Pridiga 43

Mojster Eckhart (prev. Gorazd Kocijančič)

 

43. PRIDIGA

Adolescens, tibi dico: surge! 

Mladenič, tebi pravim, vstani! (Lk 7,14)[1]

Danes beremo evangelij o vdovi: imela je edinca, ki je umrl. Potem je stopil k njemu naš Gospod in je rekel: “Mladenič, rečem ti, vstani!” (Lk 7,14) In mrtvi se je vzdignil.

            S to “vdovo” razumemo dušo; ker je bil mrtev (njen)  “mož”, je bil mrtev tudi “sin”. S »sinom” razumemo um, ki je “mož” v duši.[2] Ker vdova ni živela  skladno z umom, je bil (njen) mož mrtev, zato je bila vdova. Naš Gospod je tisti ženi pri vodnjaku govoril: ” Pojdi in pokliči svojega moža in se vrni!” (Jn 4,16). Mislil je naslednje: ker ni živela skladno z umom, ki je “mož” v duši, zato ni bila njen delež “živa voda”, ki je Sveti Duh,. Tega so pač  deležni samo tisti, ki živijo skladno z umom. Um je najvišji del duše, kjer ima duša so-bit <mitesîn> z angeli in vključenost z angeli v angelsko naravo. Angelske narave se čas ne dotika; tako velja tudi za um, ki je “mož” v duši: (tudi) njega se čas ne dotika. Če ne živimo skladno z umom,[3] “sin” umre. Zato je bila (duša)  “vdova”. Nobenega ustvarjenega bitja ni, ki bi ne imelo v sebi česa dobrega in hkrati kake nepopolnosti, zaradi katere izgubljamo Boga. Pomanjkljivost vdove je bila v tem, da je bila (njena) zmožnost rojevanja mrtva; zato je propadel tudi (njen) plod.

            “Vdova” – na drug način – pomeni tudi nekoga, ki je zapuščen (1 Tim 5,5)  ali je (vse) zapustil. Tako moramo torej zapustiti vse ustvarjeno in se (od vsega) odmakniti <abescheiden>. Prerok pravi: “Žena, ki je nerodovitna, ima mnogo več otrok kot tista, ki lahko rodi…   Kajti več otrok bo imela osamljena kakor poročena” (Iz 54,1). Enako velja za dušo, ki duhovno rojeva: rojeva pogos­to, rojeva v vsakem trenutku. Duša, ki ima Boga, je vselej rodovitna. Bog seveda mora neprestano delovati v svojih delih. Bog vedno deluje v »zdaj«, v večnosti,   in njegovo delovanje je v roje­vanju Sina, ki ga neprestano poraja. V tem rojstvu pridejo na plan vse stvari in Bog ima ob tem rojstvu tako veliko slast, da vanj izlije vso svojo moč. Kolikor bolj spoznavamo, toliko popolnejše je spoznanje. Bog se rojeva iz samega sebe, v samega sebe in se spet rojeva v sebi. Kolikor popol­nejše je rojstvo, toliko več se rojeva. Pravim: Bog je povsem eno in spoznava samo sebe samega. Bog se popolnoma rojeva v svojem Sinu: vse (stvari) izgovarja v svojem Sinu. Zato tudi pravi: “Mladenič, vstani!”

            Bog udejanja vso svojo moč v rojevanju in to sodi k vnovičnemu prihodu duše k Bogu. Na neki način je bojazen vzbujajoče, da duša tako pogosto odpada od tega, kamor Bog izliva vso svojo moč, in vendar tudi to sodi k oživetju duše. Bog vse stvari ustvari v enem reku <spruche>; da pa bi duša oživela, izgovarja (sprichet) vso svojo moč v svojem porajanju. Na drug način pa je (spet) tolažilno, da (Bog) dušo tako spet privede nazaj. V tem porajanju namreč (duša) oživi in Bog poraja svojega Sina v dušo, da (duša) oživi. Bog v Sinu izgovarja samega sebe. V tem reku, ko se izgovarja v Sina, v taistem reku se izgovarja (tudi) v dušo. V naravi vseh ustvarjenih bitij je, da porajajo. Stvar, ki ne bi poznala porajanja, ne bi bila stvar. Zato neki učitelj trdi: to je znamenje resnice, da so vsa bitja rojena iz Božjega porajanja.

            Zakaj je rekel: “Mladenič”? Duša nima ničesar, kamor bi Bog lahko govoril, razen uma. Nekatere moči so tako manjvredne, da jim Bog ne more govoriti. Bog seveda govori, a ga one ne slišijo. Tudi volja kot volja ničesar na nikakršen način ne doje­ma. “Mož” ne pomeni nobene druge moči kot um. Volja pa se (nasprotno) obrača le navzven.

            “Mladenič!” Vse moči, ki pripadajo duši, se ne postara­jo. Moči pa, ki pripadajo telesu, se izrabljajo in pojen­jajo. Velja pa (prav nasprotno), da človek spoznava tem bolje, čim več spoznava. Zato (Pismo pravi): “Mladenič!” Učitelji govorijo: mlado je to, kar je blizu svojemu začetku. Po umu smo povsem mladi: kolikor bolj človek to moč razvija, toliko bližji je svojemu rojstvu. Mlado je to, kar je blizu rojstvu. Um je prvi preboj <ûzbruch> duše, drugi je volja in nato vse druge moči.

            Zdaj pa pravi: “Mladenič, vstani!” Kaj pomeni “vstani!”? Vstani od dela in postavi se na dušo v njej sami. Eno samo delo, ki ga Bog stori v preprosti svetlobi duše, je lepše kot ves svet in je Bogu bolj všeč od vsega, kar je kdaj naredil v vseh ustvarjenih bitjih. Neumni ljudje pa jemljejo zlo za dobro in dobro za zlo. A če prav razumemo, tedaj je eno samo delo, ki ga naredi Bog v duši, boljše, plemenitejše in bolj vzvišeno kot ves svet.

            Nad to svetlobo pa je milost. Milost  nikoli ne priha­ja niti v um niti v voljo. A če naj  pride v um, morata um in volja dospeti ven – nad sama sebe. To pa se ne more zgoditi, ker je volja v sami sebi tako plemenita, da se ne more izpolniti z ničimer razen z Božjo ljubeznijo. Božja ljubezen izvršuje zelo velika dela. Na tem pa je še en del, to je um: ta je v sebi tako plemenit, da se ne more izpolniti z ničimer razen z Božjo resnico. Zato neki učitelj pravi: kar je nad tem, je zelo skrivnostno: to je glava duše. Tam se dogaja zedinjenje med Bogom in dušo. Milost še ni izvršila nobenega dobrega dela, kar pomeni: sploh še ni izvršila nobenega dela, a vendar izteka ob udejan­janju kreposti.  Milost nikoli ne vodi k zedinjenju v nekem delu (werk). Je prebivanje duše v Bogu in njeno sobivanje z Bogom.  Za to pa je vse, kar se je kdaj imenovalo delo, zunanje ali notranje, preveč malovredno. Vsa bitja iščejo nekaj, kar je podobno Bogu; kolikor bolj so malovredna, toliko bolj zunanje iščejo:  na primer zrak in voda, ki se razlivata. Nebo pa nasprotno stalno kroži in med svojim (ob)hodom proizvaja vsa bitja.[4] V tem je podobno Bogu, kolikor stoji ob njem; ni pa usmerjeno v to, ampak nekam više. Nadalje išče nebo med svojim (ob)hodom tišino. Nikoli ne bo zapadlo nobenemu delovanju, s katerim bi služilo ustvar­jenemu bitju, ki je nižje od njega (samega). V tem je bolj podobno Bogu. Vsa bitja so nedovzetna za to, da se Bog poraja v svojega edinorojenega Sina. Pa vendar teži nebo po tistem delovanju, ki ga Bog udejanja v sebi samem. Če (že) nebo in druge ustvarjene stvari delajo tako, je duša vendar plemenitejša kot nebo.

            Neki učitelj pravi: duša poraja sámo sebe v sami sebi in se poraja iz same sebe ter (se poraja) spet (nazaj) vase. V svoji naravni svetlobi je zmožna čudežev. Je tako močna, da lahko  razdeli to, kar je eno. Ogenj in vročina sta na primer eno, če pa to opazi um, je zmožen ločiti eno od drugega. Modrost in dobrost sta v Bogu eno; če pa um opazi modrost, ne misli (več) na ono drugo (na dobrost).  Duša iz sebe poraja Boga iz Boga v Boga; poraja Ga pravzaprav iz sebe; to dela tako, da iz sebe poraja Boga v tistem, kjer je bogolika <gotvar>: tam je Božja podoba. Že večkrat sem rekel: podobe kot podobe in tistega, kar podoba predstavlja, ne more nihče ločevati. Če duša živi v tem, v čemer je Božja podoba, potem poraja: v tem je resnično zedinjenje, ki ga vsa ustvarjena bitja (skupaj) ne morejo ločiti. Navkljub samemu Bogu, navkljub angelom, navkljub dušam in vsem ust­varjenim bitjem (pravim), da ti ne morejo ločiti (od Boga) duše tam, kjer je Božja podoba! To je pravo zedinjenje in v tem je prava blaženost. Nekateri učitelji iščejo blaženost v umu. Jaz (pa) pravim: blaženosti ni niti v umu niti v volji, ampak je nad obema. Blaženost je (namreč) tam, kjer je blaženost kot blaženost in ne kot um, kjer je Bog kot Bog in duša kot Božja podoba. Blaženost je tam, kjer duša sprejema Boga, kakršen je.

            Prosimo našega Gospoda, da bi bili z njim tako zedinje­ni. Amen.



[1]Ta pridiga ima pri Pfeifferju oznako 79 (LXXIX) (str. 253sl.), v delu Ueberlieferung der deutschen Predigten Meister Eckeharts (Bonn 1932), str. 692sl., pa Quint dopolnjuje Pfeifferjevo izdajo (ki se drži BT) z nekaterimi teksti (G5, N9 in fragmenti dveh drugih rokopisov), ki jih je odkril sam, vendar poudarja, da več ni mogoča rekonstrukci­ja celotnega neokrnjenega teksta. Prim. tudi 18. pridigo, ki se nanaša na isto svetopisemsko mesto.

[2]Omenjeni sin je imel gotovo naravnega očeta – o tem  Eckhart posredno govori kot o možu duše, o umu.

[3] umom db. njim.

[4]O nebu Eckhart podobno govori tudi v 9., 11., 29. in 59. pridigi.