Pridiga 70

Mojster Eckhart (prev. Milica Kač)

 

70. PRIDIGA

Modicum et non videbitis me etc. 

(Še) malo in me ne boste videli itd. (Jn 16,17.19)[1]

Naš Gospod je učencem govoril: “Še malo, pa me ne boste videli, in spet malo, pa me boste videli” (Jn 16,17.19). Učenci so rekli: “Ne razumemo, kaj govori” (Jn 16,18). Tako piše sveti Janez, ki je bil zraven. Ker jim je naš Gospod videl v srce, je rekel: “Še malo, pa me boste videli in vaše srce se bo veselilo in tega veselja vam nihče ne bo vzel” (prim. Jn 16,22).

            Tu (torej) naš Gospod pravi: “Še malo, pa me ne boste videli.” Najboljši učitelji učijo, da je jedro blaženosti v spoznanju. Pred kratkim je v Pariz prišel ugleden duhovnik,[2] bil je proti (temu nauku) in je kričal ter povzročil mnogo razbur­jenja. Potem pa je neki drug učitelj rekel naslednje – in sicer bolje od vseh onih v Parizu, ki so zastopali boljši nauk –: “Učitelji, zelo vpijete in zelo se razburjate. Če to v svetem evangeliju ne bi bile Božje besede,[3] bi pač smeli kričati in se zelo razburjati.” Spoznanje se tistega, kar spoznava, dotika nezastrto. Kristus govori: “Večno življenje je v tem, da spoznajo tebe, edinega pravega Boga” (Jn 17,3). Dopolnitev blaženosti je v obojem: v spoznanju in v ljubez­ni.

            Tu naš Gospod govori: “Še malo, pa me ne boste videli.” V teh besedah so štirje pomeni, ki se skoraj vsi enako glasijo, a kljub temu vsebujejo velike razlike.[4] ”Še malo, pa me ne boste videli.” Vse stvari v vas morajo biti majhne in kot nič. Ob (neki) priložnosti sem rekel, da sveti Avguštin pravi: “Ko ni sveti Pavel nič videl, je videl Boga.” Zdaj pa besedo obračam, tako je (pač) še bolje, in pravim: “Ko je sveti Pavel videl nič, je videl Boga.” To je prvi pomen.

            Drugi je tale: če ves svet in ves čas nista v vas “malo”, ne vidite Boga. Sveti Janez v Razodetju (10,6) pravi: “Angel je prisegel pri večnem življenju: ,Ne bo več časa!’” Sveti Janez govori naravnost (namreč v evangeliju in ne v Razodetju): “… in svet je po njem nastal in svet ga ni spoznal” (prim. Jn 1,10). Celo neki poganski učitelj pravi, da sta svet in čas “malo”. Če ne pridemo iz sveta in iz časa, ne vidimo Boga.

            Tretji pomen je tale: dokler se karkoli še lepi na dušo, pa naj bo še tako majhno, greh ali kaj grehu podobne­ga, ne vidite Boga. Učitelji pravijo, da nebo ne prejme nobenega tujega vtisa. Obstaja mnogo nebes, vsako ima svoje­ga duha in svojega angela, ki sta mu dodeljena. Ko bi kateri hotel delovati na drugem nebu, ki mu ni dodeljen, ne bi mogel. Neki duhovnik je govoril: “Rad bi, da bi bila vaša duša v mojem telesu.” Na to sem rekel: “Resnično, v njem bi bila norica, saj ne bi mogla ničesar storiti, kakor tudi vaša ne bi mogla ničesar storiti v mojem.” Nobena duša ne more delovati v nobenem drugem telesu kot v tistem, ki mu je dodeljena. Tudi oko ne prenese nobenega tujega vtisa. Neki učitelj pravi: če ne bi bilo posredujočega <mittel>, ne bi ničesar videli. Če naj vidim barvo na zidu, mora biti naj­prej pretanjena v svetlobi in v zraku in njen odtis mora priti v moje oko. Sveti Bernard pravi: oko je podobno nebu; vase sprejema (enpfaehet in sich) nebo. Uho tega ne počne: ne sliši ga, niti ga ne okuša jezik. Drugič: oko je obliko­vano okroglo, kot nebo. Tretjič: oko stoji visoko kot nebo; zato sprejema vtis svetlobe, kajti z nebom ima skupno isto svojskost (eigenschaft): nebo ne sprejema nobenega tujega vtisa. Telo pa sprejema tuj vtis, in tudi duša sprejema tuj vtis vse dotlej, dokler deluje v telesu. Če naj duša spozna nekaj, kar je zunaj nje, na primer angela ali kaj še tako čistega, mora to najprej narediti neslikovno (bildlos), s pomočjo “male” podobice. Tako tudi angel: če hoče spoznati drugega angela ali karkoli drugega, kar je nižje od Boga, mora to narediti neslikovno, s pomočjo “male” podobice, ne (s podobo), kakor ta obstaja tu na zemlji. Samega sebe spoznava brez “malega”, brez podobe in brez prispodobe (glîchnisse). Tako spozna samo sebe tudi duša: brez “malega”, brez podobe in brez prispodobe in brez vsakega posrednika. Če naj duša spozna Boga, se mora tudi to zgoditi brez podobe in brez vsakega posrednika. Učitelji pravijo, da spoznavamo Boga brez posrednika. Tako tudi angel spozna Boga, kakor spozna samega sebe: brez podobe in brez “malega”. Če naj spoznam Boga neposredno, brez podobe in brez prispodobe, mora Bog postati natanko jaz in jaz natanko Bog, tako popolnoma eno, da jaz delujem z Njim; in to ne tako, da bi jaz deloval, On pa poganjal, marveč: jaz delujem s tem, kar je mojega. Tako popolnoma po svoje (eigenlîche) delujem z Njim, kot deluje moja duša z mojim telesom. To je za nas zelo tolažilno, in tudi če ne bi imeli nič drugega, bi nas (že) to moralo spodbujati k ljubezni do Boga.

            Četrti pomen pa je tem trem popolnoma nasproten: kdor hoče videti Boga, mora biti velik in pokončen. Svetloba sonca je v primerjavi s svetlobo uma majhna; ta pa je spet majhna, če jo primerjamo s svetlobo milosti. Milost je svetloba, ki lebdi nad vsem in presega vse, kar je Bog kdaj ustvaril, in vse, kar bi mogel ustvariti. In vendar: kakor­koli je svetloba milosti velika, je vendar “malo” v primer­javi s svetlobo, ki je Bog. Naš Gospod je karal učence in je rekel: “V vas je še malo luči” (prim. Jn 12,35). Niso bili brez luči, bila pa je majhna. Vstati moramo in postati veliki v milosti. Dokler pa človek (še vedno) raste v mi­losti, gre še za milost in za nekaj “malega”, v čemer Boga le od daleč vidimo. Ko pa je milost do konca izpo(po)lnjena, ni (več) milost, ampak Božja svetloba, v kateri gledamo Boga. Sveti Pavel pravi: “(Bog), ki biva v nedostopni svet­lobi in ga noben človek ni videl in ga ne more videti” (prim. 1 Tim 6,16). V to svetlobo ni nobenega dostopa, je le dospetje (darkomen). Mojzes pravi: “Nikoli ni noben človek videl Boga” (prim. 2 Mz 33,20). Dokler smo ljudje in dokler živi v nas karkoli človeškega in smo še na poti, še ne vidimo Boga. Biti moramo (namreč) vzdignjeni in  preneseni v popoln mir in tako videti Boga. Sveti Janez pravi: “Boga bomo spoznali, kot spoznava samega sebe” (prim. 1 Jn 3,2). Božja svojost <eigenschaft> je, da samega sebe spoznava brez tega ali onega. Angel spoznava Boga tako, kakor spoznava samega sebe. Sveti Pavel pravi: “Boga bomo spoznali, kot smo bili spoznani” (1 Kor 13,12). Jaz pa pravim: Boga bomo spoznali resnično, tako kot spoznava samega sebe, po podobi, ki je edina podoba Boga in Bogstva, toda Bogstva le toliko, kolikor je to Oče. Kolikor smo podobni tej podobi, iz katere so iztekle in bile izpuščene <gelâzen>  vse podobe, kolikor smo v tej podobi znova upodobljeni (widerbildet) in vneseni v podobo Očeta – kolikor On v nas to prepozna, toliko Ga spoznavamo tako, kakor se sam spoznava.

            Zdaj pravi: “Še malo, pa me ne boste videli, in spet malo, pa me boste videli” (Jn 16,17-19). Naš Gospod je govoril: “Večno življenje pa je v tem, da spoznajo tebe, edinega pravega Boga” (Jn 17,3).

            Bog daj, da pridemo do tega spoznanja. Amen.

 


[1]Ta pridiga ima pri Pfeifferju oznako 61 (XLI) (str. 138sl.), v Quintovem delu Überlieferung der deutschen Predigten Meister Eckharts (Bonn 1932) pa se nahaja na str. 410sl. O podrobnostih glede izvirnih besedil, ki so bila osnova za Quintov prevod, in glede različnosti posameznih mest v različnih virih  gl. opombe v Quint, str. 520) in Quint, Ueberlieferung, str. 410-412, 416. Prim. tudi 40. pridigo, ki se nanaša na isto svetopisemsko mesto.

[2] Eckhart tu misli na mojstra iz kakšne druge šole, morda – podobno kot v 10. pridigi – na Gonsalva iz Vallebone; “drugi mojster” pa je, kot dokazuje Panche, najverjetneje Herveus Natalis.

[3]Mišljeno je niže navedeno mesto Jn 17,3.

[4]Podobno kot v 37. pridigi Eckhart tudi tu omenja štiri pomene navedenega svetopisemskega mesta, “ki se skoraj vsi enako glasijo, a vseeno vsebujejo velike razlike”. V obeh pridigah gre za besedi “nič” oz. “malo”, ki sta nosilki te večpomenskosti.