Pridiga 76

Mojster Eckhart (prev. Gorazd Kocijančič)

 

76. PRIDIGA[1]

Videte, qualem caritatem dedit nobis pater, ut filii dei nomine­mur et simus. 

Poglejte, kakšno ljubezen nam je dal Oče, da se imenujemo in smo Božji sinovi. (1 Jn 3,1)

Vedeti moramo, da je dejansko eno in isto Boga spoznavati in biti od Njega spoznavan, Boga videti in biti od Njega viden. Ko Boga spoznavamo in vidimo, spoznavamo in vidimo, da On stori, da vidimo in spoznavamo. In kakor zrak, ki je osvetljen, ni nič drugega kot to, da osvetljuje – kajti (prav) zaradi tega os­vetljuje, ker je osvetljen – tako tudi mi spoznavamo zato, ker smo spoznani in ker On[2] stori, da ga spoznavamo. Zato je Kristus govoril: “Spet me boste videli,” kar pomeni: (videli me boste) “v tem, ker bom storil, da me boste videli in spoznali,” in nato sledi  “in vaše srce se bo razveselilo”, kar pomeni (razveselilo se bo) “v motrenju in spoznavanju mene”  – “in vašega veselja vam ne bo nihče vzel” (Jn 16,22).

    Sveti Janez pravi: “Poglejte, kakšno ljubezen nam je izkazal Bog, da se imenujemo in smo Božji otroci” (1 Jn 3,1). Ne pravi le “se imenujemo”, temveč tudi “smo”. Prav tako vam pravim tudi jaz: kakor malo je človek lahko moder brez védenja, tako malo je lahko sin brez sinovske biti Božjega Sina, tj.  če nima iste biti Božjega Sina: biti, ki jo ima ta sam – natanko tako, kakor modro-bit (wîse-wesen) ne more biti brez védenja. Zatorej velja: če hočeš biti Božji sin, to ne moreš biti, če nimaš iste Božje biti, ki jo ima Božji Sin. Toda to nam je zdaj skrito in zaradi tega je pisano: “Preljubi, Božji sinovi smo” (1 Jn 3,2). Kaj pa vemo? To, kar dodaja: “in enaki mu bomo” (1 Jn 3,2), kar pomeni: “isto (bomo), kar je On”: ista bit in občutenje in razumevanje in povsem isto, kar je On, potem ko “ga bomo videli, kakor je Bog” (prim. 1 Jn 3,2). Zatorej pravim: Bog bi ne mogel storiti, da bi jaz postal Božji sin, ne da bi  imel bit Božjega Sina – kakor Bog tudi ne bi mogel storiti, da bi bil jaz moder, ne da bi imel modro-bit. Kako smo torej Božji otroci? Tega še ne vemo, “to nam še ni razodeto” (1 Jn 3,2). Le toliko vemo o tem, kolikor nam pove (Janez): “enaki mu (bomo)”. Obstajajo nekatere reči, ki nam v naših dušah to prikrivajo in nam to spoznanje zakrivajo.

     Duša ima v sebi nekaj, iskrico dovzetnosti za smisel/besedo <redelicheit>[3], ki nikoli ne ugasne, in “podobo”[4] duše postavlja­mo v to iskrico kot najvišji del duše. V naših dušah pa obstaja tudi spoznavanje, usmerjeno na zunanje stvari, namreč čutno in razumsko spoznavanje, ki je spoznavanje v podobah in pojmih in ki nam ono (spoznavanje) zakriva.

   Kako smo torej “Božji sinovi”? Tako, da imamo z Njim eno bit. Da pa bi vendar lahko spoznavali nekaj od tega, da smo Božji Sin, moramo znati razločevati notranje in zunanje spoznavanje. Notranje spoznavanje je tisto, ki kot umsko temelji v biti naše duše, pa vendar ni bit duše, ampak korenini v njej in je nekaj, kar sodi k njenemu življenju[5]. Ko pravimo, da je to spoznavanje nekaj, kar sodi k življenju duše, je s tem mišljeno umno življenje in v tem je človek rojevan kot Božji sin in je rojen za večno življenje. To spoznavanje je brez časa, brez prostora, brez “tukaj” in “zdaj”. V tem življenju so vse stvari eno in so skupaj, vse so v vseh in vse so v vseh zedinjene.

    Naj povem s prispodobo. V telesu so vsi telesni deli tako zedinjeni, da oko pripada tudi nogi in noga očesu. Če bi noga lahko govorila, bi rekla, da je oko, ki ima svoj sedež v glavi, bolj njeno, kot bi bilo, če bi imelo sedež na nogi. In isto bi spet reklo oko. Prav tako sem prepričan, da vsa milost, ki je v Mariji, pripada bolj in bolj v svojskem pomenu angelu in bolj biva v njem – prav ta (milost), ki je v Mariji – kot če bi bila v njem ali v svetnikih. Vse, kar ima Marija, ima namreč tudi svetnik in je še je bolj njegovo in milost, ki je v Mariji, ima zanj boljši okus, kot če bi bila v njem samem.

    Ta razlaga pa je še preveč groba in snovna, kajti drži se čutne prispodobe. Zato vam dajem drugo pojasnilo, ki je še čistejše in duhovnejše. Pravim naslednje: v nebeškem kraljestvu je vse v vsem in vse eno in vse naše. Vse, česar je naša Gospa deležna po milosti, je v meni – če sem tam (tj. v nebesih)  - in vendar ne tako, kot bi izviralo ali iztekalo iz Marije, temveč kot (obstoječe) v meni in kot moja last <eigen>, ne kakor da bi prihajalo kot nekaj tujega. In tako tudi trdim: kar ima tam eden, ima drugi, in (sicer) ne kot od drugega ali v drugem, temveč kot obstoječe v njem samem, tako da je milost, ki je v enem, povsem tudi v dru­gem, in sicer popolnoma tako, kakor je v prvem njegova lastna milost.

    Tako je tudi duh v Duhu. Zato pravim, da ne morem biti Božji Sin, če nimam iste biti, ki jo ima Božji Sin, in (prav) prek imetja iste biti mu bomo enaki in ga bomo videli, kakor biva (kot) Bog. Toda ni še očitno, kaj bomo mi postali. Zato pra­vim: v tem (pravkar pojasnjenem) smislu (tam) ne obstajata nobena enakost in nobena razločenost, ampak bomo brez vsake razlike ista bit, ista podstat <substancie> in narava, ki je On sam. Toda to zdaj še ni očitno; očitno bo šele tedaj, ko Ga bomo videli, kakor biva (kot) Bog.

    Bog se nam daje spoznati in njegova bit je njegovo spozna­vanje. In isto je, da on stori, da spoznavam, in da jaz spozna­vam; njegovo spoznavanje je zato moje, tako kot je eno in isto v učitelju, da poučuje, in v učencu, da je poučevan. In ker je torej njegovo spoznavanje moje in ker je njegovo spoznavanje njegova podstat in njegova narava in njegova bit, iz tega izhaja, da je njegova bit, njegova substanca in njegova narava moja. Če pa je njegova podstat, njegova bit in njegova narava moja, sem torej Božji Sin: “Poglejte, bratje, kakšno ljubezen nam je poda­ril Bog, da se imenujemo in smo Božji Sin”.

    Bodite zdaj pozorni, po čem smo Božji Sin: po tem, da imamo isto bit, ki jo ima Sin. Kako pa smo Božji Sin ali kako vemo, da smo Božji Sin, ko pa Bog vendar nikomur ni enak?  To je seveda res. Saj Izaija res pravi: “Komu ste ga primerjali, ali v kakšni podobi ste ga upodobili” (Iz 40,18)?  Ker je Božja narava, da ni nikomur enak, moramo nujno priti do tega, da smo mi nič, da bi lahko bili prestavljeni v isto bit, katera je On sam. Če zatorej pridem do tega, da se upodobim v nič in nič upodobim vase in izvržem (vse), kar je v meni, sem lahko prestavljen v golo Božjo bit – in to je čista bit Duha. Tu mora biti pregnano ven vse, kar je (na kakršenkoli način) podobnost, da bi bil jaz prestavljen v Boga in bi postal eno z njim –  ena podstat, ena bit, ena narava – in s tem Božji Sin. In potem, ko se to zgodi, ni nič (več) skritega v Bogu tisto, kar bi ne bilo očitno  ali ne bilo moje. Tedaj bom postal moder, mogočen in postal bom vse stvari, tako kot On, in bom eno in isto z njim. Tedaj je Sion resnično “videči”, “resnični Izrael”[6], se pravi “mož, ki vidi Boga”, kajti nič mu ni skrito v Bogstvu. Tedaj je človek priveden v Boga. Da pa mi ne bi ostalo v Bogu nič skritega, kar mi ne bi postalo očitno, ne sme v meni biti odprta nobena podobnost (glîch) ali podoba, kajti nobena podoba  nam ne razpira Bogstva ali Božje biti. Če ostaja v tebi kakršnakoli podoba ali slika, ne boš nikoli postal eno z Bogom. Zatorej velja: da se lahko zediniš z Bogom, ne sme biti v tebi nič upodobljenega niti izoblikovanega <noch ingebildet noch ûzgebildet>, to se pravi, da v tebi ne sme biti nič prikritega, nič, kar ni očitno in vrženo ven.

    Bodi pozoren na to, kaj je manjkavost <gebreste>. Manjkavost namreč prihaja od niča. Kar je potemtakem v človeku od niča, mora biti zbrisano, kajti dokler je v tebi takšna manjkavost, nisi Božji Sin. Da človek toži in je poln bolesti, vedno prihaja od manjkavosti. Da bi človek postal Božji Sin, mora biti vse to zbrisano in pregnano ven, tako da tu ne obstajata niti tožba niti bolest. Človek ni niti kamen niti les, kajti vse to je manjkavo in nič. Ne bomo Mu enaki <glîch>, če ne preženemo ven tega niča, tako da postanemo vse v vsem, kakor je Bog vse v vsem.

   Obstaja dvojno človekovo rojstvo: eno v svet in drugo iz sveta, kar pomeni: duhovno (rojstvo) v Boga. Hočeš vedeti, ali je tvoj otrok rojen in ali je razgaljen, se pravi: (hočeš vedeti,) ali si ustvarjen v Božjega Sina? Dokler imaš v svojem srcu bolečino zaradi česarkoli, celo zaradi greha, tvoj otrok še ni rojen. Če imaš srčno bolečino, (še) nisi mati, ampak si (še) sredi rojevanja in blizu poroda. Vendar ne zdvomi zaradi tega, če trpiš zaradi sebe ali zaradi svojega prijatelja; četudi otrok (še) ni rojen, je vendar blizu poroda. Popolnoma pa je rojen tedaj, ko človek zaradi ničesar ne občuti srčne bolečine; tedaj ima bit in naravo in podstat in modrost in veselje in vse, kar je Božjega. Tedaj bo sama bit Božjega Sina postala bit, ki je naša in v nas, in tedaj bomo prišli v sámo Božjo bit.

  Kristus pravi: “Kdor mi hoče slediti, naj zanika sam sebe in dvigne svoj križ in mi sledi” (prim. Mr 8,34; Mt 16, 24). To pomeni: izženi vso srčno bolečino, tako da v tvojem srcu ne ostane nič razen stalne radosti. Tako je torej rojen Otrok. Če bi bil Otrok dejansko rojen v meni, potem bi se,  četudi bi videl, kako pred mojimi očmi ubijajo očeta in vse prijatelje, moje srce zaradi tega ne vznemirilo. Če pa bi se  moje srce zaradi tega vznemirilo, bi otrok v meni ne bil rojen, bil pa bi morda blizu poroda. Takole pravim: Bog in angeli imajo tako veliko veselje nad vsakim delom dobrega človeka, da se s tem ne more primerjati nobeno veselje. Zato vam pravim: če se zgodi, da je Otrok v tebi rojen, imaš tako veliko veselje nad vsakim dobrim delom, ki se zgodi v tem svetu, da tvoje veselje doseže največjo stanovitnost, tako da se sploh ne spreminja. Zato (Gospod) pravi: “Vašega veselja vam ne bo nihče vzel” (Jn 16,22). In če sem prav pres­tavljen v Božjo bit, postane Bog moj in moje postane vse, kar ima. Zato pravi: “Jaz sem Gospod, tvoj Bog” (2 Mz 20,2). Tedaj imam pravo veselje, ko mi ga ne moreta vzeti niti bolest niti muka, kajti tedaj sem prestavljen v Božjo bit, v kateri ni prostora za nobeno bolest. Saj vendar vidimo, da v Bogu ni niti jeze niti žalosti, temveč (le) ljubezen in veselje. Četudi se zdi, da se včasih jezi nad grešnikom, pri tem ne gre za jezo, ampak za ljubezen, ker to prihaja iz velike (Božje) ljubezni. Kogar (Bog) ljubi, ga kaznuje, kajti on je ljubezen, ki je Sveti Duh. Tako torej Božja jeza izhaja iz ljubezni, kajti On se jezi brez grenkobe. Če torej prideš do tega, da ne moreš imeti niti bolesti niti skrbi za karkoli, tako da tvoja bolest ni bolest in so ti vse stvari čisto veselje, tedaj je Otrok v resnici  rojen. Prizadevajte si torej, da se Otrok ne le rojeva, temveč  da je rojen, kakor je v Bogu rojen in vselej rojevan Njegov Sin.

   Da bi se nam to zgodilo, nam Bog pomagaj. Amen.

 


[1] Izrečena je bila leta 1311, po drugi domnevi pa 1316 ali 1322.

[2] Tj. Bog.

[3] Mišljena je človeška dovzetnost za lógos, lat. ratio (= beseda, um, misel, smisel, razlog).

[4] Tj. Božjo podobo v človeku, bogopodobnost.

[5] Db. nekaj od življenja duše.

[6] Prim. sv. Izidor Seviljski, Etimologije XV, 1,5: “Sion, kar v hebrejščini pomeni ,motrenje’ <speculatio>…”; Eckhart v razlagi Janezovega evangelija (LW, zv. 3, str. 209sl.) zapiše: “Kristus je Natanaela imenoval ,resnični Izraelit’, kar pomeni ,mož, ki vidi Boga’”.