Pridiga 22

Mojster Eckhart (prev. Gorazd Kocijančič)

 

22. PRIDIGA[1]

Ave, gratia plena.

Zdrava, milosti polna. (Lk 1,28)

Te besede, ki sem jih povedal po latinsko, stojijo v svetem evangeliju in po naše pomenijo toliko kot: “Pozdravljena, milosti polna, Gospod je s teboj” (Lk 1,28). “Sveti Duh bo prišel od zgoraj dol, z najvišjega prestola, in vate bo prišel od Luči večnega Očeta” (prim. Lk 1,35; Jak 1,17; Mdr 18,15).

   Iz tega moramo spoznati troje. Prvič: nizkost angelske narave. Drugič: da se je angel spoznal za nevrednega, da bi Božjo Mater imenoval z imenom. Tretjič: da angel teh besed ni rekel le njej, ampak zelo veliki množici, namreč sleherni dobri duši, ki hrepeni po Bogu.

   Povem vam: če bi Marija Boga ne rodila najprej duhovno, se ne bi nikoli iz nje rodil telesno.[2] Neka žena je rekla našemu Gospo­du: “Blagor telesu, ki te je nosilo.” Tedaj je naš Gospod dejal: “Blagor ne velja le telesu, ki me je nosilo; blagor tistim, ki slišijo Božjo besedo in se je držijo” (Lk 11,27-28). Bogu pomeni več, da je duhovno rojen od katerekoli device, se pravi od kater­ekoli dobre duše, kot da je telesno rojen iz Marije.

   To razumimo v tem smislu, da moramo biti en sam Sin, ki ga Oče rojeva od vekomaj. Ko je Oče rodil vsa ustvarjena bitja, je rodil (tudi) mene in sem iztekel ven z vsemi ustvarjenimi bitji, a sem vendar ostal notri v Očetu. Prav tako kakor beseda, ki jo zdaj govorim: (enkrat le) nastaja v meni, drugikrat mirno ostajam pri (predstavni) podobi <bilde>, tretjikrat pa jo izgovorim in vi vsi jo dojemate – in vendar v pravem pomenu/svojsko (eigenlîche) ostaja v meni. Tako sem tudi jaz ostal v Očetu. V Očetu so podobe vseh ustvarje­nih bitij. Les te prižnice tule ima svojo umskozaznavno podobo <ein vernünftic bilde> v Bogu. In ta ni umskozaznavna, ampak je čisti um.

    Največje dobro, ki ga je Bog kdaj dal v delež, je v tem, da je postal človek. Tu hočem povedati zgodbo (maere), ki se temu odlično prilega. Živela sta mož in žena; bila sta bogata. Tedaj se je ženi pripetila nesreča in je izgubila oko; zaradi tega je bila zelo žalostna. Pa je prišel k njej mož in jo nagovoril: “Žena, zakaj si tako žalostna? Ne smeš biti žalostna, da si izgubila svoje oko.” Na to mu je odgovorila: “Gospod, nisem žalostna, da sem izgubila svoje oko; ne, žalostna sem, ker se mi zdi, da me boš Ti imel toliko manj rad.” Tedaj ji je rekel: “Žena, rad Te imam.” Nedolgo za tem si je sam iztaknil oko, prišel k ženi in dejal: “Žena, da bi verjela, kako Te imam rad, sem se Ti naredil enakega: tudi sam imam zdaj le še eno oko.” Tako je tudi s človekom: stežka je mogel verovati, da ga ima Bog tako rad, dokler si končno ni Bog sam staknil enega očesa in  privzel človeške narave.[3] To pomeni: “postal je meso” (Jn 1,14). Naša Gospa je govorila: “Kako naj se to zgodi?” Tedaj je angel odgovoril: “Sveti Duh bo prišel vate od zgoraj, z najvišjega prestola, od Očeta večne luči” (Lk 1, 34-35; Mdr 18,15; Jak 1,17).

     In principio (Jn 1,1)”[4]. “Otrok nam je rojen, Sin nam je dan” (Iz 9,6), otrok po majhnosti narave, Sin po večnem Bogstvu.[5] Učitelji pravijo: “Vsa ustvarjena bitja si dejavno prizade­vajo za to, da bi rojevala in hočejo postati enaka (sich glîchen) očetu.”[6] Drugi učitelj pravi: “Vsak dejavni vzrok deluje zaradi svojega končnega cilja, da bi v njem dosegel počitek in spokoj­nost.” Tretji učitelj govori: “Vsa ustvarjena bitja delujejo skladno s svojo prvotno čistostjo in najvišjo popolnostjo.” Ogenj kot ogenj se ne vname; tako čist in fin je, da ne gori; da, narava ognja je tista, ki razvnema in izliva v suhi les svojo (ognjeno) naravo ter svojo svetlost skladno s svojo najvišjo popolnostjo. Prav tako je to storil Bog. Dušo je ustvaril skladno s svojo najvišjo popolnostjo in je vanjo vlil vso svojo svetlost v prvi čistosti, a pri tem ostal (z dušo) nepomešan.

    Pred nedavnim sem nekje dejal: Ali ni Bog, preden je ustvaril vsa ustvarjena bitja, rodil nečesa, kar je neustvarjeno in kar je v sebi nosilo podobe vseh ustvarjenih bitij (in to je “iskra”, kakor sem dejal nekoč prej v samostanu svetih Makabejcev, če se še lahko tega spomnite)? Ta iskrica je Bogu tako sorodna, da je (z Njim) eno sámo Eno, brez razlike, pa vendar v sebi nosi podobe vseh ustvarjenih bitij: prapodobe, ki so brez podobe in so nad podobo.

   Včeraj so v šoli[7] pomembni teologi[8] razpravljali o nekem vprašanju. Sam sem dejal: “Čudim se, da je Pismo tako polno, pa vendar nihče v njem ne more dojeti niti najmanjše besede.”[9] In če me vi vprašate, ali sem zato, ker sem edini Očetov Sin, ki ga nebeški Oče večno rojeva, tudi bil večno Sin v Bogu, odgovarjam takole: da in ne; da, (bil sem) kot Sin po tem, da me Oče večno rojeva, ne pa kot Sin po nerojenosti.

   In principio. S tem nam je dano razumeti, da smo en sam Sin, ki Ga je Oče večno rojeval iz skrite teme večne skritosti, a osta­jaja notri (înneblibende) v prvem začetku prve čistosti, ki je polnost vse čistosti. Tu sem večno počival in spal v skritem spoznanju večnega Očeta, notri ostajajoče neizgovorjen. Iz te čistosti me je večno rojeval kot svojega edinorojenega Sina v sámo podobo svojega večnega Očetovstva, da bi jaz bil Oče in bi rojeval Njega, od katerega sem rojevan. Prav tako kot bi nekdo stal pred visokim gričem in bi klical: “Si tam?” in bi mu odmev in odjek[10] klical ter  odgovarjal: “Si tam?” In če bi zavpil: “Pridi ven!”, bi tudi odmev zavpil: “Pridi ven!” Da, če bi kdo v tej Luči gledal kos lesa, bi ta (kos lesa) postal angel in bil umskozaznaven <vernünftic>; in ne bi bil le umskozaznaven, temveč bi postal čisti um v prvobitni čistosti, ki je tu polnost vse čistosti. Tako dela Bog: svojega edinorojenega Sina rojeva v tisto, kar je v duši najvišje. Z isto potezo, s katero v meni rojeva svojega edinorojenega Sina, ga jaz rojevam nazaj v Očeta. Nič drugače, kot je tedaj Bog rojeval angela, medtem ko ga je v drugem pomenu rodila devica.

   Že nekaj let je tega, kar mi je prišlo na misel tole: ali me bodo kdaj vprašali, zakaj je vsaka travna bilka tako nepodobna drugi? In dejansko se je zgodilo, da so mi zastavili vprašanje, zakaj so si bilke med seboj tako nepodobne. Na to sem odgovoril takole: še bolj čudno je, da so si vse travne bilke med seboj tako podobne. Neki učitelj[11] pravi: “Da so si vse bilke tako nepodobne, izhaja iz preobilja Božje dobrosti, ki jo Bog preobil­no izliva v vsa ustvarjena bitja, da bi bilo Njegovo veličastvo toliko bolj očitno.” Jaz pa sem takrat rekel: »Še bolj čudno je, da so vse bilke tako podobne.« In dejal sem: »Kakor so vsi angeli v prvobitni čistosti en angel, povsem eno, tako so tudi vse travne bilke v prvobitni čistosti eno. In vse stvari so tu eno.«

   Včasih, ko sem prihajal sem, mi je prišlo na misel, da lahko človek v svoji časnosti pride do tega, da more Boga prisiljevati. Če bi stal tu spodaj in bi komu govoril: “Pridi gor!” bi bilo to zanj težko. Če pa bi mu velel: “Sedi semkaj, dol,” bi to zlahka storil. Tako ravna tudi Bog. Če človek postane ponižen, se Bog v dobrosti, ki Mu je lastna, ne more zadržati, da bi se ne potopil in izlil v ponižnega človeka: najmanjšemu se najbolj daje v delež in se mu daruje v polnosti. Kar Bog daje, je njegova bit, in njegova bit je njegova dobrost in njegova dobrost je njegova ljubezen. Vsa bolečina in vsa radost prihajata iz ljubezni. Spotoma, ko sem se odpravljal semkaj, mi je padlo na pamet, naj raje ne grem sem, saj me bodo od ljubezni oblile solze. Pustimo ob strani, kdaj ste bili vi mokri od solza, ki bi izvirale iz ljubezni. Radost in bolest (Liep und leit) prihajata iz ljubezni. Človek se ne sme bati Boga, kajti kdor se ga boji, pred njim beži. Ta strah je škodljiv. Pravilen strah pa je, če se bojimo, da ne bi Boga izgubili. Človek naj se ga ne boji, temveč naj ga ljubi, kajti Bog človeka ljubi z vso svojo najvišjo popolnostjo. Učitelji pravijo, da vse stvari delujejo z voljo zato, da bi rojevale, in hočejo postati enake (sich glîchen) Očetu. Takole pravijo: Zemlja beži pred nebom; če beži navzdol, pride pod nebo; če pa navzgor, pride do najnižjega dela neba. Zemlja navzdol ne more bežati tako daleč, da se nebo ne bi iztekalo vanjo in ne bi vanjo vtiskalo svoje moči ter jo narejalo rodovitno, pa naj ji bo to ljubo ali ne (liep oder leit). Prav tako se godi tudi človeku, ki si umišlja, da beži pred Bogom, a mu vendar ne more ubežati: vsak kotiček Ga namreč razodeva. Tak človek si umišlja, da beži pred Bogom, a mu teče v naročje. Bog v tebi rojeva svojega edinoroje­nega Sina, pa če ti je to ljubo ali ne, če spiš ali si buden: On dela svoje. Pred kratkim sem povedal, kaj je krivo, da človek tega ne občuti. Dejal sem: krivo je to, da je človekov jezik obložen z drugo umazanijo, z ustvarjenimi bitji; prav tako kot pri človeku, ki mu je vsa hrana grenka in mu ne prija. Kaj je krivo za to, da mu hrana ne prija? To, da nimamo soli. Sol je Božja ljubezen. Če bi imeli Božjo ljubezen, bi nam prijal Bog in vsa dela, ki jih je Bog kdaj delal: vse stvari bi prejeli od Boga in bi delali vsa, ista dela, ki jih dela On. V tej podobnosti/enakosti smo vsi en sam Sin.

   Ko je Bog ustvaril dušo, jo je ustvaril po svoji najvišji popolnosti, da bi bila nevesta edinorojenega Sina. Ko je On[12] to spoznal, je hotel oditi ven iz svoje skrite zakladnice večnega Očetovstva, v kateri je večno spal, neizgovorjeno ostajajoč notri. In principio: v prvem začetku prvobitne čistosti je Sin postavil šotor svoje večne slave in je zato izšel iz Najvišjega, ker je hotel poveličati svojo prijateljico, s katero ga je Oče zaročil od vekomaj, da bi jo privedel nazaj v Najvišje, iz kater­ega je prišla. In na drugem mestu je pisano: “Glej, kralj prihaja k tebi” (Zah 9,9). Zato je torej šel ven in je prišel, poskakujoč kot srnjak (Vp 2,8sl.) in je pretrpel svojo muko iz ljubezni; in ni šel ven tako, da ne bi hotel z nevesto znova stopiti v svojo sobo. Ta soba je tiha tema skritega Očetovstva. Tja, od koder je iz Najvišjega izstopil, je hotel znova vstopiti, skupaj z neves­to, v tistem, kar je najčistejše, in hotel ji je razodeti skrito tajnost svojega skritega Bogstva, (tam), kjer počiva sam s seboj in z vsemi ustvarjenimi bitji.

   In principio: v prevodu to pomeni toliko kot “začetek vse biti”, kakor sem dejal v šoli. Poleg tega sem rekel: to je konec/cilj[13] vse biti, kajti prvi začetek obstaja zaradi poslednjega cilja. Da, Bog sam ne počiva tu, kjer je prvi začetek, ampak tam, kjer je cilj in spokojnost vse biti; ne kot da bi bila ta bit izničena, saj je, nasprotno, tu dovršena kot v svojem poslednjem cilju skladno s svojo najvišjo popolnostjo. Kaj je ta poslednji cilj? To je skrita tema večnega Božanstva: nespoznana je, nikoli ni bila in nikoli ne bo spoznana. Bog tam ostaja nespoznan sam v sebi. In luč večnega Očeta je večno sijala tu v to temo, toda tema ne doumeva luči (Jn 1,5).

   Da bi prišli k tej resnici, nam pomagaj resnica, o kateri sem govoril. Amen.



[1] Pridiga je povezana z drugimi Eckhartovimi nemškimi pridigami (prim. zlasto 14. pridigo). Izgovorjena je bila v samostanu cistercijank Sanktmariengar­ten v Kölnu. Theisen jo datira na 7. ali 14. december 1325. Tudi 13. pridiga je bila izgovorjena pred pričujočo, vendar v samostanu benediktink (Sv. Makabejcev) v Kölnu.

[2] Leon Veliki, O Gospodovem rojstvu (PL 54, 191): “Kraljevska devica iz Davidovega rodu je izbrana, ona, ki nosi sveti plod in je božanskega in človeškega potomca spočela prej v duhu kakor v telesu”; sv. Avguštin, Sermo (Pridiga) 215, 4 (PL 38, 1074): “Ko je angel to dejal, je ona (= Marija), ki je bila polna vere in je spočela Kristusa prej z umom kot s telesom, odvrni­la takole…”

[3] To čudovito zgodbo, ki nam o Kristusovi skrivnosti pove več kot mnogi debeli teološki traktati, navaja Eckhart tudi v svoji razlagi Janezovega evangelija (In Joh., 683). Podobno pripoved v vezani besedi srečamo pri Herrandu iz Wildonie pod naslovom Diu getriu kone (Die poetischen Erzählungen des Herrand von Wildonie, izd. K.F. Kummer, Dunaj 1880, str. 713sl.), vendar je pri Eckhartu tako spremenjena, da german­istom ni jasno, od kod jo je vzel. Zgodbo je pozneje večkrat navedel tudi  Nikolaj Kuzanski.

[4] Tj. “V začetku” (1 Mz 1,1; Jn 1,1).

[5] Navedka iz Jn in Iz sta povezana v obredniku tretje božične maše, in sicer tako v rimskem kot  dominikanskem misalu. In principio uvaja branje evangelija, Parvulus natus pa introi­tus.

[6] Prim. sv. Tomaž Akvinski, Summa contra gentiles III c. 21: “Ustvarjena reč prek svojega delovanja teži k podobnosti z Bogom <ad divinam similitudinem>.”

[7] Mišljen je studium generale dominikancev v Kölnu.

[8] pomembni teologi db. veliki farji.

[9] Prim. sv. Avguštin, Super Genesim ad litteram (Razlaga Prve Mojzesove knjige) l. II c. 5 (PL 34, 267).

[10] Prim. Aristotel, O duši II c. 8 419 b 25.

[11] Prim. sv. Tomaž Akvinski, Summa theologica I q. 47 a I c.: “Zato je treba reči, da je različnost in mnogoterost stvari (nastala) po namenu <intentio> prvega Delujočega, ki je Bog. On je namreč stvari privedel v bit <produxit in esse> zavoljo tega, da bi svojo dobrost posredoval ustvarjenim bitjem in da bi jo v njih ponazoril. Ker pa je ne more zadostno ponazoriti prek enega ustvarjenega bitja, je ustvaril mnoge in različne stvari, da bi tako tisto, kar manjka eni, da ne more ponazarjati Božje dobrosti <divina bonitas>, dopolnile druge: kajti dobrost, ki je v Bogu preprosto in enoliko <simpliciter et uniformiter>, je v ustvarjenih bitjih mnogotero in razno­liko”; podobno tudi Summa contra gentiles II c. 45. “(Bog), ki je glede na resnico prvi vzrok razlikovanja stvari.”

[12] Tj. Sin.

[13] cilja db. konca; izraz ein ende ima tu, kakor je vidno iz nadaljevanja, sopomen latinskega finis (gr. télos), tj. smoter, cilj.