Pridiga 21

Mojster Eckhart (prev. Gorazd Kocijančič)

 

21. PRIDIGA[1]

Unus deus et pater omnium etc.

En Bog in Oče vseh itn. (Ef 4,6)

Po latinsko sem povedal besede, ki jih izreka sveti Pavel v pismu (Efežanom): “En Bog in Oče vseh, ki je blagoslovljen nad vsemi in prek vseh in v nas vseh” (Ef 4,6). Druge pa jemljem iz evangelija. Gospod tam pravi: “Prijatelj, povzpni se više, pomakni se navz­gor” (Lk 14,10).

   V prvem berilu, ko Pavel pravi: “En Bog in Oče vseh”, zamolči besedo, ki vsebuje predrugačenje <anderunge>.[2] Ko pravi “en Bog”, s tem misli, da je Bog Eno v sebi samem in da je ločen od vsega. Bog ne pripada nikomur in nihče ne pripada Bogu: Bog je Eno. Boetij pravi: “Bog je Eno in se ne spreminja.”[3] Vse, kar je Bog kdaj naredil, je naredil kot nekaj, kar je podvrženo spremembi <in wandelunge>. Vse stvari, kakor so ustvarjene, nosijo na svojih plečih spremenljivost.

   S tem hočem reči, da moramo biti eno sami v sebi, ločeni od vsega in vselej negibni, eno z Bogom. Zunaj Boga ni ničesar razen niča. Zato ni mogoče, da bi Bog lahko padel v kakršnokoli predru­gačenje ali spremembo. Vse, kar zunaj sebe išče drugo mesto, se spreminja. Bog pa ima vse stvari v sebi v polnosti; zato ne išče ničesar zunaj sebe, temveč le v polnosti, kakor pač je v Bogu. Nobeno ustvarjeno bitje ne more dojeti načina, kako Bog vse to nosi v sebi.

   V tem (berilu), ko pravi: “Oče vseh, blagoslovljen si,” je vsebovan še drug nauk. Ta beseda[4] (tudi) v sebi nosi predrugačenje.[5] Če namreč reče “Oče”, smo somišljeni tudi mi.  Če je namreč On naš Oče, smo mi njegovi otroci in tako nam gre do srca njegova čast in zasramovanje, s katerim ga zasramujejo. Če otrok vidi, kako ljub je Očetu, dobro ve, zakaj mu je dolžan tako čisto in nedolžno življenje. Iz tega razloga moramo tudi mi živeti v čistosti, kajti Bog sam govori: “Blagor njim, ki so čistega srca, kajti Boga bodo gledali” (Mt 5,8). Kaj je čistost srca? Čistost srca je to, kar je odstranjeno in ločeno od vseh telesnih stvari in zbrano ter zaprto v sebi: to, kar se potem iz te čistosti požene v Boga in se tam (z njim) zedini. David pravi: tista dela so čista in nedolžna, ki se tu iztekajo in so bila narejena v luči duše; še nedolžnejša pa so tista dela, ki ostaja­jo notri, v duhu, in ne pridejo ven. “En Bog in Oče vseh.”

   Drugo berilo[6] se glasi: “Prijatelj, povzpni se više, pomakni se navzgor.” Iz obeh beril naj naredim eno. Ko pravi: “Prijatelj, povzpni se više, pomakni se navzgor,” je to dvogovor duše z Bogom, dvogovor, v katerem je bilo duši odgovorjeno: “En Bog in Oče vseh.” Neki učitelj pravi: “Prijateljstvo je v volji.” Kolikor je prijateljstvo v volji, ne zedinja. Tudi sicer sem že povedal: Ljubezen ne zedinja; zedinja sicer v delu, ne pa v biti. Zatorej pravi le “En Bog”.  “Prijatelj, povzpni se više, pomakni se navzgor.” V temelj/dno duše ne more priti nič razen čistega Bogstva.[7]  Celo najvišji angel, najsi je še tako blizu in soroden Bogu in ima še toliko Božjega v sebi – njegovo delovanje je namreč stalno v Bogu, in ni le v delovanju, ampak tudi v biti zedinjen z Bogom, torej deležen ostajanja v Njem <inneblîben in gote> in stalnega prebi­vanja Tam (to, kako plemenit je angel, je resnično čudež) –  kljub temu ne more noter v dušo. Neki učitelj pravi: vsa ustvarjena bitja, ki imajo različnost, so nevredna tega, da v njih deluje Bog sam. Duša je sama v sebi, tam, kjer je nad tele­som, tako čista in nežna, da ne sprejema ničesar razen golega, čistega Bogstva. Še celo Bog ne more noter, če mu ni odvzeto vse, kar mu je sicer dodano. Zato je bilo duši odgovorjeno: “En Bog.”

    Sveti Pavel pravi: “En Bog.” Eno je nekaj čistejšega od dobrosti in resnice. Dobrost in resnica ne dodajata ničesar, čeprav se dodajata v mislih: ko se misli, tedaj se dodaja.[8]  Eno pa nič ne dodaja: namreč tam, kjer je On[9] v sebi samem, preden se iztoči v Sina in Svetega Duha. Zato pravi: “Prijatelj, povzpni se više.” Neki učitelj pravi: “Eno je zanikanje (versagen) zanikanja.”[10]  Če rečem, da je Bog dober, to Bogu nekaj dodaja. Eno pa je zanikanje zanikanja in zavračanje zavračanja. Kaj pomeni “Eno”? Eno pomeni tisto, čemur ni nič dodano. Duša dojema Bogstvo, kakor je očiščeno v sebi, kjer mu ni nič dodano, kjer mu ni nič pri-mišljeno. Eno je zanikanje zanikanja. Vsa ustvarjena bitja nosijo v sebi zanikanje: eno bitje zanikuje, da drugo biva. En angel zanikuje, da je drug angel. Bog pa zanikuje zanikanje[11]: On je Eno in zanikuje vse drugo, kajti zunaj Boga ne obstaja nič. Vsa ustvarjena bitja so v Bogu in so njegovo lastno Bogstvo –  in to pomeni Polnost, kakor sem rekel poprej. On je Oče vsega Bogstva. Zato pravim eno Bogstvo, ker se tam še nič ne izteka, se nič ne dotika in ni nič mišljeno. S tem, da Bogu nekaj odrečem (versage) – če mu npr. odrečem dobrost, v resnici mu seveda ne morem ničesar odreči – dojemam o Njem nekaj, kar ni. Prav to (, kar ni,) pa mora proč. Bog je Eno: je zanikanje zanikanja.

      Neki učitelj[12] pravi, da angelova narava ne udejanja nobene moči in nobenega delovanja in da ve samo za Boga. O tem, kar sicer biva, ne ve nič. Zato je rekel: “En Bog, Oče vseh.” “Prija­telj, povzpni se više, pomakni se navzgor.” Nekatere duševne moči, npr. oko, sprejemajo od zunaj: in naj oko sprejema na še tako fin način in obcepi tudi najbolj grobo stvar, vseeno jemlje nekaj od zunaj, torej nekaj, kar se ozira na tukaj in zdaj. Spoznanje in um pa odluščita vse in sprejemata le Tisto, kar ne pozna niti “tukaj” niti “zdaj”[13]; v tej širjavi se um dotika angelske narave. In vendar jemlje od čutov; um jemlje od tega, kar čuti prinesejo od zunaj. Volja tega ne stori; v tem je volja plemenitejša od uma. Volja jemlje le v čistem spoznavanju, kjer ne obstajata niti tukaj niti zdaj. Bog, naš Gospod, hoče reči: naj je volja še tako visoka, naj je še tako čista, se mora dvigniti više.  Za odgovor gre, če Bog pravi: “Prijatelj, povzpni se više, pomakni se navz­gor” (Lk 14,10).

   Volja hoče blaženost. Vprašali so me, kakšna je razlika med milostjo in blaženostjo. Milost, kakor jo izkušamo v tem življenju, in blaženost, ki jo bomo deležni kasneje, v večnem življenju, sta med seboj v takšnem odnosu kot cvet in sadež. Če je duša povsem polna milosti in ji od vsega, kar je v njej, ne preostaja nič več, česar milost ne bi udejanjila in dovršila, vseeno vse, kakor je v duši, ne pride do udejanjenja tako, da bi milost dovršila vse, kar naj duša udejanji. Tudi sicer sem že dejal: milost ne udejanja nobenega dela, kajti vso krasoto obenem izlije v dušo: to je polnost v kraljestvu duše. Pravim naslednje: milost ne zedinja duše z Bogom, ampak je zgolj polno-prinašanje (ein volbringen): njeno delo je, da dušo prinaša nazaj k Bogu.[14]  Tam postane duša deležna sadu iz cveta. V voljo, kolikor hoče blaženost, kolikor hoče biti z Bogom in kakor je na ta način pritegnjena kvišku – torej v voljo, ki je tako čista[15] – Bog kar smukne. Kolikor um sprejema Boga tako čisto, kakor je On Resnica, Bog smukne v um. Tako pa, kakor Bog vstopa v voljo, mora više. Zato pravi: “En Bog”, “prijatelj, povzpni se više”.

   “En Bog”: v tem, da je Bog Eno, je dopolnjeno Božje Bogstvo. Jaz pravim: Bog ne bi mogel nikoli rojevati edinorojenega Sina, če bi ne bil Eno. Iz tega, da je Eno, Bog črpa vse, kar udejanja v ustvarjenih bitjih in Bogstvu. Nadalje pravim: enost ima le Bog. Božja svojost je enost: Bog iz nje jemlje to, da je Bog; sicer ne bi bil Bog. Vse, kar je število, je odvisno od Enega, Eno pa ni odvisno od ničesar. Božje bogastvo, modrost in resnica so povsem eno v Bogu; niso le eno, ampak enost. Bog ima vse, kar ima, v Enem: vse je Eno v njem. Učitelji pravijo, da nebo teče v krogu[16], da bi vse stvari pripeljalo v Eno; zato tako hitro teče. Bog ima vso polnost kot Eno; in Božja narava je odvisna od tega, in blaženost duše je to, da je Bog Eno; Eno je namreč njen okras in njena čast.  On govori: “Prijatelj, povzpni se više, deležen boš časti”. Čast duše in njen okras je, da je Bog Eno. Bog deluje tako, kot da bi bil Eno zato, da bi ugajal duši, kot bi se krasil zavoljo tega, da bi se duša Vanj noro zaljubila. Zato hoče človek zdaj eno, zdaj drugo; zdaj se uri v modrosti, zdaj v veščini. Ker duša nima Enega, nikoli ne pride do spokojnosti, dokler ni v Bogu vse Eno. Bog je Eno; to je blaženost duše in njen okras in njena spokojnost. Neki učitelj pravi: “Bog ima v vseh svojih delih pred očmi vse stvari. Duša je vse stvari.”[17] Kar je v vseh stvareh pod dušo  najplemenitejšega, najčistejšega in najvišjega, Bog obenem izliva vanjo. Bog je Vse in je Eno.

     Da bi postali z njim eno, nam pomagaj  “En Bog, Oče vsega[18]“. Amen.



[1] Pridiga razlaga mesti iz Ef 4 in Lk 14,10, ki sta bili združeni v dominikanskem misalu, v branju na 17. nedeljo po nedelji sv. Trojice. Tudi med Eckhartovimi latinskimi pridigami sta tesno povezani dve homiliji (XXXVII, XXXVIII), ki razlagata to berilo, vendar se z nemško pridigo ujemata le v posameznostih.

[2] Mišljena je seveda 3. os. glagola biti (est, je), ki jo latinsko besedilo predpostavlja.

[3] Prim. Boetij, De consolatione philosophiae (O tolažbi filozofije) III m. IX (CSEL LXVII 63,19): stabilisque manens das cuncta moveri (ostajaš negiben, ko daješ vsemu, da se giblje).

[4] Namreč “Oče”.

[5] V smislu odnosnosti, relativnosti: Oče je vedno oče nekoga.

[6] Db. beseda.

[7] V ozadju odlomka razmišljanja je Eckhartovo (in splošno dominikansko) vztrajanje pri prvenstvu (mistično razumljenega) uma nad voljo v nasprotju s pojmovanjem frančiškanskih teologov, ki so učili primat volje nad umom (prim. 10. pridigo). Prijateljstvo ima za Mojstra svoje mesto v območju volje, volja pa deluje v delu, ne v biti. Do bitnostnega zedinjenja (ki ga moramo razumeti kot apofatično enost onstran  območja kategorialnega, ne kot “zlitje” v zatrjujočem pomenu besede) dušo vodi le Bog sam v svoji nasebnosti, torej pred-bitnostno, absolutno Bogstvo (ki je Trojica v svoji nemisljivi asieteti).

[8] Prim. sv. Tomaž Akvinski, Summa theologica I q. 11 a. 1: “Tako moramo torej reči, da eno, ki se ujema z bivajočim <quod convertitur cum ente>, ničesar ne dodaja <addit… super> bivajočemu.”; ibidem I q. 16 a 3 c: “Tudi ,resnično’ se, tako kakor ,dobro’, ujema z ,bivajočim’. In vendar: kakor ,dobro’ ,bivajočemu’ dodaja ustroj/ozir želenega <ratio appetibilis>,  tako tudi ,resnično’ <verum> dodaja primerjavo (bivajočega) z umom.”

[9] Namreč Bog(stvo).

[10] Lat. izraz negatio negationis označuje Božjo apofatično drugačnost, ki nikdar ni kakršnakoli oropanost, privacija, ampak metaontološka in metalogična (povsem presežna in nedoumljiva) Polnost. V Eckhartovih latinskih spisih ga srečamo večkrat, v nemških pa le na tem mestu. Ta izraz pozna tudi sv. Tomaž Akvinski, Quodlibet X q. 1 a. 1 ad 3: “V ustroj <ratio> ,mnogoterosti’ je vključeno zanikanje <negatio> stvari, v ustroj ,enega’ pa obenem zanikanje zanikanja in zanikanje stvari… In tako je ,eno’, kolikor zanikuje zatrjevanje in zanikovanje, obenem zanikovanje stvari in zanikanja”.

[11] Db. ima zanikanje zanikanja.

[12] Verjetno sv. Tomaž Akvinski. Prim. Summa theologica I q. 112 a I c: “Delovanje, ki ga izvršuje poslani angel, izhaja od Boga kot prvega Počela <principium> in vodi spet vanj kot v poslednji Cilj <finis>…”

[13] Prim. sv. Tomaž Akvinski, Summa theologica I q. 54 a. 5 c:”Nekatere od moči naše duše ne izvršujejo svojih dejav­nosti prek telesnih organov, npr. um in volja… Angeli pa nimajo teles, s katerimi bi bili po naravi zedinjeni… zato jim od duševnih moči pripadata le um in volja…”

[14] Prim. sv. Tomaž Akvinski, Summa theologica II II q. 14 a. 3 ad 2: “Podobno se tudi (eshatološko) veličastvo <gloria> in milost zvajata na en rod <genus>: kajti milost je le nekakšno začenjanje <inchoatio> veličastva v nas”; I II q. 114 a. 4 ad 3: “… reči je treba, da je milost Svetega Duha, ki smo je deležni že zdaj, enaka (eshatološkem) veličastvu, četudi ne dejan­sko <in actu>, ampak po možnosti/moči <virtute>: kakor tudi seme dreves, v katerem je možnost/moč za celotno drevo.”

[15] Db. v voljo takšne čistosti.

[16] Mišljen je aristotelski nauk o krožnem – po antičnem pojmovanju najpopolnejšem – gibanju teles.

[17] Prim. Aristotel, O duši C c. 8 431 b 21. V teološkem smislu je misel o človeku kot sredniku, ki v Kristusu privaja vsa ustvarjena bitja v Božjo enost, razvila grška patristika, zlasti sv. Maksim Spoznavalec. Zahodu je to teologijo posredoval Janez Scotus Eriugena. Pri Eckhartu je poudarjena mistično-intelektualna razsežnost te eshatološke epistrophé, kon-verzije vsega bivajočega k lastnemu Izvoru. Prim. 26. pridigo.

[18] Ali: vseh.