Žeja po puščavah – Philippe Frey

Špela Pahor

Nekega dne nam je nekdo od bralcev podaril kup knjig v francoskem jeziku. V naši knjižnici je katalogizacija francoskih knjig moja naloga. Torej sem se lotila dela. Odločiti sem se morala, katere knjige obdržati  in katerih ne. V rokah sem držala knjigo Le Scorpion d’Orient. Pritegnila me je fotografija na platnicah – puščava, kamela in mož, ki ima glavo ovito z ruto.  Belec. Pomislila sem: »To je Richard Gere, najbrž so snemali kak butast film v Sahari in potem iz njega naredili knjigo.« Nameravala sem jo odložiti v zaboj, da jo lahko odnese, kdor želi. Vendar mi nekaj ni dalo miru … Naslednjega dne jo spet vzamem v roke  in začnem brati. Odkrijem, da je vsebina zelo zanimiva. Knjigo vnesem v računalnik in  si jo, preden grem domov,  izposodim. Nekaj dni se ne morem odlepiti od nje. Napisana je odlično, vsebina je izjemna, komaj čakam, da pridem domov, zaprem vrata za seboj in nadaljujem z branjem. Zgodba postaja vse bolj neverjetna in že razmišljam: »Saj to je nemogoče! To je prepisano iz Julesa Verna ali pa je tu novi Karl May, ki je vse svoje zgodbe o Vinetuju in Ribani napisal v nemškem zaporu!« Toda ne, pa saj sem si vendar ogledala vse filme na youtubu, kar sem jih mogla najti. Odkrijem, da je avtor, Philippe Frey, res nekaj posebnega. Rojen je v Strassburgu leta 1958, je trikratni magister in doktor etnologije, univerzitetni profesor, predvsem pa specialist za puščave. O njih je napisal dvajset knjig, od katerih pa še nobena ni prevedena v slovenščino. Philippe Frey se je v puščave zaljubil že pri šestnajstih letih. Sam, peš, na konju ali na  kamelah, je v štiridesetih letih  prehodil skoraj vse največje puščave na svetu. Skupaj več kot  40 tisoč kilometrov. Na svojih poteh je spoznaval različna ljudtva, o katerih govori z ljubeznijo in simpatijo, ki se dotakneta srca.  Med nomadi se je naučil skrivnosti, kako preživeti v tako ekstremnih in negostoljubnih okoljih, kot so puščave. Na svojih poteh je trpel lakoto in žejo, utrujenost, bolečine in  samoto, večkrat je bil tudi v smrtni nevarnosti.  Vendar je to način življenja, ki ga strastno ljubi. Srečen je, da se lahko ukvarja s stvarmi, ki ga zanimajo, in ve, da je na svetu še veliko skritih kotičkov, ki bi jih rad  raziskal  in spoznal. Je etnolog, ki se zna približati ljudem, in ostaja skromen, prijazen, preprost in umirjen človek, ki se rad nasmeje. Obenem pa se pogumno in  drzno loteva novih raziskovalnih potovanj ter  obenem  preizkuša skrajne meje, ki jih še zmore prenesti človeško telo.

 

ŠP: Phillipe, v uvodu sem vas na kratko predstavila…

Philippe Frey: Hvala. Najprej bi rad povedal, da je vse, kar sem napisal v omenjeni knjigi, res. In še več se je zgodilo, saj niti nisem vsega opisal. Ko začneš tako popotovanje čez puščavo, si rečeš, da se bo prav gotovo kaj zgodilo. A ne veš kaj. In stvari se lahko obrnejo zelo slabo. Ne morem reči, da sem o tem dvomil. Saj sem vendar že doživel podobne stvari v puščavi v Čadu. Torej si v takem primeru rečeš, da se je treba popolnoma predati poti in da bo cena, ki jo boš moral plačati,  lahko zelo visoka. Torej veš to …

ŠP: Nam lahko, prosim, poveste najprej nekaj o tem, od kod prihajate?

Philippe Frey: Rekel bi, da sem rojen v »klasični« družini. Torej ne bogati. Niti revni. Middle class. Oče je bil inženir živilske tehnologije, mama gospodinja. Pravzaprav bi moj oče rad počel  to, kar počnem jaz. Toda ustvaril si je družino. Sam nimam družine in počnem, kar počnem. Vedno sem hotel potovati. To mi je v veliko veselje. Najbrž edino, zaradi katerega  se mi zdi vredno živeti. Torej živim, da potujem in da odkrivam.

ŠP: Nekje ste zapisali, da ste bili kot otrok prijazni, mirni … Prvo pustolovščino ste doživeli pri šestnajstih, ko ste se odpravili na potovanje v Turčijo. Domov ste pisali: Vrnem se čez tri mesece … Zakaj potovanja?

Philippe Frey: Resnično je to neustavljiva želja. Ne moreš se ravno boriti proti njej. A vedeti je treba, da to prinaša posledice. Imeli vas bodo za čudnega, asocialnega, nedoumljivega. Sčasoma je to še huje, saj trmasto vztrajate v edini stvari, ki jo obvladate,  to je – potovati. Na ljudi okrog sebe gledate kot na zombije, ki nimajo želja niti kulture.

ŠP: Opravljali ste mnogo različnih del. V Afriki ste bili prodajalec avtomobilov …

Philippe Frey:  Vse sem že delal. Kot bolničar. Dostavljalec rož. Natakar.  Pogrebnik. Voznik rešilnega avtomobila. Skladiščnik. Delal sem na avtocestah v Nemčiji, na minus 20 stopinjah Celzija. Vse je bilo dobro, da sem lahko zaslužil nekaj denarja in odpotoval. Vzporedno pa sem nadaljeval s študijem. Sem  doktor etnologije in imam tri magisterije, ki mi v ničemer ne služijo. Če pogledam nazaj, je bil to celo zapravljen čas.

ŠP: Zakaj ste izbrali študij etnologije? Saj bi lahko vseeno bili popotnik, pustolovec, pisatelj, fotograf …

Philippe Frey: Naivno sem verjel, da je potrebno  nekako strukturirati znanje in postati nekaj drugega kot le preprost pustolovec. Nisem vedel, da je univerza le greznica, kjer se ljudje dolgočasijo,  si grejo na živce in se prepirajo med seboj, ko  poskušajo verjeti, da so pomembni. Univerza je samo sredstvo, da se počutijo pomembne, drugače pa so lenuhi, saj napenjajo le možgane, da bi se počutili več od drugih. Še slabše je, ko gre za analiziranje drugih ljudstev. Bolj sem inteligenten kot »divjak«, ki ga preučujem, saj se on sam ni sposoben razumeti. Toda jaz ga. To je rasizem. Zato sem odpovedal službo in ne poučujem več.

ŠP: Študij etnologije vam je gotovo dal veliko znanja, seznanili  ste se z razvojem etnološke vede,  različnimi  teorijami, kulturami, ljudstvi. To pa gotovo ni bilo dovolj, ko  ste se morali znajti v puščavi …

Philippe Frey: V puščavi ta univerzitetna prtljaga ne služi ničemur. Vse, kar šteje je to, kar so vas o svojem okolju želeli naučiti domačini. Drugače rečeno, to je odvisno od vaše sposobnosti živeti z njimi. Ne pa jih preučevati. To je dimenzija, ki manjka etnologiji. Malo človečnosti in »živeti z«. V ostalem pa je potrebno opazovati, razmišljati in skušati razumeti puščavo.

ŠP:  V omenjeni knjigi ste opisali vaše tedanje oklevanje. Bili ste v Goi, stari 34 let, lahko bi  kot Robinson živeli v koči, skupaj z lepo ženo čokoladne barve,  lovili ribe in  uživali spokojnost. Toda mikale so vas puščave …

Philippe Frey: Imam ženo čokoladne barve. In vrnil sem se z Madagaskarja, kjer sem lovil ribe in živel v kočah na obalah  Indijskega oceana. Toda to ni cilj sam po sebi. Sicer bi postal bedast tropski bledoličnik. Veliko je še območij v puščavah, ki jih hočem raziskati. Kljub tisočem prehojenih kilometrov je še veliko stvari, ki jih ne poznam in ki me privlačijo. V tem trenutku je to puščava Gobi na Kitajskem.

ŠP: Včasih ste imeli opozorilne sanje, nočne more, videnja in slutnje nevarnih in  slabih stvari, a ste se vseeno spustili v pustolovščino … Začeli ste potovanje tudi, če je bilo vse neznano, negotovo, nepričakovano …

Philippe Frey: Ko se je treba spustiti, se je treba spustiti. Ko delaš, se naučiš stvari. Težava je v tem, ker je v puščavi lahko že najmanjša napaka usodna. Posebno, če si sam. Mnogi ne naredijo ničesar. Kar je v resnici najboljši način, da ne tvegaš ničesar. Toda tudi ničesar ne odkriješ.

ŠP: Vaši veliki želji po znanju in ljubezni do ljudi je potrebno dodati še željo po odkrivanju svojih meja. Zdi se, kot da nikoli ne izgubite glave, niti poguma, niti upanja …

Philippe Frey: Če kdaj izgubim upanje je to takrat, ko sem v Franciji več kot teden ali dva. Tam se zavem, da se ne da ničesar spremeniti, preoblikovati. Ljudje so ravnodušni, medli, pomehkuženi. To je grozno. Torej je bolje spet odpotovati. A potrebno je razumeti, da se lahko tudi izčrpamo. Do sedaj sem hitro odreagiral in se izvlekel iz težkih situacij. A vsakokrat je zgodba drugačna.

ŠP: Zdite se prijazni, vseeno pa lahko s pestjo udarite  sovražnika ali kamelo, ki vas spravi v težave.

Philippe Frey: Nisem posebno prijazen. Sem kot tradicionalna ljudstva. Če pristopite z očarljivim nasmehom, so ljudje večinoma simpatični. Isti ljudje pa lahko postanejo agresivni, če jih izzivate. To je obrambni refleks in je normalen. Seveda pa lahko naletite na resnične bedake, s katerimi nimate kaj početi, razen da nadaljujete svojo pot.

ŠP: Po puščavah potujejo tudi ženske … Kakšen pa je pri puščavskih ljudstvih odnos med moškimi in ženskami, katera so tradicionalno moška in katera ženska opravila?

Philippe Frey: V vseh puščavah, kjer sem bil, je ženska enakovredna moškemu. Moški naredi vse, kar je potrebno, da v puščavi lahko živijo. In ženska prav tako. Pogosto je ženska tista, ki vzgaja otroke in ohranja kulturno dediščino.  Moški poskrbi za praktično in fizično plat. Tako je pri Tuaregih, a tudi pri drugih puščavskih ljudstvih. In več je žensk, ki obiščejo puščave, kot moških.

ŠP:  Ko ste govorili o ljudstvih, ki ste jih obiskali, ste večkrat rekli, da moški ljubijo svoje žene in svoje otroke … Kaj se lahko od ljudstev, ki živijo tesno povezani z naravo,  naučimo o ljubezni in družini?

Philippe Frey: Hotel sem reči, da v čustvovanju ni izključnosti. Zato ker  smo zahodnjaki, še nimamo izključne pravice do nežnosti in ljubezni.  Veliko ljudstev ima enaka čustva, čeprav živijo v zelo neprijaznih okoljih. In morda ravno zato.

ŠP: Življenje v nekaterih okoljih včasih zahteva veliko naporov. Kako domorodna ljudstva poskrbijo za starejše ljudi in otroke?

Philippe Frey: V vseh družbah, ki živijo v  neprijaznih okoljih, si ljudje medsebojno pomagajo. Za stare poskrbi skupnost. Otroke vzgajajo skupaj, pogosto jih vzgaja stric in ne oče. Nikdar  ne bodo nikogar zavrgli. Toda vse to naredijo brez tarnanja. To je naravno.

ŠP: Zaradi onesnaženja in  nuklearnih odpadkov, ki jih razvite države puščajo v Sahari, lahko pri otrocih ali živalskih mladičkih pride do telesnih deformacij …

Philippe Frey: To je bolj posledica jedrskih poskusov, ki so jih Francozi med 1955 in 1962 izvajali v Sahari. To je resnično pustilo posledice pri nekaterih plemenih na območjih  In Ecker, In Salah … pa čeprav Francozi to zanikajo. Tudi Alžirci niso naredili ničesar, da bi omejili škodo. Tu so še rudniki urana v Arlitu v Nigru. Niso škodljivi samo ljudem, ki tam delajo, pač pa tudi vsem, ki živijo v bližini. Prah z ogromnih  kupov  jalovine raznaša vroč, suh veter harmatan.

ŠP: Puščave so lepe, prostrane, tihe, dajejo občutek svobode. So lahko tudi ozdravljajoče?

Philippe Frey: Seveda. Puščava je čista. Jemo pravilno, zdravo, ne preveč. Znojimo se. Premikamo se. Aktivni smo. Nekateri Tuaregi živijo več kot sto let. Poznal sem enega, ki je imel 112 let.

ŠP:  Življenje v puščavi se zdi tako mirno. A vedno obstaja nevarnost, ostaneš lahko brez vode, srečaš slabe ljudi…  Kakšna je življenjska modrost  puščavskih ljudstev?

Philippe Frey: Življenje v puščavi je mirno. Dokler ne gre vse narobe. Podobno je na morju. Morje je lepo in mirno. Dokler ne podivja. Težava je v tem, da nikoli ne veš točno, kdaj se bo to zgodilo. Vse lahko izgubiš v enem samem trenutku. Tudi življenje. Nomadi to zelo dobro vedo. In naučili so se živeti tako, da  izkoristijo vsak trenutek. Saj vedo, da to ne more trajati.

ŠP: Potovanja so tudi umetnost prilagajanja naravi. Toda moramo jo poznati, če hočemo živeti v soglasju z njo.

Philippe Frey: Nekdo, ki zanika naravo, je ne bo nikoli razumel. In ne bo mogel živeti z njo. Sploh ne gre za misticizem, ampak za preprosto logiko. Živimo pod zvezdami. Naučimo se poznati jih. One nas lahko vodijo v temni noči.

ŠP:  In vendar lahko postane ta lepa pokrajina strašna, če ne vidimo več nič drugega kot le sipine, pesek, niti  enega samega drevesa …

Philippe Frey: Strah, ki ga lahko občutiš, ko si čisto izgubljen v puščavi,  Arabci imenujejo shuur. To se lahko zgodi. In počutiš se resnično leden in izgubljen. V normalnem vremenu lahko občutiš nekakšno  nedoločeno tesnobo, a jo lahko obvladaš. Sprostiš adrenalin in ta ti pomaga, da greš naprej. A ko ne gre več, ne gre več …

ŠP: Zanimata vas tudi mitologija in ustno izročilo. Ob branju opisov puščave Sbare-I-Lout se spomnim zapuščenih mest iz Tisoč in ene noči. Lout pomeni mrtvo ozemlje. V Bibliji pa je zapisana zgodba o Lotovem stebru …

Philippe Frey: Puščave se lahko resnično premikajo. Lahko so izvir življenja. Lahko umrejo. Ali vsaj zaspijo, za stoletja ali tisočletja. Lout v Iranu je razvil civilizacije, ki pomenijo  začetek naših: prvo poljedelstvo, prva medicina, prva astronomija … so se rodili v Loutu in v okolici. Toda danes je to ena izmed najbolj suhih puščav na zemlji.

ŠP: Puščava je  tudi dežela prerokov.  Biblija in Koran sta nastala sredi puščave. Tudi Jezus je bil nekakšen nomad.

Philippe Frey: Tudi prva religija je nastala tu. Mazdeizem se je rodil v puščavah Irana in Iraka. Še vedno najdemo sredi puščave stolpe, ki so jih postavili pripadniki zoroastrizma, najbolj znan je Babilonski stolp. Mazdeizem je prenovil Zoroaster, ki je varoval  kamele v iranski puščavi. Iz mazdeizma prihajajo judovstvo, krščanstvo in islam. Tudi Mohamed je čuval koze v arabski puščavi.

ŠP: Voda ima v Svetem Pismu tudi simbolični pomen. V eni od svojih knjig pišete o Charlesu de Foucaultu. Najbrž ste videli tudi film Božji možje 

Philippe Frey: Vseeno se je treba vsaj malo varovati pred mistiki, ki puščavo uporabijo kot okvir za svoje sanje ali ambicije. Sem lahko vtaknemo vojake, koloniste, pustolovce, mistične preroke. Jasno je, da so temelji ljubezni do bližnjega  in religij preprosta dejanja. A veliko dejanj v Stari Zavezi in v Tori je odvratnih: Lot, ki posili svoje hčerke, ker je v puščavi sam, Noe, ki izreče prekletstvo nad potomci svojega sina Hama, in tako naprej. Puščava je trda, a treba je ostati človeški.

ŠP:  Sveto Pismo nam hoče razkriti le, česa vse je sposoben človek. V zahodnem svetu pa je vera »izgubila krila«, skoraj ne poznamo več pomena in vrednosti posta, meditacije, religioznih pesmi, tišine in samote. Kakšno je religiozno čutenje puščavskih ljudstev?

Philippe Frey: Puščavska ljudstva ne poznajo razlike med svojim  okoljem in svojo  vero. Oni so tam. In zanje to ni slučaj, torej verujejo. Njihova vera se vpisuje v puščavo. Le da so religije lahko zelo različne: budizem v Gobiju, šamanizem ameriških domorodcev in tako dalje.

ŠP: V zaporu v Indiji ste nekega večera zaslišali  molitvene pesmi hindujcev in muslimanov.

Philippe Frey: Ravno o tem govorim. Imamo več religij v več puščavah. Kar  je včasih presenetljivo je, da lahko najdemo več religij v eni puščavi. Kot hinduizem in islam v puščavi Thar. Nomadi s tem nimajo težav. Vlade so tiste, ki se igrajo z  različnostmi, da bi začrtale svoje meje.

ŠP: Kakšno pa je vaše religiozno čutenje?

Philippe Frey: Recimo, da sem hibrid med vsemi temi religijami. Ali pa se čutim bolj blizu animistom, kot so na primer Grmičarji. Ti živijo najbližje naravi in jo zagotovo najbolje razumejo. Verujejo, da ima vsaka stvar dušo. In da nič ni tam slučajno.

ŠP: Imate radi tuareško glasbo? Ali glasbo drugih domorodnih ljudstev?

Philippe Frey: Odkrito povem, da ne maram posebno tuareške glasbe. Niti arabske. Niti katere druge. Dobro je, da so razvili to kulturo. A mi ni pisana na kožo.

ŠP: Ustno izročilo po vsem svetu pozna zgodbe o tem, kako je Bog ustvaril svet, različne pokrajine, ljudstva … Poznate zgodbe o tem, kako je ustvaril puščave?

Philippe Frey: Tuaregi so bili na primer animisti, preden so postali muslimani. Saj pravzaprav ni dolgo od tega. Po njihovi razlagi so svet ustvarile živali, obdarjene z razumom. Kot na primer puščavski kuščar, ki ostaja tabu. Podobno ljudstva ameriških puščav obožujejo kolibrija. In tako naprej. Redko se zgodi, da presežejo to logiko, kljub monoteizmu.

ŠP: To, kar se lahko naučimo od domorodnih  ljudstev, predvsem puščavskih, je gotovo hvaležnost, skromnost, ponižnost, poznavanje narave, tišina … Kdor si  preveč prizadeva za materialne dobrine, zanemarja notranje ravnovesje. Pišete knjige in snemate filme, da bi to razumeli tudi zahodnjaki?

Philippe Frey: Da. Zahodnjaki so ponoreli. Kar naprej tekajo za stvarmi, ki jim jih nekdo  želi prodati za vsako ceno. Pa če bi bili zato vsaj srečni. Ampak ne, vedno hočejo nekaj drugega. Tudi ljudje puščav imajo želje. A dokler živijo v okolju, ki ga poznajo, so srečni.

ŠP: Napisali ste tudi nekaj romanov. Pišete lepo, razumljivo, opisi so čudoviti, osebnosti dobro predstavljene. Zdi se, kot bi imeli sposobnost neposredno spoznati, s kom imate opravka …

Philippe Frey: Eeeeh, ne. Preprosto povem, kar čutim. Mislim, da se lahko tudi zmotim. A prave vrednote mojih junakov bodo vedno odkritje ljubezni do bližnjega (pa čeprav na začetku morda tega nočejo). In kako se prilagoditi in živeti v  neki drugi, popolnoma drugačni družbi.

ŠPSurvivre a Kalahari, Preživeti v Kalahariju, je roman o dveh prijateljih, »divjaku« in »civilizirancu«. Ste idejo dobili pri Robinsonu Crusoeju?

Philippe Frey: Ne. Preprosto, to izkušnjo sem doživel s Simonom, ki je bil Grmičar, lovec iz plemena N!kang v Botsvani. Skupaj sva prehodila Kalahari, kljub najini različnosti. Nekaj let kasneje se je obesil na drevo. Tudi njegova žena. Ni se mogel prilagoditi svetu, ki ga je obdajal.

ŠP: Ste kdaj srečali knjižnico na kamelah? Katero knjigo bi si izposodili, če bi naleteli nanjo?

Philippe Frey: Osebno več pričakujem od dobrega zemljevida kot od dobre knjige. Zemljevid vas lahko nauči tisoč stvari, ki jih ne veste o okolju, ki vas obdaja. V knjigah pa so tuhtanja nekega avtorja, ki se  tičejo  samo njega. In končno, simboli na zemljevidu spominjajo na prve simbole neandertalcev, s katerimi so označevali svoje ozemlje ali  se orientirali v naravi.

ŠP: Tuareg je arabska beseda in pomeni zapuščeni od Boga. Sami sebe pa Tuaregi imenujejo Imazigben, svobodni ljudje. Kako različna ljudstva, ki ste jih obiskali, poimenujejo nas, belce?

Philippe Frey: Veliko je besed, s katerimi označijo tujce. Tuaregi in Arabci jim pravijo nasrani, kar pomeni neverniki. Res je, da zahodnjaki ne verjamejo v nič, da o religiji niti ne govorimo.  Skratka, glede na ljudstva so  poimenovanja različna, a vedno v pomenu »surov«, »nekultiviran«.

ŠP: Kako bi se nomad, Grmičar, Namibijec … znašel v modernem mestu?

Philippe Frey: To je sicer protislovje, a nomadi se v mestu prav dobro znajdejo. So zelo bistroumni, hitro razumejo. Tudi zemljevid s postajami metroja. Ampak, ko so razumeli, se hitro naveličajo, postanejo neprilagojeni in se vrtijo v krogu. Saj se, konec koncev, ne dogaja veliko.

ŠP:  Ljudje, ki živijo v puščavah, pravijo, da imajo življenje v puščavi radi in je ne bi nikoli zapustili. Kaj, po vašem  mnenju, išče zahodnjak, ko nemirno potuje po svetu?

Philippe Frey: Zahodnjak, ki potuje, je  nekdo, ki predvsem ne želi spremeniti svojega sistema vrednot. Povedano drugače, živeti hoče v hotelu, jesti hrano, ki je je navajen, imeti svoje običajno udobje … vse skupaj rahlo začinjeno z eksotiko. Edina domačina, ki ju bo videl, bosta snažilka ali lokalni vodič, in to mu zadostuje. In potem bo rekel, da je videl to deželo. To je zelo deprimirajoče.

ŠP: Veliko potujete. Danes Francija, jutri Sahara, potem Madagaskar, Namibija, Filipini. To pomeni neprestano prilagajanje. Gibljete se  med vzhodom in zahodom, med velikimi mesti, nedotaknjeno naravo in plemeni, ki jih še nihče ni srečal.

Philippe Frey:  Da. Vse to imam rad. Tudi velika mesta, kot sta Manila ali Cape Town. Ker lahko tam veliko odkrijem. Pa čeprav sem seveda največ v puščavah. Ali v afriški naravi,  z živalmi. Veliko je še stvari, ki jih ne poznam. Čeprav se trudim, da bi spoznal kar največ.

ŠP: Kakšen turizem se vam zdi idealen?

Philippe Frey: Ko potujemo, se moramo predvsem odreči svoji zahodnjaški kulturi. Sicer to ne služi ničemur. To pomeni skoraj potovati nag. Brez ničesar. Brez predpostavk. Brez gotovosti.  Če je mogoče, sam. In vedno  v iskanju srečanja z drugim.

ŠP: Veliko ste trpeli, lakoto, žejo, bolečine, nekaj dni ste bili popolnoma slepi. Veliko težav ste premagali na potovanjih.

Philippe Frey: To se plača. Ne smemo misliti, da  ni nič nenevarno. Še vedno nosim posledice svojih potovanj. A to ni nič takega. Stokrat sem bil poplačan za te male nevšečnosti. To je, kot bi pobalin padel s kolesa. Sede nazaj na kolo in se odpelje.

ŠP: Tudi zaprli so vas, ker ste skrivaj prečkali puščave. A zdi se, kot da ne gojite nobene zamere. Čeprav prezirate birokrate, ki v  pisarnah prelagajo gore papirjev. Je res, da ste v zaporu v Indiji »poscali« dosjeje zapornikov?

Philippe Frey: Glej, glej, ja, res je. Pozabil sem. Naredil sem kup stvari, ki sem jih pozabil. In še vedno včasih počnem  »kar nekaj«. To je zabavno in rad se  tudi zabavam.

ŠP: Antropolog Jared Diamond pravi, da so različna ljudstva in kulture  primer, kako lahko socialno življenje organiziramo na različne načine in se prilagodimo okolju. Nemški gozdar Peter Wohlleben pravi, da se tudi živali in drevesa organizirajo na način, ki jim omogoči, da preživijo kot vrsta. Življenje dreves, ki rastejo kot osamelci, je  svobodno, a težko, pravi. Menite, da ste samotar?

Philippe Frey: Seveda. Samotar sem. In res je težko biti samotar. Pa naj gre za drevo ali za človeka. Samotarji morajo biti močni. In morda jih ravno zato drugi pustijo pri miru. Ni hujšega, kot če so ljudje nagneteni skupaj. Ali pa drevesa v pregosti makiji.

ŠP:  Čeprav vam je všeč samota puščav, imate radi prijatelje in  družino in zagotovo ne trpite zaradi osamljenosti.

Philippe Frey: Seveda. Treba je nekaj razumeti: ko si sam, si sam. Ko si z ljudmi, si z ljudmi. Počni to dobro in ničesar ne boš obžaloval. Ne kot ljudje, ki potujejo, pa pogrešajo dom. In ko so doma, hočejo potovati. Vsak trenutek izkoristim v polnosti. Verjemite mi.

ŠP: Ste tudi zelo dober fotograf.  Ob pogledu na portrete žensk, ki ste jih ujeli v objektiv, se zdi, kot da lepotice živijo povsod, samo v beli Evropi ne.

Philippe Frey: Če bi rekel kaj takega, bi bil protibelski rasist. Torej bomo rekli, da tega ne pravim.

ŠP: V mladosti ste imeli radi morje in jadranje.  Rek »The sea is my land« bi lahko v vašem primeru spremenili v »The desert is my sea«. Hvala, Philippe, da ste tako prijazno odgovorili na toliko vprašanj. V knjigi Le Scorpion d’Orient ste napisali: sem odrasel človek s srcem otroka, ostajam odprt … Želim vam, da ostanete taki.

Philippe Frey: Brez skrbi. In lep dan vam želim.

 

Intervju je pripravila in prevedla Špela Pahor