Pridiga 82

Mojster Eckhart (prev. Milica Kač)

 

82. PRIDIGA[1]

Quis, putas, puer iste erit? Etenim manus domini cum ipso est.

Kaj misliš, da bo ta otrok? Gospodova roka je namreč z njim. (Lk 1,66)

“Kaj čudežnega bo iz tega otroka? Gospodova roka je z njim” (Lk 1,66).

            Iz teh besed moramo spoznati troje.[2] Prvič: dostojanstvo mojstra, ko beremo: “Gospodova roka je z njim.” “Gospo­dova roka” pomeni Svetega Duha po dvojem. Prvič, ker z roko izvršujemo dela. Drugič, ker je eno z ramo in s telesom. Vsa dela, ki jih človek izvršuje z roko, namreč izvirajo iz srca, napredujejo po udih in jih končno izvrši roka. Zato lahko v gornjih besedah prepoznamo Sveto Trojico: Očeta v srcu[3] in v telesu. Kakor je bit duše predvsem v srcu, čeprav je popolnoma (tudi) v vseh udih – in sicer tako popolno v najmanjših kot v največjih – kakor je torej njeno bistvo in izvor njenih dejanj vendarle predvsem v srcu, tako je tudi Oče začetek in izvor vseh Božjih del. Roka (kot rama) pomeni Sina, kot je zapisano že v Magnifikatu, da je pokazal moč s svojo roko (Lk 1,51). Tako Božja moč stopa iz telesa in rame v »roko«, s katero je nakazan Sveti Duh. Kakor je namreč duša povita v telo in v telesne stvari, tako moramo tudi to, kar ji hočemo pojasniti izmed duhovnih resničnosti, poviti v telesne reči, če naj pač to duš spozna. Zato moramo Svetega Duha pojasniti z »roko«, ki je na tem »otroku« pokazala svoja dela.

            Najprej moramo opozoriti na to, kakšen mora biti človek, na katerem Bog uresničuje svoja dela. Ko je govor o “otroku”, pomeni to toliko kot čist zrak ali nekaj, kar je brezmadežno. Tako mora biti tudi duša brezmadežna in čista,[4] če naj v njej deluje Sveti Duh. Neki moder učitelj pravi: “Večna modrost prebiva na Sionu in počiva v čistem mestu« (prim. Sir 24,15). “Sion” pomeni “višino” ali “stražni stolp”. Drugič se mora duša odtegniti časnim in nestanovitnim stvarem. In tretjič mora biti na preži pred prihodnjimi ovirami.

            Nadalje moramo opazovati delovanje Svetega Duha v duši. Nihče ne more delati z veseljem, če v tem, kar počne, ne najde podobnosti (glîchnisse)s samim seboj. Če naj nekega človeka vodim, mi ne bo nikoli z veseljem sledil, če na sebi ne bo opazil podobnosti z menoj: nikoli se namreč gibanje ali delo ne opravlja z veseljem, če ni podobnosti. Tako je tudi z vsemi, ki sledijo Bogu, kajti vsi ljudje morajo slediti Bogu, pa če to hočejo ali ne. Če mu voljno sledijo, jim je to v veselje, če pa mu sledijo proti svoji volji, jim je to mučno in jim zadaja samo bolečino. Zato je Bog duši iz naklonjenosti in ljubezni, s katerima jo obdaja, dal  božansko luč[5] od trenutka, ko jo je ustvaril: (dal jo je,) da bi lahko v veselju deloval v podobnosti samega sebe.[6]

            Nobeno ustvarjeno bitje pa ne more delovati nad tem, kar ima v sebi samem. Zato duša z lučjo, ki ji jo je dal Bog, ne more delovati nad samo seboj, kajti ta luč  ji je lastna in Bog ji jo je dal kot jutranji dar v njeno najvišjo moč. Čeprav je ta luč Bogu zelo podobna[7], je vendarle ust­varjena od Boga. Stvarnik je nekaj, luč pa je nekaj drugega, ustvarjeno bitje. Preden je namreč Bog karkoli ustvaril, je bil Bog, luči pa ni bilo, ampak je bila tema. Zato prihaja Bog k duši z ljubeznijo: ta (ljubezen) dušo dvigne, da lahko deluje nad samo seboj. Ljubezni pa ne more biti tam, kjer (Bog) ne najde ali ne ustvari podobnosti. Kolikor Bog najde v duši podobnosti s samim seboj, toliko deluje z ljubeznijo nad dušo. Ker je Bog neskončen, mora biti tudi ljubezen duše neskončna. Četudi bi kak človek živel tisoč let, bi lahko (še vedno) napredoval v ljubezni, kot lahko spoznamo tudi s pomočjo ognja: dokler ima les, dolgo gori. Po tem, kako velik je plamen in kako močno piha veter, je določena velikost ognja. Ljubezen v tem smislu razumemo kot ogenj in Svetega Duha kot veter glede na delovanje Svetega Duha v duši. Kolikor večja je v duši ljubezen in kolikor močneje piha veter, torej kolikor močneje deluje Sveti Duh, toliko popolnejši je ogenj, vendar ne v trenutku, ampak postopoma, ob tem, ko duša raste. Če bi se namreč človek nenadoma znašel sredi požara, ne bi bilo dobro. Zato deluje Sveti Duh postopoma, da bi lahko tudi človek, ki bi mu bilo živeti tisoč let, napredoval v ljubezni.

            Tretjič, iz besed: “Kaj neki bo iz tega otro­ka?” moramo spoznati čudovito delo, ki ga Bog izvršuje v duši. Če naj bo delo popolno, mora seveda vsako orodje seči tako daleč, kakor daleč dela mojster. Tudi človek je orodje Boga in orodje deluje skladno z mojstrovo  plemenitostjo. Zato duši ni dovolj, da v njej deluje Sveti Duh, saj (Sveti Duh) ni njene narave. In kakor sem že večkrat povedal, ji je dal božansko luč, ki Mu je podobna in je skoraj Njegove narave. In to (luč) je dal duši v last tako, da je (postala) del duše, da bi lahko (Sveti Duh) v njej z veseljem deloval. To lahko spoznavamo tudi pri luči, ki deluje glede na plemenitost snovi, na katero pada: v lesu deluje na sebi lasten način – torej udejanja vročino in ogenj – ; na drevesih in na vlažnih stvareh pa vzbuja rast – ti zelenijo in prinašajo sadove – , ne vzbuja pa toplote ali svojega lastnega dela. Pri živih bitjih udejanja življenje iz neživega, nekako tako kot pri ovci, ki jé travo in iz nje (trave) nastane na primer uho ali oko. Pri človeku pa  udejanja blaženost. To izvira iz milosti Božje: milost dušo dviga k Bogu, jo z Njim zedinja in jo dela bogooblično <gotvar>. Če naj bo duša božanska, mora biti dvignjena. Če bi hotel človek doseči višino zvonika, bi moral biti dvignjen do te višine: tako mora tudi milost dvigniti dušo k Bogu. Naloga milosti je, da vleče in sicer da vleče do konca; tisti, ki ji ne sledi, postane nesrečen. Vendar duši ne zadošča samo delo mi­losti, saj je ta nekaj ustvarjenega; duša mora priti tja, kjer deluje Bog v svoji lastni naravi, kjer deluje mojster skladno s plemenitostjo orodja, kar pomeni: v lastni naravi; (duša mora priti) tja, kjer je delo enako plemenito kot mojster in kjer je to, kar se izliva, povsem eno s tistim, kar je izlito. Sveti Dionizij pravi: najvišje stvari se izlivajo na najnižje in najnižje v najvišje in se zedinjajo z najvišjimi. Tako je tudi duša zedinjena in obdana z Bogom; milost jo tu zapusti, tako da  ne deluje več po milosti, ampak v Bogu po Božje. Sedaj je duša na čudovit način očarana in izgubi samo sebe – podobno kot če bi kapljo vode kanili v sod vina. O sami sebi ne ve ničesar (več) in si misli, da je Bog. O tem naj vam povem zgodbico. Neki kardinal je vprašal svetega Bernarda:[8] Zakaj moram ljubiti Boga in na kakšen način? Sveti Bernard  je odgovoril: »Tole vam bom povedal: Bog (sam) je razlog, zakaj ga moramo ljubiti.« Za način (te ljubezni) pa velja: brez načina, kajti Bog je Nič; ne tako, da bi bil brez biti. Ni ne to ne ono, marveč je bit nad vsemi bitmi <ein wesen ob allen wesen>. Je brezbitna bit <ein wesen weselôs>. Zato mora biti način, kako ga ljubiti, brez načina (wîselos). On je nad vsem govorjenjem (sprechen).

            Da pridemo do te popolne ljubezni, nam Bog pomagaj. Amen.

 




[1]Ta pridiga ima pri Pfeifferju oznako 62 (LXII) (str. 195sl.), v Quintovem delu Ueberlieferung der deutschen Predigten Meister Eckharts (Bonn 1932) pa se nahaja na str. 579sl. O podrobnostih glede izvirnih besedil, ki so bila osnova za Quintov prevod, in glede različnosti posameznih mest v različnih virih  gl. opombe v Quint, str. 521, in Quint, Ueberlieferung, str. 579-581.

[2]Prvič: čast mojstra; drugič: delovanje Svetega Duha; tretjič: čudovito delo.

[3]Podobno Eckhart o Očetu, ki je »srce« Svete Trojice, govori  tudi v 50. pridigi.

[4]O brezmadežni, čisti duši govori Eckhart tudi v 5. pridigi.

[5]“Božanska luč”, o kateri tu govori Eckhart, namreč “luč”, ki jo Bog duši “podeli” ob stvarjenju – je iskra duše <Funken der Seele> oziroma najvišji um <oberste Ver­nunft>.

[6] Tj. v bogopodobnosti duše. Bogopodobnost duše je “božanska luč”, ki jo je Bog duši posodil in v kateri se uresničuje Božje delo.

[7] Db. Božja podobnost <glîchnisse>.

[8]Prim. Bernard, De diligendo Deo c. I n. I.