Pridiga 48

Mojster Eckhart (prev. Gorazd Kocijančič)

 

48. PRIDIGA[1]

 

Neki učitelj pravi: »Vse enake stvari se ljubijo in med seboj zedinjajo, vse neenake stvari pa bežijo druga pred drugo in se sovražijo.«[2]

     Neki učitelj (nadalje) pravi, da ni nič tako neenakega, kot sta neenaka nebo in zemlja. Zemlja je v svoji naravi začutila, da je daleč od neba in da (mu) je neenaka. Zato je pred nebom zbežala na najspodnejše mesto in je negibljiva, da se ne bi približala nebu. Nebo pa je v svoji naravi zaznalo, da je zemlja zbežala pred njim in zavzela najspodnejše mesto. In zato se nebo tako sceloma in plodno izliva na zemeljsko kraljestvo: učitelji meni­jo, da obširno, široko nebo zase ne zadrži niti za širino šivan­kine konice:[3] ne da bi si kaj pridržalo, oplojuje zemljo. Zato se zemlja med vsemi časnimi stvarmi imenuje najrodovitnejše ustvarjeno bitje.

      Enako pravim o človeku, ki se je izničil v sebi, v Bogu in vseh ustvarjenih bitjih: ta človek je zavzel najspodnejše mesto, in v tega človeka se Bog mora povsem izliti, ali pa ni Bog. Pri večni in na veke obstoječi resnici pravim, da se Bog mora povsem izliti v vsakega človeka, ki se (Mu) je predal <gelâzen> vse do temelja/dna,  izliti z vsem, kar ima, tako popolnoma, da v svojem življenju, svoji biti, svoji naravi in v vsem svojem Bogstvu ne zadrži zase ničesar: vse mora oplojujoče izliti v človeka, ki se mu je predal in je zavzel najspodnejše mesto.

     Ko sem danes hodil semkaj, sem premišljeval, kako bi vam lahko pridigal tako razumljivo, da bi me res dobro razumeli, in sem si izmislil priliko (glîchnisse). Če jo morete prav razumeti, potlej razumete pomen in temelj vsega mojega nauka; o tem sem namreč pridigal že od nekdaj. Prilika govori o mojem očesu in lesu. Če je moje oko odprto, je oko; če je zaprto, je še vedno isto oko. Lesu pa ni z gledanjem nič dodano niti odvzeto.  Posku­site me zdaj dobro razumeti! Če se zgodi, da je moje oko eno in preprosto v sebi in je odprto ter v zrenju usmerjeno na les, ostajata oko in les to, kar sta, pa vendar sta oba po dejavnosti[4] zrenja tako eno, da lahko resnično rečemo: oko je les in (ta) les je moje oko. Če bi bil les še nesnoven in čisto duhoven, tako kot je gledanje mojega očesa, bi lahko v resnici rekli, da sta v dejavnosti <würklicheit> mojega gledanja (ta) les in oko v eni biti. Če to drži že pri telesnih stvareh, drži toliko bolj pri duhovnih. (Poleg tega) morate vedeti, da ima moje oko mnogo več skupnega z očesom ovce, ki je onkraj morja in je nikoli nisem videl, kot z mojimi ušesi, s katerih bitjo je zedinjen. S tem je tako, ker oko ovce izvršuje isto dejavnost kot moje oko, zato mojemu očesu in očesu ovce prav v delovanju pripisujem več skup­nega kot svojim očem in ušesom, ki so v svojem delovanju ločeni.

    Včasih sem govoril o luči, ki je v duši: luči, ki je neust­varjena in  neustvarljiva. Taiste luči se v svojih pridigah navadno vedno znova dotikam. Taista luč sprejema Boga neposredno, nezakrito razgaljenega, kakršen je v samem sebi; in sicer je to sprejemanje v dejavnosti vrojevanja <würklicheit der îngeberunge>. Zato lahko v skladu z resnico rečem, da ima ta luč več enosti z Bogom kot s katerokoli močjo duše, s katero je sicer zedinjena v biti. Vedeti morate namreč, da ta luč v biti moje duše ni plemenitejša od najnižje ali najbolj grobe čutne moči – npr. od sluha, vida ali katere druge moči, ki jo lahko doletijo lakota ali žeja, mraz ali vročina;  to pa je utemeljeno v tem, da je bit enovita. Kolikor torej dojamemo moči duše v (njihovi) biti, so vse eno in enako plemenite; če pa jih dojamemo v njihovem delovanju, je ena mnogo plemenitejša in višja kot druge.

   Zato trdim: če se odvrneš od samega sebe in vseh ustvarjenih stvari, če to res storiš, si zedinjen in blagrovan v iskrici duše, ki se je nikdar nista dotaknila ne čas ne prostor. Ta iskra oporeka <widersaget> vsem ustvarjenim bitjem in hoče zgolj Boga, nezastrtega, kakor je v samem sebi. Ne zadovolji se niti z Očetom, niti s Sinom, niti s Svetim Duhom, niti s tremi osebami obenem, kolikor pač vsaka od njih obstaja v svoji svojosti <eigen­schaft>.[5] Resnično vam povem, da se ta luč ne zadovolji niti z enovitostjo <einbaerkeit> rodovitnosti Božje narave. Da, reči hočem še več, nekaj, kar zveni še osupljiveje: pri večni in vselej obstoječi resnici pravim, da se ta luč ne zadovolji niti s preprosto, tiho Božjo bitjo, ki niti ne daje niti ne prejema: ta luč hoče marveč vedeti, od kod izhaja ta bit, hoče v preprosti Temelj/Dno, v tiho Puščavo, v katero ni nikoli pokukala različnost, ne Oče, ne Sin, ne Sveti Duh.[6] V tistem, kar je najbolj notranje, kjer ni nihče doma, je ta luč zadovoljna in v tem je bolj pono­tranjena kot v sami sebi. Kajti ta Temelj/Dno je preprosta Tišina, ki je sama v sebi negibna; in vendar so od te negibnosti vzgibane vse stvari in od nje prejemajo (svoja) življenja vse stvari, ki umskozaznavno (vernünftlîche) živijo v sebi.

   Da bi tudi mi v tem pomenu umskozaznavno živeli, nam Bog pomagaj. Amen.

 


[1] Pridiga verjetno sodi v zadnje obdobje Mojstrovega življenja v Kölnu.

[2] Prim. sv. Tomaž Akvinski, Summa theologica I II q. 29 a.1.

[3] Namreč vode.

[4] Tj. po izvrševanju, v udejanjevanju.

[5] Eckhart tu ne zanikuje Božje trojičnosti, ampak prek apofatične dekonstrukcije naših poimenovanj mistagoško uvaja v skrivnost povsem drugačnega, človeško nedoumljivega Trojstva-v-enosti. Strategija je povsem tradicionalna, srečamo jo že v Mistični teologiji Dionizija Areopagita; prim. G. Kocijančič, Predhodnosti samobitnega.

[6] Prim. prejšnjo opombo.