Pridiga 52

Mojster Eckhart (prev. Gorazd Kocijančič)

 

52. PRIDIGA[1] 

Beati pauperes spiritu, quoniam ipsorum est regnum coelorum.[2]

Blagor ubogim v duhu, kajti njihovo je nebeško kraljestvo. (Mt 5,3)[3]

Blaženost je odprla svoja usta, usta Modrosti, in dejala: “Blagor ubogim v duhu. Nebeško kraljestvo je njihovo” (Mt 5,3).

    Vsi angeli in vsi sveti in vse, kar je bilo kdaj rojeno, mora molčati, ko govori ta večna Očetova Modrost; kajti vsa modrost angelov in vseh ustvarjenih bitij je čisti nič pred breztemeljno/brezdanjo (gruntlôsen) Božjo Modrostjo. In ta Modrost je dejala, da so ubogi blaženi.

    Torej, obstaja dvojno uboštvo. Prvo je zunanje: to je dobro in zelo pohvalno pri človeku, ki ga prostovoljno vzame nase iz ljubezni do našega Gospoda Jezusa Kristusa, ker je bil na svetu on sam ubog. O tem uboštvu nočem dalje govoriti. Obstaja pa še drugo, notranje uboštvo, ki ga moramo razumeti pod temi besed­ami našega Gospoda: “Blagor ubogim v duhu.”

    Zdaj vas prosim, da ste tako (ubogi), da boste razumeli ta (moj) govor, kajti povem vam pri večni resnici: če tej resnici, o kateri hočemo zdaj govoriti, niste podobni/enaki, me ne morete razumeti.

    Neki ljudje so me spraševali, kaj je uboštvo po sebi in kaj je ubog človek. Odgovoriti hočemo na to vprašanje.

    Škof Albrecht pravi, da je ubog človek tisti, ki ga ne zadovoljuje nobena stvar, ki jo je Bog kdaj ustvaril – in to je dobro povedano. Mi pa recimo še bolje in vzemimo uboštvo v še višjem smislu: ubog je tisti človek, ki ničesar noče, ničesar ne ve in ničesar nima. Govoriti hočemo o teh treh točkah in pri ljubezni Božji vas prosim: razumite to resnico, če jo le morete. Če pa je ne razumete, zaradi tega ne bodite v skrbeh, kajti govoriti hočem o takšni resnici, kakršno bodo razumeli le maloštevilni dobri ljudje.

    Najprej recimo, da je ubog tisti človek, ki ničesar noče. Nekateri ljudje ne razumejo pravilno  pomena teh besed; tisti ljudje namreč, ki v spokornih vajah in zunanjih pobožnostih vztrajajo pri svojem sebičnem jazu, katerega imajo kljub vsemu za nekaj velikega. Bog se usmili, ker ti ljudje spoznavajo tako malo od Božje resnice! Imenujejo se sicer »sveti« na osnovi zunanjega videza[4], v svoji notranjosti pa so osli, saj ne spoznavajo, kaj je svojski/lastni smisel Božje resnice. Sicer tudi ti pravijo, da je ubog tisti človek, ki ničesar noče. To pa razlagajo v takšnem smislu, da mora človek živeti tako, da nikoli v ničemer ne izpol­ni svoje volje, ampak da si mora vselej prizadevati, da izpoln­juje nadvse ljubo Božjo voljo. Ti ljudje imajo v tem vsekakor prav in njihovo mnenje je pravilno; zato jih hočemo pohvaliti. Bog naj jim v svojem usmiljenju podari nebeško kraljestvo! In vendar pri Božji resnici trdim, da ti ljudje (v resnici) niso ubogi niti niso ubogim podobni. Veliki se zdijo le v očeh ljudi, ki ne poznajo nič boljšega. Jaz pa vam pravim, da so osli, ki ne razumejo ničesar od Božje resnice. Zaradi svojega dobrega namena bodo bržkone dosegli nebeško kraljestvo; toda o uboštvu, o katerem hočem zdaj govoriti, ne vedo ničesar.

   Če bi me kdo zdaj vprašal, kaj neki je to: ubog človek, ki ničesar noče, bi mu odgovoril takole: dokler ima človek še na sebi to, da hoče po svoji volji izpolniti preljubo Božjo voljo, tak človek nima uboštva, o katerem hočemo govoriti; kajti ta človek ima voljo, s katero hoče ugajati Božji volji, in to še ni pravo uboštvo. Če naj namreč doseže resnično uboštvo, mora biti tako prost svoje ustvarjene volje, kakor je bil, ko ga (še) ni bilo. Kajti povem vam pri večni resnici: dokler imate voljo izpolniti Božjo voljo in dokler koprnite po (begerunge hât) večnosti in Bogu, niste ubogi; kajti ubog človek je le ta, ki noče ničesar in ničesar ne želi.

   Ko sem stal v svojem prvem Vzroku,[5] (še) nisem imel Boga in sem bil vzrok samega sebe. Ničesar nisem hotel, ničesar nisem želel, kajti bil sem gola bit <ein ledic sîn> in spoznavalec samega sebe v uživanju resnice. Tedaj sem hotel sebe in nič drugega; kar sem hotel, sem bil, in kar sem bil, sem hotel, in tu sem stal prost Boga in vseh stvari. Ko pa sem po svobodni odločitvi volje šel ven in prejel svojo ustvarjeno bit, sem imel Boga; kajti preden so bila ustvarjena bitja, Bog (še) ni bil Bog; bil je pač, kar je bil. Ko pa so ustvarjena bitja nastala in prejela svojo ustvarje­no bit, Bog ni bil (več) Bog v sebi, ampak je bil Bog v ustvarjenih bitjih.[6] 

   Zdaj trdimo, da Bog, kolikor je  Bog, ni najvišji cilj stvarstva. Kajti tako visoko bitno raven (kot odnosni “Bog”) ima  (tudi) najmanjše ustvarjeno bitje v Bogu.[7] In če bi bilo tako, da bi muha imela um in bi lahko po umski poti preiskala večno brezno (abgrunt) Božje biti, iz katerega je izšla, bi lahko rekli, da Bog z vsem, kar je kot “Bog”, ne bi mogel izpolniti in zadovolji­ti niti te muhe. Zato molimo Boga, da bi postali “Boga” prosti in bi doumeli in večno uživali resnico tam, kjer so enaki najvišji angeli, muhe in duša, tam, kjer sem bil in sem hotel, kar sem bil, ter sem bil, kar sem hotel. Recimo torej takole: če naj bo človek ubog v svoji volji, mora tako malo hoteti in želeti, kolikor je hotel in želel, ko ga (še) ni bilo. Na ta način je torej ubog tisti človek, ki ničesar noče.

   V drugem pomenu je ubog človek tisti, ki ničesar ne ve. Ob priložnosti smo že rekli, da mora človek živeti tako, da ne živi niti sebi niti resnici niti »Bogu«. To zdaj povejmo drugače. Pojdi­mo še dlje in recimo: človek, ki naj ima to uboštvo, mora živeti tako, da ne ve niti tega, da ne živi niti sebi niti resnici niti »Bogu«. Da, tako prost mora biti vsega védenja, da ne ve, ne spoz­nava in ne čuti, da Bog živi v njem. Še več: prost mora biti vsega spoznanja, da živi v njem. Ko je namreč človek stal v večni Božji ideji <art>, v njem ni živelo nič drugega: kar je živelo tam, je bil on sam. Recimo torej, da mora biti človek tako prost lastnega védenja, kakor je deloval, ko ga (še) ni bilo[8], in naj pusti Bogu udejanjati, kar On hoče, človek pa naj bo[9] prost.

   Vse, kar je kdaj prišlo iz Boga, je postavljeno[10] na čisto delovanje. Delovanje, določeno za človeka, pa je naslednje: ljubiti in spozna­vati. Danes je sporno vprašanje, v čem predvsem je blaženost. Nekateri učitelji so govorili, da (je blaženost) v ljubezni, drugi pa pravijo, da v spoznanju in ljubezni – in ti so bolje zadeli.[11] Mi pravimo, da ni niti v spoznanju niti v ljubezni. V duši namreč obstaja nekaj, iz česar se izlivata tako spoznanje kot ljubezen[12]: to sámo ne spoznava in ne ljubi, kakor to počno moči duše. Kdor spozna ta nekaj, spoznava, v čem je prava blaženost. (Ta nekaj) nima (svojega) prej niti svojega potlej in ne čaka na nič, kar bi šele pristopilo, kajti ne more niti pridobivati niti izgubljati. Zato je to tudi oropano védenja o tem, da v njem deluje Bog. Ono je namreč isto, tisto, kar uživa sebe na Božji način.   Recimo torej, da mora človek biti <stân> tako svoboden in prost, da niti ne ve niti ne spoznava, da Bog deluje v njem, in tako je lahko deležen uboštva. Učitelji pravijo, da je Bog bit in umna bit in da spoznava vse stvari. Jaz pa pravim: Bog ni niti bit niti umna bit niti ne spoznava tega ali onega. Zato je Bog prost vseh stvari  – in prav zato je vse. Kdor torej hoče biti ubog v duhu, mora biti ubog na vsem svojem védenju, tako da ne ve o ničemer nič, niti o Bogu niti o stvarstvu niti o sebi. Zato mora človek koprneti po tem, da o Božjih delih ne bi ničesar vedel in ničesar spoznaval. Na ta način je lahko ubog na svojem lastnem védenju.

    Tretjič pa je ubog človek tisti, ki ničesar nima. Mnogi ljudje so dejali, da je popolnost v tem, da človek nima v posesti nobene snovne stvari tega sveta, in to je v določenem smislu pač res: (namreč) kolikor se je za to vnaprej odločil. Vendar to ni tisti pomen (uboštva), ki ga imam jaz v mislih.

   Prej sem rekel, da je ubog človek tisti, ki celo Božje volje noče izpolnjevati, ampak živi na tak način, da je tako prost svoje in Božje volje, kakor je bil, ko ga še ni bilo. O tem uboštvu pravimo, da je največje. Nato smo dejali, da je ubog človek tisti, ki ničesar ne ve niti o Božjem delovanju v sebi. Ko je nekdo tako prost védenja in spoznavanja, je to najčistejše uboštvo. Tretje uboštvo, o katerem hočem zdaj govoriti, pa je skrajno uboštvo: namreč tisto uboštvo, ko človek ničesar nima.

   Zdaj bodite zelo pozorni! Že pogosto sem dejal in tudi veliki učitelji to govorijo: človek mora biti tako prost vseh stvari in vseh del, notranjih in zunanjih, da je (on) lahko mesto, lastno Bogu, tj. mesto, na katerem lahko deluje Bog. Zdaj pa recimo drugače. Če sicer drži, da je človek prost vseh stvari, vseh ustvarjenih bitij, samega sebe in Boga, vendar je z njim še vedno tako, da Bog v njem najde prostor za (svoje) delovanje, trdimo naslednje: dokler to še vedno obstaja v človeku, človek še ni ubog z najpristnejšim uboštvom. Bog namreč glede svojega delovanja ne stremi k temu, da bi človek imel v sebi mesto, kjer bi On lahko deloval. Le to je uboštvo v duhu, če je človek tako prost Boga in vseh svojih del, da mora Bog, kolikor hoče delovati v duši, vselej sam postati mesto, kjer hoče delovati: in On to prav rad stori. Če namreč Bog najdeva človeka tako ubogega, udejanja svoje delo. Človek tako Boga v sebi doživlja trpno: Bog je lastno mesto svojih del, človek pa je čisti izkuševalec Boga v Njegovih delih zato,  ker je Bog tisti, ki deluje v sebi samem. Prav tu, v tem uboštvu, doseže človek večno bit, katera je bil in katera je zdaj in katera bo večno ostal.

    Neke Pavlove besede se glasijo takole: “Vse, kar sem, sem po Božji milosti ” (1 Kor 15,10).  (Moj) govor  pa se zdi nad milost­jo[13] in nad bitjo in nad spoznanjem in nad voljo in nad vsem želenjem – kako so torej tu lahko resnične besede svetega Pavla? Na to moramo odgovoriti: besede apostola Pavla so resnične. Potrebna je bila milost v njem, kajti Božja milost je v njem udejanjila, da se je nebistvenost/akcidentalnost dopolnila v bistvenost. Ko pa se je milost dovršila in dopolnila svoje delo, je Pavel ostal, kar je bil.     Mi torej pravimo: človek mora biti tako reven, da ni nobeno mesto in da nima nobenega mesta, na katerem bi Bog lahko deloval. Kjer človek (v sebi) ohrani pros­tor, ohrani tudi različnost. Zato prosim Boga, naj me “Boga” osvobodi; kajti moja bitnostna bit je onkraj “Boga”, kolikor “Boga” umevamo kot Počelo ustvarjenih bitij. V oni Božji biti, kjer je Bog nad vso bitjo in vso različnostjo, tam sem namreč bil jaz sam, tam sem hotel samega sebe in (zavoljo) samega sebe spoznaval, da bi ustvaril tega človeka.[14] In zato sem vzrok samega sebe po svoji biti, ki je večna, ne pa po svojem postajanju, ki je časno. Zato sem tudi nerojen in po načinu svoje nerojenosti ne morem nikoli umreti. Po načinu svoje nerojenosti sem bival večno in sem zdaj in bom ostal vekomaj. Karkoli sem po svoji rojenosti, bo umrlo in bo izničeno, saj je umrljivo, zato mora propasti s časom. V mojem (večnem) rojstvu so bile rojene vse stvari in jaz sem bil vzrok samega sebe in vseh stvari; in če bi hotel, ne bi bilo niti mene niti ne bi bilo nobene stvari. Če pa bi mene ne bilo, tudi “Boga” ne bi bilo: da je Bog “Bog”, temu sem jaz vzrok; če bi ne bilo mene, bi Bog ne bil “Bog.” A tega ni potrebno vedeti.

   Neki veliki učitelj[15] pravi, da je njegovo predrtje (durchbre­chen)[16] plemenitejše kot njegov iztok[17], in to je res. Ko sem  iztekal iz Boga, so vse stvari govorile: Bog je. To me ne more narediti blaženega, kajti s tem se spoznavam kot ustvarjeno bitje. V predrtju pa, kjer sem prost svoje volje, »Božje« volje, vseh njegovih del in »Boga« samega, sem nad vsemi ustvarjenimi bitji in nisem niti »Bog« niti ustvarjeno bitje, ampak sem, kar sem bil in kar bom ostal zdaj in vekomaj.  Tedaj prejmem polet, ki me mora ponesti nad vse angele. V tem svojem razmahu prejemem tako veliko bogastvo, da me Bog ne more zadovoljiti z ničimer, kar je kot “Bog”, in z nobenim svojim božanskim delom; kajti v tem preboju sem deležen tega, da sva jaz in Bog eno. Tedaj sem, kar sem bil, in se niti ne manjšam niti ne večam, saj bivam kot negibljiv Vzrok, ki giblje vse stvari. Prav tu Bog v človeku ne najde nobenega prostora, kajti človek si s tem uboštvom pribori to, kar je večno bil in kar bo vekomaj ostal. Tu je Bog eno z duhom in to je najpristnejše uboštvo, ki ga je moč najti.

   Kdor teh besed ne razume, naj si zavoljo tega ne obtežuje srca. Kajti kakor dolgo človek ni enak tej resnici, teh besed ne bo razumel. To je namreč nezastrta resnica, kakor je prišla neposredno iz Božjega srca.

   Da bi hoteli tako živeti, da bomo to večno izkušali, nam Bog pomagaj. Amen.




[1] Po sodbi K. Ruha (op. sup. cit, str. 158sl.) gre za eno izmed zadnjih Eckhartovih pridig; nastala naj bi spomladi leta 1327. V njej je Mojster najostreje, skrajno paradoksno izrazil svoj nauk o odmaknjenosti od vsega ustvarjenega.  Pridigo je mistik Valentin Weigel  (1533-1588) vključil v antologijski izbor pridig Johannesa Taulerja, nekaj pozneje pa je nekatera mesta iz nje v svoj Traktat o osmerih blagrih vključil Pelgrim Pullen, nizozem­ski duhovni pisatelj (1550-1608). Tako je Eckhart pod drugim imenom oblikoval duhovnost naslednjih stoletij.  

[2]

[3]O “resnično ubogem človeku” prim tudi triindvajseti poučni govor (“O notranjih in zunanjih delih”).

[4] Ali: habita, redovniškega oblačila.

[5] Tj. v pred stvarjenjem v času v apofatičnem Bogstvu.

[6] V tem znamenitem odstavku govori Eckhart o našem “obstoju” v Bogu pred stvarjenjem, ko smo “bivali” – bolje rečeno, kjer brezčasno “bivamo” – v Božji misli, ideji.

[7] Tj. v Bogu v njegovi apofatični nasebnosti, v Bogstvu.

[8] Ali; ko je “bil” nič <dô er niht enwas>; na to dvopomenskost opozarja A. de Libera, v: Introduction à la mystique rhénane d’Albert le Grand à Maître Eckhart, Pariz 1984, str. 299, op. 54.

[9] Db. stoji.

[10] Morda – po smislu – usmerjeno.

[11] Eckhart govori o tedanjem teološkem sporu med dominikanci in frančiškani. Prim. 7. pridigo.

[12] Tj. tisto, kar Eckhart drugje imenuje “iskrica duše”.

[13] O Eckhartovem pojmovanju milosti prim. 22. pridigo.

[14] Tj. ustvaril sebe v svoji časno-prostorski, zgodovinski eksistenci.

[15] Ni jasno, na koga tu misli Eckhart.

[16] Tj. duhovni prodor, osvoboditev iz vezi “zgodovinskega”, prostorskega in časovnega bivanja.

[17] Tj. izstop iz predvečnega bivanja v Bogu, ki so ga vse stvari deležne kot “misli” v nespremenljivem Božanstvu.