Uvod v pariški kvestiji

Gorazd Kocijančič

Eckhartova latinska dela v nasprotju z jezikovno sproščenostjo in paradoksno inventivnostjo nemških pridig in traktatov njegovo mistično izkušnjo in nauk izrekajo v ustaljeni pojmovnosti visoke sholastike. Ta je pogosto trd oreh celo za bralce, vajene novoveških filozofskih besedil, saj se po svoji abstraktnosti kosa z najzahtevnejšimi zasnutki no­voveškega spekulativnega idealizma.

     V okviru Eckhartovega latinskega spisja imata poseben pomen dve kratki besedili, pariški kvestiji (quaestiones) 1 in 2.[1]

     Že kmalu po letu 1302, ko je Eckhart prišel v Pariz, da bi se akademsko kvalificiral za poučevanje teologije, je začel razvijati svoj temeljni apofatični nauk, da presega Bog vsakršno kategorialno poimenovanje. Prvi korak v tem razpiranju misli za Božjo drugačnost je bilo pre-imenovanje božanskosti Boga: Eckhart Božjo božanskost na sledi novplatonikov prepozna v Umu brez biti oziroma paradoksnem Umevanju-nad-bitjo.  Njegovi Pariški kvestiji sta “rojstni kraj te inicia­tive, ki se je zavestno odvrnila od sodobnikov,”[2]  zato ta dva kratka teksta v svoji ontološki lapidarnosti predstavljata nenadomestljiv ključ za vse Eckhartovo spisje, tudi za mistične pridige. V teh zapiskih “najdemo več kot šest stoletij pred Heideggrom  izrečeno prvo in nadvse silovito kritiko ontoteologizma,[3] kakršen se je pred kratkim izoblikoval na veliki univerzi Zahoda… Eckhart postavlja témo umevajoče misli na vrh vsega svojega teološkega in filozofskega dela, in to s tolikšnim mojstrstvom, da velika nemška filozofija tega ne bo več mogla pozabiti.”[4] Kvestiji sta spričo danes prevladujočih ideoloških in poenostavljajočih razlag duhovne prav v svoji pojmovno naporni  “metafizičnosti” in obenem razvidni meta-ontološkosti še vedno izziv za naše razumevanje usode mišljenja v času (in s tem tudi časnosti ter brezčasa živega filozofiranja).

     Quaestio disputata, književna zvrst, v katero besedili sodita, je zapis priljubljene oblike sredn­jeveškega poučevanja. Kvestijo je vodil magister (tj. učitelj, nemško Meister), pri čemer so mu pomagali njegovi asistenti (baccalau­rei). Udeležili so se je lahko vsi magistrovi študenti in tudi slušatelji drugih fakultet. “Predmet, o katerem naj bi se raz­pravljalo, je izbral magister in ga vnaprej naznanil vsem stoli­cam. Izvajanje (razprave) je zaobjemalo dve fazi, ki sta bili včasih časovno ločeni: najprej razpravo in nato determinacijo. Udeleženci, zlasti baccalaurei, so predstavili argumente ,za’ in ,proti’. Magistrov baccalaureus je argumente naposled zbral, pri tem pa natančneje formuliral in odstranil vse, kar je bilo videti kot napaka ali nesporazum.”[5]

     Eckhartove kvestije niso ohranjene v takšnem stanju, kot bi si želeli, saj v nasprotju z običajno sholastično prakso ne navajajo razlogov za stališče, ki je Eckhartovemu nasprotno. To pomanjkljivost je odpravila najdba “Eckhartovih razlogov” v quaestio disputata Gonzalva Španskega, ki je bil skoraj gotovo eden izmed Mojstrovih nasprotnikov v disputu leta 1302.

       

 

[1] Prevod se opira na odlično komentirano izdajo, ki jo je pripravila skupina najvidnejših sodobnih francoskih poznav­alcev srednjeveške filozofije: Maître Eckhart à Paris: Une critique médiévale de l’ontothéologie. Études, textes et introductions. Les Questions parisiennes no. 1 et no. 2 d’Eckhart, Pariz 1984, str. 167-187.

[2] Op. sup. cit., str. 7.

[3] Tj. poistenja Boga in biti kot najvišjega Bivajočega.

[4] Op. sup. cit., str. 7.

[5] E. Weber, Eckhart et l’ontothéologisme: histoire et conditions d’une rupture, v: Maître Eckhart à Paris, str. 15.