oni slišal, se je — ker je bil neizkušen — razsrdil in je bratu dejal, da je nesrečnik in nevreden meniške obleke, ker ima takšne misli.[94] Ko je brat to slišal, je obupal nad seboj in zapustil svoj kraj, da bi se vrnil v svet.

Po Božji previdnosti[95] mu je naproti prišel aba Apolon, najizkušenejši med vsemi starci. In ker je videl, da je pretresen in silno potrt, ga je vprašal: “Otrok, kaj je vzrok tolikšne žalosti?” Ta pa zaradi svoje velike potrtosti sprva ni nič odgovoril. Ker ga je starec vztrajno prosil, se je naposled odprl in povedal: “Ker me pogosto nadlegujejo misli, sem jih šel razodet temu starcu, toda po njegovi besedi ni zame nobenega upanja na rešitev. Obupan na seboj se torej vračam v svet.” Ko je oče Apolon to slišal, ga je dolgo tolažil in opominjal: “Ne čudi se, otrok, in ne obupaj nad seboj. Tudi mene namreč pri moji starosti in osivelosti nadlegujejo te misli. Ne izgubi poguma zaradi tolikšne preizkušnje,[96] ki jo bolj kot človeško prizadevanje ozdravi Božje človekoljubje. Nakloni mi le današnji dan in se vrni v svojo celico.” Brat je storil tako. In ko je odšel, je aba Apolon odšel k celici starca, ki je brata zavrnil; stal je zunaj in v solzah prosil Boga: “Gospod, ki skušnjave pošiljaš zaradi naše koristi, obrni boj brata na tega starca, da se v svoji starosti izkustveno nauči, česar se ni naučil v dolgih letih: trpeti s tistimi, ki se bojujejo.” Ko je zaključil z molitvijo, je videl nekega Etiopca,[97] ki je stal v bližini celice in proti starcu streljal puščice. Ko ga je ranil, je oni takoj začel begati sem in tja. Ker tega ni mogel prenašati, je šel iz celice in po isti poti kot mladenič odhajal v svet.

Ko je aba Apolon spoznal, kaj se je zgodilo, mu je šel naproti in dejal: “Kam se odpravljaš? Kaj je vzrok tolikšnega nemira, ki se te je polastil?” Oni je opazil, da sveti mož pozna njegovo stanje,[98] a mu zaradi sramu ni ničesar povedal. Aba Apolon pa je dejal: “Vrni se v svojo celico in odslej priznavaj[99] svojo šibkost.[100] O sebi misli, da se hudič bodisi ni menil zate bodisi te je preziral, saj nisi bil vreden boja proti njemu. Kaj sploh pravim “boj”? Njegovega napada nisi mogel prenesti niti en dan. To pa se ti je zgodilo, ker si sprejel mladeniča, ki ga je napadal skupni sovražnik, a si ga, namesto da bi ga mazilil za boj, pahnil v obup in nisi pomislil na ono modro zapoved, ki pravi: Rešuj tiste, ki jih vodijo v smrt, in ne varčuj, da odkupiš te, ki jih nameravajo ubiti,[101] pa tudi prispodobe našega Odrešenika, ki pravi: Nalomljenega trsa ne bo zlomil in tlečega stenja ne ugasil.[102] Nihče namreč ne bi mogel vzdržati sovražnikovih zased ne ugasiti silnega[103] vrenja narave, če človeške slabosti ne bi varovala Božja milost. Ker pa se je za nas izpolnila odrešilna ojkonomija,[104] v skupni molitvi prosiva Boga, da odvrne šibo, ki jo je poslal nadte. On namreč ranjuje in obvezuje,[105] udarja in njegove roke ozdravljajo;[106] ponižuje in povišuje, jemlje in daje življenje, vodi v podzemlje in vzdiguje iz njega.[107] — Ko je tako govoril in molil, ga je v hipu osvobodil boja, ki ga je zadel; spodbudil ga je, naj Boga prosi za jezik vzgoje, da bi znal, kadar je potrebno, v pravem trenutku izreči besedo.[108]

Iz vsega povedanega se naučimo, da ni najti druge varne poti odrešenja, kot je ta, da svoje misli razodenemo starcem, ki so najbolj izkušeni v razločevanju, in od njih prejmemo pravila[109] glede kreposti ter ne sledimo svojim mislim in presoji. Tudi če nekdo po naključju naleti na kakšnega bolj preprostega starca ali pa na redke neizkušene, se zaradi tega ne sme izogibati temu, da svoje misli razodene najizkušenejšim izmed očetov, in ne sme prezirati izročila prednikov. Da ti niso po lastnem nagibu,[110] temveč po nagibu Boga in bogonavdihnjenih Pisem mlajšim rodovom[111] izročili navado spraševanja tistih, ki so že prej stopali po isti poti,[112] se lahko poučimo tudi iz mnogih drugih stvari, ki se nahajajo v bogonavdihnjenih Pismih, prav posebej pa iz pripovedi o svetem Samuelu. Tega je mati že v otroštvu posvetila Bogu, ko pa je bil spoznan za vrednega pogovora z Bogom,[113] ni zaupal svoji misli, temveč se je — ko ga je Bog poklical prvič in drugič — vrnil k starcu Éliju[114] ter se zgledoval in ravnal po njegovem nauku, da bi vedel, kako je treba odgovoriti Bogu. Bog je hotel, da tistega, ki ga je on sam s svojim klicem izbral za vrednega, vzgoji starčev zgled in nauk — nedvomno zato, da bi ga tako privedel k ponižnosti.

In tudi Kristus, ki je Pavla sam poklical in z njim govoril, bi lahko takoj odprl njegove oči in mu dal spoznati pot popolnosti, vendar ga je poslal k Ananiju in mu naročil, naj se od njega nauči poti resnice: Vstani, pojdi v mesto in izvedel boš, kaj moraš storiti.[115] S temi besedami nas uči, naj sledimo vodstvu tistih, ki so že prej stopali po isti poti,[116] zato da ne bi to, kar je bilo o Pavlu prav[117] povedano, slabo razumljeno postalo vzor prevzetnosti[118] za mlajše rodove[119] — vsakdo bi namreč lahko hotel, da ga kakor Pavla k resnici vodi Bog in ne očetje.

Da je s tem res tako, se lahko poučimo ne samo iz omenjenih besed, ampak tudi iz tega, kar nam je Apostol pokazal s svojimi deli, o katerih piše: Šel sem gor v Jeruzalem, da bi videl Petra in Jakoba ter jim predložil evangelij, ki ga oznanjam, da bi morda ne tekel ali da ne bi bil tekel v prazno.[120] Tako je storil, čeprav ga je spremljala milost Svetega Duha, ki se je kazala po moči znamenj, ki jih je delal. Kdo bo torej tako prevzeten in domišljav, da bi zaupal[121] lastni presoji in mnenju, ko pa izbrana posoda[122] priznava, da potrebuje nasveta apostolov, ki so bili pred njim?

Tudi s tem je bilo jasno pokazano, da Gospod nikomur ne razodene poti popolnosti, razen tistim, ki jih k njej vodijo duhovni očetje, kakor tudi pravi po preroku: Vprašaj svojega očeta in ti bo oznanil, svoje starešine in ti bodo povedali.[123]

Z vso močjo in z vso prizadevnostjo si moramo torej pridobiti izvrstni[124] dar razločevanja, ki nas bo pred obojnim pretiravanjem[125] ohranil nepoškodovane.[126] Kajti, kot pravijo očetje, skrajnosti so z obeh strani enako škodljive: tako pretiravanje s postenjem kot sitost trebuha, tako nezmernost pri bedenju kot preobilje spanca, in tako vsa druga pretiravanja.

Poznamo nekatere, ki jih ni premagala požrešnost, a so padli zaradi nezmernega postenja in zdrsnili v isto strast požrešnosti — in sicer zaradi oslabelosti,[127] ki jo je povzročila nezmernost. Tudi sam se spomnim, da sem nekoč izkusil[128] nekaj takšnega in se vzdrževal (hrane)[129] do te mere, da sem pozabil na željo po hrani in ostal dva ali tri dni tešč ter si hrane sploh nisem več želel, dokler me k njej niso spodbudili drugi. In spet, zaradi hudičeve zvijače se je spanec umaknil mojim očem, tako da sem po nekaj nočeh brez spanca Gospoda prosil, naj mi nakloni vsaj malo spanca. V večjo nevarnost sem torej padel zaradi nezmernosti pri postenju in bedenju kot pa zaradi požrešnosti in preobilja spanca.«

S temi in še drugimi nauki naju je razveselil sveti Mojzes, tako da sva morala poveličevati Boga, ki naklanja takšno modrost njim, ki se ga bojijo.[130] Njemu gre čast in moč na veke. Amen.

 

[1] Db.: dolg, ki sem ga imel; dolžnost, ki sem jo obljubil.

[2] Gr. skopós.

[3] Gr. télos.

[4] Db.: obljuba (gr. epangelía); za meniški stan so namreč značilne določene zaobljube.

[5] V meniškem okolju izraz xenitía ne označuje bivanja v tuji državi ali pokrajini, ampak predvsem umik iz sveta oziroma odtujenost svetu.

[6] Flp 3,13–14.

[7] Gr. apotagé dobesedno pomeni odpoved; ker pa je v jedru samotarskega življenja tudi odpoved svetu, je ta izraz začel označevati tudi samotarsko življenje samo (cf. Lampe, s.v. apotagé).

[8] Gr. synkinoûsi tòn thymòn kaì tèn orgén.

[9] Gr. diáthesis.

[10] 1 Kor 13,3

[11] Db. ko se slečemo (gr. gymnóo).

[12] 1 Kor 13,4–5 z različicami.

[13] Ali: kakšen opravek v skladu z Bogom (gr. katà theòn ascholía).

[14] Ali: preko njih.

[15] Db.: ki nosi/oblači meso.

[16] bitnosti  gr. ousía.

[17] Prim. Mdr 13,5.

[18] Upravljanja ali: oskrbovanja, vodenja (gr. dioíkesis).

[19] Job 36,27.

[20] Gr. hypèr mónes tês proairéseos.

[21] Ali: po njih, preko njih (gr. di’hôn).

[22] Gr. enthyméseis; ta beseda je drugod poslovenjena z »misel«, prav tako kot njen sinonim logismós.

[23] Gr. en tê hemôn esti proairései.

[24] Ali: modro (gr. synetôs).

[25] Db.: gehena pekla.

[26] Ali: se zmanjšajo.

[27] Db.: predstojnik/načelnik mlina.

[28] Gr. akrópolis.

[29] 1 Kor 12,8–10.

[30] 1 Kor 12,11.

[31] Ali: preudarjali (gr. zétesin poiéo).

[32] Gr. hagneía.

[33] Mt 25,34–35.

[34] Gr. eis ákron askésantas.

[35] pregreho ali: nekrepost; zlo (kakía).

[36] Gr. hóros: meja, pravilo, opredelitev, odločitev, sklep.

[37] 4 Mz 20,17; 21,22; prim. 3 Mz 22,26; 5 Mz 2,27; 5,32; 17,2; 2 Krn 34,2; Prg 4,27.

[38] Gr. hyperbolé.

[39] Gr. enkráteia: samoobvladanje ali vzdržnost.

[40] Db.: da bi bil odvlečen, potegnjen.

[41] Ali: v ravnodušnosti, indiferenci, v ne-upoštvanju-razlik (gr. adiaphoría).

[42] Mt 6,22–23 z različicami.

[43] Prim. 1 Sam 15,17–23.

[44] Ef 4,26.

[45] Gr. kybérnesis, kar db. pomeni krmarjenje, se pravi vladanje ladji, podobi človeškega življenja.

[46] Prg 11,14 (LXX).

[47] Prim. Is 14,24; 46,10–11 (LXX).

[48] Ps 104,15.

[49] Prg 31,4 (LXX).

[50] Prg 25,25 (LXX).

[51] Gr. aísthesis.

[52] Db.: z zaznavanjem (gr. aísthesis).

[53] Prg 24,3–4 (LXX).

[54] Gr. héxis.

[55] Heb 5,14.

[56] Varuh ozrioma stražnik, čuvaj (gr. phýlax)

[57] Gr. hóros: meja, pravilo, opredelitev, odločitev, sklep.

[58] Db.: pomilovanja vrednega (gr. eleeinós)

[59] Gr. apò toû hýpsous ekeínou tês politeías.

[60] Gr. skleragogía.

[61] Db.: se je z njim poigral hudič (gr. empaichtheís hypò toû diabólou).

[62] Gr. hóros: meja, pravilo, opredelitev, odločitev, sklep.

[63] Prim. 2 Kor 12,7; Raz 12,9.

[64] 2 Kor 11,14.

[65] Db.: naporov, opravljenih v skladu z Božjo voljo (gr. toùs katà theòn kamátous).

[66] Db.: bratom in duhovniku Pafnuciju je pustil veliko žalost.

[67] Db.: misel, ki ni bila razločevana (gr. adiakrítoi logismôi kinethéntes).

[68] O okrutnosti tega ljudstva poročajo med drugim Klavdij Ptolemaj, Geographia 4.2.19, Opijan iz Apameje, Cynegetica 1.170, Epifanij iz Salamine, Ancoratus 113.3 ter Janez Moshos v Duhovnem travniku 112.

[69] Db.: s kruhi.

[70] Db.: ki je prišel pod razločevanje, ki ga navdalo razločevanje.

[71] Ali: nameri/sklepu, ki ni bil razločevan (gr. emmeínas têi adiakrítio boulêi).

[72] Gr. gnóme.

[73] Gr. prólepsis.

[74] Db.: svetu, nasvetu (gr. symboulía).

[75] Samoobvladanju ali: zdržnosti (gr. enkráteia).

[76] Gr. démos.

[77] Gr. démos.

[78] Tj. hudič

[79] Db.: se z njimi ne bi poigrali (gr. ouk àn enepaíchthesan).

[80] Gr. hóros: meja, pravilo, opredelitev, odločitev, sklep.

[81] Ali: lepo (gr. kalón)

[82] Nekateri rkp.: z abom Thonom.

[83] Gr. kat’oikonomían.

[84] samoobvladanju ali: zdržnosti (gr. enkráteia).

[85] Gr. tà katà seautón.

[86] Prim. Ef 4,27.

[87] Gr. enérgeia.

[88] Db.: je podal dokaz.

[89] Db.: takšno.

[90] Ali: preprostostjo (gr. haplótes).

[91] Db.: imajo razločevanje.

[92] Ali: mučil, motil (gr. ochlízo).

[93] Ali: prešuštvovanja (gr. porneia).

[94] Db.: ker ga vežejo takšne misli.

[95] Gr. oikonomía.

[96] Db.: žara, gorenja (gr. pýrosis).

[97] Za samotarje v Egiptu je Etiopec predstavljal demona. Tovrstna predstava izvira najbrž iz ljudskega verovanja v času zadnjih faraonskih dinastij, ko je vsak sovražnik Egipta veljal za poosebitev zla.

[98] Gr. tà kat’autón.

[99] Ali: uvidi (gr. epignósko)

[100] Ali: slabost (gr. asthéneia).

[101] Prg 24,11 (LXX).

[102] Iz 42,3; prim. Mt 12,20.

[103] Db.: gorečega (gr. émpyron).

[104] Ali: Božji načrt odrešenja.

[105] Db.: vrača v prejšnje stanje (gr. apokathístemi).

[106] Job 5,18.

[107] 1 Kr 2,7.6 (LXX) = 1 Sam 2,7.6 (TM).

[108] Iz 50,4 (LXX).

[109] Gr. kanonízesthai.

[110] Gr. ouk aph’heautôn kinoúmenoi.

[111] Gr. toîs metagenésterois.

[112] Gr. toùs prodeukótas.

[113] Db.: božanskega pogovora, občevanja (gr. theías homilías).

[114] Prim. 1 Sam 3,1–8.

[115] Apd 9,6.

[116] Gr. tôn proodeukóton.

[117] Db.: lepo, dobro (kalôs).

[118] Ali: domišljavosti (gr. pròs authádeian).

[119] Gr. toîs metagenestérois.

[120] Gal 2,1–2.

[121] Db.: sledil.

[122] Apd 9,15.

[123] 5 Mz 32,7.

[124] Ali: dobri, odlični (gr. agathós)

[125] Gr. hyperbolé.

[126] Gr. hyperbolé.

[127] Ali: slabosti, šibkosti (gr. asthéneia).

[128] Ali: doživel, utrpel (gr. peponthós).

[129] Ali: se samoobvladoval (gr. enkrateusámenos).

[130] Ps 33,10; 110,5; 146,11; Sir 15,13; Lk 1,50.