Pridiga 19

Mojster Eckhart (prev. Gorazd Kocijančič)

 

19. PRIDIGA[1]

Sta in porta domus domini et loquere verbum.

Stoj v vratih Gospodove hiše in izgovarjaj Besedo. (Jer 7,2)

Naš Gospod pravi: “Stoj v vratih Gospodove hiše, izgovarjaj besedo in jo prinesi ven/oznanjaj (brinc vür)” (Jer 7,2). Nebeški Oče govori Besedo: govori jo večno in v tej Besedi troši vso svojo moč ter v tej Besedi izgovarja vso svojo Božjo naravo in vsa ustvarjena bitja.[2] Beseda je skrita v duši, tako da je ne poznamo niti ne slišimo, če nam v globočini ni podarjen posluh. Prej se Beseda ne zasliši. Nasprotno, vsi glasovi in vsi zvoki morajo proč in tam mora biti čista tišina, molk. Vendar zdaj nočem obširneje govoriti o tem pomenu (navedenih besed).

    Pravi torej: “Stoj v vratih!” Kdor tu stoji, so njegovi udje urejeni. Reči namreč hoče, da mora najzgornejši del duše stati trdno zravnan. Vse, kar je urejeno, mora biti podrejeno temu, kar je nad njim. Nobeno ustvarjeno bitje ne ugaja Bogu, če nanj (tj. na ustvarjeno bitje) ne sije naravna luč duše, v kateri (to bitje) prejema svojo bit, in če angelova luč ne sije na luč duše in je ne pripravlja ter ne nareja prikladne, da bi v njej lahko delovala Božja luč; kajti Bog ne deluje v telesnih rečeh, ampak le v večnosti. Zato mora biti duša zbrana in povzdignjena in mora biti en Duh. Tam deluje Bog, tam so Bogu všeč vsa dela. Nikoli ni Bogu všeč nobeno delo, če ni udejanjeno tam.

   Torej: “Stoj v vratih v Božji hiši.” “Božja hiša” je enost njegove biti. Kar je eno, se najbolje drži povsem samo zase. Zato stoji enost pri Bogu in drži Boga skupaj in (mu) nič ne dodaja. Tam (Bog) stoji v tem, kar mu je najbolj lastno, v svoji biti <esse>, povsem v sebi, nikoli zunaj sebe.  Toda tam, kjer se tali, se raztali. Njegovo raztaljevanje je njegova dobrost, kakor sem nedavno dejal glede spoznavanja in ljubezni.[3] Spoznavanje, odve­zuje,[4] kajti spoznavanje je boljše od ljubezni. Toda dvoje je boljše od enega, saj spoznavanje nosi v sebi ljubezen. Ljubezen se noro zaljubi v dobrost in se je trdno drži: v ljubezni se torej stalno za-držujem “v vratih” in ljubezen bi bila slepa, če ne bi bilo spoznavanja. Kamen ima tudi ljubezen in njegova ljube­zen išče temelj. Če se stalno držim dobrosti, namreč ob prvem raztaljevanju, in dojemam Boga, kolikor je dober, dojemam “vrata”, ne dojemam pa Boga. Zato je spoznavanje boljše, kajti spoznavanje vodi ljubezen. Ljubezen pa zbuja koprnenje, hrepe­nenje.  Spoznavanje k temu ne doda niti ene samcate misli, temveč se odveže in loči in steče naprej in se dotakne Boga, kakršen je gol, ter ga doumeva edinole v njegovi biti.

   “Gospod, primerno je Tvoji hiši”, v kateri Te slavijo, “da je sveta” in da je molilnica “v dolžini dnevov” (Ps 92,5).  Tu ne mislim tukajšnjih dnevov. Ko rečem “dolžina brez dolžine”, je to (resnična) dolžina; če rečem “širina brez širine”, je to (resnična) širina. Ko rečem “ves čas”, mislim: nad časom, še več, povsem nad (tem) “tukaj”, kakor sem dejal zgoraj, tj. tam, kjer ne obstajata niti tukaj niti zdaj.

   Neka žena je vprašala našega Gospoda, kje je treba moliti. Tedaj je naš Gospod rekel: “Prišel bo čas in je že zdaj, ko bodo resnični molivci molili v Duhu in Resnici. Ker je Bog Duh, ga moramo moliti v Duhu in Resnici” (Jn 4,23-24). Kar je Resnica sama, mi nismo; sicer smo (v določeni meri) resnični, ampak pri tem je tudi nekaj neresničnega. V Bogu pa ni tako. Duša mora namreč v svojem prvem preboju <ûzbruch>, kjer se prebije in kjer izvira Resnica, stati v “vratih Božje hiše” in mora izrekati ter ven prinašati Besedo. Vse, kar je v duši, mora govoriti in slaviti, glasu pa ne sme slišati nihče. Tam, v tišini in miru – kakor sem pred kratkim dejal o angelih, ki stojijo tam pred Bogom v zboru modrosti in ognja -, tam govori v duši Bog in se v dušo povsem izgovarja. Tam rojeva Oče svojega Sina in ima tako veliko veselje nad Besedo in tako veliko ljubezen do Nje, da nikoli ne neha govoriti, vselej govoriti Besedo, se pravi: govoriti nad časom. Z našimi besedami se dobro sklada, če rečemo: “Tvoji hiši se prile­ga svetost” in slava in v njej ni ničesar razen tega, kar Te slavi.

   Naši učitelji[5] pravijo: “Kaj slavi Boga? To stori podobnost/enakost.” Tako torej Boga slavi vse, kar je v duši Bogu podobnega/enakega, vse, kar pa je Bogu nepodobnega/neenakega, Ga ne slavi: slavi Ga, kakor slika slavi svojega ustvarjalca, slika, v katero je (ustvarjalec) vtisnil pečat vse svoje umetnosti, katero ima v svojem srcu in jo je tako naredil povsem podobno/enako samemu sebi. Ta podobnost/enakost slike brez besed slavi svojega ustvar­jalca. Kar lahko slavimo z besedami ali molimo z usti, je nekaj manjvrednega.  Naš Gospod je namreč nekoč govoril: “Molite, a ne veste, kaj molite. Prišli pa bodo  pravi molivci, ki bodo mojega Očeta molili v Duhu in Resnici” (prim. Jn 4,22-23). Kaj je moli­tev? Dionizij[6] pravi: “Vzpenjanje k Bogu v umu, to je molitev.” In neki pogan pravi: “Kjer so Duh, enost in večnost, tu hoče delovati Bog.”[7] Kjer je meso proti duhu, kjer je raztresenost proti enosti, kjer je čas proti večnosti, tam Bog ne deluje: s tem se ne prenaša. Nasprotno, proč mora vsak užitek in vse ugodje, vsa sreča in prijetno počutje, ki ga lahko imamo tu na zemlji. Kdor hoče slaviti  Boga, mora biti svet, zbran, biti mora “en Duh” in nikoli ne sme biti zunaj; še več, biti mora povsem “enako” dvignjen v večno večnost nad vse stvari. Ne mislim le nad ustvarjena bitja, ki so pač ustvarjena, ampak nad vse, kar bi zmogel, če bi hotel; duša mora priti nad vse to. Vse dokler je še karkoli nad dušo in dokler je  pred Bogom še karkoli, kar ni Bog, duša ne pride v (svoj) temelj “v dolžini dnevov”.

    Sveti Avguštin pravi[8]: Če luč duše, v kateri ustvarjena bitja prejemajo svojo bit, sije nanje, (Sveto pismo) to imenuje “jutro”. Če pa angelova luč sije nad lučjo duše in jo vključuje vase, (Sveto pismo) to imenuje “poldan”. David pravi: “Steza pravičnega človeka raste in se vzpenja vse do polnega poldneva” (Prg 4,18). Steza je lepa, všečna, polna veselja in domačnosti. Še več: če Božja luč sije nad  angelovo lučjo in če se luč duše in angelova luč vključujeta v Božjo luč, to imenujemo “poldan”. Dan je tedaj na najvišji, najdaljši in najpopolnejši točki, ko sonce stoji najviše in izliva svoj sijaj na zvezde, zvezde pa izlivajo svoj sijaj na mesec, tako da je vse podrejeno soncu. Enako  je Božja luč vključila vase angelovo luč in luč duše, tako da je vse urejeno in zravnano in potlej hkrati slavi Boga. Tam ni ničesar več, kar bi ne slavilo Boga, in vse je Bogu podobno/enako – kolikor bolj podobno/enako, toliko polnejše Boga – in vse po vrsti ga slavi. Naš Gospod je govoril: “Z vami bom prebival v vaši hiši” (Jer 7,3.7). Prosimo Boga, našega ljubega Gospoda, naj tu prebiva z nami, da bi lahko večno bivali z njim. Tako nam Bog pomagaj. Amen.

 


[1] Pridiga je vsebinsko povezana s prejšnjo in z latinsko pridigo XXXVI; govorjena naj bi bila 27. februarja 1326, vendar to ni povsem gotovo.

[2] Prim. 1. pridigo (“Intravit Jesus in templum”) in začetek 43. pridige (“Praedica verbum”).

[3] Ne vemo natančno, na katero mesto misli Eckhart, saj je pogosto obravnaval odnos ljubezni in spoznanja.

[4] odve­zuje tj. osvobaja.

[5] Ne vemo, na koga misli Mojster.

[6] Eckhart navaja po spominu in Dioniziju Areopagitu pripisuje Evagrijevo opredelitev molitve (36. izrek njegovih poglavij O molitvi);  Mojster je je verjetno poznal iz lat. prevoda dela sv. Janeza Damaščana O pravi veri (De fide orthodoxa) III, 24 (PG 94, 1089): “Molitev je vzpon <gr. izvirnik ima izraz anábasis, lat. prevod “ascensus”> uma v Boga”. Prim. tudi sv. Tomaž Akvinski, Summa theologica II I q. 83 a. 2; III q. 21 a 1.

[7] Liber de causis (Knjiga o vzrokih) prop. 24 (23, 184, 18-23): “Nekatere od stvari sprejemajo prvi Vzrok z zedinjenim sprejemanjem <receptio>, druge s pomnoženim sprejemanjem, tretje z večnim sprejemanjem, četrte s časnim sprejemanjem, pete z duhovnim sprejemanjem in šeste s telesnim sprejeman­jem.”

[8] Prim. sv. Avguštin, De Genesi ad litteram (O Genezi skladno z njenim dobesednim pomenom) IV c. 23, n. 40 (PL 34, 312).