Najnovejši prispevki

Kategorije

Arhiv

Pridiga 72

 

72. PRIDIGA[1]

Videns Jesus turbas, ascendit in montem etc.

Ko je Jezus videl množice, se je povzpel na goro itd. (Mt 5,1)

V evangeliju beremo, da je naš Gospod zapustil množico in se povzpel na goro. Tam je spregovoril in je učil o Božjem kraljestvu (prim. Mt 5,1)

             “… in je učil”. Sveti Avguštin pravi:[2] Kdor tu uči, je postavil svojo stolico v nebesih. Kdor hoče prejeti Božji nauk, se mora povzpeti in iti iz vsega, kar je razprostrto; (vsega) tega se mora osvoboditi. Kdor naj prejme Božji nauk, se mora zbrati in se ograditi od vseh skrbi, težav in vrveža nižjih stvari. Preseči mora moči duše, ki so tako mnogotere in se tako široko razpredajo, celo še tam, kjer segajo v mišljenje, čeprav mišljenje  – tam kjer je (čisto) v samem sebi – dela čudeže. (Tudi) to mišljenje je treba preseči, če naj Bog nagovori one moči, ki niso razdeljene.

            Drugič: “se je povzpel na goro”; v tem lahko razberemo, da Bog (s tem) kaže višino in sladkost svoje ljubezni, kjer nujno odpade vse ustvarjeno. Tam vidi človek[3] edinole Boga in sebe samega, kolikor je Božja podoba.

            Tretjič: “se je povzpel”, kar kaže na višino – kar je visoko, je blizu Bogu – in kaže na tiste moči, ki so blizu Bogu. Naš Gospod je nekoč vzel tri svoje učence, jih peljal na visoko goro in pred njimi zasvetil s sijajem  (klârhiet) telesa, sijajem, kakršnega bomo deležni tudi mi v večnem življenju (prim. Mt 17,1-2). Naš Gospod je govoril: “Pomnite, da tedaj, ko sem vam govoril iz nebes, niste videli ne podobe ne prispodobe (noch bilde noch glîchnisse)” (prim. Mt 17,8). Ko človek “zapusti množico”, se Bog daje v dušo brez podobe in brez prispodobe. Vse stvari pa spoznavamo v podobi in prispodobi.

            Sveti Avguštin uči o trojnem spoznanju. Eno je vezano na telo: sprejema namreč podobe. Oko npr. vidi in sprejema podobe. Drugo je duhovno, pa vendar sprejema podobe telesnih stvari. Tretje je popolnoma (notranje) v duhu, spoznava brez podobe in prispodobe; to spoznanje je enako spoznanju angelov. Najvišje gospostvo angelov je tridelno. Neki učitelj pravi: duša se ne spoznava brez prispodobe, kajti vse stvari spoznavamo v podobah ali prispodobah. Angel pa sebe in Boga spoznava brez prispodobe. Reči hoče: Bog se duši na višini daje brez podobe in brez prispodobe.

            “Šel je na goro in se je pred njimi spremenil” (prim. Mt 17,1-2). Dušo moramo znova upodobiti, vtisniti in znova upečatiti (widerslagen) v podobo, ki je Božji Sin. Duša je upodobljena po Bogu in učitelji pravijo, da je Sin podoba Boga, duša pa je oblikovana po tej podobi (prim. Mdr 2,23). Toda jaz pravim: Sin je nad-podobnostna podoba Boga (ein bilde gotes obe bilde); Sin je podoba njegovega skritega Bogstva. Prav po tem, po čemer je Sin podoba Boga in v kar je Sin u-podobljen, po tem je vpodobljena tudi duša. Iz istega, iz česar sprejema Sin, sprejema tudi duša. Celo tam, kjer se Sin izliva iz Očeta, duša ne obvisi: dvignjena je nad vsakršno podobo. Ogenj in vročina sta eno, pa sta še vedno daleč od Enega. Okus in barva sta v jabolku zedinjena, pa sta še vedno daleč od Enega.  Usta zaznavajo okus, k temu ne more oko nič doprinesti; oko zaznava barvo, toda o tem usta ne vedo nič. Oko zahteva svetlobo, okus pa obstaja tudi ponoči. Duša ne ve za nič drugega kot za Eno in je dvignjena nad vsakršno podobo.

            Zato pravi prerok: “Bog bo vodil svoje ovce na zelene pašnike” (Ezk 34,14). Ovca je preprosta/enovita; tako so preprosti/enoviti <einvaltic>  tudi tisti ljudje, ki so uviti v Eno <in ein gevalten sint>. Neki učitelj pravi, da teka neba ne moremo nikjer tako dobro spoznati kot pri preprostih/enovitih živalih. Na preprost/enovit način namreč doživljajo vpliv neba; ravno tako tudi otroci, ki nimajo nobenega lastnega čuta. Ljudje pa, ki so modri in imajo mnoge čute, so v mnogoterih stvareh vedno usmerjeni navzven. Naš Gospod je obljubil, da bo svoje ovce okrepil na preprostem/enovitem pašniku na gori, na zeleni travi (prim. Ezk 34,13-14). Vse ustvarjeno “zeleni” v Bogu. Vsa ustvarjena bitja prihajajo[4] najprej iz Boga in gredo nato skozi angele. V to, kar nima narave nobenega ustvarjenega bitja, se vtiskujejo <hât îndruk>  vsa ustvarjena bitja. V angela se po njegovi naravi vtiskujejo vse ustvarjene stvari. Kar angelova narava lahko prejme, to ima  (že) popolnoma v sebi. Karkoli lahko Bog ustvari, imajo angeli v sebi, kajti (v ničemer) niso oropani (ce­lotne) popolnosti, ki jo imajo v posesti vsa ustvarjena bitja. Od kod pa ima angel to? Od tod, ker je blizu Bogu.

            Sveti Avguštin pravi: vse, kar Bog ustvari, izteka skozi angele. Na višini so vse stvari “zelene”. Na “gorski višini” so vse stvari nove in “zelene”; če pa padejo v časnost, obledijo in postanejo medle.  V novem “zelenilu” vseh ustvarjenih bitij bo naš Gospod “pasel svoje ovce”. Vse stvari, ki bivajo v tistem “zelenilu” in na tisti “višini”, kakršna sta v angelih, so duši prijetnejše od vsega, kar je na tem svetu. Kakor je sonce  nepodobno noči, tako je najmanjša stvar tam nepodobna vsemu, kar je na svetu.

            Zatorej: kdor hoče prejeti Božji nauk, mora priti na to goro; tam bo Bog dovršil nauk na dan večnosti, na dan popolne svetlobe. Kar spoznavam v Bogu, je luč; kar (pa) se dotakne ustvarjenega bitja, je noč. Samo tam je prava luč, kjer ni dotika z ničimer ustvarjenim. Kar spoznavamo, mora biti luč. Sveti Janez pravi: “Bog je prava luč, ki sveti v temi” (prim. Jn 1,9.5) Kaj je ta tema? Prvič: da se človek ničesar ne drži in ni od ničesar odvisen in ničesar ne ve o ustvarjenem. Že večkrat sem povedal: kdor hoče gledati Boga, mora biti slep. – Drugič: “Bog je luč, ki sveti v temi,” ker je luč, ki (vsakogar) oslepi. To pomeni, da gre za takšno luč, ki je nepojmljiva <unbegriffen> in neskončna, to se pravi, da nima nobe­nega konca in nič ne ve o koncu. To pa pomeni, da dušo oslepi, tako da ta ničesar ne ve in ničesar ne spoznava. – Tretja tema je najpopolnejša in pomeni tisto (temo), v kateri ni nobene luči. Neki učitelj pravi: nebo nima nobene luči, nebo je previsoko za kaj takega; ne sveti, sámo po sebi ni niti mrzlo niti vroče. Tako tudi duša izgubi v tej temi vso luč in preraste[5] vse tisto, kar bi lahko imenovali toplota ali barva.

            Neki učitelj pravi: kadar hoče dati Bog obljubo, je luč tisto najvišje. Neki (drug) učitelj pravi: z lučjo mora biti v dušo prinesen prijeten okus po vsem tistem, kar je najbolj vredno hrepenenja. (Spet) neki (drugi) učitelj pravi: nič ni tako čisto, da bi lahko dospelo v temelj duše, edinole Bog. Reči hoče: Bog sveti v temi, v kateri je duša prerasla vsako luč. S svojimi močmi duša zagotovo prejema svetlobo in sladkost in milost: v temelj duše pa ne more vstopiti nič razen Boga. Da iz Boga (Očeta) prebijata Sin in Sveti Duh, to prejema duša v Bogu –  kar pa sicer iz Njega izteka kot luč in sladkost, to (duša) prejema zgolj v svojih močeh.

            Najvišji učitelji pravijo: moči duše in in duša sama so povsem eno. Ogenj in plamen sta eno; če pa ogenj pade v um, pade vanj z naravo, ki se razlikuje od plamena. Ko se um prebije <ûzbrichet> iz duše, pade nekako v drugo naravo. Tretjič: obstaja luč nad lučjo. Tam, kjer ni (več) nobene luči, na “gorski višini”, duša preraste vsako luč.  Kjer se Bog prebije v Sina, tam tudi duša ne obvisi. Če vzamemo Boga, kjerkoli se izteka, duša tam ne obvisi: luč (nad vsako lučjo) je povsem dvignjena nad to: duša preraste vsako luč in vsako spoznanje. Zato pravi: “Osvobodil jih bom in jih zbral in jih vodil v njihovo deželo in tam jih bom vodil na zeleno pašo” (prim. Ezk 34,13-14). Na gori je odprl usta. Neki učitelj pravi: naš Gospod zagotovo tudi na tem svetu odpira usta; uči nas po Svetem pismu in po ustvarjenih bitjih. Sveti Pavel spet govori: “Zdaj nam je Bog govoril po svojem edinorojenem Sinu; v njem lahko spoznam vse, kar je v Bogu, od najmanjšega do največjega” (prim. Heb 8,11).

            Da bi prerasli vse tisto[6], kar ni Bog, nam Bog pomagaj. Amen.

 



[1]Ta pridiga ima pri Pfeifferju oznako 98 (XCVIII) (str. 314sl.), v Quintovem delu Ueberlieferung der deutschen Predigten Meister Eckharts (Bonn 1932) pa se nahaja na str. 862sl. O podrobnostih glede izvirnih besedil, ki so bila osnova za Quintov prevod, in glede različnosti posameznih mest v različnih virih  prim. Quint, str. 524, in Quint, Ueber­lieferung, str. 871 sl.

[2]Sv. Avguštin, De disc. christ. c. 14 (PL 40, 678); prim. tudi In Epist. Ioannis ad Parthos tr. 3 n. 13 (PL 35, 2005): “Prestol v nebesih ima tisti, ki uči srca.”

[3] človek db. on.

[4] Db. padajo <vallent>.

[5]Db. od-raste (entwahset) vsemu tistemu.

[6] Db. od-rasli <entwahsen> vsemu tistemu.

Pridiga 72

 

72. PRIDIGA[1]

Videns Jesus turbas, ascendit in montem etc.

Ko je Jezus videl množice, se je povzpel na goro itd. (Mt 5,1)

V evangeliju beremo, da je naš Gospod zapustil množico in se povzpel na goro. Tam je spregovoril in je učil o Božjem kraljestvu (prim. Mt 5,1)

             “… in je učil”. Sveti Avguštin pravi:[2] Kdor tu uči, je postavil svojo stolico v nebesih. Kdor hoče prejeti Božji nauk, se mora povzpeti in iti iz vsega, kar je razprostrto; (vsega) tega se mora osvoboditi. Kdor naj prejme Božji nauk, se mora zbrati in se ograditi od vseh skrbi, težav in vrveža nižjih stvari. Preseči mora moči duše, ki so tako mnogotere in se tako široko razpredajo, celo še tam, kjer segajo v mišljenje, čeprav mišljenje  – tam kjer je (čisto) v samem sebi – dela čudeže. (Tudi) to mišljenje je treba preseči, če naj Bog nagovori one moči, ki niso razdeljene.

            Drugič: “se je povzpel na goro”; v tem lahko razberemo, da Bog (s tem) kaže višino in sladkost svoje ljubezni, kjer nujno odpade vse ustvarjeno. Tam vidi človek[3] edinole Boga in sebe samega, kolikor je Božja podoba.

            Tretjič: “se je povzpel”, kar kaže na višino – kar je visoko, je blizu Bogu – in kaže na tiste moči, ki so blizu Bogu. Naš Gospod je nekoč vzel tri svoje učence, jih peljal na visoko goro in pred njimi zasvetil s sijajem  (klârhiet) telesa, sijajem, kakršnega bomo deležni tudi mi v večnem življenju (prim. Mt 17,1-2). Naš Gospod je govoril: “Pomnite, da tedaj, ko sem vam govoril iz nebes, niste videli ne podobe ne prispodobe (noch bilde noch glîchnisse)” (prim. Mt 17,8). Ko človek “zapusti množico”, se Bog daje v dušo brez podobe in brez prispodobe. Vse stvari pa spoznavamo v podobi in prispodobi.

            Sveti Avguštin uči o trojnem spoznanju. Eno je vezano na telo: sprejema namreč podobe. Oko npr. vidi in sprejema podobe. Drugo je duhovno, pa vendar sprejema podobe telesnih stvari. Tretje je popolnoma (notranje) v duhu, spoznava brez podobe in prispodobe; to spoznanje je enako spoznanju angelov. Najvišje gospostvo angelov je tridelno. Neki učitelj pravi: duša se ne spoznava brez prispodobe, kajti vse stvari spoznavamo v podobah ali prispodobah. Angel pa sebe in Boga spoznava brez prispodobe. Reči hoče: Bog se duši na višini daje brez podobe in brez prispodobe.

            “Šel je na goro in se je pred njimi spremenil” (prim. Mt 17,1-2). Dušo moramo znova upodobiti, vtisniti in znova upečatiti (widerslagen) v podobo, ki je Božji Sin. Duša je upodobljena po Bogu in učitelji pravijo, da je Sin podoba Boga, duša pa je oblikovana po tej podobi (prim. Mdr 2,23). Toda jaz pravim: Sin je nad-podobnostna podoba Boga (ein bilde gotes obe bilde); Sin je podoba njegovega skritega Bogstva. Prav po tem, po čemer je Sin podoba Boga in v kar je Sin u-podobljen, po tem je vpodobljena tudi duša. Iz istega, iz česar sprejema Sin, sprejema tudi duša. Celo tam, kjer se Sin izliva iz Očeta, duša ne obvisi: dvignjena je nad vsakršno podobo. Ogenj in vročina sta eno, pa sta še vedno daleč od Enega. Okus in barva sta v jabolku zedinjena, pa sta še vedno daleč od Enega.  Usta zaznavajo okus, k temu ne more oko nič doprinesti; oko zaznava barvo, toda o tem usta ne vedo nič. Oko zahteva svetlobo, okus pa obstaja tudi ponoči. Duša ne ve za nič drugega kot za Eno in je dvignjena nad vsakršno podobo.

            Zato pravi prerok: “Bog bo vodil svoje ovce na zelene pašnike” (Ezk 34,14). Ovca je preprosta/enovita; tako so preprosti/enoviti <einvaltic>  tudi tisti ljudje, ki so uviti v Eno <in ein gevalten sint>. Neki učitelj pravi, da teka neba ne moremo nikjer tako dobro spoznati kot pri preprostih/enovitih živalih. Na preprost/enovit način namreč doživljajo vpliv neba; ravno tako tudi otroci, ki nimajo nobenega lastnega čuta. Ljudje pa, ki so modri in imajo mnoge čute, so v mnogoterih stvareh vedno usmerjeni navzven. Naš Gospod je obljubil, da bo svoje ovce okrepil na preprostem/enovitem pašniku na gori, na zeleni travi (prim. Ezk 34,13-14). Vse ustvarjeno “zeleni” v Bogu. Vsa ustvarjena bitja prihajajo[4] najprej iz Boga in gredo nato skozi angele. V to, kar nima narave nobenega ustvarjenega bitja, se vtiskujejo <hât îndruk>  vsa ustvarjena bitja. V angela se po njegovi naravi vtiskujejo vse ustvarjene stvari. Kar angelova narava lahko prejme, to ima  (že) popolnoma v sebi. Karkoli lahko Bog ustvari, imajo angeli v sebi, kajti (v ničemer) niso oropani (ce­lotne) popolnosti, ki jo imajo v posesti vsa ustvarjena bitja. Od kod pa ima angel to? Od tod, ker je blizu Bogu.

            Sveti Avguštin pravi: vse, kar Bog ustvari, izteka skozi angele. Na višini so vse stvari “zelene”. Na “gorski višini” so vse stvari nove in “zelene”; če pa padejo v časnost, obledijo in postanejo medle.  V novem “zelenilu” vseh ustvarjenih bitij bo naš Gospod “pasel svoje ovce”. Vse stvari, ki bivajo v tistem “zelenilu” in na tisti “višini”, kakršna sta v angelih, so duši prijetnejše od vsega, kar je na tem svetu. Kakor je sonce  nepodobno noči, tako je najmanjša stvar tam nepodobna vsemu, kar je na svetu.

            Zatorej: kdor hoče prejeti Božji nauk, mora priti na to goro; tam bo Bog dovršil nauk na dan večnosti, na dan popolne svetlobe. Kar spoznavam v Bogu, je luč; kar (pa) se dotakne ustvarjenega bitja, je noč. Samo tam je prava luč, kjer ni dotika z ničimer ustvarjenim. Kar spoznavamo, mora biti luč. Sveti Janez pravi: “Bog je prava luč, ki sveti v temi” (prim. Jn 1,9.5) Kaj je ta tema? Prvič: da se človek ničesar ne drži in ni od ničesar odvisen in ničesar ne ve o ustvarjenem. Že večkrat sem povedal: kdor hoče gledati Boga, mora biti slep. – Drugič: “Bog je luč, ki sveti v temi,” ker je luč, ki (vsakogar) oslepi. To pomeni, da gre za takšno luč, ki je nepojmljiva <unbegriffen> in neskončna, to se pravi, da nima nobe­nega konca in nič ne ve o koncu. To pa pomeni, da dušo oslepi, tako da ta ničesar ne ve in ničesar ne spoznava. – Tretja tema je najpopolnejša in pomeni tisto (temo), v kateri ni nobene luči. Neki učitelj pravi: nebo nima nobene luči, nebo je previsoko za kaj takega; ne sveti, sámo po sebi ni niti mrzlo niti vroče. Tako tudi duša izgubi v tej temi vso luč in preraste[5] vse tisto, kar bi lahko imenovali toplota ali barva.

            Neki učitelj pravi: kadar hoče dati Bog obljubo, je luč tisto najvišje. Neki (drug) učitelj pravi: z lučjo mora biti v dušo prinesen prijeten okus po vsem tistem, kar je najbolj vredno hrepenenja. (Spet) neki (drugi) učitelj pravi: nič ni tako čisto, da bi lahko dospelo v temelj duše, edinole Bog. Reči hoče: Bog sveti v temi, v kateri je duša prerasla vsako luč. S svojimi močmi duša zagotovo prejema svetlobo in sladkost in milost: v temelj duše pa ne more vstopiti nič razen Boga. Da iz Boga (Očeta) prebijata Sin in Sveti Duh, to prejema duša v Bogu –  kar pa sicer iz Njega izteka kot luč in sladkost, to (duša) prejema zgolj v svojih močeh.

            Najvišji učitelji pravijo: moči duše in in duša sama so povsem eno. Ogenj in plamen sta eno; če pa ogenj pade v um, pade vanj z naravo, ki se razlikuje od plamena. Ko se um prebije <ûzbrichet> iz duše, pade nekako v drugo naravo. Tretjič: obstaja luč nad lučjo. Tam, kjer ni (več) nobene luči, na “gorski višini”, duša preraste vsako luč.  Kjer se Bog prebije v Sina, tam tudi duša ne obvisi. Če vzamemo Boga, kjerkoli se izteka, duša tam ne obvisi: luč (nad vsako lučjo) je povsem dvignjena nad to: duša preraste vsako luč in vsako spoznanje. Zato pravi: “Osvobodil jih bom in jih zbral in jih vodil v njihovo deželo in tam jih bom vodil na zeleno pašo” (prim. Ezk 34,13-14). Na gori je odprl usta. Neki učitelj pravi: naš Gospod zagotovo tudi na tem svetu odpira usta; uči nas po Svetem pismu in po ustvarjenih bitjih. Sveti Pavel spet govori: “Zdaj nam je Bog govoril po svojem edinorojenem Sinu; v njem lahko spoznam vse, kar je v Bogu, od najmanjšega do največjega” (prim. Heb 8,11).

            Da bi prerasli vse tisto[6], kar ni Bog, nam Bog pomagaj. Amen.

 



[1]Ta pridiga ima pri Pfeifferju oznako 98 (XCVIII) (str. 314sl.), v Quintovem delu Ueberlieferung der deutschen Predigten Meister Eckharts (Bonn 1932) pa se nahaja na str. 862sl. O podrobnostih glede izvirnih besedil, ki so bila osnova za Quintov prevod, in glede različnosti posameznih mest v različnih virih  prim. Quint, str. 524, in Quint, Ueber­lieferung, str. 871 sl.

[2]Sv. Avguštin, De disc. christ. c. 14 (PL 40, 678); prim. tudi In Epist. Ioannis ad Parthos tr. 3 n. 13 (PL 35, 2005): “Prestol v nebesih ima tisti, ki uči srca.”

[3] človek db. on.

[4] Db. padajo <vallent>.

[5]Db. od-raste (entwahset) vsemu tistemu.

[6] Db. od-rasli <entwahsen> vsemu tistemu.

Najnovejši prispevki

Kategorije

Arhiv