Sveti Kolumban o datumu velike noči

Kolumban (prev. Polonca Zupančič)

Sveti Kolumban (ok. 542–615) se je rodil na Irskem, kjer so delovali številni pomembni menihi in misijonarji tistega časa. Tudi sam se je že v mladih letih odločil za trdo in spokorno mehiško življenje, v samostanu pa so mu zaradi takšnega značaja precej hitro zaupali odgovorne naloge. Po skoraj tridesetih letih priprav se je naposled odločil skupaj s tovariši utrditi Kristusov nauk na ozemlju današnje Francije, kjer mu je bil takratni kralj sprva naklonjen, tako da je kmalu lahko postavil prve samostane in vanje sprejemal domače novince. Ker pa je število menihov zelo hitro naraščalo, je sklenil zanje napisati priročnik z navodili, sicer strožji od podobnih pravilnikov, a napisan v duhu spokornosti. Sčasoma se je Kolumban zaradi te svoje skorajda pretirane gorečnosti in strogosti zameril cerkvenim in posvetnim oblastem. Ker si je celo kralju drznil očitati nemoralno življenje, ga je ta ukazal izgnati iz dežele. Kolumban se je najprej namenil v kraje ob zgornjem Renu, nato se je ustavil ob Bodenskem jezeru, proti koncu življenja pa se je z nekaterimi brati odpravil v severno Italijo, kjer je v dolini Val Trebbia ustanovil svoj zadnji samostan Bobbia. Tu je leta 615 tudi umrl.

Že v času svojega izobraževanja na Irskem se je Kolumban dobro naučil latinščine, se temeljito seznanil z Biblijo, naukom svetega Hieronima in Evzebija, zlasti pa s sistemom za preračunavanje datuma velike noči, s katerim se je precej ukvarjal tudi kasneje. Leta 603 je bil v povezavi s tem poklican pred škofa v Chalon-sur-Saône, a je Kolumban avdienco zavrnil, namesto tega pa je škofu poslal spodnje pismo.

To pismo je eno izmed petih, ki so bila potrjena za pristna, v njem pa se Kolumban najprej zahvali vsem, ki se ukvarjajo s perečimi problemi Cerkve, zlasti pa z vprašanjem pravilnega datuma velike noči [1]. V nadaljevanju izpostavlja, da je potrebno kljub različnim tradicijam slediti Kristusovemu nauku in posnemati njegov zgled [2–3]. Ko enkrat ne bo več nesoglasij med kristjani, bodo lahko vsi uživali mir, spoštovanje, medsebojno ljubezen, s tem pa bodo postali različni udje enega samega telesa in ene same složne misli [4–5]. Kolumban večkrat prosi za razumevanje in spoštovanje različnih tradicij – vsak naj se drži tega, kar je izbral, to pa naj počne brez zavisti in sovraštva [6]. Ob tem poziva vse kristjane, naj živijo preprosto, razsodno življenje in v vsem posnemajo nedolžne otroke [7], povsem na koncu pa še enkrat poudari, da so vsi kristjani del enega telesa ne glede na svoje poreklo [8].

 

 

DRUGO PISMO (l. 603)

Svetim gospodom in očetom in bratom v Kristusu, škofom, duhovnikom in drugim redovom svete Cerkve jaz, grešnik Kolumban, pošiljam pozdrav v Kristusu.

[1] Zahvaljujem se svojemu Gospodu, ker so se zaradi mene na enem mestu zbrali takšni sveti ljudje, ki bodo obravnavali vprašanje o resnici vere in dobrih del, in bodo, kot se takšnim spodobi, preko čutil, izurjenih za razločevanje dobrega in slabega, s pravično sodbo razsodili glede tega, o čemer je treba razpravljati. O, da bi to počeli pogosteje! In čeprav zaradi nemirnih nesoglasij te dobe nimate vselej časa, da bi v skladu s pravili[1] enkrat ali dvakrat na leto vselej ohranjali to navado, bi si morali karseda hitro, čeprav preredko, prizadevati za to, zaradi česar bi bili vsi brezbrižneži v strahu, prizadevni pa bi bili pozvani k večjemu napredku.

Glejte, pravim, Bogu hvala, ker vam je bila tudi zaradi mene dana priložnost za sveto sinodo[2] in razpravljanje[3] o veliki noči.[4] Naš Gospod Jezus Kristus, oni princ pastirjev,[5] naj zagotovi, da bo vaš shod v korist njegovi Cerkvi; in sam Bog, ki ima navado stati v zboru bogov,[6] naj prisoten navdihuje srca svojih ljudi, da boste od začetka sledili njegovi volji s pomočjo poguma iz zapovedi, tako da ne boste razpravljali samo o zadevi velike noči, česar so se že zdavnaj lotevali in na dolgo in široko razsojali različni avtorji, pač pa tudi o splošnih in nujnih kanonskih opažanjih, ki so jih mnogi popačili – to pa je tehtnejša stvar. In ker je dan sodbe zdaj bližji kakor takrat, bi lahko sklenili nekaj strožjega tudi glede evangeličanske religije in apostolskega izročila. Kajti če bi skrbno preučili evangeljske zapovedi, se ne bi čudil, če bi v njih našli reči, ki so malce nasprotne navadam.

[2] Toda zadostuje naj, da smo pokazali, da bo moral biti vsak oblikovan po zgledu svojega odrešitelja in po podobi pravega pastirja, ki je najprej razglašal ponižnost[7] in ki je prvi blaženosti – uboštvu v duhu[8] – pridal še sedem blagrov.[9] Človeka je do te mere naučil slediti svojim stopinjam,[10] da bi ta s sledenjem pravičnosti[11] prispel k resničnemu obrezovanju osmega dne.[12] Osma blaženost se sklene z mučeništvom, to pa zaradi tega, da človek ni pravičen samo v dejanju, pač pa je tudi mučenik s tem, ko to prestaja za pravičnost, je izredno željan nebeškega kraljestva in je kronan[13] skupaj z ostalimi, ki se podobno bojujejo.

Torej, kakor je zapisano: Kdor pravi, da verjame v Kristusa, mora tudi sam hoditi, kakor je hodil Kristus.[14] To pomeni, da je tako ubožen kot ponižen in razglaša resnico, čeprav ga ljudje vselej preganjajo; in na drugem mestu: Tisti, ki hočejo pobožno živeti v Kristusu, bodo trpeli preganjanje.[15] In ker je vera brez del sama po sebi mrtva,[16] in Gospod odgovarja neumnežem, zadovoljnim samo z vero: »Ne poznam vas,«[17] dobro verujočim in govorečim: »Gospod, Gospod[18] pa je obljubil, da oni ne bodo vstopili v nebeško kraljestvo. In medtem ko tisti, ki se niso odrekli[19] vsemu, kar posedujejo, [bodisi] ne morejo biti njegovi učenci [bodisi ga biti vredni], naj vsak zase preudari, ali je te stvari zares izpolnil ali prestal, da se ne bi odtujil učencem našega Gospoda Jezusa Kristusa, ker sin ne sme biti izrojen, učenec pa ne sme razglašati nasprotno od učitelja. Kdor namreč ne vstopa čez vrata v ovčjo ogrado, je tat in razbojnik,[20] in kdor beži pred naporom kaznovanja in upiranja izprijenim, je najemnik[21] in ni sin, ki bo vselej ostal v Cerkvi.

[3] Teh stvari sem se zato na kratko dotaknil, da bi, če bi hoteli, da mi nižji poučujemo vas, očete, vselej imeli tako v delovanju kot v besedah ta glas resničnega pastirja, ki ga njegove ovce prepoznajo – ne slišijo namreč glasu tujcev, ampak bežijo od njega,[22] glasu, katerega ne prepoznajo, kajti če ni dejanski, se ne sklada z glasom resničnega pastirja. Tudi govor, ki bi izšel iz ust najemnika, ne bi mogel učinkovito prodreti v duše vajencev, saj ima to značilnost, da kot prvi sam ne sliši tega, česar drugi ne slišijo od njega. In to, kar učitelj prvi zaničuje v dejanjih, tega ne more z golo besedo prevesti v zgled za ohranjanje.

[4] Vsi skupaj torej, bodisi duhovniki bodisi menihi, najprej odkritosrčno izpolnjujmo resnična in edinstvena pravila našega Gospoda Jezusa Kristusa, in tako kasneje, ko bo nabreklina ošabnosti uplahnila,[23] poskrbimo, da bomo zapisali eno sodbo glede preostalega. Če smo vsi prostovoljno ponižni in ubožni za Kristusa, ki je za nas postal ubožen, čeprav je bil bogat,[24] potem bodo iz dežele hib preko ponižnosti in preko prostovoljne ubožnosti evangeljskega naročila različna poželenja odstranjena in smrtne skrbi odgnane, kakor da bi bili odstranjeni vzroki za nesoglasje in neslogo; in vsi božji sinovi bodo vzajemno med seboj uživali[25] resnični mir in neskaljeno ljubezen zaradi podobnosti značajev in složnost ene volje. Mnogo je namreč škodovala in še škoduje cerkvenemu miru različnost značajev in raznovrstnost izročil. Toda če vendarle, kot sem rekel, z urjenjem resnične ponižnosti najprej pohitimo, da bi poskrbeli za strup ošabnosti, zavisti in prazne slave s pomočjo zapovedi našega Odrešitelja, ki za zgled pravi: »Učite se od mene, ker sem mehak in ponižen po srcu«[26] in tako dalje, se bomo v prihodnje vsi popolni brez vsakršnega spotikljaja, ko bo sovraštvo izbrisano, kakor učenci našega gospoda Jezusa Kristusa vzajemno [iz celotnega srca] ljubili.[27]

In če obstaja kakšna različnost izročil, kakršna je glede velike noči, ko se ponižni ne morejo spopasti, niti nima takšne navade Cerkev,[28] in ko bodo hitro spoznali resničnejše reči tisti, ki z istim namenom in isto željo po spoznanju resnice na podoben način iščejo, čemu naj pravilneje sledijo, in ko ni premagan nihče drug razen zmote in ko se nihče ne slavi v sebi, ampak v Gospodu: iščimo torej skupaj, vas prosim, o nadvse ljubeči očetje in bratje, in poglejmo, katero izročilo je resničnejše – vaše ali izročilo vaših bratov na Vzhodu.[29] Kajti kakor sem v zvezku svojega odgovora, ki vam ga pošiljam, čeprav je bil napisan že pred tremi leti, nakazal: vse Cerkve celotnega Zahoda ne ozirajo na to, da bi moralo vstajenje nastopiti pred trpljenjem, se pravi velika noč pred enakonočjem, in ne presežejo dvajsete lune, da ne bi izvajali zakramenta Nove zaveze brez poroštva Stare zaveze. Toda o tem drugje; glede drugega pa sem že svetemu papežu v treh zvezkih pojasnil, kaj oni menijo glede velike noči, zdaj pa sem se vašemu svetemu bratu Arigiju[30] namenil napisati isto v tej kratki knjižici.

[5] Tako terjam eno stvar od vaše svetosti – da bi z mirom in ljubeznijo prenesli mojo nespametnost in, kot pravijo nekateri, ošabno predrznost, ki jo je izsilila nuja, ne nečimrnost, kakor potrjuje moj nizki stan. In ker nisem povzročitelj te različnosti in sem za Odrešenika Kristusa, našega skupnega Gospoda in Boga, kot tujec prispel v te dežele, vas pri skupnem Gospodu naprošam in prisegam pri njem, ki bo sodil žive in mrtve:[31] če si zaslužite, da vas prepozna ta, ki bo mnogim rekel: »Rečem vam amen, ker vas nisem nikdar poznal,«[32] naj mi bo mogoče z vašim mirom in ljubeznijo uživati molk[33] v teh gozdovih in živeti poleg kosti naših sedemnajstih umrlih bratov, kakor nam je bilo vse do sedaj mogoče dvanajst let živeti med vami, da bi za vas molili, kot moramo in kot smo to počeli vse do sedaj.

Prosim, naj Galija dobi skupaj nas, ki nas bo dobilo nebeško kraljestvo, če smo vredni dobrega; imamo namreč eno obljubljeno kraljestvo in eno upanje na poklicanje v Kristusu, s katerim bomo skupaj vladali,[34] če bomo vendarle prej trpeli tukaj[35] z njim, tako da bomo skupaj z njim tudi slavljeni. Vem, da se bo mnogim ta moja zgovornost zdela pretirana; toda presodil sem, da je bolje, da bi tudi vi vedeli, kar mi obravnavamo tukaj in kar razmišljamo med sabo. Kajti to so naša pravila, Gospodove in apostolske zapovedi – v njih je naša vera, so naše orožje, ščit in meč, to je naša obramba, to nas je privedlo iz domovine. To si prizadevamo ohraniti tudi tu, čeprav ne s pretirano vnemo. Molimo in si želimo, da bi pri njih vztrajali vse do smrti, kakor smo videli početi tudi naše prednike. Vi pa, sveti očetje, poglejte, kaj počnete tem ubožnim veteranom in starcem iz tujine. Kakor jaz menim, bi bilo za vas bolje, da bi jih bodrili, kakor pa jih vznemirjali.

[6] Jaz pa si nisem upal iti k vam, da si v vaši prisotnosti tega slučajno ne bi prizadeval doseči v nasprotju z izrekom apostola, ki pravi: »Ne poskušaj dosegati z besedami[36] in drugje: »Če je kdo prepirljiv, nimamo takšne navade ne mi ne Božja Cerkev[37] Toda priznavam skrivne misli svoje vesti, da bolj zaupam v izročilo svoje domovine v skladu z naukom in računanjem štiriinosemdesetih let in Anatolijem,[38] ki sta ga škof Evzebij,[39] pisec Cerkvene zgodovine, in sveti Hieronim, pisec kataloga, pohvalila za praznovanje velike noči; pa tudi v skladu z Viktorijem,[40] ki je še nedavno tega dvomljivo pisal in ni, kjer je bilo potrebno, ničesar jasno določil, kakor priča sam v svojem uvodu, in ki je po času vélikega Martina[41] in vélikega Hieronima in papeža Damaza[42] pod Hilarijem[43] popisal preko sto tri leta.

Vi pa sami izberite, komu hočete raje slediti in komu bolj verjamete v skladu s tem izreku apostola: »Odobravajte vse, držite pa to, kar je dobro[44] Daleč je torej od tega, da bi si jaz prizadeval za prepir z vami zato, da bi se naši sovražniki veselili našega spora med kristjani – se razume, da so to Judje ali heretiki oziroma poganska ljudstva – zares naj bo daleč od tega, daleč. Glede drugega pa se lahko drugače sporazumemo med sabo, tako da bodisi vsakdo v tem stanu ostane pri Bogu,[45] v katerem je bil poklican, če sta obe tradiciji dobri, bodisi pa se z mirom in ponižnostjo in brez vsakršnega spora prebirata obe knjigi in se te stvari, ki se bolj skladajo s Staro in Novo zavezo, ohranjajo brez nikogaršnje zavisti.

Kajti če izhaja od Boga, da me preganjate iz tega samotnega kraja tu, ki sem ga za svojega Gospoda Jezusa Kristusa dosegel preko morja, bo moja naloga izrekati to prerokovo misel: »Če je ta nevihta zaradi mene nad vami, me dvignite in vrzite v morje, da boste pomirili to razburkanost.«[46] Naj bo najprej vaša naloga po običaju onih mornarjev poskušati rešiti brodolomno ladjo z notranjo pobožnostjo[47] in jo povleči na kopno, kakor so storili oni, čeprav pogani, kot pripoveduje Pismo: Možje so se poskušali vrniti na zemljo, [pravi,] a niso mogli, ker je morje teklo in je pritisnil nanje večji val.[48]

Naposled pa na koncu predlagam naslednje, čeprav morda preveč domišljavo: mnogi, ki hodijo po prostrani in široki poti tega sveta, tečejo proti ozkemu križišču, in če se jih najde le nekaj, ki stopajo preko tesnih in ozkih vrat, ki vodijo k življenju[49] v skladu z naročilom Gospoda, jih vi raje prepuščajte k življenju, kakor da jim to preprečujte, da ne bi po naključju tudi vas skupaj s farizeji zasramoval govor Gospoda, ki pravi: »Gorje vam, pismouki in farizeji, ker zapirate nebeško kraljestvo pred ljudmi«[50] in: »Niti vi sami ne vstopate niti ne dovolite vstopiti tem, ki to želijo.«[51]

[7] Toda kdo bo lahko rekel: Mar mi ne vstopamo v nebeško kraljestvo? Zakaj ne morete biti v skladu z božjo milostjo, če ne postanete kakor majhni otroci,[52] se pravi ponižni in čisti, preprosti in nedolžni v slabem in [vendar] razsodni v dobrem,[53] spravljivi in taki, ki ne zadržujejo jeze v srcu? Toda to najtežje izpolnijo tisti, ki pogosto pogledujejo ženske in se še pogosteje sporekajo ter se jezijo glede posvetnega imetja. Zaradi tega pa mi, ki se enkrat odpovemo svetu in že na začetku odrežemo vzroke hib in netiva pričkanj, menimo, da lahko ljudje brez vsega[54] lažje izpolnijo Gospodovo besedo kakor bogati. Kajti ne da se vstopiti v nebeško kraljestvo brez štirih vrlin, kakor je sveti Hieronim priča za tri, Bazilij[55] pa za četrto, oba pa za zgled dajeta značaj otrok v skladu z močjo besede evangelija: Kajti otrok je ponižen, ne spominja se krivic, ne poželi si ženske, ki jo vidi, nima nečesa na ustih, nečesa drugega pa v srcu.[56] Te vrline bo, kot sem rekel, lažje ohranil ta, ki je prost in vidi, da je sam Bog Gospod,[57] kakor pa tisti, ki vidi in posluša vse stvari.

Nihče naj ne odvzame dobrine tišine, kajti razen v primeru, če postanejo otopeli, odljudni ljudje živijo bolje kakor tisti v družbi – pri tem je izvzeta tista strožja oblika življenja, ki ima večje plačilo. Kajti kjer je boj trši, tam se dobi tudi slavnejši venec zmage. Nasprotno pa [kakor pravi sveti Gregorij][58] se ne verjame, da imajo tisti, ki se ne izogibajo javnim zlom, zasebne vrline.[59] Zaradi tega je sveti Hieronim, ki je to vedel, ukazal, naj škofje posnemajo apostole, menihe pa je naučil slediti popolnim očetom.[60] Nekaj so namreč modeli duhovnikov, nekaj pa modeli menihov, in ti so med sabo precej različni. Vsak naj ohranja to, kar je izbral, oboji pa naj ohranjajo evangelij in oboji naj, kakor da so ubrani udi enega telesa, sledijo Kristusu, glavi vseh,[61] prek njegovih lastnih zapovedi, ki jih je razodel v ljubezni in izpopolnil v miru. In tega dvojega ni mogoče popolnoma izvršiti, razen če to storijo resnično ponižni in složno poduhovljeni ljudje, ki izpolnjujejo Kristusove zapovedi vpričo samega Gospoda. »Če me ljubite, ohranjajte moje zapovedi«[62] in »To je moja zapoved, da se vzajemno ljubite, kakor sem vas jaz ljubil,«[63] kajti po tem »vsi vedo, da ste moji učenci, če se vzajemno ljubite.«[64]

Tedaj torej lahko obstaja nedvomno združenje duš in mir in ljubezen, ki je preko svetega duha razpršena po notranjosti verujočih, kadar si vsi na podoben način želijo izpolniti božanske zapovedi. Kajti kolikšna je mera različnosti v dejanskih prizadevanjih, tolikšna bo tvorba miru in ljubezni med nepopolnimi. Da bi se torej vzajemno ljubili v neizmišljeni ljubezni,[65] skrbno premišljujmo naročila našega Gospoda Jezusa Kristusa in jih, ko jih bomo doumeli, pohitimo izpolnjevati, tako da bo preko svojega nauka z enim zaletom nadvse velike gorečnosti celotna Cerkev hitela v nebesa. Naj nam njegova nesebična milost omogoči, da bi se vsi zgrozili nad svetom in ljubili samo Njega in si Ga želeli skupaj z Očetom in Svetim Duhom, ki mu gre slava na vekov veke. Amen.

[8] Glede preostalega, očetje, molite za nas, kakor to počenjamo tudi mi, ki smo sicer nizkega stanu, za vas, in ne imejte nas za odtujene od vas. Smo namreč skupni udi enega telesa, bodisi smo Galci[66] bodisi Britanci bodici Hibernijci[67] bodisi katerokoli ljudstvo. Zaradi tega naj se vsa ljudstva veselimo v spoznavanju vere in prepoznanju Božjega Sina. Pohitimo vsi, da bi dospeli do popolnega moža, do starostne mere polnosti Jezusa Kristusa,[68] v katerem se vzajemno ljubímo, vzajemno hvalímo, vzajemno popravljajmo, vzajemno vabimo, vzajemno molimo, da bi z njim vzajemno vladali in se veselili. Prosim, oprostite moji gostobesednosti in predrznosti, saj se trudim nad svojimi zmožnostmi, vi nadvse potrpežljivi in najsvetejši očetje in vsi bratje.




[1] Nicaea can. 5. Na zboru v Niceji (današnja Turčija), ki ga je leta 325 sklical rimski cesar Konstantin I., da bi pomiril spore med arijanstvom in tradicionalnim krščanskim naukom, so sprejeli t. i. Nicejsko veroizpoved, razpravljali pa so tudi o datumu velike noči ter sprejeli druge sklepe. Med njimi je bil sledeči, ki zapoveduje, naj se cerkveni zbor v posamezni provinci sestaja dvakrat na leto, sprejeli pa so ga zato, da ne bi izobčenci ene cerkve brez vednosti škofov svobodno prehajali v drugo.

[2] Tj. cerkveni zbor.

[3] Db. glede razpravljanja.

[4] V originalu »o pashi«.

[5] 1 Pet 5,4. V standardnem prevodu (v nadaljevanju VSP): véliki pastir.

[6] Ps 81,1. VSP: v Božjem zboru, sredi bogov.

[7] Mt 4,17. VSP: Od tedaj je Jezus začel oznanjati; in Mt 11,29. VSP: »Vzemite nase moj jarem in učite se od mene, ker sem krotak in v srcu ponižen.«

[8] Mt 5,3. VSP: Blagor ubogim v duhu.

[9] Osem blagrov je naslednjih: ubogim v duhu, žalostnim, krotkim, lačnim in žejnim pravičnosti, usmiljenim, čistim v srcu, tistim, ki delajo za mir, in tistim, ki so zaradi pravičnosti preganjani.

[10] Prim. 1 Pet 2,21. VSP: Saj ste bili vendar za to poklicani. Saj je tudi Kristus trpel za vas in vam zapustil zgled, da bi hodili po njegovih stopinjah,

[11] Mt 5,10. VSP: Blagor tistim, ki so zaradi pravičnosti preganjani.

[12] V judovski tradiciji so dečke obrezovali osmi dan po rojstvu.

[13] Prim. 2 Tim 2,5. VSP: Tekmovalec ne dobi venca, če ne tekmuje po pravilih.

[14] 1 Jn 2,6. VSP: Kdor pravi, da ostaja v njem, je dolžan tudi sam živeti tako, kakor je živel on.

[15] 2 Tim 3,12. VSP: Sicer pa bodo preganjani vsi, ki hočejo res pobožno živeti v Kristusu Jezusu.

[16] Jak 2,17.20. VSP: Tako je tudi z vero, če nima del; sama zase je mrtva. Hočeš spoznati, prazni človek, da je vera brez del neučinkovita?

[17] Mt 7,23. VSP: In takrat jim bom naznanil: »Nikoli vas nisem poznal.«

[18] Mt 7,21. VSP: Ne pojde v nebeško kraljestvo vsak, kdor mi pravi: »Gospod, Gospod.«

[19] Lk. 14. 33. VSP: Takó torej nobeden izmed vas, ki se ne odpove vsemu, kar ima, ne more biti moj učenec.

[20] Jn 10,1–4. VSP: Resnično, resnično, povem vam: Kdor ne pride v ovčjo stajo skozi vrata, ampak spleza vanjo od drugod, ta je tat in ropar.

[21] Prim. Jn 10,13. VSP: Je pač najemnik in mu za ovce ni mar.

[22] Jn 10,5. VSP: Za tujcem pa ne bodo šle, ampak bodo bežale pred njim, ker ne poznajo glasu tujcev.

[23] Db. odstranjena.

[24] 2 Kor 8,9. VSP: Saj vendar poznate milost našega Gospoda Jezusa Kristusa! Bogat je bil, pa je zaradi vas postal ubog, da bi vi obogateli po njegovem uboštvu.

[25] Db. imeli.

[26] Mt 11,29. VSP: »Vzemite nase moj jarem in učite se od mene, ker sem krotak in v srcu ponižen.«

[27] Prim. Jn 13,34. VSP: »Novo zapoved vam dam, da se ljubite med seboj! Kakor sem vas jaz ljubil, tako se tudi vi ljubite med seboj!« 

[28] 1 Kor 11,16. VSP: Če bi se pa kdo – kakor je videti – rad prepiral, mi te navade nimamo in Božje Cerkve tudi ne.

[29] Ker je Velika noč premakljiv praznik, so na prvem ekumenskem koncilu v Niceji določili, naj se jo praznuje na prvo nedeljo po pomladni luni (lahko torej nastopi kadarkoli med 22. marcem in 25. aprilom). Pravoslavne Cerkve pa uporabljajo za izračun formulo, ki od astronomske polne lune odstopa tudi za več dni. Posledično je velika noč pri pravoslavcih pogosto več kot teden dni pozneje kot v Rimskokatoliški cerkvi, lahko pa sovpadata. V začetku 20. stoletja so posamezni pravoslavci zato sklenili, da bodo začeli uporabljati prenovljen koledar in novo formulo za izračun.

[30] Sveti Arigij (6. stol.) je bil škof mesta Gap v Franciji, s svojim delom pa si je prislužil naziv enega največjih dušnih voditeljev svojega časa.

[31] 2 Tim 4,1. VSP: Rotim te pri Bogu in Kristusu Jezusu, ki bo sodil žive in mrtve, pri njegovi pojavitvi in njegovem kraljestvu.

[32] Mt 7,23. VSP: »Nikoli vas nisem poznal. Pojdite proč od mene, kateri ravnate nepostavno!«

[33] Db. molčati.

[34] Prim. 2 Tim 2,12. VSP: Če z njim vztrajamo, bomo z njim tudi zakraljevali. Če pa ga bomo zatajili, bo tudi on nas zatajil. Rim. 8,17. VSP: In če smo otroci, smo tudi dediči: dediči pri Bogu, sodediči pa s Kristusom, če le trpimo z njim, da bomo z njim tudi poveličani.

[35] Tj. na zemlji.

[36] 2 Tim 2,14. VSP: Na to jih moraš opozarjati in jih rotiti pred Bogom: naj se ne pričkajo za besedo, ker ni v nobeno korist, poslušalcem pa je v pogubo.

[37] 1 Kor 11,16. VSP: Če bi se pa kdo – kakor je videti – rad prepiral, mi te navade nimamo in Božje Cerkve tudi ne.

[38] Sveti Anatolij (5. stol.) je bil škof mesta Cahors v Franciji. O njegovem življenju nimamo podatkov, a so njegove posmrtne ostanke prepeljali v mesto Verdun in jih tam častili.

[39] Evzebij iz Cezareje (3. stol.), teolog in škof v Cezareji v Palestini. V tamkajšnji šoli si je pridobil temeljito znanstveno izobrazbo in ostal v kraju tudi v času preganjanja kristjanov. Zlasti si je prizadeval za spravo med Krščansko cerkvijo in pripadniki arijanizma. Spisal je precej del, v omenjeni Cerkveni zgodovini pa je v desetih knjigah popisal razvoj zgodnjega krščanstva od 1. do 4. stol.

[40] Viktorij iz Akvitanije (5. stol.) je v delu z naslovom Potek velike noči (Cursus Paschalis) popisal cikel velike noči na podlagi seznama konzulov, te tabele pa so kasneje še dopolnjevali. Njegov sistem preračunavanja so na cerkvenem zboru leta 541 potrdili za uradnega in ga uporabljali vse do leta 743, ko so oblikovali angleško verzijo tabel z imeni kraljev.

[41] Sveti Martin iz Toursa v Franciji (4. stol.) je bil škof v mestu, po smrti pa je njegov oltar postal eno izmed najznamenitejših romarskih središč na poti do mesta Santiago de Compostela v Španiji. Rojen je bil sicer na Madžarskem, a je svoje otroštvo preživel v Italiji, večino kasnejšega časa pa je živel in deloval v Franciji. Najbolj je znan po epizodi, ko je z mečem presekal svoj vojaški plašč na pol in dal polovico siromaku.

[42] Papež Damaz I. (4. stol.) je načeloval Cerkvi v času svetega Hieronima, ki je prav na njegovo pobudo prevedel Sveto pismo v latinščino in s tem nadomestil neuradne prevode.

[43] Hilarij (5. stol.) je bil v tistem času škof mesta Arles v Franciji. Znan je zlasti po svojem prizadevanju po urjenju v askezi.

[44] 1 Tes 5,21. VSP: Vse preizkušajte in kar je dobro, obdržite.

[45] 1 Kor 7,20. VSP: Vsak naj ostane v tistem stanu, v katerem je bil poklican. 

[46] Jon 1, 12. VSP: Rekel jim je: »Primite me in me vrzite v morje in morje se vam bo umirilo, saj vem, da je zaradi mene ta veliki vihar nad vami!«

[47] Db. z drobovjem pobožnosti.

[48] Jon 1,13. VSP: Možje so še veslali, da bi dosegli kopno, a niso zmogli, ker je morje naraščalo in divjalo proti njim.

[49] Prim. Mt 7,13–14. VSP: »Vstopíte skozi ozka vrata, kajti široka so vrata in prostorna je pot, ki vodi v pogubo, in veliko jih je, ki vstopajo po njej. Kako ozka so vrata in kako tesna je pot, ki vodi v življenje, in malo jih je, ki jo najdejo.«

[50] Mt 23,13. VSP: Toda gorje vam, pismouki in farizeji, hinavci, ker pred ljudmi zaklepate nebeško kraljestvo.

[51] Mt 23,14. VSP: Vi sami namreč ne vstopate, tistim, ki bi radi vstopili, pa ne dovolite vstopiti.

[52] Mt 18,3. VSP: … in rekel: »Resnično, povem vam: Če se ne spreobrnete in ne postanete kakor otroci, nikakor ne pridete v nebeško kraljestvo!« 

[53] Prim. Rim 16,19. VSP: Glas o vaši poslušnosti je prodrl povsod. Veselim se vas torej, obenem pa hočem, da ste modri glede dobrega in nepokvarjeni glede zla.

[54] Db. goli.

[55] Sveti Bazilij iz Cezareje v Kapadokiji (4. stol.) je v rojstnem mestu odprl svojo govorniško šolo, nato pa se je odločil za meniško življenje in ustanovil samostan na Pontu, kjer je spisal slavna meniška pravila. Postal je tudi škof Cezareje in kljub svoji poziciji ostal izredno darežljiv in aktiven pri svojem krščanskem poslanstvu.

[56] Hieronim In Esaiam 8, 18; in Mt 18, 3 (glej opombo 50).

[57] Prim. Ps 45,12. VSP: Če kralj hrepeni po tvoji lepoti, on je vendar tvoj gospod.

[58] Sveti Gregorij I. (6. stol.), znan tudi kot Gregor Véliki, je bil papež Katoliške cerkve. Znan je predvsem po prvem sistematičnem pokristjanjevanju poganov, po reformi šolstva in izobraževanja, pa tudi po svojih številnih delih, kot so pridige, komentarji Svetega pisma, pisma in drugo.

[59] Gregorij. Reg. Past. 3, 35.

[60] Prim. Hieronim Epist. 58, 5. V uradnem prevodu: Škofje in duhovniki naj imajo za zgled apostole in apostolske može; če imajo njihovo dostojanstvo, naj si prizadevajo, da si pridobe tudi njihove zasluge. Mi pa imamo za vzornike svojega poklica Pavle in Antone, Julijane, Hilarione in Makarije. In da sežem nazaj po veljavnih zgledih Svetega pisma – naš vzornik je Elija, naš je Elizej, naši voditelji so preroški sinovi, ki so prebivali po poljanah in samotah in postavljali šotore ob reki Jordanu.

[61] Prim. Ef 1,22. VSP: In vse je položil pod njegove noge, njega pa postavil čez vse kot glavo Cerkvi.

[62] Jn 14,15. VSP: »Če me ljubite, se boste držali mojih zapovedi.«

[63] Jn 15,12. VSP: »To je moja zapoved, da se ljubite med seboj, kakor sem vas jaz ljubil.«

[64] Jn13,35. VSP: »Po tem bodo vsi spoznali, da ste moji učenci, če boste med seboj imeli ljubezen.«

[65] 2 Kor 6.6. VSP: … s čistostjo, s spoznanjem, s potrpežljivostjo, z dobroto, s Svetim Duhom, z iskreno ljubeznijo.

[66] Tj. prebivalci takratne Francije.

[67] Tj. prebivalci takratne Španije.

[68] Ef 4,13. VSP: … dokler vsi ne pridemo do edinosti vere in do spoznanja Božjega Sina, do popolnega človeka, do mere doraslosti Kristusove polnosti.