Pridiga 73

Mojster Eckhart (prev. Gorazd Kocijančič)

 

73. PRIDIGA

Dilectus deo et hominibus etc.

Ljub Bogu in ljudem itd. (Sir 45,1)

Te besede so zapisane v Knjigi modrosti, in modrec tam govori takole: “Ljub Bogu in ljudem (je) tisti, ki se ga ljudje spominjajo le z blagoslovom. Bog ga je naredil enakega svojim svetim v veličastvu” (Sir 45, 1-2).

   Te besede lahko v prvotnem pomenu izrečemo o svetniku, čigar praznik danes[1] obhajamo. Njegovo ime je namreč Benedikt, Benedic­tus, od Njega[2] ”blagoslovljeni” – in zelo primerno je, da prav nanj naobrnemo besede, ki jih beremo na (zgoraj navedenem) mestu: Cuius memoria in benedictione est, kar pomeni: “Čigar spomin je blagoslovljen[3] ”. V širšem pomenu je to primerno zaradi tega, ker je bil Benedikt – kakor o njem tudi beremo[4] - deležen razodetja veličastva <klârheit>, v kateri je pred seboj videl ves svet, zbit kot v krogli, naše svetopisemske besede pa se tudi glasijo, da ga je “Bog naredil enakega svojim svetim v veličastvu”.

   Naj torej povem nekaj o tem veličastvu (“klârheit”). Sveti Gregor pravi, da so za dušo, ki je v tem veličastvu, vse stvari majhne in ozke. (Že) naravna luč uma, ki jo je Bog izlil v dušo, je tako plemenita in močna, da je tej luči ozko in tesno vse, kar je Bog kdaj ustvaril iz telesnih stvari. Ta luč je namreč plemeni­tejša od vseh telesnih stvari, ki jih je Bog kdaj ustvaril; kajti tisto, kar je najmanjše in najmanj vredno med telesnimi stvarmi, postane plemenitejše od vsega telesnega, ko je obsijano ali osvetljeno z lučjo, ki je um <vernünftekeit>. Ta luč postane čistejša in svetlejša od sonca, ko od stvari odstrani telesnost in časnost. Ta luč je tudi tako širna, da od-raste širini (der wîte entwahset): širnejša je od širine. Od-rašča modrosti in dobrosti, kakor Bog od-rašča modrosti in dobrosti; kajti Bog ni niti modrost niti dobrost, ampak modrost in dobrost izhajata iz Boga. Um ne nastaja iz modrosti, um ne izhaja iz resnice in tudi ni iz nje rojen, kakor je rojena volja iz dobrosti. Volja namreč hoče zavoljo dobrosti in je rojena iz nje, a izhaja iz uma; um  nasprotno ne (izhaja) iz resnice. Luč, ki izteka iz uma, je spoznanje,[5] in spoznanje je kakor iztok in preboj in tok proti temu, kar je um sam v sebi, v svoji biti. Ta preboj je tako daleč od uma[6] kakor nebo od zemlje.  To sem sem že pogosto dejal in še pogosteje to mislim: čudež je, da je Bog v dušo izlil um.

    Obstaja pa še druga luč, namreč luč milosti: proti njej je naravna luč tako majhna kot drobec zemlje, ki ga lahko dvignemo s konico igle, v primerjavi z vso zemljo, ali kot tisto, kar lahko konica igle zajame od neba, ki je vendar neizmerno večje kot vsa zemlja.  To, da je Bog z milostjo v duši, nosi v sebi več svet­lobe, kot jo lahko ves um; da, vsa luč, ki jo lahko daje um, je proti tej Luči kakor ena sama kapljica proti morju in še tisočkrat manj.  Tako je tudi z dušo, ki je v Božji milosti: majhne in ozke so ji vse stvari in vse, kar more um storiti in pojmiti.

   Nekoč so me vprašali, od kod to, da je dobrim ljudem tako dobro v občestvu z Bogom, v tem, da služijo Bogu? Odgovoril sem in rekel: S tem je tako zato, ker so okusili Boga, in čudež bi bil, če bi duša, ki je le enkrat okusila in pokušala Boga, od tedaj še kdaj lahko okušala kaj drugega. Neki svetnik pravi, da duši, ki je okusila Boga, postane neokusno in zoprno vse, kar ni Bog.

   Zdaj lahko razberemo še drug pomen svetopisemskih besed. Ko modrec pravi: “ljub Bogu in ljudem”, pri tem zamolči besedo “je”, tako da ne reče: “ljub je Bogu in ljudem”; to besedo (“je”) izpusti zaradi spremenljivosti in gibljivosti časnosti, nad katero je bit, ki jo vsebuje ta beseda, tako visoko vzvišena. Bit v sebi vključuje <hat in ime begriffen> vse stvari in je vendar tako visoko vzvišena nad njih, da se je ni še nikoli dotak­nilo nič od tega, kar je bilo kdaj ustvarjeno. Vsi, ki se jim zdi, da o njej kaj vedo, ne vedo popolnoma ničesar. Sveti Dioni­zij pravi: Vse, kar spoznavamo, kar razdeljujemo ali čemur lahko pripišemo različnost (underscheit), ni Bog, kajti v Bogu ni niti tega niti tistega, kar lahko odvzamemo ali čemur lahko pripišemo razliko:[7] v Njem ni ničesar razen Enega – in to je On sam. Med učitelji se  mnogo razpravlja o tem, kako je mogoče, da ta ne­gibljiva in nedotakljiva, odmaknjena bit, ki se ozira na dušo, postane delež duše, in dosti se posvečajo razmišljanju o tem, kako duša lahko postane za to bit dovzetna. Jaz pa trdim, da je njegovo[8] Bogstvo <gotheit> odvisno od tega, da se mora priobčevati <gemeinen> vsemu, kar je zanj dovzetno; če se ne bi priobčeval, ne bi bil Bog.

    Duša, ki naj jo Bog ljubi in naj se ji Bog priobči, mora biti tako popolnoma gola časnosti in vsakega okusa po ustvarjenih bitjih, da Bog v njej okuša svoj lastni okus. Pismo pravi: “V času polnoči, ko so vse stvari še molčale, je prišla, Gospod, Tvoja beseda s kraljevskega prestola” (Mdr 18,14-15). Pomen teh besed je naslednji: v noči, ko v duši ne sveti ter vanjo ne pogle­duje nobeno ustvarjeno bitje, in v molku, kjer duši nič več ne govori, je v um izrečena Beseda. Beseda je lastna umu in se imenuje verbum, kakor pač biva in obstaja v umu.

    Pogosto se preplašim, ko bi moral govoriti o Bogu: preplašim se spričo tega, kako popolnoma odmaknjena mora biti duša, ki hoče priti do onega zedinjenja <einunge>. In vendar se to ne sme nikomur zdeti nemogoče. To namreč ni nemogoče za tisto dušo, ki je deležna Božje milosti. Nobenemu človeku ni bilo nikoli kaj bolj lahko, kot je duši, ki je deležna Božje milosti, lahko zapustiti vse stvari. Pravim še več: nikdar še ni kak človek česa storil lažje, kot zapusti vse stvari duša, ki je deležna Božje milosti.  Nobeno ustvarjeno bitje ji ne more škodovati. Sveti Pavel pravi: “Prepričan sem, da me nobeno ustvarjeno bitje ne more ločiti od Boga, ne sreča ne nesreča, ne življenje ne smrt” (prim. Rim 8,38).

    Pazite zdaj! Nikjer ni Bog tako svojsko <eigenlîche> Bog kot v duši. V vseh ustvarjenih bitjih je nekaj Božjega, v duši pa je Bog bogovski, kajti ona je njegovo počivališče. Zato je neki učitelj govoril: Bog ljubi le samega sebe; vso svojo ljubezen použije v sebi. Gotovo bi bil nor, kdor bi lahko na en mah zgrabil sto mark, a bi zgrabil le en pfenig. Božja ljubezen (do sebe) je v nas razcvetanje (ûzblüejen) Svetega Duha. Če naj to izrazimo drugače: Bog ljubi v sebi le tisto dobrost, ki jo sam v nas udejanja. Neki svetnik pravi: “Bog krona le svoje lastno delo, ki ga v nas udejanja.” Naj nikogar ne prestrašijo te moje besede, da Bog ljubi le samega sebe: to je najboljše, kar imamo, kajti v tem je predvidena naša največja blaženost. S tem nas hoče Bog privabljati v sebe samega, da bi bili očiščeni in bi nas lahko prestavil v sebe ter bi nas lahko ljubil v sebi in sebe v nas s samim seboj. In naša ljubezen mu je tako potrebna, da nas privablja vase z vsem, s čimer nas lahko privede (k sebi), naj bo to sreča ali nesreča. Bog obvaruj, da bi nam (Bog) kdaj namenil takšno usodo, s kakršno nas ne bi privabljal vase. Nikdar se nočem Bogu (posebej) zahvaljevati za to, da me ljubi, kajti tega sploh ne more opustiti <gelâzen>, pa naj to hoče ali ne; Njegova narava Ga prisiljuje k temu. Hočem se Mu zahvaljevati za to, da v svoji dobrosti ne more opustiti ljubezni do mene. To, da smo vzeti sami sebi in prestavljeni v Boga, ni nič težkega, kajti Bog mora to v nas udejanjati sam; to je namreč Božje delo. Človek naj samo sledi in naj se ne upira; trpen naj bo in naj pusti, da deluje Bog.

     Da bi mu sledili tako, da bi nas lahko prestavil vase, da bi se zedinili z njim in da bi nas lahko ljubil sam s seboj, nam Bog pomagaj. Amen.

 


[1] Praznik svetega Benedikta so praznovali 21. marca.

[2] Tj. Boga.

[3] Db. v blagoslavljanju.

[4] Prim. Življenje sv. Benedikta v Dialogih sv. Gregorja Velikega, knjiga II.

[5] spoznanje ali: diskurzivni razum (bekantnisse).

[6] uma db. tega.

[7] Prim. sv. Dionizij Areopagit, O nebeški hierarhiji 2, 5 (PG 3, 144sl).

[8] Tj. Božje.