Pridiga 39

Mojster Eckhart (prev. Gorazd Kocijančič)

 

39. PRIDIGA

Iustus in perpetuum vivet et apud dominum est merces eius  etc.

Pravični bo živel vekomaj in pri Gospodu je njegovo plačilo itn. (Mdr 5,16)

Danes pri branju Svetega pisma[1] beremo besede, ki se glasijo takole: “Pravični bo živel vekomaj” (Mdr 5,16).

   Ob priložnosti sem že razložil, kaj je pravičen človek; zdaj pa bom to poskusil pojasniti v drugem pomenu: pravičen je človek, ki je upodobljen in prepodobljen v pravičnost <in die gerehtikeît îngebildet und übergebildet ist>. Pravični živi v Bogu in Bog v njem, kajti Bog se rojeva v pravičnem in pravični v Bogu. Zato se Bog rojeva prek sleherne kreposti pravičnega in razveseljuje Ga sleherna krepost pravičnega. In Bog se ne veseli le zaradi vsake kreposti, temveč celo zaradi vsakega dela pravičnega človeka, najsi bo še tako neznatno, da ga je le udejanjila krepost pravičnega človeka in da je bilo (to delo) udejanjeno v pravičnosti: da, povsem prežet je z veseljem: nič namreč ne ostaja v Njegovem temelju/dnu, kar bi ne bilo prešinjeno z veseljem. Nepoduhovljeni <groben> ljudje morajo to verovati, razsvetljeni pa vedeti.

   Pravični s svojimi deli ne išče ničesar, kajti tisti ljudje, ki karkoli iščejo s svojimi deli, ali tudi takšni, ki delujejo zavoljo kakšnega zakaj <warumbe>, so hlapci in najemniki. Če hočeš torej biti upodobljen v pravičnost in vanjo prepodobljen, ničesar ne nameravaj s svojimi deli: ne meri na nič, niti v času niti v večnosti, ne prizadevaj si niti za plačilo niti za blaženost, niti za to niti za ono, kajti vsa takšna dela so v resnici mrtva. Da, celo če vzameš za svoj cilj Boga, so vsa dela, ki jih lahko storiš zavoljo tega, mrtva in s tem dobra dela uničuješ. In ne uničuješ le dobrih del, temveč tudi grešiš, kajti ravnaš kot vrtnar, ki bi moral posaditi vrt, pa je pri tem izruv­al drevesa in hoče potem za to plačilo. Tako tudi ti uničuješ dobro delo. Če hočeš torej živeti in želiš, da bi tvoje delo živelo, moraš postati mrtev in izničen <ze nihte)> za vse stvari. Ustvarjenemu bitju je lastno, da iz nečesa naredi nekaj <von ihte iht>, Bogu pa je lastno, da naredi nekaj iz niča <von nihte iht>. Če naj Bog torej kaj naredi v tebi ali s teboj, moraš prej pos­tati nič. Zato pojdi v svoj lastni temelj in tam deluj: dela, ki jih tam udejanjaš, pa so vsa živa. In zato (modrec) pravi: “Pravični živi.” Deluje namreč zato, ker je pravičen, in njegova dela živijo.

   (Pismo) torej pravi: “Njegovo plačilo je pri Gospodu.” (Naj povem) nekaj malega o tem. Če pravi “pri”, to pomeni, da je plačilo pravičnega tam, kjer je Bog sam, kajti blaženost pravičnega in Božja blaženost sta ena blaženost, ker je pravični blažen tam, kjer je blažen Bog. Sveti Janez pravi: “Beseda je bila pri Bogu” (Jn 1,1). Tudi on pravi “pri” –  in zato je pravični podoben/enak Bogu, kajti Bog je pravičnost. In iz tega razloga velja: kdor je v pravičnosti, je v Bogu in je Bog.

   Zdaj pa še nekaj o besedi “pravičen”. (Pismo) ne pravi: “pravični človek” niti “pravični angel”, ampak le “pravični”. Oče rojeva svojega Sina, Pravičnega in tudi pravičnega (človeka), svojega sina; kajti vsa krepost pravičnega in vsako delo, ki je storjeno iz kreposti pravičnega, ni nič drugega kot to, da je Sin rojen iz Očeta. Zato Oče nikdar ne miruje; vselej priganja in spodbuja k temu, da bi bil v meni rojen njegov Sin. Kakor je pisano: “Ne molčim zavoljo Siona in ne počivam zaradi Jeruzalema, dokler se pravični ne bo razodel in zasijal kot blisk” (prim. Iz 62,1). Sion pomeni visokost življenja, Jeruzalem pa visokost miru.[2] Resnično, Bog nikdar ne miruje niti zaradi visokosti življenja niti zavoljo visokosti miru, ampak vselej žene in spodbuja k temu, da bi se pravični razodel. V pravičnem ne sme delovati nič razen Boga samega. Kolikor te namreč spodbuja k delovanju karkoli od zunaj, so vsa takšna dela v resnici mrtva. Celo če te od zunaj spodbuja k delovanju Bog, so ta dela vsa mrtva. Če naj tvoja dela živijo, te mora Bog (k delovanju) spodbuditi od znotraj (inwendic), v najgloblji notranjosti duše; če naj pač (tvoja dela dejansko) živijo: tam je namreč tvoje življenje in le tam živiš. In trdim tudi naslednje: če se ti zdi ena krepost večja od druge in jo više ceniš kot drugo, je ne ljubiš tako, kakor je v pravičnosti, in Bog v tebi še ne deluje. Kajti vse dokler človek više ceni ali bolj ljubi eno krepost, ne ljubi (kreposti), kakor bivajo v pravičnosti, in tudi sam ni pravičen. Pravični namreč ljubi in udejanja vse kreposti v pravičnosti, tako kakor so (kreposti) Pravičnost sama.   Nekje v Pismu je rečeno: “Pred ustvarjenim svetom sem jaz” (Sir 24,14). (Modrost) torej govori: “Prej sem jaz,” kar pomeni nas­lednje: če je človek dvignjen nad čas v večnost, tam z Bogom udejanja eno delo. Nekateri sprašujejo, kako bi lahko človek opravljal dela, ki jih je Bog naredil pred tisoč leti in jih bo naredil čez tisoč let, in tega ne razumejo. Toda v večnosti ni nobene­ga prej in nobenega potlej. Zatorej je tisto, kar se je zgodilo pred tisoč leti, kar se bo zgodilo čez tisoč let in kar se godi zdaj, v večnosti eno. Vse, kar je Bog storil in ustvaril pred tisoč leti, kar bo storil čez tisoč let in kar dela zdaj, je le eno delo. In zato človek, ki je dvignjen nad čas v večnost, skupaj z Bogom dela tisto, kar je Bog naredil pred tisoč leti in kar bo naredil čez tisoč let. Tudi to je za modre ljudi stvar védenja, za nepoduhovljene <groben> pa stvar vere.

   Sveti Pavel pravi: “Večno smo izvoljeni v Sinu” (prim. Ef 1,4). Zato ne smemo nikdar mirovati, dokler ne postanemo to, kar smo bili od vekomaj v Njem (prim. Rim 8,29), kajti Oče priganja in spodbuja k temu, da bi bili rojeni v Sinu in bi postali prav to, kar Sin je. Oče rojeva svojega Sina in iz tega rojevanja črpa takšno spokojnost in slast, da v tem použiva vso svojo naravo. Vse, kar je v Bogu, ga namreč priganja k rojevanju; da, iz svojega temelja/dna, iz svoje bitnostnosti <we­sunge>  in biti <wesenne>  je gnan k temu, da poraja.

   [Pazite zdaj! Bog je v nas rojen tedaj, ko vse moči naše duše – moči, ki so bile prej zvezane in ujete –  postanejo proste in svobodne in v nas nastopi molčanje vsakega namena ter nas naša vest več ne kaznuje; tedaj Oče v nas rojeva svojega Sina. Zato moramo biti tako prosti in osvobojeni vseh podob in oblik kakor Bog in se moramo dojeti tako razgaljene brez podobnosti, kakor je v sebi samem prost in osvobojen Bog. Če Oče v nas rojeva svojega Sina, spoznavamo Očeta s Sinom in v obeh Svetega Duha ter zrcalo Svete Trojičnosti in v njem vsa dela, kako so v Bogu čisti nič. Število in mnogoterost tu odpadeta. Božanska bit ne utrpeva niti ne deluje; narava pa deluje, a ne utrpeva.]

   Včasih se v duši razodene svetloba in človek si domišlja, da je to Sin, a je vendar zgolj luč. Kjer se namreč v duši razodene Sin, se razodene tudi ljubezen Svetega Duha. Zato pravim, da je Očetova bit (wesen) porajati Sina, da je Sinova bit, da sem jaz rojevan v njem in po njem;  in da je bit Svetega Duha, da sem v njem sežgan in povsem vanj pretaljen in da postajam povsem ljubezen. Tistemu, ki je tako v ljubezni in je povsem ljubezen, se zdi, da Bog ne ljubi nikogar razen njega samega; in da ne pozna nikogar, ki bi ga še ljubil ali od kogar bi bil ljubljen, razen njega samega.             

   Nekateri učitelji menijo, da duh ustvarja svojo blaženost iz ljubezni; drugi menijo, da jo črpa iz zrenja Boga. Jaz pa pravim: ne ustvarja je niti iz ljubezni niti iz spoznavanja niti iz zrenja (ansehenne). Lahko bi se vprašali: Mar duh v večnem življenju ni deležen nobenega zrenja Boga? Da in ne! Kolikor je rojen (od Boga), ni (več) deležen nobenega oziranja in zrenja na Boga. Kolikor pa (še vedno) postaja rojen, je deležen zrenja Boga. Zato je blaženost duha tam, kjer je rojen, in ne tam, kjer (še) postaja rojen, kajti duh živi tam, kjer živi Oče, se pravi v preprostosti in goloti biti. Zato se odvrni od vseh stvari in se dojemaj čistega v biti/bitnosti; kajti kar je zunaj biti/bistva, je akci­denca. In vse akcidence vzpostavljajo neki zakaj.

   Da bi živeli v večnosti, nam Bog pomagaj. Amen.



[1] Db. v Pismu.

[2] Echkartove etimologije se tu opirajo na sv. Izidorja Seviljskega, Etymologiae XV.1.5; VIII.1.6.