Najnovejši prispevki
Kategorije
Arhiv
Pridiga 80
80. PRIDIGA
Homo quidam erat dives etc.
Bil je neki človek, bogataš itn. (Lk 16,19)[1]
“Živel je bogat človek, ki se je krasil s svilo in žametom in dan na dan jedel izbrane jedi” (Lk 16,19) – in ni imel nobenega imena.
To lahko razumemo na dva načina: glede na breztemeljno <gruntlôsen> Bogstvo in glede na vsako pretanjeno dušo.
“Žival je bogat človek.” “Človek” pomeni toliko kot umno bitje, kot pravi neki poganski učitelj. “Človek” pomeni v Svetem pismu Bog. Sveti Gregor pravi: če bi bilo pri Bogu karkoli bolj plemenito od vsega drugega, ko bi sploh mogli kaj takega reči, bi bilo to spoznanje; kajti v spoznanju je Bog samemu sebi očiten, v spoznanju Bog priteka v samega sebe, v spoznanju se Bog izteka v vse stvari, v spoznanju je Bog vse stvari ustvaril. Če v Bogu ne bi bilo spoznanja, ne bi moglo biti Svete Trojice; tako tudi ne bi nikdar (iz Boga) izteklo nobeno ustvarjeno bitje.
“Ni imel nobenega imena.” Tako je tudi breztemeljni Bog brez imena, kajti vsa imena, ki mu jih duša daje, jemlje duša iz svojega spoznanja. K temu pripominja neki poganski učitelj v knjigi, ki se imenuje Luč luči[2]: Bog je nadbiten <überwesenlich>, nadsmiseln <überredelich>[3] in nadspoznaven[4], kolikor gre za naravno spoznanje. Ne govorim o milostnem spoznanju, kajti po milosti bi človek lahko bil tako povlečen, da bi mogel spoznavati, kakor je spoznaval sveti Pavel, ko je bil zamaknjen v tretje nebo in je videl take stvari, ki se jih ne sme niti se jih ne more izgovoriti (prim. 2 Kor 12,2-4). Kajti tako, kot jih je videl, jih ni mogel zaobjeti v besede: tisto namreč, kar moramo spoznati, moramo spoznati po vzroku, po načinu ali po delih. Zato ostaja Bog nespoznaten, ker ga ni nihče povzročil, temveč je vedno prvi. Je tudi brez načina, namreč v svoji nespoznavnosti. Je tudi brez dela, namreč v svoji skriti tišini. Zato ostaja brez imena. Kje so namreč tedaj imena, ki so mu jih podeljevali? Mojzes je vprašal po Njegovem imenu. Tedaj je Bog rekel: “,Jaz sem’ te je poslal” (prim. 2 Mz 3,14). Sicer (Mojzes) ne bi razumel. Kakršen je Bog v samem sebi, takšen se nikoli ne bi mogel dati spoznati nobenemu ustvarjenemu bitju – ne kot tega On ne zmogel, marveč ustvarjena bitja tega ne bi zmogla razumeti. Zato učitelj v knjigi, ki se imenuje Luč luči, pravi: Bog je nadbiten, nad vsako hvalo, nadsmiseln in nadspoznaten.
Človek je bil tudi “bogat”. Tako je tudi Bog bogat v sebi samem in v vseh stvareh. Bodite zdaj pozorni! Bogastvo Boga je petero: najprej v tem, da je prvi Vzrok; zato se izliva v vse stvari. Drugič v tem, da je preprost v svoji biti; zato je tudi notranjost vseh stvari. Tretjič v tem, da je Izvor vseh stvari; zato se vsem stvarem priobčuje. Četrtič v tem, da je nespremenljiv; zato je tisto najtrajnejše. Petič v tem, da je popoln; zato je najbolj vreden hrepenenja.
On je prvi Vzrok, zato se vliva v vse stvari. O tem pravi poganski učitelj: prvi Vzrok (sache) se obilneje izliva v vse vzroke, kot se drugi vzroki izlivajo v svoja delovanja. – Je tudi preprost v svoji biti. Kaj pomeni preprost? O tem pravi škof Albreht: preprosto je Tisto, kar je v sebi samem enovito, brez vsega drugovrstnega – to pa je Bog in vse preproste stvari so zaobsežene v tem, kar je On; v njem so vsa ustvarjena bitja eno v Enem in (so) bog v Bogu. Sama po sebi pa so (ustvarjena bitja) nič. – Tretjič: je Izvor vseh stvari, zato se izteka v vse stvari. O tem pravi škof Albreht: navadno se izteka v vse stvari na tri načine: kot bit, kot življenje in kot luč, posebej pa (se izteka) v umno dušo in sicer v njeni zmožnosti (za spoznanje) vseh stvari in pa v vračanju ustvarjenih bitij v njihov prvi Izvor. To je “luč luči”, kajti “vsak dober dar in vsako popolno darilo prihajata od zgoraj, od Očeta luči”, kot pravi sveti Jakob (Jak 1,17). – Četrtič: je nespremenljiv, zato je tisto najtrajnejše. Bodite zdaj pozorni na to, kako se Bog zedinja z vsemi stvarmi. Zedinja se sicer s stvarmi, pa vendar ostaja eno v samem sebi in vse stvari ostajajo eno same v sebi. O tem pravi Kristus:[5] »Vi boste preobraženi vame, jaz pa ne v vas.« To izvira iz Njegove nespremenljivosti in iz majhnosti stvari. O tem pravi neki prerok, da so vse stvari tako majhne v primerjavi z Bogom kot kaplja v primerjavi s viharnim morjem (prim. Mdr 11,23). Če bi kapljo vode kanili v viharno morje, bi se kaplja preobrazila v morje in ne morje v kapljo. Tako se zgodi (tudi) duši: ko jo Bog potegne vase, se preobrazi v Boga, tako da duša postane božanska, ne pa Bog duša. Tedaj duša izgubi svoje ime in svojo moč, ne pa tudi svoje volje in svoje biti. Duša ostane v Bogu, kot ostane Bog sam v sebi. O tem pravi škof Albreht: prav v tisti volji, v kateri človek umre, bo ostal vekomaj. – Petič: je popoln, zato je najbolj vreden hrepenenja. Bog je popolnost sebe samega in vseh stvari. Kaj je popolnost Boga samega? To, da je v polnosti dobrost sebe samega in vseh stvari. Zato vse stvari hrepenijo po Njem, ker je njihovo Dobro.
Da bi bili lahko deležni Dobrega, ki je Bog sam, in da bi ga smeli večno uživati, nam Bog pomagaj. Amen.
[1]Ta pridiga ima pri Pfeifferju oznako 97 (XCVII) (str. 312sl.), v Quintovem delu Ueberlieferung der deutschen Predigten Meister Eckharts (Bonn 1932) pa se nahaja na str. 854sl. O podrobnostih glede izvirnih besedil, ki so bila osnova za Quintov prevod, in glede različnosti posameznih mest v različnih virih gl. opombe v Quint, str. 523, in Quint, Ueberlieferung, str. 859sl. V pridigi večkrat navedeni škof Albreht je sveti Albert Veliki (Albertus Magnus), veliki srednjeveški teolog, učitelj svetega Tomaža Akvinskega in avtor aristotelsko-novoplatonskega sistema. Quintu se zdi pridiga pristna, kljub nekaterim pomislekom zaradi izrazitega naštevanja, ki se mu Eckhart sicer izogiba.
[2]Prim. DW I, str. 249, op. 1. V op. 1 je naveden Aristotel, O duši B c. I 412ab; prim. tudi začetek traktata O plemenitem človeku in In. Exod. n. 37 “… Primo quando praedicatur diffinitio de diffinitio, ut homo est animal rationale…”
[3] Tj. presega vsako dovzetnost za smisel, besedo in misel (gr. lógos, lat. ratio in oratio, nem. rede).
[4] Tj. presega vsako spoznanje.
[5]Tu ne gre za svetopisemski citat (morda bi lahko šlo za Jn 6,57, kot navaja opomba v Paradisus animae, str. 126, 27), ampak za navedek iz Avguštinovih Izpovedi VII c. 10. n. 16.
Pridiga 80
80. PRIDIGA
Homo quidam erat dives etc.
Bil je neki človek, bogataš itn. (Lk 16,19)[1]
“Živel je bogat človek, ki se je krasil s svilo in žametom in dan na dan jedel izbrane jedi” (Lk 16,19) – in ni imel nobenega imena.
To lahko razumemo na dva načina: glede na breztemeljno <gruntlôsen> Bogstvo in glede na vsako pretanjeno dušo.
“Žival je bogat človek.” “Človek” pomeni toliko kot umno bitje, kot pravi neki poganski učitelj. “Človek” pomeni v Svetem pismu Bog. Sveti Gregor pravi: če bi bilo pri Bogu karkoli bolj plemenito od vsega drugega, ko bi sploh mogli kaj takega reči, bi bilo to spoznanje; kajti v spoznanju je Bog samemu sebi očiten, v spoznanju Bog priteka v samega sebe, v spoznanju se Bog izteka v vse stvari, v spoznanju je Bog vse stvari ustvaril. Če v Bogu ne bi bilo spoznanja, ne bi moglo biti Svete Trojice; tako tudi ne bi nikdar (iz Boga) izteklo nobeno ustvarjeno bitje.
“Ni imel nobenega imena.” Tako je tudi breztemeljni Bog brez imena, kajti vsa imena, ki mu jih duša daje, jemlje duša iz svojega spoznanja. K temu pripominja neki poganski učitelj v knjigi, ki se imenuje Luč luči[2]: Bog je nadbiten <überwesenlich>, nadsmiseln <überredelich>[3] in nadspoznaven[4], kolikor gre za naravno spoznanje. Ne govorim o milostnem spoznanju, kajti po milosti bi človek lahko bil tako povlečen, da bi mogel spoznavati, kakor je spoznaval sveti Pavel, ko je bil zamaknjen v tretje nebo in je videl take stvari, ki se jih ne sme niti se jih ne more izgovoriti (prim. 2 Kor 12,2-4). Kajti tako, kot jih je videl, jih ni mogel zaobjeti v besede: tisto namreč, kar moramo spoznati, moramo spoznati po vzroku, po načinu ali po delih. Zato ostaja Bog nespoznaten, ker ga ni nihče povzročil, temveč je vedno prvi. Je tudi brez načina, namreč v svoji nespoznavnosti. Je tudi brez dela, namreč v svoji skriti tišini. Zato ostaja brez imena. Kje so namreč tedaj imena, ki so mu jih podeljevali? Mojzes je vprašal po Njegovem imenu. Tedaj je Bog rekel: “,Jaz sem’ te je poslal” (prim. 2 Mz 3,14). Sicer (Mojzes) ne bi razumel. Kakršen je Bog v samem sebi, takšen se nikoli ne bi mogel dati spoznati nobenemu ustvarjenemu bitju – ne kot tega On ne zmogel, marveč ustvarjena bitja tega ne bi zmogla razumeti. Zato učitelj v knjigi, ki se imenuje Luč luči, pravi: Bog je nadbiten, nad vsako hvalo, nadsmiseln in nadspoznaten.
Človek je bil tudi “bogat”. Tako je tudi Bog bogat v sebi samem in v vseh stvareh. Bodite zdaj pozorni! Bogastvo Boga je petero: najprej v tem, da je prvi Vzrok; zato se izliva v vse stvari. Drugič v tem, da je preprost v svoji biti; zato je tudi notranjost vseh stvari. Tretjič v tem, da je Izvor vseh stvari; zato se vsem stvarem priobčuje. Četrtič v tem, da je nespremenljiv; zato je tisto najtrajnejše. Petič v tem, da je popoln; zato je najbolj vreden hrepenenja.
On je prvi Vzrok, zato se vliva v vse stvari. O tem pravi poganski učitelj: prvi Vzrok (sache) se obilneje izliva v vse vzroke, kot se drugi vzroki izlivajo v svoja delovanja. – Je tudi preprost v svoji biti. Kaj pomeni preprost? O tem pravi škof Albreht: preprosto je Tisto, kar je v sebi samem enovito, brez vsega drugovrstnega – to pa je Bog in vse preproste stvari so zaobsežene v tem, kar je On; v njem so vsa ustvarjena bitja eno v Enem in (so) bog v Bogu. Sama po sebi pa so (ustvarjena bitja) nič. – Tretjič: je Izvor vseh stvari, zato se izteka v vse stvari. O tem pravi škof Albreht: navadno se izteka v vse stvari na tri načine: kot bit, kot življenje in kot luč, posebej pa (se izteka) v umno dušo in sicer v njeni zmožnosti (za spoznanje) vseh stvari in pa v vračanju ustvarjenih bitij v njihov prvi Izvor. To je “luč luči”, kajti “vsak dober dar in vsako popolno darilo prihajata od zgoraj, od Očeta luči”, kot pravi sveti Jakob (Jak 1,17). – Četrtič: je nespremenljiv, zato je tisto najtrajnejše. Bodite zdaj pozorni na to, kako se Bog zedinja z vsemi stvarmi. Zedinja se sicer s stvarmi, pa vendar ostaja eno v samem sebi in vse stvari ostajajo eno same v sebi. O tem pravi Kristus:[5] »Vi boste preobraženi vame, jaz pa ne v vas.« To izvira iz Njegove nespremenljivosti in iz majhnosti stvari. O tem pravi neki prerok, da so vse stvari tako majhne v primerjavi z Bogom kot kaplja v primerjavi s viharnim morjem (prim. Mdr 11,23). Če bi kapljo vode kanili v viharno morje, bi se kaplja preobrazila v morje in ne morje v kapljo. Tako se zgodi (tudi) duši: ko jo Bog potegne vase, se preobrazi v Boga, tako da duša postane božanska, ne pa Bog duša. Tedaj duša izgubi svoje ime in svojo moč, ne pa tudi svoje volje in svoje biti. Duša ostane v Bogu, kot ostane Bog sam v sebi. O tem pravi škof Albreht: prav v tisti volji, v kateri človek umre, bo ostal vekomaj. – Petič: je popoln, zato je najbolj vreden hrepenenja. Bog je popolnost sebe samega in vseh stvari. Kaj je popolnost Boga samega? To, da je v polnosti dobrost sebe samega in vseh stvari. Zato vse stvari hrepenijo po Njem, ker je njihovo Dobro.
Da bi bili lahko deležni Dobrega, ki je Bog sam, in da bi ga smeli večno uživati, nam Bog pomagaj. Amen.
[1]Ta pridiga ima pri Pfeifferju oznako 97 (XCVII) (str. 312sl.), v Quintovem delu Ueberlieferung der deutschen Predigten Meister Eckharts (Bonn 1932) pa se nahaja na str. 854sl. O podrobnostih glede izvirnih besedil, ki so bila osnova za Quintov prevod, in glede različnosti posameznih mest v različnih virih gl. opombe v Quint, str. 523, in Quint, Ueberlieferung, str. 859sl. V pridigi večkrat navedeni škof Albreht je sveti Albert Veliki (Albertus Magnus), veliki srednjeveški teolog, učitelj svetega Tomaža Akvinskega in avtor aristotelsko-novoplatonskega sistema. Quintu se zdi pridiga pristna, kljub nekaterim pomislekom zaradi izrazitega naštevanja, ki se mu Eckhart sicer izogiba.
[2]Prim. DW I, str. 249, op. 1. V op. 1 je naveden Aristotel, O duši B c. I 412ab; prim. tudi začetek traktata O plemenitem človeku in In. Exod. n. 37 “… Primo quando praedicatur diffinitio de diffinitio, ut homo est animal rationale…”
[3] Tj. presega vsako dovzetnost za smisel, besedo in misel (gr. lógos, lat. ratio in oratio, nem. rede).
[4] Tj. presega vsako spoznanje.
[5]Tu ne gre za svetopisemski citat (morda bi lahko šlo za Jn 6,57, kot navaja opomba v Paradisus animae, str. 126, 27), ampak za navedek iz Avguštinovih Izpovedi VII c. 10. n. 16.
